Začetki ameriškega vojaškega vesoljskega programa segajo v hladno vojno med velesilama kot tudi že v začetek vesoljske dobe in vesoljske tekme ter seveda zanimanja ene velesile za drugo. V reviji Slovenska vojska bomo v dveh nadaljevanjih predstavili enega takih zgodnjih ameriških vesoljskih vojaških programov.
KH-1 corona
V zgodnjih letih administracije takratnega predsednika Dwighta D. Eisenhowerja sta se pojavila tako skrb in tudi opozorilo, ko so obveščevalni viri razkrili več pomembnih tehničnih dosežkov Sovjetov, ki so bili prvič taki, da bi lahko z jedrskim orožjem napadli ameriško ozemlje, obsegali pa so test vodikove bombe leta 1953, delovanje bombnika bizon leta 1955 in namige o obstoju programa razvoja balističnih izstrelkov. Ko se je ekspanzija Sovjetske zveze nadaljevala, so domače aktivnosti postale vedno bolj tajne in skrivnostne, tako pa se je onemogočilo vpogled v to, kaj ta največja država
Zavrnitev pobude, ki je leta 1955 dana o izmenjavi načrtov vojaških instalacij z rednimi preleti letal in ustreznimi fotografijami vseh takih instalacij, so Eisenhowerja vodile do sklepa, da je namen takratnega voditelja Sovjetske zveze Nikite Hruščova, da SZ še naprej ostane zaprta družba. Seveda je tak namen spodbudil akcijo, saj so ZDA in Zahod želeli dobiti več obveščevalnih podatkov o njihovih vojaških sposobnostih. Tako je Eisenhower 27. Decembra 1955 odobril projekt balonov nosilcev kamer, znanih tudi kot genetrix. Baloni, ki so leteli na višini do 27 kilometrov, so potovali čez kopenske mase Sovjetske zveze in fotografirali zanimiva območja. Po preletu so jih prestregli v zraku nad Pacifikom. Poleti so se začeli 22. januarja 1956 in se nadaljevali do 24. februarja. Pri tem je bilo sproščenih kar 516 balonov, program pa so končali zaradi ostrega nasprotovanja Sovjetov.
Zbiranje obveščevalnih podatkov se je nadaljevalo s poleti letala U2, ki so se začeli 4. julija 1956 in so potekali tajno do 1. Maja 1960, ko je bil pilot Francis Gary Powers sestreljen med poletom od Pakistana proti Norveški čez za ZDA zanimiva območja Sovjetske zveze. Takrat se je predsednik Einsenhower odločil, da odpove nadaljnje polete U2 nad SZ, tako da ZDA ponovno niso dobivale teh podatkov.
Leta 1957 je SZ prevzela vodstvo v vesoljski tekmi, saj je že avgustovski uspešni polet velikega medcelinskega balističnega izstrelka (ICBM) v ZDA povzročil osuplost in strah. Tam so namreč doživeli kar pet zaporednih in medijsko zelo odmevnih testov balističnih izstrelkov, ki so se vsi končali neuspešno. Takoj po sovjetskem uspehu se je začel uporabljati izraz razlike v balističnih izstrelkih. Nacionalna zaskrbljenost se je pokazala v izjavi Eisehowerja, »da je bil redko dan, ko sem bil neuspešen v zavzetem proučevanju poročil v našem napredku in ocenah sovjetskih zmožnosti ter sposobnosti«.
SZ je izstrelila prvi umetni satelit Sputnik I 4. oktobra 1957, mesec dni pozneje pa tudi Sputnik II, ki je bil še težji in na katerem je bilo celo prvo živo bitje v vesolju psička Lajka. ZDA so odgovorile tako, da je mornarica v začetku decembra 1957 izstrelila satelit Vanguard. To se je zgodilo pred televizijskimi kamerami in torej pred ameriško javnostjo. Takoj po izstrelitvi je raketa eksplodirala in jo je uničil ogenj na izstrelni ploščadi. Satelit je padel na tla in ostal skoraj nepoškodovan. Zdaj je popravljen in si ga lahko ogledate v znanem muzeju letalstva in vesolja National Air and Space Museum v Washingtonu. V tej zmedi je ameriški minister za obrambo Neil H. McElroy odobril pospešitev programa WS-117L, ki naj bi se nadaljeval z »največjo možno hitrostjo in seveda skladno z dobrim upravljanjem «. Satelite je omogočilo pet predhodnih dosežkov, in sicer razpolaganje z raketo thor že leta 1957, razvoj vesoljskega raketnega sistema agena, ki bo skladiščilo in omogočilo delovanje tovorov, povratna vozila, ki so bila razvita za balistične izstrelke, so lahko ščitila tovor med ognjeno vrnitvijo na Zemljo, izboljšani modem kamere genetrexa za uporabo na satelitu in uporaba preizkušene opreme genetrexa za pobiranje tovorov. Potreba po programu WS-117 se je pojavila že leta 1954 s posebnim operativnim zahtevkom številka 80. Vladna komisija je 26. Marca 1956 predlagala izbiro predloga družbe Lockheed. 29. oktobra je bilo izdano pismo o pogodbi, v katerem je bil Lockheed določen za glavnega industrijskega izvajalca za program, zdaj znan kot WA-117L. 1. januarja 1957 je Lockheed v Palo Altu v Kaliforniji ustanovil prvo organizacijo Space Systems, ki se je pozneje preselila v Sunnyvale.
Gremo naprej
Da bi se zaščitil vesoljski obveščevalni razvoj, je upravnik vojnega letalstva in progama WS-117L polkovnik Frederic C. E. Oder predstavil sistem kot znanstveni satelit vojnega letalstva ZDA discoverer oziroma odkritelj. Kot predhodnik za poznejše zasnove in konstrukcije vesoljskih plovil je program discoverer prešel pod pristojnost osrednje obveščevalne agencije CIA in zahodnih razvojnih oddelkov vojnega letalstva ZDA, poveljeval pa mu je generalmajor Bernard A. Schriever, ki je obdržal odgovornosti tehničnega upravljanja.
S spremembo programa WS-117L v program znanstvenega satelita se je seznanil tudi predsednik Eisenhower februarja 1958 v Beli hiši. Glede na izjemno občutljivost zadeve so bile podrobnosti dane le ustno. Razloženo je bilo, da bo corona Zemljo obkrožila trikrat in snemala površino, ko bo potovala čez kitajsko-sovjetski blok, nato pa bo iz orbite sprostila kapsulo s filmi. Tako je bilo zelo pomembno, da se zaščiti ta projekt, saj so kamere satelita sposobne ločiti predmete, velike od 15 do 30 metrov. Sovjeti bi lahko ob tem spoznanju zgradili modele, ki bi prevarali kamere satelita, zato je bilo zelo pomembno, da se jim onemogoči, da kaj izvedo o tem programu. Predsednik je namignil, da naj ima CIA izključni nadzor nad obveščevalnimi fazami operacije. Prav tako je menil, da naj bi le malo ljudi vedelo zanj. V poznejšem srečanju je Eisenhower poudaril svoje mnenje, da naj bi bil projekt osredotočen na novo obrambno vesoljsko agencijo, ki naj dela tisto, kar želi od njih CIA. Po tem srečanju je sledila revizija programa, ki je vključevala raketo thor z višjo stopnjo hustler, ta pa je bila pozneje znana kot satelitsko vozilo agena, ki jo je zasnoval Lockheed. Podpora Bele hiše prizadevanjem s tem, da CIA to sprejema, je omogočilo napredek programa corona. Dodatni dejavniki, ki so vodili v vključevanje CIE, so bile zmožnosti, da lahko izvaja pogodbe z industrijo, in tudi zmožnost, da se vzdržuje učinkovita varnost, ter želja CIE, da usmeri program proti zbiranju obveščevalnih podatkov, ki so prednostni.
Program
Leta 1959 se je program WS-117L preimenoval v sentry oziroma stražar, ki je bil nato razdeljen v tri podprograme, in sicer discoverer, midas ter sentry, kmalu pa je bil program sentry preimenovan v samos. Do leta 1960 je sentry obsegal discoverer (corona) za pobiranje filmov in vidno ogledovanje, samos 101 A (E2) in 101 B (E5) za ogledovanje z veliko povečavo in vračanjem tako posnetih filmov. Podobno nalogo sta imela programa samos 201 (E6) in midas, ki se je nanašal na infrardeče tipalo, ki je bil predhodnik današnjega defense support program ali DSP, ta pa zaznava izstrelitve izstrelkov in gibanje bombnikov.
Program samos je bil končan, in sicer projekta 101 leta 1961 in program 201 leta 1962, ko je corona doživela nenehno rastoči uspeh. Treba je omeniti, da je bil v zgodnjih letih program samos ključni vohunski satelit, ki je ZDA in Zahod obširno obveščal o ključnih vojaških instalacijah in drugih podobnih zadevah, ki so se dogajale za železno zaveso. Tako je bila zmeda, ki je program discoverer videla kot krinko za pobiranje kapsul programa samos, prevelika in je okrepila mišljenje, da je vesoljski obveščevalni sistem predstavljal velike organizacije s širokimi in razpoznavnimi aktivnostmi, kar je pomenilo antitezo programa corona.
Da se je lahko sestavljalo corono v operativno pripravljene satelite, se je zakupilo delovno področje v Menlo Parku v Kaliforniji. Znotraj Lockheeda se je pojavilo nekaj vprašanj, ki so se pojavila potem, ko je postal program corona oddelčen. Večina delavcev je bila odgovorna le za eno fazo sestavljanja vesoljskega vozila. Od začetka leta 1963 in do rednega programa corona ter njegovega delovanja so bili le štirje ljudje v Lockheedu seznanjeni s celotnim programom corona. Program je bil leta 1959 preseljen v tovarno Lockheeda v Sunnyvalu v Kaliforniji.
Avtor: Miloš Krmelj
*Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (I. S. U.) za Slovenijo in redni član ter regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko (I. A. A.).
Vir: http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2008/sv08_11.pdf
Revija slovenska vojska, Leto XVI 27. 6. 2008, številka 11