V finale sta prišla dva in konstruktorji so dejansko dobili veliko svobode pri uresničevanju zamisli, kako naj bi bil videti lahki lovec. Northrop je predstavil demonstratorja tehnologije bojnega letala z dvema motorjema z velikim potiskom in navdušujočo aerodinamiko, General Dynamics se je osredotočil na samo en motor okoli aerodinamično zares dognane zasnove. še preden je bil natečaj v letu 1975 dokončno sklenjen, sta oba demonstratorja sodobnega bojnega letala prikazala veliko, tako veliko, da sta bila praktično oba izbrana. Letalske sile ZDA so takoj na začetku leta 1976 objavile zmagovalca: General Dynamicsovega YF-16. Northropov YF-17 je kasneje postal F/A-18.
Sprva je bil F-16 mišljen predvsem kot lahki lovec za dnevne naloge, zanesljivost v izvajanju akcij zrak-zemlja pa so dokazale njegovo večnamensko vrednost. Izvedenke so si kar sledile, dobivale so oznako skupin, na primer block 1. Kasneje so se (po seriji 25) številčne oznake končale z 0 za serije z vgrajenim motorjem General Electrica, Pratt & Whitnejevi motorji pa so bili v serijah, ki so se končevale s številko 2. Izvedenki F-16 s črkama C in D sta sledili izvedenkama A in B.
Enosedi F-16A je prvič vzletel decembra 1976, operativni pa so fighting falconi postali v januarju 1979. Dvosedi tip je dobil oznako B, pilotska kabina je bila praktično enako velika, le pokrov kabine je bil malce dvignjen in podaljšan. Pilot je sedel zadaj, učenec spredaj, nekaj prostora za kabino pa je šlo na račun sprednjega rezervoarja v trupu.
Konstrukcijsko je F-16 zares predstavljal dokajšnjo novost, posebej z izrazitima podaljškoma kril v korenu krila proti kokpitu, ki proizvajata močno vrtinčenje prek krila. Povsem novo zasnovano je bilo sistemsko krmarjenje s pomočjo računalnika, imenovano fly-by-wire, pri katerem gredo vsi ukazi s pilotove krmilne ročice na desni strani (pa tudi smernih krmil - pedalov in ročice za plin) v računalnik, ki je potem s programsko opremo po žici pošiljal električne signale do servo motorjev za pogon krmilnih površin - tako imenovano električno krmiljenje. Ob tem je dobil F-16, kot še nekaj letal iz tega obdobja, sistem za upravljanje z aerodinamično konfiguracijo letala. Torej so v računalniško programsko opremo vstavili vse omejitve tako odklona krmilnih površin kot potiska motorja in pilot tako praktično ni mogel spraviti letala v položaj, ki bi pomenil, da se mu je odtrgal vzgon. To novost so kasneje, v osemdesetih letih, prenesli še v potniška letala, najprej v evropskega Airbusa A320.
Letalne zmogljivosti F-16 so se izkazale za izjemne, zlahka je letel pri vpadnih kotih pozitivnih 26°, konstrukcija pa je vzdržala težnostne pospeške do
V nos so mu vgradili Westinghousov radar, takrat največji možni brez tekočinskega hlajenja, njegov doseg pa je bil med
V fighting falcona so vgradili top M61A-1 (na levo v koren krila) s skupaj 500 naboji. Oborožen in napolnjen z gorivom skupne mase
Fighting falconi so doživeli številne izboljšave. Izvedenki A in B so tako izdelovali v serijah block
Puščavski falcon se od predhodnikov razlikuje predvsem po oglatem hrbtu trupa, kjer so dobili prostor za dodatnih
Programov nadgradenj in posodabljanja je bilo prav tako nekaj, naj omenimo le v Evropi zelo znani program MLU - mid-life update, zanimiv pred nekaj leti tudi za Slovenijo. Američani so tudi svojim zadnji serijam F-16C/D block
Fighting falconi so dandanes v uporabi v 20 državah, pred kratkim jih je najela tudi Italija (ki ni bila nikoli kupec teh lovcev), so bili pa tudi resni kandidati za letalstvi sosednjih Avstrije in Madžarske. Skupaj je izdelanih okoli 4500, zelo verjetno pa jih bodo proizvajali vse do začetka proizvodnje skupnih taktičnih lovcev JSF - F-35.
Poljaki so konec leta 2006 sprejeli prvo bojno letalo F-16 fighting falcon od skupno 48 (36 enosedov F-
Turčija je konec leta 2006 vložila zahtevo po nakupu dodatnih 30 fighting falconov z pripadajočo opremo. Letala F-16C/D blok
Tehnični podatki:
(General Dynamics) Lockheed Martin F-16C/D fighting falcon
ZDA
Tip: C - enosedi večnamenski lovec, D - dvosedi trenažnik
Pogon: turboventilatorski motor P&W F100-PW-200/220/229 ali General Electric F110-GE-100/129 s potiskom
Mere: | |
- razpetina kril | 9,8 m |
- dolžina | 14,8 m |
- višina | 4,8 m |
- površina kril | 27,87 m2 |
Mase: | |
- prazno | 8273 kg - |
- največja vzletna | 16.875 kg |
- gorivo | |
- notranje | 3104 kg |
- zunanje | 3066 kg |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
- visoko | M = 2+ |
- nizko | M = 1,2 |
- največja višina | 15.250+ m |
- začetno vzpenjanje | 15.249 m/min |
Oborožitev:
- zrak-zrak: AA-7 sparrow, AIM-9 sidewinder, AMRAAM, sky flash, magic 2, python 3
- zrak-zemlja: AGM-65 A/B/D/G maverick; AGM-45 shrike, AGM-88A HARM; harpoon, penguin mk 3; LAU-88
- bombe: paveway I, TAL (izraelske kasetnice), mk 82, mk-84 GP, mk -82 snakeye, mk-83 GP
- top: šestcevni M61 20mm s 511 naboji
Cena: nad 30 milijonov dolarjev
V operativni uporabi: v 20 državah
F-16 fighting falcon je zasnovan kot enomotorno večnamensko lahko bojno letalo z izrednim manevrskimi zmogljivostmi v neposrednih bližinskih zračnih dvobojih. Zadnje verzije so opremili tudi z raketami dolgega dosega.
Nazaj