Konec meseca novembra, bo minilo 100 let od prvega poleta Edvarda Rusjana z motornim letalom. Mlajši obeh Rusjanov, Edvard, je namreč pred natančno sto leti izvedel prvi slovenski motorni polet, prvega z letalom lastne izdelave tudi v širšem delu jugovzhodne Evrope. Edvard Rusjan je izvedel »prve skoke« - let – na področju Malih Rojc pri Gorici z dvokrilnim letalom lastne konstrukcije EDA I, ki ga je zgradil skupaj s svojim bratom Josipom Rusjanom. Vse to je bil več kot dober razlog za pogovor z enim večjih poznavalcev slovenske letalske dediščine, pisem letalskih knjig in nasploh spremljevalcev letalstva, Srečkom Gombačem.
Ste med redkimi Slovenci, ki pišejo knjige o prelomnih pomembnih dogodkih v zgodovini letalstva. Od kod pravzaprav ljubezen do letalstva in zakaj ravno letalska zgodovina?
Tehniko sem imel rad že od malih nog. Letalstvo pa je za mnoge vrhunec tega. Letalska zgodovina je po svoje zanimiva, ker nam pomaga razumeti, kdaj, kje in kako je prihajalo do tistih rešitev, ki so omogočala napredek panoge.
Kako dolgo se že ukvarjate s to tematiko in s kakšnimi nameni ste se podali v to: zaradi želje po raziskovanju, je to strast ali kaj tretjega?
Knjige o letalstvu sem rad bral, resneje pa se z letalstvom nisem mogel ukvarjati. Kakšnih posebej ugodnih pogojev na obali niti ni bilo, pa tudi drugih, zame pomembnejših življenjskih izzivov je bilo dovolj. Nekaj več sem se s tem ukvarjal v drugi polovici devetdesetih, ko smo z nekaj strokovno bolj podkovanimi kolegi v moji garaži skušali izdelati sodobno športno letalo. Zasnova je bila solidna, izdelali smo celo model v merilu 1: 1, a je vse skupaj zastalo na pol poti, ker je takrat Pipistrel že pričel proizvajati letala, namenjena istemu segmentu trga. Pozneje sem začel za hobi urejati svoje zapiske. O kakšnem tiskanju ni bilo govora. Tu ni bilo primerno okolje za kaj takega, letalstvo je bilo na obali nekaj dokaj marginalnega… . Sam tudi nisem bil član kakšne strokovne, kulturne ali politične srenje, kar je pri nas še danes ključnega pomena za kakršnokoli ustvarjanje. Delal sem v glavnem sam, za svoj denar. Včasih tako, da sem družinskemu podjetju posodil denar za zalaganje. Večino napisanega sem tudi sam oblikoval in natisnil v samozaložbi v majhnih nakladah in tega nekaj podaril šolam, knjižnicam, predvsem pa prijateljem.
Izjema je bila knjiga o portoroških hidroletalih, ki je nastala tako rekoč skoraj po naročilu Tehniške založbe Slovenije, ki jo je natisnila v petnajst tisoč primerkih.
Pri knjigi o bratih Rusjan iz Gorice je bila ključnega pomena usmeritev Mestne občine Nova Gorica, da uporabi knjigo v sklopu prizadevanj za boljše poznavanje koristne dediščine obeh naših začetnikov letalstva. Oni so podprli tudi prevod knjige v italijanščino. Pri objavah tovrstne literature je potrebno dobro premisliti, če je zamišljena vsebina vredna, da se vanjo vloži denar in čas.
Pri Rusjanih je bilo lažje, ker je tekst slonel na že objavljenih raziskavah dr. Sandija Sitarja in še nekaterih drugih avtorjev. Portoroška hidroletala pa so bila zelo obsežen zalogaj. Pri nas je bilo o tem zelo malo objavljenega. Poleg tega sem raziskavo namenoma razširil še na nekatera pri nas manj znana področja zgodovine letalstva. Seveda se je nabralo nad 150 virov. S tem pa je ogromno dela.
Se vam zdi, da sta brata Rusjan v Sloveniji pozabljena, da jima posvečamo premalo pozornosti, kako je z njuno prepoznavnostjo v svetu? Pred dobrim letom dni so po Edvardu poimenovali tudi letališče v MB. Ne bi bilo njegovo ime bolj primerno za osrednje slovensko letališče na Brniku?
Ne morem se strinjati, da bi bila brata Rusjan pri nas pozabljena, še več, menim, da postajata vse bolj znana. Največ zaslug za to gre tistim, ki so zagotovili prve obsežnejše objave o njih, dr. Sandiju Sitarju, Zlatku Bisailu in ostalim. Zelo pomembno delo je opravil tudi pilot Albin Novak, ki je izdelal več letečih modelov letal Rusjanov, pa tudi dve leteči repliki Ede 5, ki sta promovirali brata Rusjan na malone vsaki letalski prireditvi v zadnjem desetletju. Nekaj več vedo danes o Rusjanih v sosednji Italiji, še posebej, odkar so o moji knjigi ugodno pisale njihove tri najpomembnejše letalske revije. Nekaj se je pisalo o njih tudi na Portugalskem. Pogosteje se pojavljata zadnja leta tudi na spletnih straneh v različnih jezikih. Ko smo predsedovali EU, sem predlagal, da bi ju predstavili v Bruslju, a ni bilo zanimanja.
Glede imenovanja mariborskega letališča po Edvardu Rusjanu sem vesel, čeprav bi se jaz odločil drugače. Menim, da je v zvezi z njunim delom treba še marsikaj postoriti. Prav bi bilo, če bi se našel še kdo, ki bi izdelal vsaj približne načrte in modele vseh letal Rusjanov.
Ste med večjimi poznavalci življenja, dela in ustvarjanja bratov Rusjan v Sloveniji, izdali ste tudi knjigo Brata Edvard in Jože Rusjan, pripravili pa ste tudi več razstav na temo Rusjanovih. Od kod sta črpala ideje in znanje, da je Edvard lahko vzletel in letel z motornim letalom kot deveti človek na svetu in prvi v tem delu Evrope že šest let za bratoma Wright?
To, da je Edvard vzletel kot deveti človek na svetu, verjetno ne bo držalo. Je pa bil vsekakor med tistimi letalskimi pionirji v svetu, ki so prvi poleteli na letalu lastne zasnove. Prav tako so mu prvenstvo priznali tudi v Avstroogrski. Gorica je takrat sodila v tisti del te države, ki se je zaradi tržaškega pristanišča razvijal izjemno hitro in bil vzpodbudno okolje za nove podvige.
Zamisli za letala Rusjanov so izhajale iz časopisov in revij, morda tudi iz kakšne od prvih letalskih knjig. Izkazalo se je, da sta že leta 1909 lahko v Gorici gledala tudi dokumentarni film o Blèriotovem preletu Rokavskega preliva. Morda je bilo takih dokumentarcev tudi še več. Znanja o lesarski tehnologiji, ki je bila še dolga leta temelj letalske gradnje, pa sta si brata Rusjan v očetovi sodarski delavnici verjetno nabrala dovolj. Sod je namreč izdelek iz lesenih letev, ki skoraj nimajo ne ravnih ne pravokotnih stranic, izdelan brez žebljev ali vijakov tako natančno, da ne pušča vode.
čŒe se vrnemo na sam začetek motornega letenja! Mnogi pionirji letalstva od bratov Wright, Courtisa, Bleiroja, Voisina, Sopwitha in še mnogih, ki so poleteli za Edvardom so ustanovili uspešna letalska podjetja, ki so še dolgo izdelovala letala. Kaj se je zgodilo z Merč‡ep-Rusjanovo tovarno letal v Zagrebu po smrti Edvarda? Jože je odšel v Argentino!
Zamisel bratov Rusjan, da bi izdelovala letala, je bila še pomembnejša, kot sta si onadva lahko predstavljala. V tej tekmi je bil takrat pomemben vsak dan, vsak uspešen ali neuspešen let. Zelo hitro je v to igro vstopil kapital, ki si je izdelovalce izbiral med izvajalci, ki so nudili zanesljivejša jamstva za uspeh. Wright je že leta 1908 prišel v Evropo ponujat zanesljiva letala za serijsko proizvodnjo, Bleriot je takoj po preletu kanala zagnal proizvodnjo v Franciji in odšel promovirati svoja letala v druge evropske države, lokalni tehniški izobraženci so hitro doumeli, za kaj gre in se vrgli v ta posel. Edvard in Josip sta izgubila leto 1910 za eksperimentiranje, leta 1911 pa je bil Edvard že mrtev, Merč‡ep z Josipom pa verjetno premalo poslovno prodoren, pa še z neko majhno delavnico nekje na Balkanu.
Zaradi te neuspešnosti je Josip odšel »s trebuhom za kruhom« v Argentino, kjer se je kot sicer uspešen obrtnik in inovator z letalstvom še komaj kaj ukvarjal.
V Sloveniji so letala dokaj uspešno izdelovali v obratih LETOV (Letalska tovarna – op. ur.) v Mostah do poznih sedemdesetih let. Po zaprtju tovarne sta danes AMS Flight in Pipistrel edina proizvajalca letal v Sloveniji. Kje smo bili in kje smo sedaj na področju letalstva Slovenci. Ali nam to veljavo priznava tudi svet?
Bolj kot po letalski proizvodnji smo bili Slovenci znani po letalskih strokovnjakih. Proizvodnja je v Letovu sicer bila, a je bilo to kljub vsemu v obrtnem obsegu, kar je bilo s stroškovnega vidika verjetno odločilno za obstoj. Letalski strokovnjaki kot dr. Kuhelj, dr. Cijan, dr. Strojnik in številni drugi slovenski inženirji pa so bili svojčas del svetovne letalske elite.
Danes so pogoji poslovanja še ostrejši. Že samo dejstvo, da danes Slovenija proizvaja letala, ki se po normalnih cenah prodajajo na svetovnem tržišču, je potrditev vrhunske kakovosti te stroke pri nas.
O delu bratov Rusjan ste posneli tudi film. Napisali ste scenarij in vanj vključili najpomembnejša dejstva o življenju in delu bratov Rusjan. Kakšno sporočilo je podal film in kje vse ste ga predvajali, kakšni so bili odmevi?
Zadnji film o bratih Rusjan je posnela producentska hiša Casablanca s še nekaj koproducenti iz drugih evropskih držav. Scenarij je napisal Peter Povh. Film je imel namen prikazati inventivnost in zagnanost bratov Rusjan, dveh goriških obrtnikov pri uresničevanju lastne poslovne vizije. Sam sem sodeloval kot svetovalec sodelavcem filma. Osebno sem bil najbolj vesel, ker sva s scenografom arhitektom Dušanom Milavcem uspela do te mere rekonstruirati izgled Ede 1, da so lahko mizarji za film izdelali maketo v naravni velikosti. Film naj bi predvajali tudi v še nekaterih evropskih državah. O odmevnosti filma težko sodim, ker tega nisem spremljal. Mislim pa, da je bil všečen.
In kakšni so vaši načrti za naprej? Lahko pričakujemo novo knjigo, film, morebiti novo razstavo?
Nova razstava je od začetka oktobra v vhodni avli Ministrstva za promet na Langusovi v Ljubljani. Ostalo pa je še precej »visoko v oblakih«.
Verjetno je redkokateri medij v Sloveniji tako tesno povezan z Edvardom in Josipom Rusjanom ter njunimi letalskimi konstrukcijami, začenši s prvim poletom Slovenca v zgodovini z letalom lastne konstrukcije in izdelave. Založba Defensor je namreč, seveda skupaj s številnimi letalskimi zanesenjaki, povezala vsa hotenja, načrte in prizadevanja ljubiteljev letalstva, da obudi dediščino bratov na najbolj otipljiv način, z letečo repliko ene njunih dokaj številnih letalskih konstrukcij. In nastanku prve replike Eda V v devetdesetih letih - ki po nesrečnem trdem pristanku ni več letela - ter prvemu poletu graditelja in pilota Albina Novaka, ki mu je ob gradnji nudil močno konstruktorsko podporo inž. Rado Kikelj, je morala slediti druga replika. Uspešno letalo, ki je poletelo v juniju 2000 na travniku ajdovskega letališča, krstil pa ga je takratni predsednik Republike Slovenije v sklopu doslej največje letalske prireditve v juliju 2000. Replika je danes ponovno v lasti Albina Novaka, z njo pa leti pilot Tomaž Meze.