Enciklopedija

Konceptualne študije za to vojaško transportno letalo segajo v obdobje pred dobrega pol stoletja, že v leto 1951. Potem je prvo prototipno letalo vzletelo leta 1954, prvo serijsko letalo pa leto zatem Vse skupaj je šlo izjemno hitro: USAF jih je naročil 216 in v operativne transportne eskadrilje so začeli prihajati leta 1956. To so bili »primati« C-130A hercules, ki so uvedli vrsto doslej najuspešnejšega in najbolj razširjenega vojaškega turbopropelerskega srednjega transporterja vseh časov. Še danes izjemno uporabnega in naposled, v trenutno zadnji verziji C-130J, še vedno sodobnega!

Prvi inačici A je sledila C-130B, s katero so v letu 1959 uvedli Allisonove pogonske agregate T-56-A-7. Letalo je dobilo več goriva v krilih, podaljšali so mu tudi podvozje. Takšne so pripadniki Nacionalne garde ZDA in Obalne straže ZDA uporabljali med drugim tudi za gašenje požarov v naravi.

Zatem so prišle inačice C-130D, ki niso bile pravzaprav nič drugega kot -A, modificirane za uporabo na arktičnih območjih, in zato so nosile pristajalne smučke. Na glavnih nogah podvozja so bile pritrjene smučke, dolge kar po 7 m in široke več kot 2 m, vsaka pa je tehtala skoraj po 1 t (907 kg). Uporabljala jih je Nacionalna garda ZDA, zamenjali so jih šele z modelom C-130H.

C-130E ni nič drugega kot podaljšana različica C-130B z dvema podkrilnima gorivnima rezervoarjema. Skupaj so jih naročili 369 za Poveljstvo zračnega transporta - MAC in Taktično letalsko transportno poveljstvo - TAC. Ti primerki iz začetka šestdesetih let so še vedno v zraku, nad 200 v floti MAC, ostali v Nacionalni gardi ZDA in Rezervi USAF.

Podobno kot model C-130E so tudi C-130H opremili z izboljšanimi motorji, preoblikovali zunanji del krila in dodali še nekaj manj pomembnih sprememb. Obe verziji imata tudi podkrilna rezervoarja s po 4800 1 goriva. Skupaj so Američani za svoje potrebe naročili nad 400 verzij C-139H.

Specialno različico herkulesa za elektronski boj in poveljevanje so uvedli že med vietnamsko vojno. Z njimi so nadzorovali radijske komunikacije in talne senzorje vzdolž tako imenovane McNamarove črte in prisluškovali zvezam nad Severnim Vietnamom. Po tej vojni so ta elektronska izvidniška letala (ELINT) predelali v tovorne verzije. Med uporabo so pridobili obilo izkušenj in na tej podlagi razvili izpopolnjeno verzijo EC-130H. Ta letala so leta 1982 vključili v 41. eskadriljo za protielektronski boj. Zdaj obstajajo v uporabi štiri ločene verzije, ki oskrbujejo poveljstva in nadzorne zmogljivosti s podatki o nasprotnikovih radijskih zvezah, vključujejo pa se tudi v psihološki boj. Vse te verzije letal so uporabili v zalivski vojni, ko so s podatki oskrbovale zavezniška poveljstva in motile iraške komunikacije.

Zadnja razvojna verzija je C-130J; z razvojem so začeli na pobudo Poveljstva zračnega transporta USAF leta 1988, uradna zahteva pa je sledila v letu 1990. V USAF so jo zaradi previsoke cene sprva zavrnili, Lockheed Martin pa je začeti razvoj nadaljeval na lastno pest (in stroške). Temu je leta 1994 sledilo naročilo britanskega RAF za 30 novih herculesov. Vse se je dogajalo ravno v času najbolj razvnetih polemik o usodi bodočega velikega transportnega letala - FLA - v Evropi. Prvo serijsko C-130J so izdelali v letu 1995, dve leti kasneje pa je sledilo še naročilo USAF.

Program dobav potem ni potekal skladno z načrti, saj so zamude v dobavah nastajale zaradi drobnih, a pomembnih sitnosti, kot je na primer sistem rezledenitve smernega stabilizatorja. V RAF so jih zato začeli uporabljati leta 1998, torej z dveletno zakasnitvijo. Lockheed Martin je moral za odlog primerno seči v žep in RAF je dobil za 25 milijonov funtov penalov.

Leta 1998 so z novim herculesom vzleteli na svetovno predstavitev, za kar je Lockheed Martinu letala posodil USAF. Gostovali so v 33 državah, vse od Južne Afrike do evropskih držav, Bližnjega vzhoda ipd. Tako kot je bilo že običajno pri herculesih je proizvajalec tudi ta model ponudil v standardni in podaljšani verziji. Ponudil je tudi vse opcije, od letečega tankerja do elektronskega izvidnika in verzije za zgodnje odkrivanje in opozarjanje - EAW z vrtljivo radarsko kupolo. Za slednje verzije se zanimajo Turki, Avstralci, Grki in še drugi. Trenutno izdelajo dve letali mesečno.

Konstrukcijsko sodi hercules med značilne vojaške transporterje, vendar gre pri tem letalu za še posebno posrečeno kombinacijo zmogljivosti, trdnosti, preprostosti in nezahtevnosti za vzdrževanje in velike uporabnosti. Američani imajo za to izredno posrečen izraz »soldier proof«. O dognani aerodinamični zasnovi pač ni treba izgubljati besed.

Skratka: C-130 hercules je konstruktorski in poslovni podvig, kar potrjuje dejstva, da je dandanes v uporabi približno 2100 teh letal v več kot 60 državah sveta. V prvi vrsti so ti herculesi namenjeni vojaški rabi. Skupaj je doslej ta transportna flota naletela preko 24 milijonov ur (podatek iz leta 2003)!

Tehnični podatki:
Lockheed Martin C-130J hercules,
ZDA

Tip: taktično transportno letalo
Pogon: štirje turbopropelerski motorji Allison AE 2100D3 s po 3.424 kW (4590 KM) poganjajo šestkrake propelerje premera 4,1 m

Oborožitev: nima (v verziji C-130J)
Uporabniki: Velika Britanija (30), ZDA (18-72 naročenih), Avstralija (12), Italija (18)
Cena: 55 milijonov USD


Nazaj