Konceptualne študije za to vojaško transportno letalo segajo v obdobje pred dobrega pol stoletja, že v leto 1951. Potem je prvo prototipno letalo vzletelo leta 1954, prvo serijsko letalo pa leto zatem Vse skupaj je šlo izjemno hitro: USAF jih je naročil
Prvi inačici A je sledila C-130B, s katero so v letu 1959 uvedli Allisonove pogonske agregate T-56-A-7. Letalo je dobilo več goriva v krilih, podaljšali so mu tudi podvozje. Takšne so pripadniki Nacionalne garde ZDA in Obalne straže ZDA uporabljali med drugim tudi za gašenje požarov v naravi.
Zatem so prišle inačice C-130D, ki niso bile pravzaprav nič drugega kot -A, modificirane za uporabo na arktičnih območjih, in zato so nosile pristajalne smučke. Na glavnih nogah podvozja so bile pritrjene smučke, dolge kar po
C-130E ni nič drugega kot podaljšana različica C-130B z dvema podkrilnima gorivnima rezervoarjema. Skupaj so jih naročili 369 za Poveljstvo zračnega transporta - MAC in Taktično letalsko transportno poveljstvo - TAC. Ti primerki iz začetka šestdesetih let so še vedno v zraku, nad 200 v floti MAC, ostali v Nacionalni gardi ZDA in Rezervi USAF.
Podobno kot model C-130E so tudi C-130H opremili z izboljšanimi motorji, preoblikovali zunanji del krila in dodali še nekaj manj pomembnih sprememb. Obe verziji imata tudi podkrilna rezervoarja s po 4800 1 goriva. Skupaj so Američani za svoje potrebe naročili nad 400 verzij C-139H.
Specialno različico herkulesa za elektronski boj in poveljevanje so uvedli že med vietnamsko vojno. Z njimi so nadzorovali radijske komunikacije in talne senzorje vzdolž tako imenovane McNamarove črte in prisluškovali zvezam nad Severnim Vietnamom. Po tej vojni so ta elektronska izvidniška letala (ELINT) predelali v tovorne verzije. Med uporabo so pridobili obilo izkušenj in na tej podlagi razvili izpopolnjeno verzijo EC-130H. Ta letala so leta 1982 vključili v 41. eskadriljo za protielektronski boj. Zdaj obstajajo v uporabi štiri ločene verzije, ki oskrbujejo poveljstva in nadzorne zmogljivosti s podatki o nasprotnikovih radijskih zvezah, vključujejo pa se tudi v psihološki boj. Vse te verzije letal so uporabili v zalivski vojni, ko so s podatki oskrbovale zavezniška poveljstva in motile iraške komunikacije.
Zadnja razvojna verzija je C-130J; z razvojem so začeli na pobudo Poveljstva zračnega transporta USAF leta 1988, uradna zahteva pa je sledila v letu 1990. V USAF so jo zaradi previsoke cene sprva zavrnili, Lockheed Martin pa je začeti razvoj nadaljeval na lastno pest (in stroške). Temu je leta 1994 sledilo naročilo britanskega RAF za 30 novih herculesov. Vse se je dogajalo ravno v času najbolj razvnetih polemik o usodi bodočega velikega transportnega letala - FLA - v Evropi. Prvo serijsko C-130J so izdelali v letu 1995, dve leti kasneje pa je sledilo še naročilo USAF.
Program dobav potem ni potekal skladno z načrti, saj so zamude v dobavah nastajale zaradi drobnih, a pomembnih sitnosti, kot je na primer sistem rezledenitve smernega stabilizatorja. V RAF so jih zato začeli uporabljati leta 1998, torej z dveletno zakasnitvijo. Lockheed Martin je moral za odlog primerno seči v žep in RAF je dobil za 25 milijonov funtov penalov.
Leta 1998 so z novim herculesom vzleteli na svetovno predstavitev, za kar je Lockheed Martinu letala posodil USAF. Gostovali so v 33 državah, vse od Južne Afrike do evropskih držav, Bližnjega vzhoda ipd. Tako kot je bilo že običajno pri herculesih je proizvajalec tudi ta model ponudil v standardni in podaljšani verziji. Ponudil je tudi vse opcije, od letečega tankerja do elektronskega izvidnika in verzije za zgodnje odkrivanje in opozarjanje - EAW z vrtljivo radarsko kupolo. Za slednje verzije se zanimajo Turki, Avstralci, Grki in še drugi. Trenutno izdelajo dve letali mesečno.
Konstrukcijsko sodi hercules med značilne vojaške transporterje, vendar gre pri tem letalu za še posebno posrečeno kombinacijo zmogljivosti, trdnosti, preprostosti in nezahtevnosti za vzdrževanje in velike uporabnosti. Američani imajo za to izredno posrečen izraz »soldier proof«. O dognani aerodinamični zasnovi pač ni treba izgubljati besed.
Skratka: C-130 hercules je konstruktorski in poslovni podvig, kar potrjuje dejstva, da je dandanes v uporabi približno 2100 teh letal v več kot 60 državah sveta. V prvi vrsti so ti herculesi namenjeni vojaški rabi. Skupaj je doslej ta transportna flota naletela preko 24 milijonov ur (podatek iz leta 2003)!
Tehnični podatki:
Lockheed Martin C-130J hercules,
ZDA
Tip: taktično transportno letalo
Pogon: štirje turbopropelerski motorji Allison AE 2100D3 s po 3.424 kW (
Mere: | |
Krila | |
- razpetina | 40,41 m |
- površina | 162,12m2 |
Trup | |
- dolžina | 29,79 m |
- višina | 11,84 m |
Tovorna kabina | |
- dolžina | 12,19 m (C-130J-30: |
- širina | 3,12 m |
- višina | 2,74 m |
- prostornina | 128,9 m3 (C-130J-30: |
Mase: | |
- prazno | 34.275 kg |
- največja vzletna | 79.380 kg |
- skupaj | do |
do 92 vojakov ali 62 padalcev, 74 nosil | |
pet standardnih palet | |
Gorivo: | |
- notranje | 20.819 kg |
- zunanje | 8505 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | 645 km/h |
- potovalna hitrost | 628 km/h |
- največja višina | 8535 m |
- vzletna steza | (čez |
- dolet | ( |
Oborožitev: nima (v verziji C-130J)
Uporabniki: Velika Britanija (30), ZDA (18-72 naročenih), Avstralija (12), Italija (18)
Cena: 55 milijonov USD
Nazaj