Za nadzor delovanja vseh sistemov v letalu, našteli pa smo jih že kar precej, od sklopov za krmarjenje letala do pogonske skupine in elektronskih navigacijsko-namerilnih naprav (ostanejo še sistemi orožja) je v pilotski kabini vse polno inštrumentov, kazalnikov, stikal in podobnih naprav. V sodobnejša letala vgrajujejo več in več sistemov, kar generira veliko število podatkov, potrebnih za nemoteno letenje in uporabo sistemov, samo prikazovanje teh informacij pa je postalo prava umetnost in za pilota zamudno in neprikladno opravilo, ki mu je vzelo veliko časa in pobralo precej koncentracije ter ga odvrnilo od osnovnega cilja: uspešne izvedbe naloge. Že druga generacija bojnih letal, v katero sodijo letala iz našega pregleda, kot so F-4 phantom II, F-104 starfighter ali MiG-21, je imela dvainpolkrat več instrumentov, stikal in podobnega kot prva generacija. Tretja generacija pa je imela vseh instrumentov, stikal in signalizatorjev že kar desetkrat več!

Začelo se je z združevanjem instrumentov, vendar se je pokazalo, da tudi velika integracija  podatkov in bolj racionalen razpored instrumentov ter naprav za upravljanje s sistemi letala  niso  ponujali prave rešitve. Raziskave so namreč pokazale, da v posameznih odločilnih fazah leta pilot praktično ne more spustiti iz rok krmilne palice in ročice za uravnavanje potiska motorjev. Zato so prav na teh dveh ročicah osredotočili vrsto gumbov in stikal za upravljanje z različnimi sistemi in napravami. Gre za tako imenovani princip roki na krmilni palici in plinski ročici - HOTAS. Ameriški eagle ima na primer na krmilni palici pet stikal, na plinskih ročicah pa še sedem, še več stikal in gumbov ima F/A-18: na krmilni palici sedem in na plinskih ročicah celo deset.

Bistveni premik se je zgodil z uvajanjem zaslonov, saj je prej veljalo načelo, da  se je z vsakega instrumenta lahko prebiral en parameter, samo združevanje podatkov pa je bilo prepuščeno pilotu. Pilot je lahko na primer med opravljanjem naloge v minuti sprejel in obdelal okoli 100 informacij. Da bi mu olajšali delo so konstruktorji kabino razdelili v več logičnih celot v katerih so razmestili inštrumente in stikala ipd.  Sodobno bojno letalo je na primer razdeljeno v tri celote, v prvi pilot nadzoruje  delovanje in stanje letalskih sistemov, v drugi in tretji pa analizira stanje  v horizontalni in vertikalni ravnini, torej odkriva, prepoznava in spremlja cilje, določa stopnjo ogroženosti  ter naposled namerja vanje orožje. Osrednji kazalniki podatkov so trije zasloni s približno dvema ducatoma stikal, ki so nadomestili približno deset nadzornih pultov, kakršne poznamo iz bojni letal še druge generacije. Podatki so na zaslona prikazovani v barvah, kar prispeva k hitrejši pilotovi analizi in hitrejšemu odločanju. Običajno so to trije LCD (na osnovi tekočih kristalov) zasloni HDD, pri nekoliko starejših tipih še katodni zasloni na osnovi zelene barve, kasneje tudi že barvni.

Vsa bojna letala imajo danes še poseben kazalnik, gre za, običajno širokokotni, polprosojni elektrooptični zaslon pred vetrobranskim steklom - HUD. Nanj kolimator projicira računalniške podatke v simbolih, informacije pa so pretežno navigacijske in taktične. Nekateri se odločajo tudi za projiciranje teh podatkov na vizir čŒelade, s takšnim načinom je tudi lažje spremljati cilje in usmerjati rakete v cilj. Pilot stori to tako, da namerilno oznako na vizirju čŒelade priklene na cilj in samo pritisne gumb za usklajeno delovanje. Računalnik naprej stori svoje: napravo za samousmerjanje rakete in radarsko anteno usmeri v cilj, pilot pa izstreli vodljivo raketo.

Seveda so bojna letala tudi sama precej na udari tako nasprotnikovih letal kot kopenske zračne obrambe. Omenili smo že opozorilnike radarske osvetljenosti, razvoj teh sredstev pa je šel še mnogo dlje. Elektronske naprave signal tega radarja obdelajo, ga identificirajo in podajo ustrezen protiukrep. Običajno gre za odmet ustreznih vab, najsi bo radarskih (aluminijasti dipolni trakovi) ali pa svetlobnih/toplotnih (infrardeče vabe).


Nazaj