Prišlo je tiho in vstopilo v legendo …, velja za eno najbolj ali celo najbolj razširjeno bojno letalo zadnjih dveh desetletij. Nastanek sega v obdobje pred tremi desetletji, na natečaj Letalskih sil ZDA za lahkega lovca se je prijavilo nekaj proizvajalcev, od katerih so zahtevali konstrukcijo resnično gibčnega lovca za prevlado v zračnem prostoru.

V finale sta prišla dva in konstruktorji so dejansko dobili veliko svobode pri uresničevanju zamisli, kako naj bi bil videti lahki lovec. Northrop je predstavil demonstratorja tehnologije bojnega letala z dvema motorjema z velikim potiskom in navdušujočo aerodinamiko, General Dynamics se je osredotočil na samo en motor okoli aerodinamično zares dognane zasnove. še preden je bil natečaj v letu 1975 dokončno sklenjen, sta oba demonstratorja sodobnega bojnega letala prikazala veliko, tako veliko, da sta bila praktično oba izbrana. Letalske sile ZDA so takoj na začetku leta 1976 objavile zmagovalca: General Dynamicsovega YF-16. Northropov YF-17 je kasneje postal
F/A-18.
Sprva je bil F-16 mišljen predvsem kot lahki lovec za dnevne naloge, zanesljivost v izvajanju akcij zrak-zemlja pa so dokazale njegovo večnamensko vrednost. Izvedenke so si kar sledile, dobivale so oznako skupin, na primer block 1. Kasneje so se (po seriji 25) številčne oznake končale z 0 za serije z vgrajenim motorjem General Electrica, Pratt & Whitnejevi motorji pa so bili v serijah, ki so se končevale s številko 2. Izvedenki F-16 s črkama C in D sta sledili izvedenkama A in B.
Enosedi F-16A je prvič vzletel decembra 1976, operativni pa so fighting falconi postali v januarju 1979. Dvosedi tip je dobil oznako B, pilotska kabina je bila praktično enako velika, le pokrov kabine je bil malce dvignjen in podaljšan. Pilot je sedel zadaj, učenec spredaj, nekaj prostora za kabino pa je šlo na račun sprednjega rezervoarja v trupu.

Konstrukcijsko je F-16 zares predstavljal dokajšnjo novost, posebej z izrazitima podaljškoma kril v korenu krila proti kokpitu, ki proizvajata močno vrtinčenje prek krila. Povsem novo zasnovano je bilo sistemsko krmarjenje s pomočjo računalnika, imenovano fly-by-wire, pri katerem gredo vsi ukazi s pilotove krmilne ročice na desni strani (pa tudi smernih krmil - pedalov in ročice za plin) v računalnik, ki je potem s programsko opremo po žici pošiljal električne signale do servo motorjev za pogon krmilnih površin - tako imenovano električno krmiljenje. Ob tem je dobil F-16, kot še nekaj letal iz tega obdobja, sistem za upravljanje z aerodinamično konfiguracijo letala. Torej so v računalniško programsko opremo vstavili vse omejitve tako odklona krmilnih površin kot potiska motorja in pilot tako praktično ni mogel spraviti letala v položaj, ki bi pomenil, da se mu je odtrgal vzgon. To novost so kasneje, v osemdesetih letih, prenesli še v potniška letala, najprej v evropskega
Airbusa A320.
Letalne zmogljivosti F-16 so se izkazale za izjemne, zlahka je letel pri vpadnih kotih pozitivnih 26°, konstrukcija pa je vzdržala težnostne pospeške do
9 g. Med piloti F-16 je posebej hvaljen odličen pregled iz kapljičaste kabine.

V nos so mu vgradili Westinghousov radar, takrat največji možni brez tekočinskega hlajenja, njegov doseg pa je bil med
18 in 150 km. Deluje na več načinih, za sedemdeseta leta pa je pomenil veliko prednost v načinu delovanja glej dol - streljaj dol, v katerem je imel doseg
56 km.
V fighting falcona so vgradili top M61A-1 (na levo v koren krila) s skupaj 500 naboji. Oborožen in napolnjen z gorivom skupne mase
9275 kg je F-16 vzdržal težnostne pospeške do 5g, za večje, na primer do
9 g, pa so ga olajšali na vsega skupaj
5420 kg bojnega tovora in goriva.
Fighting falconi so doživeli številne izboljšave. Izvedenki A in B so tako izdelovali v serijah block
1 in block 5 ter block
10 in 15. Potem sta prišli na vrsto izvedenki C in D s serijo 25, potem 30/32, zatem 40/412, 50/52 50D/502D wild weasel (protiradarski) in nazadnje 60. Slednja je zadnja serija, namenjena prodaji Združenim arabskim emiratom. Ta bogata zalivska država je leta 2000 podpisala pogodbo o nakupu 80 večnamenskih bojnih letal F-16, Američani naj bi jih izdelali v obdobju 2004-2007. Gre za tako imenovane "puščavske sokole" z novimi senzorji in novimi sistemskimi elektronskimi rešitvami. Radar lahko hkrati preiskuje zračni prostor in zemljo pod letalom, sledi več ciljem hkrati, lahko pa deluje v načinu iskanja in reševanja - SR ali pa le mapira zemljišče, nad katerim letalo leti. Ob radarju ima novi F-16 še infrardečo iskalno in sledilno napravo, s katero lahko tudi označuje cilje in usmerja vanje orožja.
Puščavski falcon se od predhodnikov razlikuje predvsem po oglatem hrbtu trupa, kjer so dobili prostor za dodatnih
2275 l goriva, s čimer so za celih 50 % povečali dolet tej verziji v primerjavi s prejšnjo (block 50 )
Programov nadgradenj in posodabljanja je bilo prav tako nekaj, naj omenimo le v Evropi zelo znani program MLU - mid-life update, zanimiv pred nekaj leti tudi za Slovenijo. Američani so tudi svojim zadnji serijam F-16C/D block
40 in 50 vgradili zelo sodobno in zmogljivo elektroniko, bržkone uporabno še precej dolgo v 21. stoletje. Projekt posodobitve so začeli v letu
2001 in ga sklenili v letu 2005.

Fighting falconi so dandanes v uporabi v 20 državah, pred kratkim jih je najela tudi Italija (ki ni bila nikoli kupec teh lovcev), so bili pa tudi resni kandidati za letalstvi sosednjih Avstrije in Madžarske. Skupaj je izdelanih okoli 4500, zelo verjetno pa jih bodo proizvajali vse do začetka proizvodnje skupnih taktičnih lovcev
JSF - F-35.
Poljaki so konec leta 2006 sprejeli prvo bojno letalo F-16 fighting falcon od skupno 48 (36 enosedov F-
16C in 12 dvosedov F-16D), kolikor naj bi jih do leta 2008 prejeli v okviru programa Peace Sky.
Turčija je konec leta 2006 vložila zahtevo po nakupu dodatnih 30 fighting falconov z pripadajočo opremo. Letala F-16C/D blok
40 in 50 naj bi ohranila visoko stopnjo pripravljenosti Turčije znotraj zveze NATO predvsem v nalogah nadzora zračnega prostora. Posel, ki je vreden slabe 3 milijarde dolarjev vključuje tudi 42 motorjev GE F-110-129, 36 podatkovnih povezav link 16 MIDS-LVT in 32 radarjev AN/APG-68(V)9.
Tehnični podatki:
(General Dynamics) Lockheed Martin F-16C/D fighting falcon
ZDA
Tip: C - enosedi večnamenski lovec, D - dvosedi trenažnik
Pogon: turboventilatorski motor P&W F100-PW-200/220/229 ali General Electric F110-GE-100/129 s potiskom
12.500 kg ob dodatnem zgorevanju
Mere: | |
- razpetina kril | 9,8 m |
- dolžina | 14,8 m |
- višina | 4,8 m |
- površina kril | 27,87 m2 |
| |
Mase: | |
- prazno | 8273 kg - 8853 kg |
- največja vzletna | 16.875 kg |
- gorivo | |
- notranje | 3104 kg |
- zunanje | 3066 kg |
| |
Zmogljivosti: | |
- največja hitrost | |
- visoko | M = 2+ |
- nizko | M = 1,2 |
- največja višina | 15.250+ m |
- začetno vzpenjanje | 15.249 m/min |
Oborožitev:
- zrak-zrak: AA-7 sparrow, AIM-9 sidewinder, AMRAAM, sky flash, magic 2, python 3
- zrak-zemlja: AGM-65 A/B/D/G maverick; AGM-45 shrike, AGM-88A HARM; harpoon, penguin mk 3; LAU-88
- bombe: paveway I, TAL (izraelske kasetnice), mk 82, mk-84 GP, mk -82 snakeye, mk-83 GP
- top: šestcevni M61 20mm s 511 naboji
Cena: nad 30 milijonov dolarjev
V operativni uporabi: v 20 državah
F-16 fighting falcon je zasnovan kot enomotorno večnamensko lahko bojno letalo z izrednim manevrskimi zmogljivostmi v neposrednih bližinskih zračnih dvobojih. Zadnje verzije so opremili tudi z raketami dolgega dosega. Nazaj