To pomeni, da se bo kitajski trg do leta 2026 povečal za petkrat in povpraševal po 3400 novih regionalnih letalih. Ocenjena vrednost teh letal je 240 milijard evrov. Tega se zavedajo tudi Kitajci in zato napovedujejo deregulacijo letalskega trga, pospešeno razvijajo nova regionalna letala in uvajajo številne standardne navigacijske sisteme. Ali jim bo uspelo, je pa drugo vprašanje!
Deregulacija trga
Letalski promet na Kitajskem je v takem razcvetu, da je Kitajska uprava za civilno letalstvo CAAC iz varnostnih razlogov napovedala precej omejitev. Omejitve se nanašajo tako na ustanavljanje letalskih družb, letalski promet, letalske linije, delovne pogoje letalskega in letališkega osebja kakor tudi na nakupovanje, izdelavo in prodajo letal. Težave na Kitajskem so se pojavile zaradi napačne ocene gospodarske rasti, ki je bila ocenjena na 7% letno, dejansko pa se je gibala okrog 10%. V sled tega je tudi letalska industrija doživela precej večji porast kot so ga pričakovali. Letalska industrija na Kitajskem je beležila kar 16% letno rast medtem, ko se je število potnikov povečevalo za 14% letno. Leta 2005 je tako na kitajskem z letali potovalo 138 milijonov ljudi, leta 2010 pa jih bo že 270 milijonov. Vse to je privedlo letalske kapacitete na Kitajskem preko vseh meja. Osemnajst letališč na Kitajskem obratuje preko svojih zmožnosti, med njimi tudi Shanghai Hongqiao in Pekingško mednarodno letališče (Bejing Capital International), ki je deveto najprometnejše letališče na svetu. Do leta 2010 bo na Kitajskem obratovalo 190 letališč za civilni potniški in tovorni promet. Pomanjkanje izšolanega osebja je tako vsak dan bolj pereč problem. CAAC zato napoveduje različne ukrepe.
Varnost
V sled velikega povečanja letalskega prometa je Kitajska ena manj varnih letalskih območij. V letih 1995-2005 se je na območju Kitajske zgodilo 42 letalskih nesreč potniških letal, ki so zahtevale 482 življenj, od tega je bilo 23 nesreč splošne aviacije v katerih je umrlo 41 ljudi. V več kot polovici primerov sta bila za nesreče kriva pilot in sopilot, v četrtini pa mehanske okvare. Statistično gledano se na kitajskem zgodi 0,649 nesreč na milijon ur letenja (obdobje 1995-2005). To je sicer manj od svetovnega povprečja, ki je 0,999, a mnogo več kot na primer v ZDA, kjer je to povprečje pod 0,300. Da bi izboljšali to povprečje, bodo na Kitajskem izvedli številne ukrepe. Med njimi so: povečati število usposobljenega tehničnega osebja, izboljšati infrastrukturo, povečati zračni prostor, natančneje določiti pravne regulative in povečati varnostne zahteve.
Po napovedih ICAO bodo na Kitajskem do leta 2010 potrebovali 11.000 novih pilotov, do leta 2015 pa še nadaljnjih 18.000. Poleg tega bodo morali izšolati še 10.000 varnostnih inženirjev in ogromno število vzdrževalcev, kontrolorjev letenja in drugega osebja. Po tehnični plati pa bodo morali na letala in letališča vgraditi različne tehnične sisteme kot so ACAS II (sistem za preprečevanje trka dveh letal v zraku - airborne collision avoidance system), EGPWS (sistem za preprečevanja trka z ovirami ali terenom - enhanced ground proximity warning system), STCA (sistem, ki kontrolorja letenja opozori na možnost trka dveh letal 90 sekund pred možnim dogodkom - short-term conflict alert), MSAW (sistem za opozarjanje na minimalni varni višini - minimum safe altitude warning), radarje za zmanjšanje nevarnosti trčenja med letom MAC (mid-air collisions) in med pristajanjem CFIT (nadzarovan let v teren - controlled flight into terrain). Tudi radarska pokritost Kitajske ni prav zadovoljiva. Za civilne namene je odprtih le 20% kitajskega zračnega prostora, kar močno omejuje razmah letalskega prometa in močno obremenjuje obstoječe letalske koridorje. CAAC bo zato v sodelovanju z različnimi mednarodnimi organizacijami naredila vse, da se varnostne razmere v kitajskem zračnem prometu izboljšajo. Zavedajo se namreč, da bodo ljudje leteli le, če se bodo počutili v zraku varno. To pa pomeni, da na prvih straneh časopisov ne sme biti slik razbitin letal.
Letalske družbe
Največje tri Kitajske letalske družbe (China Southern, Air China in China Eastern) se bodo po letu 2010 soočile z vse večjo konkurenco, saj je Kitajska vlada napovedala deregulacijo cen letalskih prevozov in dovoljenj za letenje. To pomeni, da bodo letalske družbe lahko svobodno oblikovale cene glede na povpraševanje na trgu in dejanske stroške, ki jih bodo imele ter, da bo pridobitev dovoljenja za letenje na določeni relaciji moč lažje pridobiti. Tega se veselijo predvsem manjše in nizkocenovne letalske družbe, kot so na primer OK Airways, Shenzhen Airlines in Hainan Airlines. Po letu 2010 bodo liberalizirali tudi mednarodni potniški promet in tako omogočili večji pretok ljudi in blaga. Danes je namreč skoraj nemogoče dobiti dovoljenje za uvedbo nove letalske linije na Kitajsko. Celo nasprotno, največje tri Kitajske družbe bodo prisiljene zmanjšati število potniških poletov na Pekinško letališče. Letalske oblasti želijo na ta način zmanjšati število poletov na to letališče z današnjih 1100 na dan na 1000 v marcu 2008. Omejujejo tudi nočni promet na tem letališču. Izjema bodo le transportna letala, ki bodo dovažala oziroma odvažala industrijsko blago (za industrijsko manj razvite dele države). Zanimivo pa je, da na teh letalih ne bodo smele leteti Kitajske posadke. Vse to zaradi pomanjkanja osebja, ki bo po novem lahko delalo le predpisano število ur. Posledično letalske družbe s premalo posadkami ne bodo smele širiti svojih flot. Tuje letalske družbe naj bi lahko zaprosile za uvedbo novih linij na Kitajsko šele leta
Kitajski regionalci
Kitajska je en najhitreje rastočih trgov, ki poganja gospodarstva po celem svetu. Prevzeli so posle z vseh industrijskih dejavnosti in si ob tem nabrali ogromne izkušnje. Tudi letalska stroka se je naučila veliko. V preteklosti so v sodelovanju z takrat nemškim MBB (danes del EADS) že poskusili izdelati regionalno potniško letalo (MPC-75) vendar je projekt zastal in kasneje so ga ukinili. Prav tako neuspešno so lansirali projekt AE-100 v devetdesetih v sodelovanju z Airbusom in Singapore Technologies. Danes, po 20 letih, se Kitajci dokaj samostojno spuščajo v novo avanturo, ki bi lahko imela podoben rezultat kakor Airbusova zgodba iz zgodnjih osemdesetih letih. Naj spomnimo, da je Airbus leta 1972 opravil prvi polet z A300 in je danes eden izmed dveh vodilnih proizvajalcev potniških letal na svetu. Poznavalci kljub temu ostajajo skeptični, saj Kitajci nimajo skoraj nikakršnih izkušen z konstruiranjem potniških letal. Kar nekaj obratov, ki so v preteklosti izdelovali komponente za vojaška letala, pa so po koncu hladne vojne svojo dejavnost preusmerili v izdelavo avtomobilov. Kakšna je njihova kvaliteta pa govorijo takoimenovani 'crash' testi, ki so jih opravili neodvisni inštituti v Evropi in ZDA. Nekateri modeli so po podatkih NCAPa več kot porazni in je njihova prodaja na Zahodnih trgih prepovedana.
Celovita ponudba
Pri Kitajcih tokrat ne gre le za začetek izdelovanja potniških letal. Gre predvsem za poskus trženja, prodaje in vzdrževanja lastne blagovne znamke, ki pomeni veliko dodano vrednost in ne le licenčno proizvodnjo. Hkrati pa izdelati letalo, ki bo zadostilo vsem zahodnim standardom in izpolnilo zahteve Evropske agencije za letalsko varnost (EASA) in ameriške Zvezne letalske uprave (FAA). Govorimo o regionalnem letalu ARJ21. ARJ21 ima sicer velik tržni potencial, ker po raziskavah, ki so jih opravili pri Boeingu in Airbusu, predvidevajo, da bo globalni trg do leta 2020 povpraševal po 11.200 letalih z do 159 sedeži. Kitajci seveda ne bodo in niso edini ponudnik letal tega razreda, so pa potencialno največji posamezni naročniki (Kitajska kot trg regionalnih letal). Tega se seveda dobro zavedajo, zato bi radi čim več kapitala, ki ga bodo investirali v prihodnjo zračno floto, ohranili doma v okviru lastnih letalskih konglomeratov Avic I in Avic II (Aviation Industries of China).
Izdelava manjšega regionalnega letala hkrati predstavlja tudi odskočno desko za izdelavo večjih potniških letal, ki jih nameravajo graditi pod okriljem nastajajočega Avic III. Projekt ARJ21 sledi projektu MA60, v katerem so Kitajci (Avic I) predelali turbopropelersko letalo An-24. Pri tem so jim izdatno pomagali Antonovi inženirji. Motorje pa so kupili pri Kanadskem Pratt & Whitneyu. Tokratno sodelovanje so razširili na celo vrsto zahodnih proizvajalcev. Tako sodelujejo z Honeywellom in Parkerjem, ki dobavljata krmilni sistem, Rockwell Collinsom, ki dobavlja avioniko, ter GE, ki dobavlja letalske motorje. Konstrukcija letala ARJ21-700 je plod dela inženirjev Avic-a I. Podaljšano verzijo -900 pa bodo skonstruirali pri kanadskem Bombardierju. No, vsaj napovedi so take, čeprav konkretnih dogovorov še ni. Prav lahko bi se zgodilo tudi to, da bi Kitajci devetstotico naredili popolnoma samostojno, če se bo seveda ARJ21-700 izkazal za tehnološko uspešnico. ARJ21 bodo poganjali turboreakcijski motorji medtem, ko MA60 poganjajo turbopropelerski.
ARJ21-
Prvega ARJ21-700 gradijo v obratih Shanghai Aircraft Manufacturing Factory (SAMF), ki je v sklopu Avic I, ki sicer projekt ARJ21 tudi vodi (v tej tovarni so izdelovali tudi McDonnell Douaglasova modela MD-80/-90, skupno le 37 (35+2) letal od tega so jih pet prodali TWA). Letalo bo sestavljeno do konca letošnjega leta, ko ga nameravajo tudi predstaviti javnosti. Letalo in sisteme bodo začeli testirati marca prihodnje leto, testiranja pa naj bi trajala 14 mesecev. Kitajska uprava za civilno letalstvo (CAAC) naj bi potem ARJ21-700 certificirala za uporabo v potniškem prometu. Prva tri serijsko izdelana letala bodo prišla iz obratov SAMF do konca leta 2009. Naročila, ki so jih zbrali (vseh 71 je s Kitajske), zagotavljajo polno zasedenost proizvodnih zmogljivosti do konca leta 2011. Ko bo ARJ21-700 v operativni uporabi se bodo lotili razvoja podaljšane verzije ARJ21-900.
čŒe je ARJ21-700 narejen za kitajski (letel bo na visoko ležeča letališča zahodne Kitajske, kjer je tudi velika vlaga) trg, bo devetstotica namenjena tudi za mednarodni trg. Pri tem projektu bo Kitajcem pomagal Kanadski Bombardier. Kitajci, ki so do sedaj izdelovali komponente za letala in letala po licencah, se zavedajo, da bo najtežje letalo prodati in potem zagotavljati servisno storitev. Marketing so zato prepustili specializirani družbi ACAC (Avic I Commercial Aircraft Corp.). Kljub temu, da tako pri Boeingu kakor tudi pri Airbusu in Embraerju zagotavljajo, da so na kitajskem narejeni sestavni deli za njihova letala odlični, se poraja velik dvom v zaupanje kitajskemu letalu. Zahodne letalske družbe se v bližnji prihodnosti prav gotovo ne bodo odločale za nakup Kitajskih letal, saj so potniki tisti, ki ne zaupajo kitajski letalski industriji. Mnogi namreč preveč enostavno enačijo izdelovanje igrač in letal. Prav z igračami pa so si Kitajci v zadnjem letu zapravili velik ugled. Kako naj bi torej zaupali nekomu, ki 'ne zna' narediti niti igrač, da bo izdelal varno letalo. S časom bo tudi ta kliše izginil in Kitajci bodo morda postali poleg Airbusa in Boeinga pomemben izdelovalec potniških letal. ARJ21-900 bo neposreden tekmec Embraerju, Bombardierju in prihajajočemu Mitsubishiju. Po besedah vodje konstruktorjev Wu Guanghuija bo ARJ21-900 konstruiran tudi na podlagi informacij, ki jih bodo pridobili od uporabnikov sedemstotice. Na ta način naj bi bilo letalo tehnološko in konstruktorsko izpopolnjeno do popolnosti. Predvidevajo večjo uporabo kompozitov, nekoliko večje krilo in enake motorje kot pri ARJ21-700. Ob modela bodo tako poganjali GE motorji CF34-10A s potisno silo 75,9 kN. Letalske motorje bodo dobavljali zahodnjaki, saj Kitajci po besedah vodje trženja za Azijsko-Pacifiško področje pri GE Chakarja Chahrourja še dvajset let ne bodo sposobni izdelati lastnega motorja.
Poznavalci letal opozarjajo na veliko podobnost letala ARJ21-700 z DC-
CS2010 in CS2000
Poleg teh projektov, ki ju razvijata Avic I in II so Kitajci ustanovili še tretje podjetje Guangdong Changsheng Aircratf Design Co., mogoč predhodnik Avic III. Gre za državno podprto podjetje, ki nima industrijskih obratov temveč le razvojna oddelka aerodinamikov in konstruktorjev. Direktor Changshenga Zhou Jisheng je povedal, da bodo razvili dve letali. Prvo ozkotrupno CS2010 bo primerljivo Airbusu A320, drugo širokotrupno CS2000 pa Boeingu B767. Tu se pojavlja smotrnost te odločitve, če vemo, da imata tako Avic I, kakor tudi Avic II svoje razvojne oddelke. Kakorkoli že zelo smeli načrti Kitajcev napovedujejo, da bodo letali razvili v desetih letih. Manjši CS2010-100 bo imel v dveh razredih 126 sedežev, medtem, ko jih bo imela njegova daljša izvedenka CS2010-300 196. Osnovni model CS2010-200ER bo imel največjo vzletno maso 85 ton in dolet
Odskočna deska Y12F
Preden pa izdelajo tako velika letala pa morajo pridobiti izkušnje na več področjih. Poleg stroškovno ugodnega letala je bistvenega pomena za tržni uspeh tudi certificiranje s strani FAA in EASA. Ta dva certifikata letalom odpirata svetovni trg. Izkušnje s tega področja si bodo Kitajci pridobili s projektom Y12F. Gre za posodobitev manjšega turbopropelerskega letala Y12 namenjenega za prevoz do 19 potnikov, vojakov ali pa prevoz tovora oziroma za potrebe meteorološkega opazovanja in slikanja iz zraka. Projekt vodijo pri Harbin Aircraftu, ki je del Avic II. S prenovljenim letalom Y12F želijo doseči zahodne standarde in tako tudi certifikacijo letala v Evropi in ZDA. Na ta način bodo dobili izkušnje, ki jih bodo potrebovali pri certifikaciji regionalnih in potniških letal, ki jih izdelujejo ali katerih razvoj šele načrtujejo. Posodobljeno letalo Y12F je za
Kitajci so si postavili dokaj ambiciozne cilje, ki bodo zahtevali velikanska vlaganja in veliko truda. Kako jim bo uspelo bomo videli v bližnji prihodnosti. Prvi mejnik, kjer bodo morali Kitajci pokazati vse svoje znanje, fleksibilnost in strokovnost ob zagotavljanju najvišjih tehničnih in varnostnih standardov, bodo že naslednje Olimpijske igre, ki jih bo prihodnje poletje gostil Peking.
Kitajski Chengu Aircraft, ki je eno od podjetij v konglomeratu Avic I, bo s pogodbo vredno 300 milijonov dolarjev izdeloval višinske stabilizatorje za B787-8. Pogodbo so podpisali z Vought Aviation, ki je vključen v razvoj B787.