Enciklopedija

Lovec Willyja Messerschmitta Bf 109 je bil vrhunsko letalo Luftwaffe med vso drugo svetovno vojno. Bil je največji dosežek nemške letalske industrije in dosegel je več zračnih zmag kot katerokoli letalo sil osi. Po letu 1945 so ga se vedno uporabljali v številnih letalskih silah in na vojno prizorišče se je vrnil nazadnje leta 1948 v vojni med Izraelom in Egiptom.

Rojstvo Bf 109 je pravzaprav nenavadno, spočelo pa ga je smrtno sovraštvo med Erhardom Milchem in Williyem Messerschmittom, zasebnim lastnikom firme Bayerische Flugzeugwerke. Slednja bi že skorajda propadla, rešilo jo je le romunsko naročilo transportnega letala v letu 1933. Predstavniki Reichluftfahrtministeriuma (RLM - Državno ministrstvo za letalstvo) so namreč podpirali druge proizvajalce, Messerschmitt pa je sicer obdržal visoko stopnjo samostojnosti in neodvisnosti, podpore Berlina pa zato ni imel in posel so morali iskati povsod drugje. Državno ministrstvo za letalstvo je sklenilo pogodbe za razvoj lovca s firmami Arado, BFW, Focke-Wulf in Heinkel, pri tem pa na Messerschmitta kot konstruktorja in proizvajalca lovcev zaradi pomanjkanja izkušenj sploh niso računali, niti mu niso pripisovali možnosti za uspeh.

Messerschmitt je pri snovanju lovca uporabil obliko odličnega potovalnega štiriseda Bf 108 taifun; nastal je nizkokrilec z uvlačljivimi glavnimi kolesi, predkrilci na sprednjem robu kril in v trup vklopljeno pilotsko kabino. Zanj so načrtovali Junkersov motor jumo 210A, vendar ga za prototipnega Bf 109 VI niso uspeli dobiti, zato so uporabili uvoženi Rolls-Royceov motor kestrel VI s 518 kW (695 KM) in slavni lovec je v septembru 1935 zapustil proizvodne dvorane.

Prišel je čas odločitve in preizkusa, v katerem so na letališču v Travemundeju z Bf 109 tekmovali Ar 80 VI, Fw 195 VI ter He 119 VI. Messerschmitt je, ob nekaterih zanemarljivih pomanjkljivostih, pomenil splošno presenečenje, kot nagrada pa je sledilo naročilo 10 prototipnih letal, čeprav ni bil razglasen za splošnega zmagovalca. Ob njem so naročili se 10 Heinklovih lovcev He 119 .

Naslednji trije prototipi (Bf-109 V2 z registrsko oznako D-IUDE, Bf 109 V3 z oznako D-IHNY - in Bf 109 V4 kot D-IOQY) so vzleteli v letu 1936, opremljeni so bili z Junkersovimi motorji jumo 210A in s prostorom, pripravljenim za vgradnjo dveh sinhroniziranih mitraljezov MG 17 v nosu. Med tem so tudi že začele krožiti govorice, da bodo britanska lovca British Hawker hurricane in Supermarine spitfire opremili s po štirimi mitraljezi. Tako so prototipnega Bf 109 V4 opremili še s tretjim mitraljezom MG 17 v glavi propelerja.

Načrtovana verzija Bf 109A ni prišla v proizvodnjo, prvi predproizvodni primerki so vzleteli zgodaj v letu 1937, hkrati s prototipi Bf 109 V5, Bf 109 V6 in Bf 109 V7. Veliko izkušenj s temi lovci so pridobili v treh eskadriljah 88. lovske skupine, opremljenih s proizvodnimi modeli Bf 109B-1, Bf 109B-2 in Bf 109C-1, ki se je bojevala z njimi v španski državljanski vojni. To niso bile zgolj izkušnje, ki so vplivale na razvoj tega znamenitega lovca, pač pa na zračno bojevanje v celoti. Z Messerschmittovimi lovci sta v Španiji letela in se bojevala letalska asa Werner Molders in Adolf Galland (verjetno najboljši pilot tistega časa, ki je kasneje, med drugo svetovno vojno, postal general). Razvila sta bojno taktiko uporabe lovcev za dvoboje v zraku, upoštevano v vsem obdobju lovcev, oboroženih s topovi.

Do začetka druge svetovne vojne septembra 1939 je Luftwaffe standardizirala opremo lovcev Bf 109. Serijo Bf 109D, čeprav številčno, so nadomestili z modeli Bf 109E (znani pod vzdevkom "emil"). Deset predproizvodnih Bf 109E-0, ki so se pojavili v letu 1938, so opremili s tremi mitraljezi Mg 17, enega so vgradili v nos, druga dva v krili, letalo pa je poganjal motor DB 601A s kar 821 kW (1100 KM). Serijska letala Bf-109E-1 so začela zapuščati proizvodne trakove v Augsburgu že v začetku naslednjega leta, namesto krilnih mitraljezov pa so nekaterim vgrajevali topova MG FF kalibra 20 mm. Na višini 3750 m je lovec dosegel hitrost 570 km/h, letel je do največje višine 11.000 m, to pa so bile lastnosti, v katerih je Messerschmittov lovec v prvih osmih mesecih vojne prekašal vse nasprotnike. Podverzija, Bf-109E-1/B, ki so jo vpeljali kmalu zatem, je bila že lovskobombniško letalo z 250-kilogramsko bombo, pripeto pod trup.

Proizvodnjo "emilov" so leta 1939 iz Augsburga premestili v Regensburg (in s tem naredili prostor proizvodnji dvomotornih lovcev Bf 110), poddobavitelji pa so bile firme Ago, Arado, Erla in WNF; tistega leta so jih izdelali kar 1540. Tik pred napadom na Poljsko je imel Jagdverband (združene enote lovcev) 12 skupin lovcev z 850 letali Bf 109E-1 in Bf 109E-1/B ter eno skupino lovcev Ar 68. V enotah druge črte (Zerstorergeshwader - rušilni letalski polk) pa je se vedno letelo 250 starejših Bf 109D-1. Prvič se je lovcu Bf 109 ponudila možnost spopada z nasprotniki iz vrst Kraljevskih letalskih sil med dnevnim napadom na 24 Vickersovih wellingtonov brez spremstva nad Wilhelmshavnom 18. decembra 1939. Sestrelili so dvanajst britanskih bombnikov, izgubili pa pri tem dva Bf 109E iz 77. lovske skupine.

V letu 1940 se je proizvodnja emilov povečala na 1868, serija D pa je popolnoma izginila iz prvih bojnih vrst. Glavni podverziji, ki so ju proizvajali v letu 1940, sta bili Bf 109E-2 in Bf 109E-3 (z dvema mitraljezoma MG 17 v nosu in dvema topoma MG FF v krilih). Vse te verzije Messerschmittovih lovcev so se na veliko zapletale v zračne spopade nad južno Anglijo v "bitki za Britanijo". Kadar so uporabljali prosto lovsko taktiko, so bili ubijalsko učinkoviti. Za hurricane so bili premočni, s spitfiri pa so se odlično kosali. Še posebno učinkoviti so bili v bojih proti spremljevalnim lovcem, če so ti ostajali preblizu formacij bombnikov. Bf 109E so v takšnih primerih dokazovali svoje glavne prednosti: odlične manevrske sposobnosti in hitrost. Kasneje so v bitki za Britanijo uporabljali tudi lovskobombniške verzije Bf 109E-4/B. Zatem pa sta se pojavili še izvidniški verziji Bf 109E-5 in Bf 109E-6, slednji z motorjem DB 60IN, kasneje pa tudi Bf 109E-7/Z s provizoričnimi odvrgljivimi gorivnimi rezervoarji, ter Bf 109E-7/Z s štartno raketo GM-1.

V začetku leta 1941 se je emil začel pojavljati tudi na sredozemskih bojiščih. Prilagodili so ga za bojevanje v tropskih vremenskih razmerah, s temi letali pa so opremili 27. lovsko skupino, ki je delovala v Severni Afriki. V tem letu pa je Nemčija začela tudi največji napad, operacijo Barbarossa: v juniju 1941 se je Hitler spravil nad Sovjetsko zvezo. Lovskim eskadriljam prve bojne črte so se pridružili lovci serije Bf 109F, emili pa so kljub temu leteli v boje še vrsto let.

Preizkušanje pilotskih veščin
Z motorjem DB 60IE je postal Bf 109F najzmogljivejši med lovci družine Bf 109, s tem modelom pa so uvedli podaljšane in zaokrožene konce kril, podaljšali glavo propelerja, Frisi (tako so imenovali serijo F) pa so dobili krilca in zakrilca brez komponzacije, s katerimi so zamenjali emilova zakrilca s precepom. Prav tako je imel novi tip povsem uvlačljivo repno kolo namesto prejšnjega fiksnega, uvedli so prosto noseči smerni stabilizator. Precej pa so ga kritizirali zaradi topa: ponovno so ga namestili v glavo propelerja, poleg tega pa je imel se dva mitraljeza Mg 17. čŒeprav naj bi s tem zadovoljili željam nemških letalskih asov (Experten), pa so si ti želeli močnejšega orožja, s katerim bi sestreljevali nasprotnike.

Predproizvodne Bf 109F-0 so izdelali v drugi polovici leta 1940, prvi Bf 109F-1 pa so bili nared kmalu v začetku naslednjega leta. Vendar pa je imela konstrukcija vrsto pomankljivosti in nesreče so se vrstile. Opornice smernega stabilizatorja so se premikale in pri določenih obratih motorja je prihajalo do vibracij, zato so napako hitro odpravili. Naslednji model, Bf 109F-2, s topom MG 151 kal. 15 mm namesto MG FF kal.20 MM9) je bil lovec že spet pravi, sledil pa je v začetku leta 1942 se Bf 109F-3, ki je dosegel hitrost 628 km/h na višini 6700 m.

Bf 109F so se v začetku 1941 pridružili Gescwardstabu in III. skupini Gallandovega 26. lovskega polka "Schlageter" ob Kanalu, v začetni fazi operacije Barbarosa na vzhodu pa so delovali v 3. lovskem polku "Udet" majorja Giinterja Ltitzova, 51. lovski skupini "Pikov as" majorja Giinterja von Maltzahna in 51. lovski skupini majorja Johannesa Trautflofta. Premoč tega lovca, celo nad spitfireom Mk V, je bila očitna, potem ko so začeli nemški piloti seštevati zmage v zračnih dvobojih.

Vendar pa so Bf 109F izpopolnjevali še naprej, model -4 so spet opremili s topom 20 mm, model -4/R1 pa je že imel pod krili opremo "Rustsatz" - opremo za preoborožitev za lovskobombniške naloge s topom MG 151 kal. 15 mm. Lovskobombniška verzija Bf 109F-4B je že lahko nosila do 500 kg bomb. Konec leta 1942 so uvedli še lovska izvidnika Bf 109F-5 in Bf 109F-6. Z lovcem za tropske vremenske razmere Bf 109F-4 je dvaindvajsetletni pilot Hans-Joachim Marseille dosegel največ zračnih zmag za Luftwaffe na zahodu: kar 158, čeprav je umrl med izskokom iz letala Bf 109G-2 že 30. septembra 1942 v Severni Afriki.

Univerzalni vojak "gustav"
Verzijo Bf 109G so nemški piloti poimenovali gustav, uvedli pa so jo pozno poleti 1942, kasneje pa izdelali v večjem število kot katero koli drugo verzijo Bf 109. Poganjal ga je motor DB 605A s 1100 kW (1475 KM), čeprav so predproizvodno serijo Bf 109G-0 opremili z motorji DB 60IE. Obdržal je značilno oborožitev: dva mitraljeza MG 17 v nosu in top MG 151/20 v glavi propelerja. Bf 109G-1 je že imel kabino z izenačenim tlakom, verzijo Bf 109G-l/trop pa so preoborožili in namesto mitraljezov MG 17 vgradili mitraljeza MG 131 kalibra 13 mm, zaradi česar sta bila potrebna večja zaklepa, ki sta ju pokrivali izbuljeni oplati pred vetrobranskim steklom - zato so mu dali vzdevek "bula". Verzija -G-2 je prav tako imela kabino z izenačenim tlakom, v verziji Bf 109G-/R1 pa je bil lovski bombnik; -G-3 je bil povsem podoben -G-l, vendar z drugačno radijsko napravo, -G-4 pa je bila verzija -G-3 s kabino brez izenačenega tlaka. Z modelom Bf 109G-5 so uvedli motor DB 605D z napravo MW-50 za trenutno povečanje moči motorja na kar 1334 kW/1800 KM.

Najpomembnejši med vsemi gustavi je bil Bf 109G-6, ki so ga v raznih podverzijah poganjale verzije motorja DB 605 AM, AS, ASB, ASD ali ASM. Osnovna oborožitev je bil top v glavi propelerja Mk 108 kalibra 30 mm, dva nosna mitraljeza MG 131 in dva podkrilna mitraljeza MG 151/20. Sicer so "Rustsatz" pod krili vsebovali različna orožja, vključno s 500-kilogramsko bombo, Bf 109G-6/R1 pa je imel dve raketi Wgr 210 kal. 21 cm "dodel" namesto topov ali mitraljezov. Bf 109G-6/U4 je"bil oborožen s podkrilnima topoma Mk 108 kalibra 30 mm, nočni lovec Bf 109G-6/U4N pa je bil opremljen z radarjem. Večino modelov so izdelovali tudi v verzijah za uporabo v tropskem podnebju. Verzije -G-7 niso izdelali, zato pa je bil izvidniški lovec Bf 109G-8 v sestavi Nahaufklarunsgruppe 13 ob Rokavskem prelivu (ob koncu leta 1943). Najhitrejši od vseh gustavov je bil Bf 109G-10 z motorjem DB 6Q5D z napravo za povečanje moči MW-50 in izboklim pokrovom kabine (znanim pod imenom Gallandov pokrov). Dosegel je hitrost 690 km/h na 7400 m. Verziji Bf 109G-10/R2 in R6 so spremenili rep in sklop repnega kolesa kot pri verziji Bf 109G-5/R2 ter jo opremili z radijsko napravo IFF (prepoznavanje lasten-tuj) FuG 25a; Bf 109G-10/U4 je imel pod trupom dva obesnika s topoma Mk 108 30 mm, ki pa so ju lahko nadomestili z neodvrgljivim dodatnim gorivnim rezervoarjem, znanim pod imenom Irmer Behalter. Bf 109G-12 je bil dvosedi trenažnik, izdelan na osnovi G-l za šolanje lovskih pilotov v šolskih lovskih eskadriljah JG 101, 102, 104, 106, 107 in 108 v letu 1944. Zadnja operativna verzija gustava je bil Bf 109G-14 z lahkim fiksnim orožjem, vendar tudi z obesnimi točkami za namestitev zunanjih topov, raket Wgr 210 ali bomb. Povsem zadnji pa je bil Bf 109G-16, težko oklepljeni jurišnik, ki je sicer prišel v proizvodnjo, vendar nikoli v operativno uporabo.

Lovca za velike višine Bf 109H so začeli razvijati leta 1943, pomenil pa je nadaljevanje serije -F s povečano razpetino kril in napravo za povečanje moči GM-1 motorja DB 60IE. Največja hitrost tega lovca je bila 750 km/h na višini 10.100 m. Predproizvodne modele so preizkusili v Franciji, nekaj letov pa so naredili tudi proizvodni Bf 109H-1, vendar so se pojavili problemi z vibracijo kril in serijo -H so opustili, čeprav so že načrtovali serijo -H-2 z motorjem jumo 213E in -H-5 z motorjem DB 605.

Zadnja pomembnejša operativna verzija Bf 109 je bila serija -K. Razvili so jo neposredno iz gustava, pravzaprav je bil predproizvodni Bf 109K-0 lovec serije G s predelanim trupom. Bf 109K-2 in Bf 109K-4 (z izenačenim tlakom v kabini) so gnali motorji DB 605 ASCM/DCM, ki so z napravo za povečanje moči MW-50 dosegli 1492 kW (2000 KM). Oboroženi so bili z enim topom Mk 103 ali Mk 108 in dvema težkima mitraljezoma 15 mm MG 151; Bf 109K-6 pa je imel dve obesni točki pod kriloma za pritrditev 30-milimetrskih topov Mk 103. Samo dva Bf 109K-14 (z motorjem DB 605L in napravo MW-50 je dosegel 725 km/h) sta bila v akcijah, preden se je vojna končala. Vojne sta se udeležila aprila 1945 v sestavi Gruppenstaba II majorja Wilhema Batza v 52. lovskem polku.

Preizkušanja in eksperimenti
Skupaj s Focke-Wulfovimi Fw 190, ki so operativni status dosegli po dveh letih vojne, so Bf 109 predstavljali hrbtenico Luftwaffine lovske armade v drugi svetovni vojni. Izdelali so jih nad 30.000 (zaradi bombardiranj tovarn ob koncu vojne jih je bilo nemogoče natančno prešteti), samo še ruskih Iljušinovih Il-2 so izdelali več, kar 36.163. Normalno je bilo, da so morali zaradi vojne vse misli o preizkušanjih in eksperimentiranju opustiti.

Eden najbizarnejših eksperimentov je bil tisti z Bf 109, ko so naložili padalca v "padalsko" kapsulo na krilih. V programu Starr-Schlep so Bf 109E vpregli za vleko jadralnega letala DFS 230 za prevoz vojakov padalcev. Temu eksperimentu je sledil še eden med vojno, znan kot Beethoven-Geratovo kompozitno orožje, ko so na Bf 109 in Fw 190 pritrdili Junkerskovo letalo brez posadke Ju 88, napolnjeno z eksplozivom.

Sicer pa so Bf 109 uporabljali v številnih uvajanjih pionirske taktike uporabe lovcev. Med drugim so 1. lovsko skupino z lovci Bf 109G uporabili za zračno bombardiranje ameriške bombniške formacije z 250-kilogramskimi bombami. Tristoto lovsko skupino, namenjeno dnevnim lovskim bojem, so uporabili za prosti lov na bombnike ponoči, taktiko pa poimenovali "divja svinja" ("Wilde Sau").

Lotili so se tudi razvoja palubnega lovca Bf 109T, za osnovo pa uporabili serijo -E. Uporabljali naj bi jih na letalonosilki Graf Zeppelin. Vendar so gradnjo letalonosilke opustili, deset Bf 109T-0 in 60 Bf 109T-1 z zložljivimi krili, pristajalno kljuko in pristajalnim vretenom, izdelanih v letih od 1939 do 1941, pa večinoma dodelili kopenski Luftwaffe.

Morda najambicioznejši projekt je bil Bf 109Z zwilling. To je bila pravzaprav združitev dveh trupov Bf 109F z novima kriloma in repno konstrukcijo. Pilot je bil nameščen v levem trupu, načrtovali pa so dve verziji, zerstšrer s petimi topovi 30 mm in lovskobombniško verzijo z nosilnostjo 1000 kg bomb. Prototipno letalo so sicer izdelali, vendar m nikoli vzletelo.

Bf 109 so po letu 1939 prodali številnim državam, upoštevanja vredna licenčna proizvodnja verzije gustav je potekala v obratih Avie v Pragi in IAR v Brasovu v Romuniji. Najuspešnejša armada, ki je imela v sestavi lovce Bf 109, je bila finska, njihov najuspešnejši pilot Lentomestari Eino Juutilainen pa je dosegel 94 zmag, kar 59 z gustavom. Bil je najboljši nenemški in neavstrijski pilot s tem Messerschmittovim lovcem, njegovega letala pa v bojih sploh niso nikoli zadeli.

Španija je med drugo svetovno vojno in po njej licenčno sestavljala Bf 109, motorje Hispano-Suiza 12-Z-89 in 12-Z-17 so vgrajevali v iz Nemčije dobavljene trupe. Kasneje so v letala vgrajevali Rolls-Royceove motorje merlin. Ta letala, Španci so jih poimenovali HAS-1109J1L, HA 1110-K1L (dvosed) in HA 1112-K1L, so ostala v uporabi vse do leta 1960.

Potem so Bf 109 uporabljali še Izraelci: v vojni z Egiptom leta l948 so uporabljali ta letala z oznako C-210 "mezec". To so bili gustavi z na čŒeskem izdelanimi motorji jumo 21 IF.

Lovce Bf 109 so Nemci med drugo svetovno dobavljali tudi svojim satelitskim državam, uporabljali pa so jih celo v takrat nevtralnih državah, kot sta bili Španija in Švica. Celotno število izdelanih lovcev Bf 109 presega število 30.000, poleg 24 prototipnih letal

Messerschmitt Bf 109:
različice

Bf 109a (kasneje Bf 109 VI): D-IABI, prvi prototip; motor Rolls Royce kestrel-V s 518 kW; prvi let septembra 1935
Bf 109 V2, V3 in V4: trije prototipi (D-IUDE, D-IHNY, D-IOQY), motor jumo 210A
Bf 109B: predproizvodni Bf 109B-0 z motorjem jumo 210B; Bf 109B-1 z motorjem jumo 210D; Bf 109B-2 z motorjem jumo 210E in kasneje jumo 210G
Bf 109 V10 in V13: dva prototipa (D-ISLU in D-IPKY) z motorji Daimler- Benz 600 Bf 109C: razvit iz prototipa Bf 109 V8; Bf 109C-0 in Bf 109C-1 s štirimi mitraljezi MG 17; Bf 109C-2 s petimi MG 17
Bf 109 V13: modificirana verzija z motorjem DB 601 in z napravo za povečanje moči motorja; svetovni hitrostni rekord s 610,54 km/h, dosegel ga je 11. novembra1937
Bf 109D: razvit iz prototipov Bf 109 V10 in V13; Bf 109D-0 z motorjem DB 600Aa, oborožen z enim topom 20-mm in dvema mitraljezoma 7,92 mm; Bf 109D-1 enak; Bf 109D-2 oborožen z dvema mitraljezoma MG 17; Bf 109D-3 oborožen z dvema topoma MG FF v krilih
Bf 109 V14: prototip (D-DIRTT); motor DB 601A z neposrednim vbrizgavanjem goriva; dva topa 20 mm in dva mitraljeza 7,92 mm; Bf 109 V15 (D-IPHR) podoben, toda samo z enim topom 20 mm
Bf-109E: Bf 109E-0 je imel štiri mitraljeze 7,92 mm; Bf 109E-1 (in bombnik Bf 109E-1/B) je bil enak; Bf 109E-2 je imel dva 20-milimetrska topa in dva mitraljeza 7,92 mm; Bf 109E-3 en top 20 mm v glavi propelerja in štiri mitraljeze 7,92 mm; Bf 109E-4 (tudi Bf 109E-4/B in Bf 109E-4/trop) podobno kot Bf 109E-3, vendar brez topa; Bf 109E-4/N opremljen z motorjem DB 601/N; Bf 109E-5 in Bf 109E-6 lovska izvidnika z dvema mitraljezoma 7,92 mm; Bf 109E-7 podoben Bf 109E-4/N, vendar s podtrupnim gorivnim rezervoarjem (podverzija jurišnik Bf 109E-7/U2); Bf 109E-7/Z z napravo za povečanje moči motorja; Bf 109E-8 z motorjem DB 601E; Bf 109E-9 izvidniški lovec
Bf 109F: Bf 109F-0 izdelan iz trupa verzije - E in motorjem DB 601N; Bf 109F-1 z enim topom 20 mm in dvema mitraljezoma 7,92 mm; Bf 109F-2 z enim topom 15 mm in dvema mitraljezoma 7,92 mm (Bf 109F-2/Z z napravo GM-1); Bf 109F-3 z motorjem DB 601E; Bf 109F-4 (in Bf 109F-4/B) s topom 20 mm in dvema mitraljezoma 7,92 mm ter motorjem DB 601E; Bf 109F-5 in Bf 109F-6 izvidniška lovca z dvema mitraljezoma 7,92 mm; preizkušali so jih tudi z radialnim motorjem BMW 801, z motorjem jumo 213, pa z metuljčastim repom in z aerodinamičnimi pregradami na krilih
Bf 109G: Bf 109G-0 z motorjem DB 601E, Bf 109G-1 z motorjem DB 601-1 in napravo za povečanje moči GM-1; Bf 109G-1/trop z enim topom 20 mm in dvema 15 mm; Bf 109G-2 je bila verzija Bf 109G-1 brez kabine z izenačenim tlakom (tudi lovski bombnik Bf 109G-2/R1); Bf 109G-3 z radijsko napravo FuG 16Z; Bf 109G-4 različica G-3 brez kabine z izenačenim tlakom; Bf 109G-5 s podaljšanim smernim krmilom in motorjem DB 605 ter napravo za povečanje moči motorja MW-50; Bf 109G-6 opremljen z različnimi verzijami motorja DB 605 (glej besedilo), z dvema mitraljezoma 13 mm, topom 30 mm in dvema podkrilnima topoma 20 mm (tudi podverziji R in U -glej besedilo); Bf 109G-8 izvidniški lovec; Bf 109G-10 opremljen z motorjem DB 605 in napravo MW-50; Bf 109G-12 je bil dvosedi trenažnik; Bf 109G-14 z enim topom 20 mm in dvema topoma 15 mm ter možnostjo namestitve topov ali raket pod krili; Bf 109G-16 jurišnik Bf 109H lovec za velike višine, razvit iz serije -F; Bf 109H-0 predproizvodna verzija; Bf 109H-1 z motorjem DB 601E; Bf 109H-2 z motorjem DB 605L
Bf 109J: načrtovana licenčna verzija za Španijo
Bf 109K: razvit iz Bf 109G-10; Bf 109K-0 z motorjem 605D in napravo za povečanje moči motorja GM-1; Bf 109K-2 in Bf 109K-4 (kabina z izenačenim tlakom) z motorji DB 605ASCM/DCM in napravo za povečanje moči motorja MW-50, z enim topom 30 mm in dvema 15 mm; Bf 109K-6 s tremi topovi 30 mm in dvema 15 mm; Bf 109K-14 z motorjem DB 605L in napravo MW-50 BM09L: načrtovana verzija z motorjem jumo 213E; največja hitrost 763 km/h; nikoli zgrajen
Bf 109S: načrtovana verzija, nikoli zgrajena
Bf 109T: palubna verzija Bf 109E za načrtovano letalonosilko Graf Zeppelin; 10 Bf 109T-0 so predelali pri Freiselerju; 60 Bf 109T-1 z motorji DB 601N; Bf 109T-2 predelanih iz verzije T-1, vendar so jim kasneje odstranili stojno trabje za pristajanje in vzletanje z letalonosilk
Bf 109TL: načrtovana verzija, podobna standardnim Bf 109, vendar z dvema podkrilnima turboreakcijskima motorjema jumo 109-004B; opustili so jo v letu 1943
Bf 109Z zwilling: dvojni trup verzije Bf 109F z enim pilotom in petimi topovi 30 mm (Bf 109Z-1); Bf 109Z-2 z dvema topoma 30 mm in tovorom bomb do 1000 kg; Bf 109Z-4 predelana verzija Bf 109Z-1 in -Z-2, opremljena z motorjema jumo 213; izdelali so en prototip, vendar letalo ni nikoli vzletelo; zasnovo so uporabili za projekt Me 609 Me 209 V1, V2, V3 in V4: D-INJR, D-IWAH, D-IVFP in D-IRND; prototipi, razviti za doseganje hitrostnih rekordov
Me 309 V1, V2, V3 in V4: GE-CU, GE-CV, GE-CW in GE-CX; prototipi lovcev za velike hitrosti na velikih višinah za zamenjavo lovcev verzije Bf 109F
Me 609: načrtovana razvojna verzija Bf 109Z zwilling z dvojnim trupom Bf 109; opuščena

Tehnični podatki:
Messerschmitt Bf-109E-7
Nemčija

Tip: enosedi prestreznik
Pogon: motor Daimler-Benz DB 601N z dvanajst valji v obliki obrnjene črke V, vodno hlajen, (895kW)

Oborožitev:
- top 20 mm Mg FF/M v glavi propelerja in štirje MG-17 kalibra 7,9 mm v nosu letala in krilih

Nazaj