Enciklopedija

Eno najpomembnejših letal v vsej zgodovini ni bilo na seznamu legendarnih nikoli prvo, vedno so ga namreč postavljali na drugo mesto, za zagotovo najbolj legendarnega izmed vseh letalskih legend: za spitfireja. Odgovor, zakaj pa je bil sploh tako tik pod vrhom, zagotovo ni težak: gre za Hawkerjevega hurricana, ki je rešil Britance v znameniti bitki za Britanijo, potem pa se je pojavljal povsod, kjerkoli so se pojavljale zavezniške sile, dejansko na vseh vojskovališčih druge svetovne vojne.

Hurricane - orkan - je nastal v poskusu pospešsenega razvoja lovca po specifikaciji F.7/30 in sam po sebi ni predstavljal nikakršnega radikalnega tehnološkega napredka. Nastal je leta 1933 kot enokrilna izvedba odličnega Hawkerjevega dvokrilca furyja. Prav v tem tudi tiči anahronizem konstrukcij, ki so jih uporabili v celotni generaciji letal pred spitfirejem. Medtem ko so zasnove Mitchella napredovale v polovalno konstrukcijo, se je Camm zatekel k s platnom prekriti konstrukciji iz lesenih okvirjev. V za Anglijo najbolj vročih dneh v letih 1939 in 1940 pa je prav ta preprostost hurricanove konstrukcije omogočala hitra popravila v boju dobljenih poškodb.

Prvi hurricane (K5083) je vzletel z letališča v Brooklandsu 5. novembra 1935, pilotiral ga je stotnik P. W. S. Bulman. Poganjal gaje dvanajstvaljni vodno hlajeni vrstni Rolls-Roycev motor merlin "C" s 764 kW (1025 KM), prototip je bil opremljen z dvokrakim lesenim Woodsovim propelerjem, ki mu je omogočal doseči največjo hitrost 507 km/h na višini 4575 m.

Prvo serijo 600 hurricanov so naročili v juniju 1936, izdelali pa so jih v letu 1937. Dobava je malo kasnila, ker so morali opraviti nekaj predelav ob menjavi motorja verzije merlin I z merlinom II, za katerega so se naknadno odločili. Nekaj sprememb je bilo tudi pri namestitvi skupaj osmih Browningov v obe krili, nekaj manjših sprememb je bilo tudi pri trupu, podaljšali so pokrov pilotske kabine ter odstranili repne prečnike.

Prvi serijski hurricani so prišli v 11. eskadriljo v Northoltu ob koncu leta 1937, naslednje leto pa so prišli v 3. in 56. eskadriljo. Prva preizkušanja so pokazala nekatere pomanjkljivosti, ki so jih potem začeli odpravljati. Vendar pa sta zasnova same konstrukcije trupa na eni strani, na drugi pa potreba po pospešeni proizvodnji glede prihajajočo nevarnost spopada, omejevali kakšne večje posege v prid bistvenemu izboljšanju hurricanovih zmogljivosti še pred izbruhom druge svetovne vojne. So pa fiksni leseni dvokraki propeler prav kmalu nadomestili s trikrakim z dvema pozicijama, kasneje pa z Rotolovim propelerjem spremenljivega koraka in s konstantno hitrostjo. To pa je hurricanu že bistveno povečalo zmogljivosti: boljši je bil v vzpenjanju in zmogljivejši na večjih višinah. Vendar pa je bilo to možno šele po vgradnji novega motorja merlin III s 768 kW (1.030 KM) z univerzalno propelersko osjo. Kovinske opiate kril so začeli proizvajati v letu 1939.

Ob izbruhu vojne je imel RAF skupaj 497 hurricanow I, z njimi so opremili 18 lovskih eskadrilj. Dotedaj pa so sklenili tudi nekaj pogodb o nakupu lovcev s prijateljskimi državami, tako so jih prodali Kraljevini Jugoslaviji 12 (vključno s pravicami za licenčno proizvodnjo), Južni Afriki 7, Romuniji 12, Kanadi 20, Perziji 2, Poljski enega samega, Belgiji 20 (z licenco) in Turčiji 15. Dobro pa so napredovali tudi načrti za vzpostavitev proizvodnje v Gloster Airfield Company in priprava orodja ter strojev za proizvodnjo hurricanov v Canadaian Car and Foundry Company v kanadskem Montrealu (med vojno so izdelali v Kanadi skupaj 1451 hurricanov). Prav tako pa so 300 hurricanov v letu 1941 izdelali v Austin Motor Company v Longbridgeu.


V uspešne boje
Štiri eskadrilje hurricanov I (1., 73., 85. in 87.) so delovale v Franciji od septembra 1939. Pilot P.W.O. Mould iz 1. eskadrilje je 30. oktobra sestrelil prvega nemškega Dornierja Do-17. Hurricani so se izkazali v primitivnih letaliskih razmerah v objemu vojne v Franciji, v prvi vrsti na račun krepkega in širokega podvozja. Spitfireje so Britanci držali doma, da so s tamkajšnjih letališč odvračali nevarnost, ki je grozila Otoku.

V letu 1940 so začeli hurricani I prihajati s proizvodnih trakov v obratih v Glosterju, prav tako pa tudi iz novih Hawkerjevih obratov v Langleyu. V zadnjih dneh napadov na Norveško je iz Narvika delovala 46. eskadrilja opremljena s hurricani, vendar je bila v celoti izgubljena, potem ko je bila potopljena letalonosilka HMS Glorious. Okoli Dunquerqua in v končni stopnji bitke za Francijo so bili hurricani neprekinjeno v bojih z lovci Luftwaffe, domala vsi belgijski pa so bili v teh bojih uničeni.

Odrešitelj naroda
Hurrican I je predstavljal glavno oporo Lovskemu poveljstvu v bitki za Britanijo, s tem letalom je bilo v obdobju med julijem in oktobrom 1940 opremljenih v celoti 32 eskadrilj, s spitfireji le 18 in pol. Nič manj kot 2309 hurricanov je bilo dobavljenih do 7. julija 1940.

Najvišja hurricanova hitrost je bila 528 km/h na 5030 m, torej precej slabša zmogljivost, kot jo je imel takrat najpoglavitnejši nasprotnik, sloviti Luftwaffin Messersschmitt Bf-109E. Zaradi tega so ga v večini primerov raje usmerjali v napade na nemške bombnike, manj pa proti nemškim enosedim lovcem. So pa bili hurricani med piloti izredno priljubljeni zaradi izrednih manevrskih zmogljivosti v bližinskih zračnih spopadih, v katerih so zlahka usmerjali topovski ogenj na nasprotnika, izjemno majhni pa so bili tudi polmeri v zavoju. Prav zaradi zadnje lastnosti so bili učinkoviti nasprotnik nemškim težkim dvomotornim bombnikom Messerschmitt Bf-110. Za zračno zmago v bližinskem dvoboju je pač potrebno, da se prekrije kopica različnih elementov.

V septembru 1940, ko je bila bitka za Britanijo še vedno na vrhuncu, so se pojavili prvi hurricani II z zmogljivimi motorji merlin XX z 883 kW, z Rotolovim propelerjem in rahlo podaljšanim nosom, še vedno pa oboroženi z osmimi browningi. Dosegali so 550 km/h, v drugi seriji pa so uvedli obesne točke za 200-litrska podkrilna rezervoarja. Verzija je bila sprva mišljena za oskrbovanje na Bližnjem vzhodu, vendar jim je padec Francije prekrižal prvotne namene z letalom. So pa zato hurricani IIA lahko nosili po dve 113-kilogramski bombi pod krili in tako pogosto leteli v napadne akcije prek Preliva.

Največja ognjena moč
S serijo hurricanov IIB so uvedli tudi novi 12-cevni browning v krilih (ob tem pa so obdržali spone za bombe pod krili) in verzijo imenovali hurribomber, medtem ko so verzijo mk IIC oborožili s štirimi topovi 20 mm Oerlikon/Hispano, kar so tedaj (leta 1941) pojmovali kot izjemno oborožitev za enoseda (eno takšnih letal so preizkusili v bojih tudi v bitki za Britanijo, vendar z omejenim uspehom). So pa s tema dvema izvedbama oborožili nič manj kot 96 eskadrilj Kraljevskih letalskih sil v obdobju 1941-1944, sodelovali pa so v bojih v severni Evropi, severni Afriki in na Daljnem vzhodu, večinoma kot jurišniki. Pomemben delež so imeli hurricani tudi v bojih v Grčiji, Iraku, Siriji in Malaji. Zadnji iz vrste hurricanov, opremljenih z motorji merlin XX, je bil mk IID, uvedli so ga v letu 1942, oborožili pa s topoma vickers ali rolls-royce pod krili za napade na tanke. Le malo teh verzij pa je ostalo v matičnih bazah, večino so jih z ladjo prepeljali v Zahodno puščavo (kjer so imeli ključno vlogo v bitki za Bir Hakiem) in kasneje v Burmo. Po izkušnjah iz Zahodne puščave, katere prah je povzročil pravo razdejanje v hurricanovih motorjih, so vsa letala na Bližnjem in Daljnem vzhodu letala opremili z Voksovimi zračnimi filtri in jih namestili pred vplinjače. Nekoliko nespretna in nerodna rešitev, toda nujna modifikacija, ki je zmanjšala zmogljivost motorju za okoli 8 odstotkov.

Skozi vso drugo svetovno vojno je hurricanova verzija II ostala glavna v uporabi, na Daljnem vzhodu pa nasploh glavna opora napadov RAF na kopenske cilje. Skupaj 2952 hurricanov so dobavili Sovjetski zvezi, od tega je bilo tretjina verzij mk II ali v Kanadi izdelanih različic. Večino teh letal so prepeljali v Sovjetsko zvezo na palubah ladij v konvojih Severni rt (ti so utrpeli številne izgube), veliko pa jih je prihajalo tudi iz bližnjevzhodnih zalog. Naslednja odlika hurricanov so bili nočni boji, v katerih so sodelovali nad Otokom, v letih 1941 in 1942 pa so prav tako ponoči vdirali v zračni prostor nad Francijo in Belgijo. Kasneje so tovrstne naloge prevzeli Bristolovi beaufighterji in de Havillandovi mosquiti.

Zadnja verzija hurricanov za RAF so bili mk IV (verzija mk III je obstajala samo v načrtih, z njo pa so v proizvodno linijo hurricanov hoteli uvesti v Packardu zgrajene motorje merlin 28). Hurricane mk IV, sprva so ga označevali z mk HE, je imel motor merlin 24 ali 27 s kar 954 kW (1280 KM), opremljen pa je bil z univerzalnim protitankovskim topom, raketami ali pa drugim orožjem na podkrilnih nosilcih. Hurricane serije II so zlahka preuredili, jim le zamenjali krila ter motorje in jih preoborožili. Tako so ostali v uporabi tudi še po koncu druge svetovne vojne. Zadnji za RAF izdelani hurricane je bil iz serije mk IIC (LF363), dobavili pa so ga 309. (poljski) eskadrilji v februarju 1944. Sploh zadnji izdelani hurricane pa je bil mk IIC (PZ865); ta je ostal pri proizvajalcih in je ohranjen vse do današnjih dni. Skupna proizvodnja hurricanov se je povzpela na 14.231 izdelanih enot, vključno z izdelanimi v Kanadi. Britanci so leta 1939 postavili izredno organizacijo za vzdrževanje in popravilo hurricanov, ki je v vseh letih v operativno rabo eskadrilj RAF vrnila 4537 popravljenih letal.

Morski hurricani
Izguba francoske atlantske obale v letu 1940 je izpostavila potrebo po letalih, sposobnih zaščite življenjsko pomembnih britanskih konvojev pred nemškimi bombniki velikega doleta, kot sta bila Heinkel He-111 in Focke-Wulf Fw-200. To so bili prav hurricani I, prirejeni za katapultiranje s palub predelanih trgovskih ladij. To je že pomenilo nekakšno zaščito konvojev pred grozečo nemško nevarnostjo. Prva takšna verzija sea hurricane IA je bila le preprosta izvedenka hurricana I Kraljevskih letalskih sil, prirejena za katapultiranje. Takšni poskusi uporabe hurricanov niso bili najuspešnejši. Ko so bili enkrat katapultirani, so morali preleteti Rokavski preliv in pristati na kakšnem letališču na Otoku ali pač kjerkoli izven letališča, kar se je lahko tudi pogubno končalo.




















Naslednja stopnja tovrstnega tveganja je bilo opremljanje že omenjenih trgovskih ladij z zaviralno kljuko za pristajanje sea hurricanov mk IB na palubah. Tretja verzija, sea hurrican mk IC, je že nosila štiri tope, še vedno pa jo je poganjal merlin III. Temu je sledila popolnejša prenova hurricana IIC, nastal je sea hurricane IIC z motorjem merlin XX, s štirimi mitraljezi v krilih, katapultnim vretenom, pristajalna kljuko, podkrilnimi nosilci in radiom. Največjo hitrost 518 km/h je dosegel na višini 5.340 m, največjo višino 9300 m, preletel pa največjo razdaljo 1710 km. Iz mornariške uporabe so jih vzeli v oktobru 1943.

Ob koncu leta 1942 je imelo letalstvo mornarice skupaj nad 600 hurricanov. Ker je bilo za toliko letal premalo letalonosilk, je imela skorajda vsaka spremljevalna ladja na palubi tudi kakšno letalo. Ena najznamenitejših operacij mornariškega letalstva je bil napad na malteški konvoj v avgustu 1942. Sea haurricani z ladij njegovega veličanstva Indomitable, Eagle in Victorious se je bojevalo proti kar 600 letalom sil osi, jih pri tem uničilo 39, pri tem pa izgubilo sedem lastnih letal.

čŒeprav so pri RAF sredi leta 1944 razporedili hurricane za naloge druge bojne črte, deloma pa tudi za trenažne naloge, meteorološke polete ter polete za radarsko kalibracijo, so hurricani serij mk II in mk IV ostali v prvih bojnih črtah na vojskovališčih v Sredozemlju in na Daljnem vzhodu se tudi v letu 1945. Prav hurricani so nudili izjemno podporo 14. armadi med njenim napredovanjem v Burmi.

Druge življenjske poti
V letih od 1939 do 1945 so opravili na hurricanih številne izboljšave in nadgradnje. Večini so bistveno povečali bojni radij, običajno na račun odvrgljivih dodatnih gorivnih rezervoarjev (Hillsonov projekt BiMono), potem so opravili poskus pritrditve hurricana na hrbet velikega bombnika Consolidated B-24 liberator, pa tudi za vlečenje za Avro lancastrom. Med številnimi drugimi poskusi naj omenimo se oborožitev z velikim številom raketnih izstrelkov in pritrditev pollaminarnega krila. V letu 1940 so med napadom na Norveško načrtovali hurricana s plovci, kanadske izvedenke pa so opremljali s smučkami. Sem ter tja so se pojavile tudi misli o drugačnih motorjih, jugoslovanske hurricane so na primer v letu 1941 opremljali z Daimler-Benzovim motorjem DB 601 A. Po končani drugi svetovni vojni so imeli Britanci velike presežke hurricanov, številne med njimi so renovirali in izvozili. Irski letalski korpus je manjše število hurricanov nabavil že med drugo svetovno vojno, v letih od 1945 do 1957 pa še 13. Prav tako so hurricane sredi štiridesetih let uporabljali turški, južnoafriški in egiptovski piloti. Okoli 50 hurricanov verzij IB in IIC so dobavili Portugalski (nekaj so jih uporabili zgolj za rezervne dele), šestnajst jih je slo v Perzijo, kamor so prodali v letu 1947 se eno unikatno izvedenko hurricana IIC, namreč dvoseda.

Hawker hurrican: različice
F-36/34 prototip: eno letalo (K5083) z motorjem merlin 764 kW; osem mitraljezov, prvi vzlet 6. novembra 1935.
Hurricane I: izvirni proizvodni model z motorjem merlin II ali II s 768 kW; osem mitraljezov browning 7,7 mm; zgodnejši modeli so imeli s platnom prekrita krila, kasnejša s pločevino (skupaj izdelanih 2719 - brez kanadskih, okoli 90 izvoženih).
Kanadski hurricane I: izdelani v kanadskem Car and Foundry Co. v Montrealu 1940; motor merlin III, propelerDH.
Hurricane HA serije 1: uvedli so motor merlin XX z 883 kW in dvostopenjskim turbovplinjačem; osem mitraljezov v krilih, nekaj predelanih iz mkl.
Hurricane HA serije 2: opremljen s podkrilnimi nosilci, nekaj predelanih iz mk I. Hurricane IIB: uvedli 12 browningovv krila in obesnike za 227-kilogramske bombe, izdelanih 3100 letal v Hawkerju, Glosterju in Austinu, veliko pa izpopopnjenih v ta standard.
Hurricane IIC: uvedeni štirje topovi 20 mm v krilih (1941), obesniki za bombe in odvrgljivi rezervoarji; v uporabi po vsem svetu, tudi v tropski verziji (izdelanih okoli 3400, veliko nadgrajenih v ta standard).
Hurricane UD: uveden par protioklepnih topov 40 mm znamk Vickers ali Rolls-Royce in dva browninga; veliko z opremo za tropske razmere, izdelanih okoli 800.
Hurricane IV: uveden motor merlin 24 ali 27 z 954 kW, univerzalno krilo z nosilci za rakete, gorivne rezervoarje, bombe ali protitankovske topove; izdelanih okoli 2000.
Hurricane V: dve prototipni letali (KZ193 in NL255, predelani verziji mk IV) z motorjem merlin 32 in štirikrakim propelerjem Rotol.
Kanadski hurricane X: motor Packard merlin 28, okoli 100 letal z osmimi krilnimi mitraljezi, ostali so imeli krila serije IIB (12 mitraljezov); v letih 1940-41 izdelanih skupaj 489.
Kanadski hurricane XI: 150 letal z 12 mitraljezi ali štirimi topovi; večino so jih z ladjami transportirali v Sovjetsko zvezo.
Kanadski hurricane XII: 248 letal, modifikacija verzije IIC; eno letalo opremljeno s smučkami.
Kanadski hurricane XIIA in sea hurricane XIIA: motor Packard merlin 29; 150 letal so transportirali z ladjami večinoma v Sovjetsko zvezo in v Burmo leta 1943.
Sea hurricane IA: v letu 1941 prirejeni hurricani I za uporabo na palubah, skupaj okoli 50 letal.
Sea hurricane IB: prirejeni za katapultiranje in opremljeni s pristajalno kljuko za uporabo na prirejenih palubah trgovskih ladij; v letih 1941 in 42 predelani iz hurricanov IIIA serije 2.
Sea hurricane IC: kot sea hurricane IB, vedar s štirimi topovi (v letih 1942-43 skupaj predelanih okoli 400 iz hurricanov IIB in IIC).
Sea hurricane IIC: standardna predelava iz serije IIC, opremljena z zaviralno kljuko (skupaj predelanih okoli 400 iz hurricanov IIC)

Opozorilo:
Števila pri nobeni od verzij niso natančna, saj so bili številni hurricani predelani ad hoc tako pri proizvajalcih kot med samo uporabo na bojiščih.


Nazaj