Enciklopedija

V raznih zapisih o slovenskem in jugoslovanskem vojaškem letalstvu je bilo že kar nekajkrat omenjeno, da je bilo med piloti nenavadno veliko Slovencev.

Večina med njimi se je še posebej odlikovala po svojih sposobnostih pilotiranja in vodenju letalskih enot. Na žalost pa so bili med njimi tudi taki, ki so v teh predstavitvah ostali v ozadju ali celo potonili v pozabo. Eden izmed njih je prav gotovo Maribočan Mirko Kovačič, ki je v vojaškem letalstvu začel leteti v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Šolanje za vojaškega pilota je končal leta 1938 v 2. letalski šoli v Kraljevu. Po končanem šolanju je bil razporejen v pomorsko bazo Divulje in imel čin podnarednika. Leta 1942 je bil kot pilot mobiliziran v letalstvo NDH, leta 1943 pa se je priključil NOB. 15. januarja 1944 je bil sprejet v 1. letalsko bazo NOVJ. Nato je kot izkušen pilot letel na spifireju v 1. lovski eskadrilji NOVJ (352 SQ RAF/BAF) in imel čin zastavnika. Do konca vojne je opravil 57 bojnih letov ter bil soudeležen pri sestrelitvi nemškega izvidniškega letala Henschel HS-126. Uradno so mu priznali ¼ zračne zmage. Preživel je vojno, nato pa je na spifireju letel v elitnem 103. izvidniškem letalskem polku. Po izstopu iz vojnega letalstva se je preselil v rodni Maribor, nato pa se je za njim izgubila vsakršna sled. Po dolgotrajnem raziskovanju in odkritju marsikaterega novega podatka o tem izrednem slovenskem vojaškem pilotu ga sedaj predstavljamo prvič v kolikor toliko verodostojni obliki.

»Zastavnik« Mirko Kovačič leta 1944 na Visu. (zbirka Marko Malec)

Mirko Kovačič se je rodil 17. novembra 1915 v Mariboru. Tam je obiskoval tudi osnovno šolanje, potem pa se je odločil za vojaški poklic, poklic pilota. S šolanjem za tega je začel v Mostarju, kjer je bil sprejet v 2. pilotsko šolo, dokončal pa ga je v Kraljevu, kamor so to šolo preselili leta 1937.

Šolsko letalo hanriot H.320 na letališču v Mostarju konec tridesetih let prejšnjega stoletja. Na takšnem letalu se je šolal Mirko Kovačič. (zbirka Marko Malec)

2. PILOTSKA ŠOLA – MOSTAR-KRALJEVO in 2. HIDROLETALSKO POVELJSTVO DIVULJE
3. pilotska šola je bila ustanovljena marca 1921 v Mostarju. Ustanovljena je bila v okviru novoformiranega Drugega zračnega poveljstva (orig. Druga vazduhoplovna komanda). Šola je bila specializirana za šolanje podoficirjev vojske in mornarice, letalskih podoficirjev in za vojake, ki so služili vojaški rok v vojaškem letalstvu. Šolo so sestavljali trije pododdelki
4. (eskadrilje): za osnovno, prehodno in borbeno šolanje. Vse tri eskadrilje so imele zaradi tega tudi temu namenu primerna letala: tipi za osnovno šolanje so bili mali brandenburg, hanriot, fizir FN in bücker 131, tipi letal za prehodno šolanje so bili srednji brandenburg, veliki fizir in fizir FP-2. Za borbeno šolanje so uporabljali breguet XIV/XIX in potez XXV. Leta 1937 so 2. pilotsko šolo prestavili v Kraljevo.

Piloti 351 in 352 SQ RAF/BAF na skupnem posnetku po zaključku šolanja v Libiji. Mirko Kovačič stoji prvi z desne. Slika je bila posneta v začetku leta 1944. (vir: Naši piloti u borbi)

Šola je bila v Kraljevu do marca 1941, ko so jo prestavili na letališče Kapino Polje pri Nikšič‡u. V šoli je končalo šolanje 21 generacij pilotov podoficirjev z nekaj več kot 700 piloti. Med njimi je šolanje za vojaškega pilota v Kraljevu leta 1938 končal tudi Mirko Kovačič. Po končanem šolanju je bil kot podoficir s činom podnarednika dodeljen 2. letalskemu polku, od koder pa je bil kmalu premeščen v Pomorsko letalsko šolo v Divulje in dodeljen

20. hidroeskadrilji. Že pred premestitvijo v Divulje je prišlo do konflikta med Štabom letalstva vojske in Kovačičem, vendar ni povsem jasno, glede česa. 16. septembra 1939 je bil poveljniku letalstva vojske na osnovi poročila vodje 2. sektorja oddelka Štaba letalstva vojske namreč poslan dopis, da se Mirka Kovačiča odstrani iz letalstva.

Skupinska slika jugoslovanskih pilotov po prihodu v Carovigno 30. aprila 1944. Mirko Kovačič sedi v prvi vrsti tretji z desne. (zbirka Marko Malec)

Po kapitualciji Jugoslavije ni z nekaterimi pripadniki mornariškega letalstva odletel v Egipt, ampak je ostal v Jugoslaviji. 2. maja 1942 je bil mobiliziran v vojaško letalstvo NDH, kjer je dobil čin narednika. Vendar se je že sredi leta 1943, torej pred kapitulacijo Italije, pridružil partizanskemu gibanju. Nekaj časa je bil borec Visoško-Fojniškega odreda, 15. januarja 1944 pa je bil sprejet v 1. letalsko bazo NOVJ.

352 SQ RAF/BAF – 1. LOVSKA ESKADRILJA NOVJ

Mirko Kovačič se je pridružil partizanskemu gibanju 2. julija 1943. V 1. letalsko bazo NOVJ je prišel 15. januarja 1944. Kot izkušen predvojni vojaški pilot je bil dodeljen skupini, predvideni za pilote lovce. Ž 22. aprila je bila na letališču Benina v severni Afriki ustanovljena 1. lovska eskadrilja NOVJ. Sestavljali so jo pripadniki 1. letalske baze NOVJ in nekdanji letalci vojaškega letalstva Kraljevine Jugoslavije, ki so že bili v Egiptu in so se opredelili za NOB. Eskadrilja je dobila ime 352 Yugoslav Squadron RAF in je dobila na razpolago 16 lovskih letal tipa spitfire MK V. Eskadrilja je začela letalsko, borbeno in tehnično šolanje na letališču Lete v bližini Bengazija v Libiji. Poleg teoretičnega šolanja je vsak pilot opravil še približno 100 ur trenažnih letov na letalih harvard III, hurricane in spitfire. Nato so celotno osebje 1. lovske eskadrilje NOVJ prestavili na letališče Kane v Italiji, kjer so čakali na prve bojne naloge. Po prihodu v Italijo 16. avgusta je eskadrilja postala sestavni del 281. polka Balkanskih letalskih sil (281 Wing, Balkan Air Force, RAF). Vendar vrnimo se k Mirku Kovačiču.

Skupina pilotov 352 SQ RAF/BAF (1. lovska eskadrilja NOVJ) pred bojnim letom. Poveljnik oddelka čuro Ivaniševič daje navodila svojim pilotom. Med njimi je drugi z leve Mirko Kovačič. (vir: Naši piloti u borbi)

Najprej je opravil osnovno letalsko šolanje na dvosedem šolskem letalu harvard III, potem je opravil prešolanje na hurricana in nato še na spitfireja, s katerimi so opremili 352(Y) eskadriljo RAF/BAF, ki je neuradno dobila ime 1. lovska eskadrilja NOVJ. Urjenje na novih letalih je trajalo relativno malo časa, saj so bili v novoustanovljeni enoti predvsem že izkušeni letalci. Po končanem urjenju je 352(Y) eskadrilja sodelovala v bojnih letih nad Jadransko obalo in Dalmacijo, kjer so spremljali jurišnike hurricane in tudi sami opravljali napade na sovražnikove postojanke in enote. Mirko Kovačič je svoj prvi bojni let opravil 21. avgusta 1944, ko je pod vodstvom Arkadija Popova spremljal napad angleških hurricanov na vojašnico v Bileči. Pri vrnitvi z leta je Kovačič po pristanku rahlo poškodoval letalo, ko je z njim zapeljal s pristajalne steze.

SESTRELITEV HENSCHLA  – 20. 3. 1945

Mirko Kovačič je bil soudeležen tudi v bojnem letu št. 321, ko je četverica jugoslovanskih pilotov sestrelila nemško izvidniško letalo henschel HS-126. Z letališča na Visu so vzleteli 20. marca ob 10:15, v skupini pa so bili poleg Kovačiča še Hinko Šoič (vodja), Mehmedalija Lošič in Šime Fabijanovič. Njihova naloga je bilo izvidovanje na relaciji Ilidža–Trnovo.

Skupina »partizanskih« spitfirejev na Visu jeseni 1944. (vir: IWM)

Ob 11. uri so bombardirali kolono približno 30 tovornjakov na cesti med Jablanico in Vojkoviči. Nato so v drugem naletu nameravali kolono še mitraljirati, vendar so opazili neznano letalo in se osredotočili nanj. Ko so se mu približali, so videli, da gre za nemško izvidniško letalo henschel HS-126. Najprej ga je napadel Šoič in ga poškodoval, nato pa so henschla napadli še ostali. Nemški pilot se jim je poskušal izogniti tako, da se je spustil na nižjo višino, znebiti pa se jih je poskušal tudi z manevriranjem letala, kar mu je med prvim napadom uspelo. Vendar se napadalcev ni otresel. V drugem napadu so vsi štirje »partizanski« piloti zadeli henschla in ta se je goreč zrušil v gozd. Četverica je na Visu srečno pristala ob 11:50. Mirku Kovačiču so po tem boju priznali ¼ zračne zmage.

NAD SLOVENIJO – 26. 3. 1945

Mirko Kovačič je letel tudi nad Slovenijo. Med enim od operativno-bojnih letov je spremljal dakote, ki so iz Italije odletele v Slovenijo po ranjence, ženske in otroke. To se je zgodilo 26. marca 1945. Naloga 352(Y) eskadrilje je bila lovska zaščita skupine trinajstih ameriških transportnih letal Douglas C-47 dakota. Za nalogo varovanja transportnih letal je bilo dodeljenih osem lovcev spitfire, razdeljenih v dve četvorki, ki so ju sestavljali piloti Šoič, Lošič, Delič in Rugi, ter Ivaniševič, Semolič, Gavrilovič in Kovačič. To je bila marca meseca že četrta takšna naloga, ko so Američani pristali na partizanskih vzletiščih v Beli krajini  in dovažali orožje in opremo, nazaj pa so v zavezniške bolnice v Italiji prepeljali ranjence, ženske in otroke. Osmerica lovskih letal spifire, razdeljena v pare, se je priključila transportnim letalom in jih ščitila tako, da so leteli nad in pod njimi in izvajali S manevre ter s tem oprezali za morebitnimi sovražnimi letali, obenem pa so spremljevalni lovci zaradi nižje hitrosti transportnih letal lahko ostali ves čas v njihovi bližini.

Piloti 352 SQ RAF/BAF na Visu januarja 1945. Na fotografiji so poleg poveljnika eskadrilje Hinka Šoičća (stoji na sredini) vsi takrat aktivni piloti eskadrilje. Mirko Kovačič stoji prvi z desne. (zbirka Marko Malec)

Po pristanku transportnih letal na letališču Otok pri Metliki so spitfirji ostali v zraku, medtem pa so iz transportnih letal izkrcali orožje in opremo, vkrcali pa ranjence, ženske in otroke. V času vzleta transportnih letal se je vreme poslabšalo. Po njihovem vzletu so v približno desetih minutah spet vzpostavili formacijski let, takrat pa je pilot Gavrilovič v daljavi opazil osamljeno lovsko letalo, ki je letelo na enaki višini kot oni. Vodja lovske zaščitne skupine, Hinko Šoič, je izdal ukaz, da identificirajo in po potrebi napadejo neznano lovsko letalo. Zato je  Gavrilovič s svojim spremljevalcem Kovačičem nekoliko zmanjšal hitrost in dopustil, da se jima je neznano letalo približalo. Opazila sta, da gre za nemško lovsko letalo Focke Wulf FW-190, zato sta izvedla oster levi zavoj, kar pa je storil tudi nemški pilot. Vodja para Gavrilovič ga je ujel v levem zavoju, vendar se je FW-190 strmo spustil in začel bežati. Kovačič je z dokaj velike oddaljenosti sprožil proti njemu kratek rafal, vendar zgrešil. Istočasno je Šoič opazil še drugo nemško letalo, ki pa se je začelo takoj oddaljevati. Drugi par spitfirejev, ki sta ga sestavljala Delič in Rugi in ki sta ščitila zaostali C-47, je opazil še enega FW-190, ki je proti zaostalemu C-47 že sprožil rafal, zgrešil in se nato strmo spustil stran od skupine. Spitfireja sta začela zasledovati obe bežeči nemški letali. Kljub dokaj veliki oddaljenosti, ta je bila približno 500 metrov, je Rugi sprožil proti Nemcema rafal, ki pa je bil neučinkovit. To srečanje z nemškimi FW-190F-8 iz sestava jurišne SG-2 (Schlachtgeschwader), ki so se potem vrnili na njihovo matično letališče Lučko pri Zagrebu, se je končalo z umikom nemških pilotov, saj so imeli striktno zapoved, da se ne smejo zapletati v zračne spopade z zavezniškimi letali. Preostanek leta je nato minil brez posebnosti. Spitfireji so spremili C-47 do italijanske obale, nato pa so odleteli proti letališču Prkos pri Zadru in tam pristali. Svoj zadnji, 57. bojni let je Mirko Kovačič opravil 25. aprila 1945, ko je bil v skupini četverice spitfirejev, ki je vzletela z letališča Prkos pri Zadru in napadla sovražnikove položaje v vasici Sveti Rok pri Gračcu.

PO KONCU VOJNE IN V 103. IZVIDNIŠKEM LETALSKEM POLKU

Po koncu druge svetovne vojne in po prenehanju borbenih letov nad ozemljem Jugoslavije je bil leteči in tehnični del 1. eskadrilje NOVJ nameščen na letališču Zemunik pri Zadru. V sestavu eskadrilje so bila letala spitfire, kot tudi nekaj letal drugih tipov. Iz obeh eskadrilj, tu je bila še 2. eskadrilja NOVJ z letali hurricane, je bila nato formirana Prva letalska pilotska šola JA, kjer so naknadno izšolali in prešolali približno dvajset lovskih pilotov.

Mirko Kovačič (prvi z leve) s sopiloti na letališču v Somborju po koncu vojne. (original hrani Roko Majica)

Prešolanje so opravili na letalih harvard in tiger moth. Vendar je bila operativna doba novega polka zelo kratka. Že konec avgusta 1945 so iz Sovjetske zveze dobili dvomotorne bombnike tipa Petljakov PE-2 in ustanovljena je bila 4. bombniška letalska divizija (4. bombarderska avijacijska divizija). Ker takrat vojno letalstvo ni razpolagalo z zadostnim številom pilotov in tehnikov za novoustanovljeni letalski polk, opremljen s PE-2, so se odločili, da razpustijo Prvi letalski polk in z njegovimi piloti in tehniki dopolnijo 4. bombniško letalsko divizijo, ki je bila takrat nameščena v Somborju. Tja so poslali tudi Mirka Kovačiča. Verjetno je bil Kovačič tudi med piloti, ki so se prešolali na Petljakove PE-2. Potem pa Mirka Kovačiča zasledimo kot poveljnika 2. oddelka 1. eskadrilje v 103. izvidniškem letalskem polku (103. ILP). Polk so ustanovili, ker so v povojnem jugoslovanskem vojnem letalstvu spoznali, da JNA potrebuje tudi specializirani izvidniški polk. Ker so Sovjeti zavlačevali z dobavo izvidniških letal, so se odgovorni odločili, da za ta namen uporabijo spitfireje in hurricane, na katerih so leteli piloti 351(Y) in 352(Y) eskadrilje. Na osnovi te ideje so 10. maja 1947 v Mostarju ustanovili Izvidniški letalski polk, v katerega pa so vključili le spitfireje, ki so jih predhodno spet usposobili za letenje in ki so bili prej v sestavu 352(Y) eskadrilje. Novoustanovljena enota je bila sestavljena iz dveh eskadrilj. Takoj po formiranju nove enote se je začelo prešolanje pilotov na letala spitfire

MK V, ki so že prej leteli z lovskimi letali jak-3. Prešolanje na spitfireje so vodili štirje izkušeni letalci iz sestava nekdanje 1. eskadrilje NOVJ. Med njimi je bil tudi Mirko Kovačič, poleg njega pa je bil od Slovencev še Marij Semolič. Enota je zaradi izkušenega sestava pilotov in zaradi nalog, ki so jih opravljali ob zaostritvi situacije na mejah Jugoslavije, uživala elitni status.

Po koncu 2. svetovne vojne je bil Mirko Kovačič razporejen kot poveljnik 2. oddelka 1. eskadrilje v elitni 103. izvidniški letalski polk. Obenem je bil kot izkušen pilot spitfireja zadolžen za prešolanje pilotov z letal jak na letala spitfire. Polk je bil nameščen v Mostarju (vir: Boris Ciglič)

Mirko Kovačič je bil poveljnik 2. oddelka 1. eskadrilje. Po končanem prešolanju vseh pilotov jakov na spitfireje, ki je bilo izvedeno v rekordno kratkem času, je enota postala operativna. V nekatere spitfireje so za izvajanje izvidniških nalog v spodnji levi del trupa montirali izvidniško kamero vrste AFA-IM-F-21 z goriščnico 21 milimetrov sovjetskega porekla, in sicer pod del z radio opremo, ker je edino na tem delu trupa konstrukcija letala to omogočala.

 Letalci 103. ILP so takoj začeli z intenzivnim operativnim letenjem. Njihovo domovanje je bilo vojaško letališče v Mostarju. Že jeseni 1947 je v Mostar dopotovala skupina inšpektorjev iz Poveljstva JVL, da preverijo bojno sposobnost pilotov, tehničnega osebja in letalske tehnike 103. ILP. Za ta namen so pripravili taktično vajo polka, s katero bi preverili bojno sposobnost enote.  Po zaključku taktične vaje, ki je trajala dva dneva, je inšpekcija ugotovila, da so polk in njegovi piloti vse predvidene naloge izpolnili nadpovprečno dobro. Vendar se je med izvajanjem taktične naloge dogodil zelo neprijeten dogodek, v katerega je bil vpleten prav Mirko Kovačič. Par spitfirejev, katerega vodja je bil Mirko Kovačič, spremljevalec pa Ivan Katič, je dobil nalogo, da posname letališče na otoku Visu. Ob vrnitvi je na Katičevem spitfireju prišlo do okvare motorja (loma lopatic kompresorja), zato je bil pilot prisiljen zasilno pristati na dokaj neugodnem terenu pri Opuzenu. Pilot je ostal k sreči nepoškodovan, letalo pa je bilo tako močno poškodovano, da so ga odpisali.

Mirko Kovačič je bil v 103. ILP, ko je bil ta v Mostarju. Pred selitvijo polka v Pančevo je Mirko Kovačič zaprosil za upokojitev, ki so mu jo odobrili. Po upokojitvi se je preselil v Maribor, kjer je tudi umrl.

Besedilo: Marko Malec

Viri

Dnevnik 1. eskadrilje NOVJ

Miloš Sinobad: 103. ivičački avijacijski puk, samozaložba, Beograd 2008

1. Dimitrijevič, M. Micevski: Kraljevsko vazduhoplovstvo 1914–1944
2. Dimitrijevič: Izviđači jugoslovenskog ratnog vazduhoplovstva
3. Dimitrijevič: JRV 1942–1992, 3. izdaja, Beograd 2012

Vojaški muzej Slovenske vojske, zbirka  Gustava Ajdiča

Let št. 3, Beograd 2004