Enciklopedija

Prišlo je tiho in vstopilo v legendo …, velja za eno najbolj ali celo najbolj razširjeno bojno letalo zadnjih dveh desetletij. Nastanek sega v obdobje pred tremi desetletji, na natečaj Letalskih sil ZDA za lahkega lovca se je prijavilo nekaj proizvajalcev, od katerih so zahtevali konstrukcijo resnično gibčnega lovca za prevlado v zračnem prostoru.

V finale sta prišla dva in konstruktorji so dejansko dobili veliko svobode pri uresničevanju zamisli, kako naj bi bil videti lahki lovec. Northrop je predstavil  demonstratorja tehnologije bojnega letala z dvema motorjema z velikim potiskom in navdušujočo aerodinamiko, General Dynamics se je osredotočil na samo en motor okoli aerodinamično zares dognane zasnove. še preden je bil natečaj v letu 1975 dokončno sklenjen, sta oba demonstratorja sodobnega bojnega letala prikazala veliko, tako veliko, da sta bila praktično oba izbrana. Letalske sile ZDA so takoj na začetku leta 1976 objavile zmagovalca: General Dynamicsovega YF-16. Northropov YF-17 je kasneje postal F/A-18.

Sprva je bil F-16 mišljen predvsem kot lahki lovec za dnevne naloge, zanesljivost v izvajanju akcij zrak-zemlja pa so dokazale njegovo večnamensko vrednost. Izvedenke so si kar sledile, dobivale so oznako skupin, na primer block 1. Kasneje so se (po seriji 25) številčne oznake končale z 0 za serije z vgrajenim motorjem General Electrica, Pratt & Whitnejevi motorji pa so bili v serijah, ki so se končevale s številko 2. Izvedenki F-16 s črkama C in D sta sledili izvedenkama A in B.

Enosedi F-16A je prvič vzletel  decembra 1976, operativni pa so fighting falconi postali v januarju 1979. Dvosedi tip je dobil oznako B, pilotska kabina je bila praktično enako velika, le pokrov kabine je bil malce dvignjen in podaljšan. Pilot je sedel zadaj, učenec spredaj, nekaj prostora za kabino pa je šlo na račun sprednjega rezervoarja v trupu.

Konstrukcijsko je F-16 zares predstavljal dokajšnjo novost, posebej z izrazitima podaljškoma kril v korenu krila proti kokpitu, ki proizvajata močno vrtinčenje prek krila. Povsem novo zasnovano je bilo sistemsko krmarjenje s pomočjo računalnika, imenovano fly-by-wire, pri katerem gredo vsi ukazi s pilotove krmilne ročice na desni strani (pa tudi smernih krmil - pedalov in ročice za plin) v računalnik, ki je potem s programsko opremo po žici pošiljal električne signale do servo motorjev za pogon krmilnih površin - tako imenovano električno krmiljenje. Ob tem je dobil F-16, kot še nekaj letal iz tega obdobja, sistem za upravljanje z aerodinamično konfiguracijo letala. Torej so v računalniško programsko opremo vstavili vse omejitve tako odklona krmilnih površin kot potiska motorja in pilot tako praktično ni mogel spraviti letala v položaj, ki bi pomenil, da se mu je odtrgal vzgon. To novost so kasneje, v osemdesetih letih, prenesli še v potniška letala, najprej v evropskega Airbusa A320.

Letalne zmogljivosti F-16 so se izkazale za izjemne, zlahka je letel pri vpadnih kotih pozitivnih 26°, konstrukcija pa je vzdržala težnostne pospeške do 9 g. Med piloti F-16 je posebej hvaljen odličen pregled iz kapljičaste kabine.

V nos so mu vgradili Westinghousov radar, takrat največji možni brez tekočinskega hlajenja, njegov doseg pa je bil med 18 in 150 km. Deluje na več načinih, za sedemdeseta leta pa je pomenil veliko prednost v načinu delovanja glej dol - streljaj dol, v katerem je imel doseg 56 km.

V fighting falcona so vgradili top M61A-1 (na levo v koren krila) s skupaj 500 naboji. Oborožen in napolnjen z gorivom skupne mase 9275 kg je F-16 vzdržal težnostne pospeške do 5g, za večje, na primer do 9 g, pa so ga olajšali na vsega skupaj 5420 kg bojnega tovora in goriva.

Fighting falconi so doživeli številne izboljšave. Izvedenki A in B so tako izdelovali v serijah block 1 in block 5 ter block 10 in 15. Potem sta prišli na vrsto izvedenki C in D s serijo 25, potem 30/32, zatem 40/412, 50/52 50D/502D wild weasel (protiradarski) in nazadnje 60. Slednja je zadnja serija, namenjena prodaji Združenim arabskim emiratom. Ta bogata zalivska država je leta 2000 podpisala pogodbo o nakupu 80 večnamenskih bojnih letal F-16, Američani naj bi jih izdelali v obdobju 2004-2007. Gre za tako imenovane "puščavske sokole" z novimi senzorji in novimi sistemskimi elektronskimi rešitvami. Radar lahko hkrati preiskuje zračni prostor in zemljo pod letalom, sledi več ciljem hkrati, lahko pa deluje v načinu iskanja in reševanja - SR ali pa le mapira zemljišče, nad katerim letalo leti. Ob radarju ima novi F-16 še infrardečo iskalno in sledilno napravo, s katero lahko tudi označuje cilje in usmerja vanje orožja.

Puščavski falcon se od predhodnikov razlikuje predvsem po oglatem hrbtu trupa, kjer so dobili prostor za dodatnih 2275 l goriva, s čimer so za celih 50 % povečali dolet tej verziji v primerjavi s prejšnjo (block 50 )

Programov nadgradenj in posodabljanja je bilo prav tako nekaj, naj omenimo le v Evropi zelo znani program MLU - mid-life update, zanimiv pred nekaj leti tudi za Slovenijo. Američani so tudi svojim zadnji serijam F-16C/D block 40 in 50 vgradili zelo sodobno in zmogljivo elektroniko, bržkone uporabno še precej dolgo v 21. stoletje. Projekt posodobitve so začeli v letu 2001 in ga sklenili v letu 2005.

Fighting falconi so dandanes v uporabi v 20 državah, pred kratkim jih je najela tudi Italija (ki ni bila nikoli kupec teh lovcev), so bili pa tudi resni kandidati za letalstvi sosednjih Avstrije in Madžarske. Skupaj je izdelanih okoli 4500, zelo verjetno pa jih bodo proizvajali vse do začetka proizvodnje skupnih taktičnih lovcev JSF - F-35.

Poljaki so konec leta 2006 sprejeli prvo bojno letalo F-16 fighting falcon od skupno 48 (36 enosedov F-16C in 12 dvosedov F-16D), kolikor naj bi jih do leta 2008 prejeli v okviru programa Peace Sky.

Turčija je konec leta 2006 vložila zahtevo po nakupu dodatnih 30 fighting falconov z pripadajočo opremo. Letala F-16C/D blok 40 in 50 naj bi ohranila visoko stopnjo pripravljenosti Turčije znotraj zveze NATO predvsem v nalogah nadzora zračnega prostora. Posel, ki je vreden slabe 3 milijarde dolarjev vključuje tudi 42 motorjev GE F-110-129, 36 podatkovnih povezav link 16 MIDS-LVT in 32 radarjev AN/APG-68(V)9.

Tehnični podatki:
(General Dynamics) Lockheed Martin F-16C/D fighting falcon
ZDA

Tip: C - enosedi večnamenski lovec, D - dvosedi trenažnik
Pogon: turboventilatorski motor P&W F100-PW-200/220/229 ali General Electric F110-GE-100/129 s potiskom 12.500 kg ob dodatnem zgorevanju

 

Mere:
- razpetina kril	9,8 m
- dolžina	14,8 m
- višina	4,8 m
- površina kril	27,87 m2
Mase:
- prazno	8273 kg - 8853 kg
- največja vzletna	16.875 kg
- gorivo
- notranje	3104 kg
- zunanje	3066 kg
Zmogljivosti:
- največja hitrost
- visoko	M = 2+
- nizko	M = 1,2
- največja višina	15.250+ m
- začetno vzpenjanje	15.249 m/min

 

Oborožitev:
- zrak-zrak: AA-7 sparrow, AIM-9 sidewinder, AMRAAM, sky flash, magic 2,   python 3
- zrak-zemlja: AGM-65 A/B/D/G maverick; AGM-45 shrike, AGM-88A HARM; harpoon, penguin mk 3; LAU-88
- bombe: paveway I, TAL (izraelske kasetnice), mk 82,  mk-84 GP, mk -82 snakeye, mk-83 GP
- top: šestcevni M61 20mm s 511 naboji
Cena: nad 30 milijonov dolarjev
V operativni uporabi: v 20 državah

F-16 fighting falcon je zasnovan kot enomotorno večnamensko lahko bojno letalo z izrednim manevrskimi zmogljivostmi v neposrednih bližinskih zračnih dvobojih. Zadnje verzije so opremili tudi z raketami dolgega dosega.


Nazaj