Začetki ameriškega vojaškega vesoljskega programa segajo v hladno vojno med velesilama kot tudi že v začetek vesoljske dobe in vesoljske tekme ter seveda zanimanja ene velesile za drugo. Objavljamo drugi del predstavitve enega takih zgodnjih ameriških programov corona.
Sistem
Lockheed je bil tehnični svetovalec in integrator vse opreme, izjema je bila le nosilna raketa thor. Razvil je višjo orbitalno raketno stopnjo agena in vodil integracijo, ki je vodila k testiranju, izstrelitvi ter nadzoru delovanja sistema v orbiti ali vesoljskem prostoru.
Ageno so kot vesoljsko vozilo izdelovali na tekočem traku in je bila bistvo corone, drugih vojaških satelitov ter celo satelitskih sistemov NASE. Pritrjena na nosilno raketno stopnjo je bila agena sestavljena iz triosnega žiroskopskega sistema za vodenje in z nadzornim sistemom za popravke, s senzorji obzorja, ki so omogočali natančno vžiganje ali vključevanje ventilov s hladnim plinom. Na krovu je bil električni sistem s šestimi baterijami, ki so delovale eno uro, telemetrijo, poveljevanjem in sledenjem. Sistem vrnitve ali povratne kapsule je obsegal povratno kapsulo, ki je imela toplotno zaščito, retro ali zaviralno raketo, kontrolni sistem za stabiliziranje lege ali položaja na hladni plin, vir energije, telemetrično povezavo in radijsko signalno bojo, sekvenčni časovni mehanizem ter padalo. Na krovu te rakete agena je bil še raketni motor družbe Bell, ki je imel potisno silo 72.480 N in je tako omogočil, da je sistem prišel v orbito okrog Zemlje.
Na krovu je bila kamera estman kodak usmerjena navzdol pod kotom 70 kotnih stopinj, vsebovala pa je film in je bila integrirana v triosno stabilizirano ageno. Pri prvih coronah je bila ločljivost slikovnega gradiva od slabih 11 metrov do 13 metrov. Ko je bil film posnet in spravljen v povratni kapsuli, ki jo je izdelala družba General Electric, se je ob predvidenem času sprožila ločitev te kapsule od satelita in nato sprožitev delovanja zaviralne ali retro rakete. Kapsulo se nato s posebnim sistemom in posebnimi letali prestreže v zraku. Zajetje kapsule v vodi je bilo rezervna možnost.
Do leta 1972 je corona rutinsko omogočala ločljivost slikovnega gradiva od 1,8 do 3 metre. Vsaka kapsula je nosila od tri do sedem kilogramov filmskega gradiva, proti koncu programa pa več kot 36 kilogramov gradiva, ki je vseboval skoraj 4600 metrov filmov. V 70. letih so sateliti te vrste lahko ostali v vesolju 19 dni in so dajali natančne podatke o višini in položaju ter kartografske informacije in tako pokrivali 8,4 milijona kvadratnih kilometrov navtične površine. Raketna stopnja agena je postala tako uspešna, da se je za njo leta 1961 zaprosilo, da naj bi postala standard za druge vladne programe. Zadnji polet v vesolje je opravila leta 1987. Od začetka njene uporabe je pri izstrelitvah v vesolje poletelo kar 362 agen, od tega za program corona 145. Najbolj znane so agene A in agene B, njena uspešnost pa je presegala 90 odstotkov. V času njene največje uporabe in njenega vrhunca je v enem letu dosegla rekord, ko je potekalo kar 41 izstrelitev.
Poleti
Izstrelitve od 0 do 38 so bile označene kot Discoverer. Prvi poskus izstrelitve je potekal 21. Januarja 1959 oziroma leto dni potem, ko je bil odobren ta program. Izstrelitev je bila predčasno končana zaradi težav z višjo raketno stopnjo agena.
Discoverer I je bil nato izstreljen 28. februarja 1959. Prišel je v orbito, kjer sta bila apogej, torej najvišja oddaljenost od Zemlje, 605 milj ali 973 kilometrov in perigej oziroma najmanjša oddaljenost od Zemlje 99 milj ali 159 kilometrov. čŒeprav satelit ni nosil kapsule, se je ta vesoljski polet ocenjevalo kot uspešen, saj je med drugim tudi predstavljal prvi satelit, ki ga je imela družba Lockheed v orbiti. Po izstrelitvi 13. aprila je Discoverer II sprostil kapsulo za vrnitev, ko je bil še na pol poti okrog sveta od načrtovanega območja pobiranja te kapsule. V tem času je podpolkovnik vojnega letalstva Charles »Moose« Mathison služil kot poveljnik enote, ki je delovala na območju nadzora satelitskega programa vojnega letalstva ZDA. Mathison je letel na kraj padca kapsule, da se izvede iskalna akcija iz zraka in s tal. čŒeprav kapsule niso našli, menedžerji corone niso imeli veliko skrbi, saj je kapsula nosila mehanično miš in elektronske naprave za zaznavanje biomedicinskih učinkov.
Discovererja III in IV sta bila izstreljena 3. ter 25. junija in nista dosegla orbite, ker je višja raketna stopnja agena omogočala premajhno potisno silo. Eisenhower je zahteval od direktorja CIE Allana W. Dullesa razlago. Ko tudi Discovererja V in VI avgusta nista bila uspešna, se je nadaljnje polete prekinilo, sateliti pa so ostali na tleh. Opravilo se je obširne in zahtevne teste, s katerimi so ugotovili tehnično šibkost v podsistemu za vrnitev, ki je bil izpostavljen nižjim temperaturam, za katere ni bil zasnovan. Težave so bile povezane z električno energijo, telemetričnimi informacijami, sledenjem ter sekvenco ali zaporedjem ločevanja in stabilnosti kapsule. V neodvisnem poročilu 8. septembra so bili pritiski, da naj bi se program zaradi prihodnjega proučevanja ustavil, kar naj bi vodilo do sklepa, da je bil Lockheed preveč prepričan v to, da sta bili višja raketna stopnja agena in kapsula ustrezno opremljeni z instrumenti. V odgovor na to je Lockheed povečal energetsko sposobnost baterij satelita in izvedel tudi izboljšave na kapsuli za vrnitev.
Med naslednjima dvema poletoma 7. in 20. novembra sta Discovererja doživela okvaro podsistema ter kamere. Po dveh
mesecih popravljanja teh motenj so izstrelili Dicovererja IX in X. Prvi je v vesolje poletel 4. februarja, drugi pa 19. februarja 1960. Izstrelitvi nista bili uspešni, saj so bile težave s prvo nosilno raketno stopnjo, ki ni delovala, kot naj bi. Discoverer X je bil celo uničen, ko se je raketa dvigala in nato eksplodirala ter izstrelišče Vandenberg zasula z ostanki nekdanje rakete in satelita.
Do marca so se ponovno pojavila menja, da naj bi se program corona odpovedal, saj se je povečalo malodušje. Vodja programa corona pri vojnem letalstvu ZDA polkovnik Paul Worthman je spomnil ljudi, da so take težave nujne pri takem novem programu.
15. aprila je v orbito odletel Discoverer XI. Sistem za vrnitev kapsule je znova odpovedal, kar je bilo zelo nesrečno, saj je kamera prvič odlično delovala. Družba Estman Kodak je takrat spremenila film iz tistega, ki je temeljil na acetatih, na takega, ki je temeljil na poliestru. Neuspeh je spodbudil sporočilo podšefa vojnega letalstva generala Curtisa LeMaya, ki je od Lockheeda zahteval nujnost izjemnih korektivnih akcij kot tudi osebno pozornost ljudi na vrhu uprave Lockheeda, da se odpravijo napake v sistemu. Lockheed je izvedel nadaljnja preizkušanja v posebnih komorah, v katerih se podvaja okolje vesoljskega prostora, in tudi diagnostiko poletov, pri čemer je bila kapsula opremljena z instrumenti, še posebno za telemetrijo sistema za vračanje. Discoverer XII se je 29. junija zelo malo časa dvigoval z izstrelitvene ploščadi, saj je zaradi motnje v delovanju tipala prišlo do napačnega položaja ločevanja raketne stopnje od nosilne rakete thor ali prve stopnje. Ta položaj ločevanja agene od thora je bil namreč z nosom navzdol. In tako še en satelit ni bil uspešen.
Dve zadevi sta v sredini leta 1960 povzročili še bolj napete razmere. Predsednik Eisenhower je odpovedal polete letal U2, kar je bila posledica sestrelitve letala U2 1. maja 1960 nad Sovjetsko zvezo. Tako seje povečala pomembnost uporabe satelitov za zbiranje obveščevalnih podatkov. Približeval se je tudi prvi polet satelita za zbiranje obveščevalnih podatkov, znan kot Samos. To je bil sistem satelita, ki je bil zanimiv za nenehno povečevanje števila tistih, ki so bili nezadovoljni z zapletenimi poskusi lovljenja kapsul corone.
V tem času je prevladovalo mnenje, da se rakete, ki delujejo na vroč plin, pri kapsulah za vrnitev ne vžgejo hkrati in se, namesto da bi se vrtele kot nogometna žoga med letenjem, vrtijo bolj ali manj brez nadzora in tako vstopijo v nepredvidene orbite, namesto da bi se vrnile na Zemljo.
Tako se je Lockheed odločil, da zasnuje raketni sistem stabilizacije z vrtenjem, ki deluje na hladni plin. Z njim je opremil vsa vesoljska plovila programa corona, tudi tista, ki so bila že zgrajena. To je pri uporabi takih raket pomenilo pomemben korak tudi za prihodnost astronavtike in civilnih vesoljskih raziskav, saj je predstavljal velik napredek pri bodočih programih NASE in seveda pri vojaških programih, pri katerih se uporabljajo take povratne vesoljske kapsule.
Zaradi velikega pritiska po uspehu je bila izstrelitev Discovererja XIII zelo pomembna. Satelit je prišel v orbito in povratno kapsulo sprostil v sedemnajsti orbiti. Ločitev kapsule, vžig zaviralnih raket in vstop v Zemljino atmosfero so potekali skoraj popolno. Prav tako je bila predvidena točka padca blizu tega, kar je bilo v načrtih. Komunikacijska zmeda med skupinami letalcev, ki so skrbeli za to nalogo, je povzročila, da se je kapsula spustila na morsko gladino. Tam jo je našel in pobral helikopter, ki jo je odložil na krovu ladje Haiti Victory, zadolžene za to nalogo. To se je zgodilo 12. avgusta 1960. Kapsula je bila pobrana in sprejeta nepoškodovana, se je glasilo sporočilo prek kriptografskih zvez v Washington.
Vrnitev
čŒeprav Discoverer XIII ni imel kamere, je bila njegova prva vrnitev načrtovana kot popolna generalka za ravnanje s pravo kapsulo sistema corona. »Moose« Mathison je imel drugačen načrt, ki pa ga nihče od vpletenih ni poznal.
Mathison je bil prepričan, da naj bi prvi uspeh programa ponudil priložnost izpostavitve množičnim občilom o vesoljskem programu vojnega letalstva ZDA kot tudi priložnost dobrega dela njegovega prijatelja generala Schriverja, ki je vodil poveljstvo sistema vojnega letalstva in tudi prizadevanja vojnega letalstva, znana kot corona. 12. avgusta je tako Mathison pristal na krovu ladje Haiti Victory in prevzel odgovornost.
Potem ko je uredil, da se je poveljnik pacifiške flote srečal z njim na krovu za fotografiranje za tisk, je prenesel kapsulo na transportno letalo C-130 in začel polet do Sunnyvala. Med poletom se je kratkočasil tako, da je vlomil v kapsulo, za katero je ugotovil, da je skoraj prazna. Poslal je sporočilo generalu Ritlandu in predsedniku Lockheeda v Sunyvalu, da bi se srečal z njima za še eno fotografiranje.
Naslednji dan je Mathison s kapsulo pristal v vojaški letalski bazi Andrews za še več fotografij tokrat z generalom Schriverjem in šefom štaba vojnega letalstva. Za 15. avgust je bila napovedana slavnost v Beli hiši.
Tako je kapsula, ki so jo pozneje diskretno vrnili v Sunnyvale, povzročila glasen napredek v Beli hiši, kjer je predsednik Eisenhower program označil kot zgodovinski. Ta je še naslednjih nekaj mesecev, potem ko ga je Mathison dal v javnost, vzbujal pozornost, saj se ga je nenehno prikazovalo po deželi, dokler ga niso dali v znamenito Smithsonovo ustanovo, kjer je plaketa z besedilom: »Program Discoverer se je začel zaradi razvoja satelita z obveščevalno ali ogledniško sposobnostjo. Prvi poleti so imeli številne težave in doživeli prav tako številne neuspehe. Šele z izstrelitvijo Discovererja XIII leta 1960 je program doživel svoj prvi uspeh. Povratna kapsula Discovererja je bila prvo vesoljsko vozilo, ki se je iz orbite ali vesolja vrnilo na Zemljo. Sateliti Discoverer so pozneje fotografirali kraje, kjer so izstrelišča sovjetskih balističnih izstrelkov. Tako se je omogočila boljša ocenitev dejanskega števila takih izstrelkov.«
Mathisonova prizadevanja so pokazala, da je lahko en sam mož dokumentiral nedolžno naravo ameriške vesoljske kapsule, ki ni vsebovala nič škodljivega, ne bombe, kamere ali posebnega gradiva, temveč le ameriško zastavo. Po uspešnem poletu Discovererja XIV 18. Avgusta in vrnitvi kapsule s posebnim sistemom v zraku je bil prvi film programa corona tiho in prek bolj učinkovitega ustreznega sistema posredovan naprej do tistih, ki jih tako gradivo najbolj zanima. Odzivi na film so bili zelo dobri. Slikovno gradivo je obsegalo več kot 1.650.000 kvadratnih milj sovjetskega ozemlja. Ločljivost slikovnega gradiva naj bi bila taka, da bi se lahko prepoznavalo objekte, velike vsaj 12 metrov.
Ko je predsednik Eisenhower videl fotografije tega najnovejšega satelita, je želel, da program še naprej ostane skrivnost in se tako izogne izzivanju Sovjetov. Potem ko je ta komentar prešel po verigi poveljevanja, so bile njegove previdne besede prevedene in poenostavljene v »uničenje kapsule«. In tako so kapsulo res razbili na koščke in jo pospravili.
Obveščevalni podatki
Na podlagi fotografij Discovererja XIV naj bi se zanikal obstoj neskladja v razvoju balističnih izstrelkov za obdobje 1956–1960. To naj bi bilo mogoče na podlagi izjemne občutljivosti corone, vendar je za to vedelo zelo malo ljudi. V volilnem letu 1960 je neskladje v razvoju balističnih izstrelkov postalo zelo resna politična zadeva.
Besedilo: Miloš Krmelj*
Zanimivi podatki o programu
Lockheed je bil tehnični svetovalec in integrator vse opreme, izjema je bila le nosilna raketa thor. Razvil je višjo orbitalno raketno stopnjo agena in vodil integracijo, ki je vodila k testiranju, izstrelitvi ter nadzoru delovanja sistema v orbiti ali vesoljskem prostoru.
Ageno so kot vesoljsko vozilo izdelovali na tekočem traku in je bila bistvo corone, drugih vojaških satelitov ter celo satelitskih sistemov NASE. Pritrjena na nosilno raketno stopnjo je bila agena sestavljena iz triosnega žiroskopskega sistema za vodenje in z nadzornim sistemom za popravke, s senzorji obzorja, ki so omogočali natančno vžiganje ali vključevanje ventilov s hladnim plinom. Na krovu je bil električni sistem s šestimi baterijami, ki so delovale eno uro, telemetrijo, poveljevanjem in sledenjem. Sistem vrnitve ali povratne kapsule je obsegal povratno kapsulo, ki je imela toplotno zaščito, retro ali zaviralno raketo, kontrolni sistem za stabiliziranje lege ali položaja na hladni plin, vir energije, telemetrično povezavo in radijsko signalno bojo, sekvenčni časovni mehanizem ter padalo. Na krovu te rakete agena je bil še raketni motor družbe Bell, ki je imel potisno silo 72.480 N in je tako omogočil, da je sistem prišel v orbito okrog Zemlje.Na krovu je bila kamera estman kodak usmerjena navzdol pod kotom 70 kotnih stopinj, vsebovala pa je film in je bila integrirana v triosno stabilizirano ageno. Pri prvih coronah je bila ločljivost slikovnega gradiva od slabih 11 metrov do 13 metrov. Ko je bil film posnet in spravljen v povratni kapsuli, ki jo je izdelala družba General Electric, se je ob predvidenem času sprožila ločitev te kapsule od satelita in nato sprožitev delovanja zaviralne ali retro rakete. Kapsulo se nato s posebnim sistemom in posebnimi letali prestreže v zraku. Zajetje kapsule v vodi je bilo rezervna možnost.
Do leta 1972 je corona rutinsko omogočala ločljivost slikovnega gradiva od 1,8 do 3 metre. Vsaka kapsula je nosila od tri do sedem kilogramov filmskega gradiva, proti koncu programa pa več kot 36 kilogramov gradiva, ki je vseboval skoraj 4600 metrov filmov. V 70. letih so sateliti te vrste lahko ostali v vesolju 19 dni in so dajali natančne podatke o višini in položaju ter kartografske informacije in tako pokrivali 8,4 milijona kvadratnih kilometrov navtične površine. Raketna stopnja agena je postala tako uspešna, da se je za njo leta 1961 zaprosilo, da naj bi postala standard za druge vladne programe. Zadnji polet v vesolje je opravila leta 1987. Od začetka njene uporabe je pri izstrelitvah v vesolje poletelo kar 362 agen, od tega za program corona 145. Najbolj znane so agene A in agene B, njena uspešnost pa je presegala 90 odstotkov. V času njene največje uporabe in njenega vrhunca je v enem letu dosegla rekord, ko je potekalo kar 41 izstrelitev.
Poleti
Izstrelitve od 0 do 38 so bile označene kot Discoverer. Prvi poskus izstrelitve je potekal 21. Januarja 1959 oziroma leto dni potem, ko je bil odobren ta program. Izstrelitev je bila predčasno končana zaradi težav z višjo raketno stopnjo agena.
Glavni podatki o programu corona | |
| Program corona je predstavljal prvi ameriški fotografski obveščevalni satelitski sistem, ki je deloval od avgusta 1960 do maja 1972. Program je bil deklasificiran javnosti in zunaj tajnosti februarja 1995. Zdaj so dokumenti tega programa v nacionalnem arhivu, kjer so tudi podatki o podobnih programih, ki so izgubili označbo tajnosti. Omenjena sta programa argon in lanyard. Program corona se je torej nanašal na zbiranje obveščevalnih podatkov in tudi kartografskega slikovnega gradiva. Program argon je uporabljal organizacijski okvir corone. Šlo je za kartografski sistem, ki se je nanašal na sedem uspešnih poletov od dvanajstih in je potekal od maja 1962 do avgusta 1964. Lanyard je bil oblikovan za pridobivanje še boljšega in bolj podrobnega slikovnega gradiva. Leta 1963 je bil izveden en uspešen vesoljski polet. Program corona izvira iz časa izstrelitve prvega sovjetskega satelita Sputnik 1, in sicer 4. oktobra 1957. Predsednik ZDA Eisenhower je program podprl februarja 1958. Pilot vohunskega letala U2 je bil sestreljen nad Sovjetsko zvezo 1. maja 1960. |
Discovererja III in IV sta bila izstreljena 3. ter 25. junija in nista dosegla orbite, ker je višja raketna stopnja agena omogočala premajhno potisno silo. Eisenhower je zahteval od direktorja CIE Allana W. Dullesa razlago. Ko tudi Discovererja V in VI avgusta nista bila uspešna, se je nadaljnje polete prekinilo, sateliti pa so ostali na tleh. Opravilo se je obširne in zahtevne teste, s katerimi so ugotovili tehnično šibkost v podsistemu za vrnitev, ki je bil izpostavljen nižjim temperaturam, za katere ni bil zasnovan. Težave so bile povezane z električno energijo, telemetričnimi informacijami, sledenjem ter sekvenco ali zaporedjem ločevanja in stabilnosti kapsule. V neodvisnem poročilu 8. septembra so bili pritiski, da naj bi se program zaradi prihodnjega proučevanja ustavil, kar naj bi vodilo do sklepa, da je bil Lockheed preveč prepričan v to, da sta bili višja raketna stopnja agena in kapsula ustrezno opremljeni z instrumenti. V odgovor na to je Lockheed povečal energetsko sposobnost baterij satelita in izvedel tudi izboljšave na kapsuli za vrnitev.
Med naslednjima dvema poletoma 7. in 20. novembra sta Discovererja doživela okvaro podsistema ter kamere. Po dveh
| Pomembni datumi: | |
| – 28. februar 1959: prvi poskus izstrelitve corone številka 1; nacionalnem muzeju za letalstvo in vesolje v Washingtonu. |
Do marca so se ponovno pojavila menja, da naj bi se program corona odpovedal, saj se je povečalo malodušje. Vodja programa corona pri vojnem letalstvu ZDA polkovnik Paul Worthman je spomnil ljudi, da so take težave nujne pri takem novem programu.
15. aprila je v orbito odletel Discoverer XI. Sistem za vrnitev kapsule je znova odpovedal, kar je bilo zelo nesrečno, saj je kamera prvič odlično delovala. Družba Estman Kodak je takrat spremenila film iz tistega, ki je temeljil na acetatih, na takega, ki je temeljil na poliestru. Neuspeh je spodbudil sporočilo podšefa vojnega letalstva generala Curtisa LeMaya, ki je od Lockheeda zahteval nujnost izjemnih korektivnih akcij kot tudi osebno pozornost ljudi na vrhu uprave Lockheeda, da se odpravijo napake v sistemu. Lockheed je izvedel nadaljnja preizkušanja v posebnih komorah, v katerih se podvaja okolje vesoljskega prostora, in tudi diagnostiko poletov, pri čemer je bila kapsula opremljena z instrumenti, še posebno za telemetrijo sistema za vračanje. Discoverer XII se je 29. junija zelo malo časa dvigoval z izstrelitvene ploščadi, saj je zaradi motnje v delovanju tipala prišlo do napačnega položaja ločevanja raketne stopnje od nosilne rakete thor ali prve stopnje. Ta položaj ločevanja agene od thora je bil namreč z nosom navzdol. In tako še en satelit ni bil uspešen.
Dve zadevi sta v sredini leta 1960 povzročili še bolj napete razmere. Predsednik Eisenhower je odpovedal polete letal U2, kar je bila posledica sestrelitve letala U2 1. maja 1960 nad Sovjetsko zvezo. Tako seje povečala pomembnost uporabe satelitov za zbiranje obveščevalnih podatkov. Približeval se je tudi prvi polet satelita za zbiranje obveščevalnih podatkov, znan kot Samos. To je bil sistem satelita, ki je bil zanimiv za nenehno povečevanje števila tistih, ki so bili nezadovoljni z zapletenimi poskusi lovljenja kapsul corone.V tem času je prevladovalo mnenje, da se rakete, ki delujejo na vroč plin, pri kapsulah za vrnitev ne vžgejo hkrati in se, namesto da bi se vrtele kot nogometna žoga med letenjem, vrtijo bolj ali manj brez nadzora in tako vstopijo v nepredvidene orbite, namesto da bi se vrnile na Zemljo.
Tako se je Lockheed odločil, da zasnuje raketni sistem stabilizacije z vrtenjem, ki deluje na hladni plin. Z njim je opremil vsa vesoljska plovila programa corona, tudi tista, ki so bila že zgrajena. To je pri uporabi takih raket pomenilo pomemben korak tudi za prihodnost astronavtike in civilnih vesoljskih raziskav, saj je predstavljal velik napredek pri bodočih programih NASE in seveda pri vojaških programih, pri katerih se uporabljajo take povratne vesoljske kapsule.
Zaradi velikega pritiska po uspehu je bila izstrelitev Discovererja XIII zelo pomembna. Satelit je prišel v orbito in povratno kapsulo sprostil v sedemnajsti orbiti. Ločitev kapsule, vžig zaviralnih raket in vstop v Zemljino atmosfero so potekali skoraj popolno. Prav tako je bila predvidena točka padca blizu tega, kar je bilo v načrtih. Komunikacijska zmeda med skupinami letalcev, ki so skrbeli za to nalogo, je povzročila, da se je kapsula spustila na morsko gladino. Tam jo je našel in pobral helikopter, ki jo je odložil na krovu ladje Haiti Victory, zadolžene za to nalogo. To se je zgodilo 12. avgusta 1960. Kapsula je bila pobrana in sprejeta nepoškodovana, se je glasilo sporočilo prek kriptografskih zvez v Washington.
Vrnitev
čŒeprav Discoverer XIII ni imel kamere, je bila njegova prva vrnitev načrtovana kot popolna generalka za ravnanje s pravo kapsulo sistema corona. »Moose« Mathison je imel drugačen načrt, ki pa ga nihče od vpletenih ni poznal.
Mathison je bil prepričan, da naj bi prvi uspeh programa ponudil priložnost izpostavitve množičnim občilom o vesoljskem programu vojnega letalstva ZDA kot tudi priložnost dobrega dela njegovega prijatelja generala Schriverja, ki je vodil poveljstvo sistema vojnega letalstva in tudi prizadevanja vojnega letalstva, znana kot corona. 12. avgusta je tako Mathison pristal na krovu ladje Haiti Victory in prevzel odgovornost.
Potem ko je uredil, da se je poveljnik pacifiške flote srečal z njim na krovu za fotografiranje za tisk, je prenesel kapsulo na transportno letalo C-130 in začel polet do Sunnyvala. Med poletom se je kratkočasil tako, da je vlomil v kapsulo, za katero je ugotovil, da je skoraj prazna. Poslal je sporočilo generalu Ritlandu in predsedniku Lockheeda v Sunyvalu, da bi se srečal z njima za še eno fotografiranje.
| Zanimivosti programa: | |
| – prvi svetovni sistem za fotografsko zbiranje obveščevalnih podatkov; – prvi obveščevalni program, ki je opravil 100 poletov v vesolje. |
Naslednji dan je Mathison s kapsulo pristal v vojaški letalski bazi Andrews za še več fotografij tokrat z generalom Schriverjem in šefom štaba vojnega letalstva. Za 15. avgust je bila napovedana slavnost v Beli hiši.
Tako je kapsula, ki so jo pozneje diskretno vrnili v Sunnyvale, povzročila glasen napredek v Beli hiši, kjer je predsednik Eisenhower program označil kot zgodovinski. Ta je še naslednjih nekaj mesecev, potem ko ga je Mathison dal v javnost, vzbujal pozornost, saj se ga je nenehno prikazovalo po deželi, dokler ga niso dali v znamenito Smithsonovo ustanovo, kjer je plaketa z besedilom: »Program Discoverer se je začel zaradi razvoja satelita z obveščevalno ali ogledniško sposobnostjo. Prvi poleti so imeli številne težave in doživeli prav tako številne neuspehe. Šele z izstrelitvijo Discovererja XIII leta 1960 je program doživel svoj prvi uspeh. Povratna kapsula Discovererja je bila prvo vesoljsko vozilo, ki se je iz orbite ali vesolja vrnilo na Zemljo. Sateliti Discoverer so pozneje fotografirali kraje, kjer so izstrelišča sovjetskih balističnih izstrelkov. Tako se je omogočila boljša ocenitev dejanskega števila takih izstrelkov.«
Mathisonova prizadevanja so pokazala, da je lahko en sam mož dokumentiral nedolžno naravo ameriške vesoljske kapsule, ki ni vsebovala nič škodljivega, ne bombe, kamere ali posebnega gradiva, temveč le ameriško zastavo. Po uspešnem poletu Discovererja XIV 18. Avgusta in vrnitvi kapsule s posebnim sistemom v zraku je bil prvi film programa corona tiho in prek bolj učinkovitega ustreznega sistema posredovan naprej do tistih, ki jih tako gradivo najbolj zanima. Odzivi na film so bili zelo dobri. Slikovno gradivo je obsegalo več kot 1.650.000 kvadratnih milj sovjetskega ozemlja. Ločljivost slikovnega gradiva naj bi bila taka, da bi se lahko prepoznavalo objekte, velike vsaj 12 metrov.
Ko je predsednik Eisenhower videl fotografije tega najnovejšega satelita, je želel, da program še naprej ostane skrivnost in se tako izogne izzivanju Sovjetov. Potem ko je ta komentar prešel po verigi poveljevanja, so bile njegove previdne besede prevedene in poenostavljene v »uničenje kapsule«. In tako so kapsulo res razbili na koščke in jo pospravili.
Obveščevalni podatki
Na podlagi fotografij Discovererja XIV naj bi se zanikal obstoj neskladja v razvoju balističnih izstrelkov za obdobje 1956–1960. To naj bi bilo mogoče na podlagi izjemne občutljivosti corone, vendar je za to vedelo zelo malo ljudi. V volilnem letu 1960 je neskladje v razvoju balističnih izstrelkov postalo zelo resna politična zadeva.
Besedilo: Miloš Krmelj*
Zanimivi podatki o programu
Naj dodamo, da slikovna statistika zadeva prvotno največjo ločljivost, ki je bila osem metrov in se je proti koncu programa toliko izboljšala, da je bila le dva metra, kar pomeni štirikratno izboljšanje. posamezne slike so povprečno pokrivale območje, veliko 10 x 120 milj oziroma 16 x 193 kilometrov. Sistem se je uporabljal skoraj 12 let. Iz vesolja se je naredilo več kot 800.000 slik, tako da zbirka obsega več kot 688.000 metrov filmov v 39.000 kovinskih posodah.
Fotografija 1: www.upload.wikimedia.org
Fotografija 2: www.news.uchicago.edu
*Miloš Krmelj je predstavnik Mednarodne vesoljske univerze (I. S. U.) za Slovenijo ter redni član in regionalni sekretar Mednarodne akademije za astronavtiko (I. A. A.).
Vir: http://www.mors.si/fileadmin/mors/pdf/revija_sv/2008/sv08_12.pdf
Revija slovenska vojska, letnik XVI/12, 18. julij 2008, stran 28