Letalska policijska enota poleg nadzora prometa in schengenske meje, gorskega reševanja, iskanja pogrešanih oseb ter varovanja varovanih oseb in športnih prireditev s tremi od šestih helikopterjev opravlja tudi naloge v okviru helikopterske nujne medicinske pomoči. Ta je zelo pomembna pri reševanju življenj, saj omogoča hiter in neposreden dostop do kraja dogodka, prevoz ljudi, opreme in pregled nad prostorom.
Gre za izjemno humanitarno delo, ki ga posadke in posamezniki po besedah vodje enote Roberta Sušnja včasih opravljajo tudi v okoliščinah, ki so izjemno nevarne in na meji izvedljivega. Pri tem sodelujejo s kolegi Helikopterske ekipe nujne medicinske pomoči (HNMP) pod vodstvom dr. Uroša Lampiča.
Pri ministrstvu za zdravje je v letih 2003–2006 deloval pilotski projekt helikopterske nujne medicinske pomoči. Pokazal je, da Slovenija tako pomoč potrebuje, in od leta 2007 je enota s sedežem na Brniku začela redno delovati. Istega leta je vlada z uredbo določila policijo oz. LPE za primarnega prevoznika na področju helikopterske nujne medicinske pomoči in za sekundarnega na področju gorskega reševanja. Za nujno medicinsko pomoč LPE vse leto v vidnem delu dneva zagotavljajo dežurno posadko s plovilom.
Življenja rešujejo vsak dan. Pomoč pripeljejo na kraj, kjer bi bila ta drugače nemogoča, ter ponesrečence in bolne v kratkem času pripeljejo od kraja nesreče do lokacije, kjer jim je zagotovljena strokovna medicinska pomoč.
Lampič je povedal, da se število intervencij iz leta v leto veča. Leta 2009 so posredovali blizu 300-krat in obravnavali toliko bolnikov, tudi že dva pacienta naenkrat. V 90 odstotkih vseh intervencij je bila prevoznik LPE, v ostalih primerih pa Slovenska vojska, ker je bila v trenutku, ko je prišlo do klica, LPE zasedena z drugimi nalogami. Obravnavali so poškodbe hrbtenice, hude poškodbe glave, petina bolnikov je potrebovala umetno predihavanje, enota pa je bila udeležena tudi v reanimacijah, primerih akutne možganske kapi in v primerih, ko je šlo za akutni koronarni sindrom, ki pogosto pripelje do srčnega infarkta.
Enota nujne medicinske pomoči posreduje takrat, ko zdravnik, s terena ali iz bolnišnice, sam presodi, ali potrebuje njihovo pomoč in jih potem prosi zanjo. Stanje pa kaže na to, da bo v prihodnje treba uvesti ustrezni dispečerski sistem, ki bo hkrati na kraj dogodka napotil vse potrebne ekipe hkrati. Tako bi bili pacienti še prej obravnavani.
Sicer pa zdravnik HNMP pokliče v več primerih, denimo v primeru težje dostopnosti reševalnega vozila, množične nesreče ali pa tudi zaradi narave poškodbe ali bolezni. čŒetrtino vseh intervencij predstavlja medbolnišnični transport, ko denimo bolnika prepeljejo iz regionalne bolnišnice v Klinični center v Ljubljano ali Maribor.
Oba, Sušanj in dr. Lampič, sta prepričana, da bo v prihodnosti zagotovo treba tudi razmisliti o tem, kako medicinsko pomoč še nadgraditi in razširiti na območje celotne države ter tako povečati učinkovitost tovrstnega reševanja. Ocenjujeta, da bi za nemoteno delovanje in dobro pokritost celotne države potrebovali še dve enoti, mogoče tudi namensko plovilo samo za te potrebe.
Vir: www.policija.si Revija Varnost, letnik LVII št. 5/2009, str. 7-8