Visokokrilca s puščičastim krilom in T-repom. Tako pilotska kot potniško-tovorna kabina sta pod izenačenim tlakom. Sprednji in zadnji rob krila sta opremljena z napravami za povečevanje vzgona (predkrilci - zakrilci), poleg tega so ga opremili še s krilci, spojlerji in zračnimi zavorami.
Avionika je prilagojena zahtevam takšnega transporterja, ki mora opravljati naloge tako podnevi kot ponoči in v vseh vremenskih razmerah. Med značilnimi elektronskimi napravami so opazovalni radar, osrednji digitalni računalnik, avtomatski sistem za upravljanje letala, radijski navigacijski in pristajalni sistem, naprava za identifikacijo lasten-tuj ipd.
Pogonski agregati so proizvod Solovjeva, gre pa za (v Rusiji) zelo razširjene turboventilatorske motorje D-30. Gorivo je spravljeno v dvanajstih integralnih rezervoarjih, izoliranih drug od drugega. Gorivni rezervoarji so deljeni v štiri skupine, ustrezno razmeščenosti štirih motorjev.
V potniško-tovorni kabini so vse naprave za izskok padalcev kakor tudi za natovarjanje in raztovarjanje tovora, vse skupaj pa je zelo prilagodljivo najrazličnejšim nalogam, za katere preuredijo letalo v najkrajšem času.
Letala so izdelovali v daljnem Uzbekistanu, serija v skoraj četrtstoletni proizvodnji je dosegla nekaj manj kot 1000 letal, če vojaškim prištejemo še civilne različice. čŒe je bil dolet po eni strani hiba tega Iljušinovega transporterja, pa je bil silno prilagodljiv in primeren za uporabo tudi v najzahtevnejših klimatskih razmerah. Torej zelo pripraven za rabo v ostrem vremenu, ki vlada v Sibiriji, kamor so s »candidi« prevažali težke tovore. Njegove druge prednosti so relativna robustnost in preprosto ter nezahtevno vzdrževanje, kar je spet pomenilo zelo veliko, ker je šlo za rabo v tako oddaljenih krajih, kot so mesta v Sibiriji.
Od leta 1974 so I1-76 uporabljali tudi v Letalskih silah Sovjetske zveze in bojni krst so doživeli že v naslednjem desetletju med dolgoletno vojno v Afganistanu. Pred napadi uporniških raketnih izstrelkov so se branili z dobro opremljenim sistemom za pasivno samoobrambo, na primer metalci vab, potem radarskim opozorilnikom, povrhu vsega pa so v rep letala namestili še dva topa v povezavi namerilnim radarjem.
Nastalo je kar nekaj različic tega letala, poleg osnovne I1-76 še Il-76M, Il 76MD in Il-76MF. Razlikujejo se predvsem po nosilnosti, saj ima verzija M nosilnost kar 48 t, osnovna verzija Il-76 pa le 28 t. Zadnja izvedba je Il-76MD, pravzaprav enaka kot -M in z enako nosilnostjo, konstrukcija pa je trdnejša in trajnejša, povečana je tudi vzletna masa. To povečanje mase gre predvsem na račun večje količine goriva, kar povečuje dolet za celih 40 odstotkov! To je zelo pomemben podatek za letalo, kajti že večkrat omenjena hiba ruskih letal je prav omejen ali relativno majhen dolet. Verzija -MF ima kar za
V Berlinu so leta 2006 predstavili prenovljeno transportno letalo IL-76TD-90VD, ki lahko poleti z 50 tonami tovora kar
V konfiguraciji AEW je tri Il-76 naročila Indija. Prvega so dobili v prvi polovici leta 2009. Letalo je opremil IAI z faznim režnim radarjem Elta.
Tehnične lastnosti:
Iljušin Il-76M »candid«
ZSSR/Rusija
Tip: transportno letalo
Pogon: štirje turboventilatorski motorji Solovjov D-30KP s po
Mere: | |
Krila | |
- razpetina | 50,50 m |
- površina | okoli |
Trup | |
- dolžina | 46,59 m |
- višina | 14,42 m |
Mase: | |
- prazno | 98.500 kg |
- največja vzletna | 170.000 (190.000) kg |
Gorivo: | |
- notranje | 81.830 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 850 km/h |
- potovalna hitrost | 760 km/h |
- največja višina | 15.500 m |
- vzletna steza | 850 m |
- dolet (z največjim tovorom) | 4200 km |
- dolet (40 t tovora verzija -MF) | 5800 km |
Oborožitev:
Top: 2 x GŠ-23 kal.
Uporabnici: Rusija, Indija
Cena: ni podatka
Nazaj