Kako uspešna konstrukcija je bombnik B-52 najbolje potrjuje dejstvo, da so njegovo zamenjavo pripravljali kar dobrih dvajset let, čeprav so jo pričakovali že prej. Morda bi se stvari obrnile drugače, če se Američanom ne bi primerila nezgoda z verjetno največjim in najhitrejšim bombnikom vseh časov – XB-70 valkyrie - in to že v preizkusni fazi. Potem ga je nasledil projekt AMSA (Advanced Mant Strategic Aircraft), vendar so nekateri kratico nekoliko zlobno prebrali »American's Most Studied Aircraft«.
Argumentov proti novemu bombniku je bilo veliko, oporečniki so navajali vse od balističnih izstrelkov v silosih do modificiranih B-52 za oborožitev z manevrirnimi raketami. Potem so Letalske sile ZDA leta 1971 sprejele koncept North Americanovega (Rockwellovega) nadzvočnega bombnika za velike višine. Letalo naj bi dobilo krila s spremenljivo puščico velike razpetine. Sprednji rob naj bi po tej zasnovi ob popolnoma razklenjenih krilih imel puščico 15°, ko pa bi imel - pri velikih hitrostih - krila sklenjena, bi bila puščica sprednjega roba kril 67,8°.
Letalni preizkusi so že začeli teči, in to dokaj uspešno, leta 1976 je bila že sklenjena prva faza. Letalo je bilo zrelo za serijsko proizvodnjo, potem pa je splet okoliščin, od različnih političnih do proračunskih, tedanjo Carterjevo administracijo privedel konec junija 1977 do odločitve o odpovedi projekta. Rockwell se je potem v obdobju 1976 do 1981 trudil bombniško letalo zasnovati na novo.
V osemdesetih letih so oblast prevzeli konzervativnejši republikanci s predsednikom Reaganom, ki so ga Letalske sile ZDA uspele prepričati z novimi argumenti, tako da je projekt v začetku leta 1962 oživel. Vendar je doživel bistvene spremembe in iz načrtovane verzije B-1A je nastala B-1B, za nekatere praktično povsem novo letalo z drugačnimi lastnostmi in zmogljivostmi. Bombnik so »spustili« na majhne višine, pod hitrost zvoka, hkrati so ga olajšali za precej teže, privarčevano pa nadomestili z večjo količino goriva. Ostala pa je zasnova nekakšne tehnologije »polstealth« z ovalnimi konturami trupa in za radarske valove vpojnimi krovnimi materiali.
Seveda je bila tudi elektronska oprema zaradi nove taktične uporabe povsem drugačna. V ospredje so prišli defenzivna elektronska oprema, pa radarski sistem za sledenje konfiguracije zemljišča, torej letenje tik nad tlemi, ter natančen navigacijski sistem. Bistvena pridobitev pa je bila izredno zmanjšana radarska slika, kar eno desetino radarske slike predhodnika. Kolikšen je bil ta dosežek, pove tudi primerjalni podatek, da je bila že radarska slika B-1A v primerjavi z B-52 desetkrat manjša! Bistveno manj, torej neznatno, pa so uspeli z zmanjšanjem toplotne (IR) slike letala.
V nasprotju s prvotno načrtovanim B-1A, ki je imel posebno katapultno kapsulo za vse člane posadke, je imel B-1B katapultne sedeže (kot tudi že prototip B-1A št. 4). Zelo zanimiva je tudi posebna cirkonij-titanova prevleka vetrobranskega stekla za zaščito posadke ob morebitnem blesku jedrske eksplozije.
Kabina ima dva dela, na prvih dveh sedežih sta pilot in sopilot, na drugih dveh pa operater ofenzivnih in operater defenzivnih sistemov. Defenzivni del opreme je prav zapleten, sestavlja ga 108 »črnih škatel« z opremo, porazdeljeno po celotnem letalu. Gre za najrazličnejše senzorje, sprejemnike, oddajnike ipd., katerih naloga je »izničiti« lastno navzočnost, zaznati in slediti vsem nevarnostim ter naposled preprečevati priklenitev nasprotnikovih sledilnih naprav in oborožitvenih sistemov na bombnik. Gre za enega najbolj izpostavljenih sistemov v letalu, ki ga je treba nenehno izpopolnjevati in biti korak pred nasprotnikovimi ofenzivnimi sistemi.
Tudi ofenzivni sistemi so izjemni, orožje je nameščeno v bombnih jaških, obsega vse od najkonvencionalnejših prostopadnih bomb do najsodobnejšega zelo natančno vodljivega »pametnega« orožja zadnje generacije, jedrskih bomb in manevrirnih izstrelkov, nenazadnje so tu tudi najsodobnejše namerilne naprave. Bombnik B-1B lancer je postavil kar okoli 60 svetovnih rekordov v hitrosti, vzpenjanju, nosilnosti in doletu.
Izdelali so jih skupaj 100. Po letu 2003 pa naj bi v operativni rabi zadržali še 51 bombnikov B-1B lancer.
Cena letala je bila ob nastanku izjemno visoka, leta 1986 kar 238 milijonov dolarjev za letalo.
Tehnični podatki:
Rockwell B-1B lancer,
ZDA
Tip: večnamenski strateški bombnik
Pogon: štirje turboventilatorski motorji General Electric F101.102 s po 13.948 kg potiska
| Mere: | |
| Krila – razpetina | |
| - puščica 16° | 41,67 m |
| - puščica 67,5° | 23,48 m |
| - površina | 181,2 m2 |
| - dolžina trupa | 44,81 m |
| - višina trupa | 10,36 m |
| Mase: | |
| - prazno | 87.091 kg |
| - največja vzletna | 216.367 kg |
| Gorivo: | |
| - notranje / zunanje | ni znano |
| Zmogljivosti: | |
| - največja hitrost visoko | 1324 km/h |
| - največja hitrost nizko | 965 km/h |
| - največja višina | 15.250 m |
| - dolet | nad 12.000 km |
Oborožitev: skupaj 34,019 kg v treh notranjih bombnih jaških in 14 obesnih točkah pod krili in trupom
Bombe:
- do 26 jedrskih bomb B28 / B43 ali 24 jedrskih bomb B61 / B83 (prepovedane po sporazumu START
- do 128 konvencionalnih mk B2, mk 84, JDAM
Rakete zrak-zemlja:
- do 38 AGM-69 SRAM
- do 22AGM-86 ALCM z jedrsko konico (prepovedane po sporazumu START)
Uporabnik: ZDA
Cena: 236 milijonov USD (leta 1986)
Nazaj