Intervju je bil narejen z Brianom Binniejem, 435. astronavtom in testnim pilotom
Fundacija Ansari X-Prize je 4. oktobra 2004 nagradila podjetje Scaled Composites in njihovo vesoljsko plovilo 1 z nagrado – deset milijonov dolarjev. Sloviti aeronavtični inženir ter oblikovalec Burt Rutan in takratni investitor, soustanovitelj Microsofta Paul Allen sta vodila skupino inženirjev pri razvoju inovativnega plovila, ki je v dveh tednih dvakrat popeljalo tri potnike na višino sto kilometrov nad zemeljsko površino, uradno v »vesolje«. Ta mejnik s tem dogodkom ni bil več samo ekskluzivna domena vladnih programov in petdesetletni monopol le-teh se je v hipu končal. Z enim samim letom in Ansarijevo nagrado se je rodila nova industrija.Podjetje Scaled Composites pod vodstvom Burta Rutana skupaj z investitorjem Richardom Bransonom, Virgin Galactic, v teh mesecih zaključuje razvoj nove generacije vesoljskega plovila 2, s katerim bodo začeli komercialno tržiti polete v vesolje po ceni 200.000 dolarjev na osebo.
Brian Binnie je nekdanji vojaški pilot ameriške mornarice, ki je leta 2004 pilotiral drugi polet vesoljskega plovila 1 in je tako postal 435. astronavt in hkrati pionir podorbitalnih letov. Spoznal sem ga po naključju v restavraciji Voyager, ko sem raziskoval aeronavtično-vesoljski kompleks v Mojaveju za mojo diplomsko nalogo, in tako je nastal ta pogovor.
Počaščen sem, da se imam priložnost pogovarjati z enim od pionirjev komercialnih vesoljskih poletov. Zakaj ste poslali pilot in kaj ste počeli, preden ste začeli delati za Scaled Composites?
Vedno sem si želel leteti. Ne vem, ali je bilo to zaradi vpliva očeta ali matere, a ko sem odraščal, so me zelo privlačila letala in ptice in vse, kar leta po zraku. Risal, izdeloval in spuščal sem modele letal. To sem hotel početi že vse od takrat, ko mi spomin seže nazaj, o tem ni bilo dvoma in z letalstvom sem bil že od vsega začetka obseden. Šolal sem se in dobil diplomo letalskega in vesoljskega inženirja, nato pa še magistriral iz hidravlike in termodinamike. Potem sem se pridružil mornarici, ker sem mislil, da je vzletanje z letalonosilke vznemirljivo. Pri mornarici sem bil 20 let. Izšolal sem se tudi za testnega pilota. Ko sem odšel iz mornarice, sem šel v puščavo Mojave in se zaposlil v Rotary Rocket Inc. Izdelali smo raketo rotary rocket in z njo leteli dve leti. Spoprijateljil sem se z Burtom Rutanom in povabil me je k Scaled Composites. Prišel sem dan zatem, ko so podpisali pogodbo za program vesoljskega plovila 1. Vse se je dobro in pravočasno izteklo.
Zakaj mislite, da je Scaled Composites vedno korak pred drugimi podjetji vesoljske industrije, ki poskušajo razvijati nove revolucionarne tehnologije za komercialne vesoljske polete?
Mislim, da je družba Scaled Composites izjemna po tem, da je naša dejavnost tisto, kar imajo družbe, kot so Boeing, Lockheed Martin, Northrop Grumman, za raziskovalno in razvojno dejavnost. Interne ali režijske stroške večine velikih podjetij povzročajo raziskave, s katerimi razvijajo izdelke. V Scaled Composites pa pridobimo ljudi, da nas plačujejo za to. Uspešni smo, ker se je Burt spomnil, da bi namesto klasične metode, po kateri smo naročniku izročili pisno poročilo ali predstavitev v power pointu, česa vsega bo novo vozilo ali nova tehnologija sposobna, rekli: veste, z enako vsoto denarja, ki bi ga Nasa porabila za študijo, bi ga jaz lahko izdelal. Naročnik bi ga potem lahko opazoval, kako leti, in napisal poročilo o testnem poletu. To pa je veliko bolj ugodno, ne samo za naročnika, temveč tudi za Scaled Composites kot podjetje. Imel je vizijo, imel je interes, da to naredi, in mislim, da mu je uspelo.
Velika podjetja navadno iščejo izdelek, ki bi ga lahko prodala veliko ljudem, zato bolj poudarjajo kakovost izdelave, dokumentacijo in se ukvarjajo z idejo, da ko enkrat imaš kaj, kar ti je všeč, lahko to narediš v tisoč izvodih. Tega mi nikoli nismo počeli. Vedno smo izdelali samo en primerek, saj to lahko storimo brez veliko administrativnega dela ali podrobnosti in težav, ki spremljajo proizvodnjo.
Lahko na kratko opišete, kako deluje vesoljsko plovilo 1 in kakšna je razlika med njim in vesoljskim plovilom 2?
Po obliki sta si podobni in sta takšni kot mnoga vozila, ki jih je konstruiral Burt. Zasnova obeh vozil je kanard. Sprednje krilo je v bistvu kanard, na repu pa so glavna krila. Naša metoda je bila zgraditi najpreprostejšo vesoljsko vozilo, ki si ga lahko predstavljate. Zgradili smo ga in namesto da bi ga izstrelili z zemlje, smo ugotovili, da bi bila izstrelitev v zraku varnejša in operativno prožnejša. čŒe vzletiš z nosilnega letala in ne moreč prižgati raketnega motorja ali pa ga nočeš, ga lahko zapreš in drsiš nazaj na zemljo, kar si pa že tako ali tako hotel narediti. To je bil celoten koncept in prepričani smo, da se je dobro obnesel. Vesoljsko plovilo 2 temelji na enaki ideji in načelih, je pa večje.
Leteli ste približno 5000 ur na mnogih različnih vojaških in eksperimentalnih letalih. Navajeni ste na pospeške in stres, ki spremljajo takšne polete. Kako bodo po vašem mnenju ljudje brez izkušenj pri letenju prenašali takšne psihofizične pogoje na suborbitalnih poletih?
Se bodo morda slabo počutili, tako kot na breztežnostnih paraboličnih poletih? Mislim, da je ena naših najpomembnejših nalog, da preprečimo, da bi ljudje postali živčni. Približno eno uro traja, da se vozilo povzpne na ustrezno višino in v tem času jih je treba zaposliti in prepričati, da mislijo pozitivno. V načrtu imamo usposabljanje, bodisi v centrifugi bodisi z akrobatskimi poleti. Ljudi bi vkrcali v model vesoljskega vozila in jih izpostavili breztežnosti in nekakšni breztežnosti ob vrnitvi v zemeljsko ozračje, tako da bi dobili občutek, kako stvar poteka. Ne moreš pa simulirati pospeška raketnega motorja, lahko jim samo poveš, da bo hrupno, da bo veliko vibracij in da vsa stvar poteka zares hitro. V svoji DNK nimamo nič, kar bi nam povedalo, ali je to dobro ali slabo. Preprosto nam bodo morali nekako zaupati. čŒe ugotoviš, da po desetih sekundah še vedno dihaš, potem ti gre dobro. Pospešek na ljudi ne bo toliko vplival kot na breztežnostnih paraboličnih poletih. Ljudem ne bo slabo, čeprav bodo prestrašeni, a mislim, da je to v redu. Poleg strahu je tudi veliko vznemirjenja. Po desetih ali petnajstih sekundah bo začetnega pospeševanja konec in lahko bodo pogledali ven in videli, da se je nebo začelo vrteti. Videli bodo ukrivljenost Zemlje in krhko zemeljsko ozračje. Minuto in pol je vožnja vznemirljiva, potem pa pride čaroben občutek, ko ugasneš motor. Ta prehod se zgodi zelo hitro in občutek je tak, kot bi vstopil v popolnoma drugo dimenzijo. Hrupa ni več, ni več tresenja in vibracij in postaneš breztežen. Hkrati imaš krasen razgled. Še nikoli prej nisi ničesar videl s te perspektive. V vsaki smeri lahko vidiš 500 milj daleč. To je osupljivo in čudovito …
Mislite, da je potnike mogoče pripraviti na to enkratno izkušnjo s posebno konstrukcijo potniških terminalov ali vesoljskih izstrelišč na tleh?
Pomemben del izkušnje je, kako zagotoviti, da so vse spremljevalne okoliščine ustrezne. Nekateri ljudje so radi sami, da se lahko spravijo v ustrezno razpoloženje, drugi pa bi bili radi s svojo družino. Ko se bodo ljudje pripravljali, jih bo prevevala široka mešanica občutkov. Prostori na tleh bodo morali biti primerni za različna čustva. Komercialni vesoljski poleti bodo najprej namenjeni večinoma bogatim posameznikom, ki porabijo veliko denarja in so verjetno navajeni, da jih razvajajo. Hočejo imeti najboljše prostore, restavracije, prenočišče itd. čŒe hočemo to uspešno iz peljati, mislim, da bo moralo vesoljsko izstrelišče ustreči tovrstnim ljudem.
Kdo bodo piloti in kako se bodo morali usposabljati?
Naš cilj je, da bo naslednja generacija vozil takšna, da jih bodo lahko upravljali piloti z običajnim znanjem, ki bodo znali dobro krmariti letalo, ki bodo imeli interes in možnost, da se usposobijo. Prve pilote bomo dobili od letalskih družb, lahko bodo imeli tudi izkušnje iz vojnega letalstva, a mislim, da to ne bo nujen pogoj. Vse, kar Zvezna uprava za letalstvo (FAA) trenutno zahteva za letenje z vesoljskim plovilom, je dovoljenje za jadralno letalo. Mislim, da bo navsezadnje to vozilo lahko pilotiral vsak pilot, ki ima dobro intuicijo, dober občutek za letenje in voljo za učenje.
Ga nameravate ponovno pilotirati? Kaj pa prvi polet Vesoljskega plovila 2 v prihodnosti?
Da, zato sem tukaj (smeh), a bomo videli, kdo ga bo prvi pilotiral. Imamo že simulator in smo ga že pravilno kodirali. Novo plovilo bi moralo lepo leteti. Matična ladja eve, ki je dobila ime po materi Richarda Bransona, že leti in je izpolnila naša pričakovanja in napovedi. Vesoljsko plovilo 1 je bilo zelo težko pilotirati. Intuicija, ki je navadno potrebna v letalstvu, za to letalo ni zadostovala. Imelo je veliko lastnosti, ki niso bile preveč prijetne in so te res lahko zbegale, če nisi bil pazljiv.
Kako dobro sodelujeta Scaled Composites in Virgin Atlantic Richarda Bransona?
Res zelo dobro. Najtežji del tega razmerja je zakonodaja, ker nam je zunanje ministrstvo naložilo, da moramo nadzorovati tiste informacije, ki krožijo med ZDA in drugimi državami, zlasti o tehnologiji, ki bi jih lahko uporabili za orožje ali vodene rakete. Poskrbeti moramo, da družbi Virgin ne razkrijemo takšnih informacij, ki jih ima vlada za občutljive. Sicer pa so naši odnosi odlični. Virgin je natančno takšno podjetje, ki bo zadevo izvedlo, jo predstavilo javnosti, jo tržilo in naredilo privlačno.
Kakšno je vaše mnenje o prvem komercialnem vesoljskem izstrelišču, ki ga Virgin gradi v Novi Mehiki in ga je načrtoval Norman Foster? Mislite, da bo koristen tudi za promocijo prihodnjih vesoljskih poletov?
Mislim, da ima veliko privlačnih značilnosti. Nekatere med njimi so zelo izvirne, ko pa sem si ogledal celoten načrt, nisem bil več tako zelo prepričan, da je dovolj veliko. Vesoljsko izstrelišče leži Bogu za hrbtom in ljudje ne bodo imeli kaj početi, medtem ko bodo čakali na polet. Mislim, da bi moralo biti večje in nekoliko bolj udobno, kot je načrtovano. Znotraj izstrelišča so tudi hangarji, kar se mi zdi, da ni varno, predvsem zaradi goriva in sestavljanja raketnih motorjev. V puščavi Mojave vse delamo v hangarjih, tam pa to ne bo primerno, ker gre za prostor, ki je dostopen javnosti. Nekoliko negotov sem glede tega, kako bodo tam delali v danih okoliščinah, a mislim, da imajo prave ljudi, ki se bodo temu posvetili …
Vesoljsko plovilo 2 bo letelo do suborbitalne višine približno 110 kilometrov, kar še vedno ni dovolj, da bi ušli zemeljski težnosti in zato je med poletom samo pet minut breztežnosti. Bi bilo v prihodnosti mogoče vesoljsko vozilo prilagoditi, da bi letelo do nizke zemeljske orbite (LEO) ali celo na druge planete?
Doseči nizko orbito ali uiti zemeljski težnosti je samo stvar impulza ali pospeševanja vozila. Hibridni raketni motor morda za to ni najboljši na svetu. Na vozilu, ki potrebuje takšen zagon, je treba preiti na drugačno vrsto motorja. Drugi del problemaje, da prej ali slej pridete nazaj in konfiguracija in geometrija na vesoljski plovili 1 in 2 nista takšni, da bi bili primerni za orbitalne hitrosti v okolju ponovnega vstopa v zemeljsko ozračje. Zelo sta primerni za to, za kar ju zdaj uporabljamo, a ju ne moremo uporabiti v zahtevnejših okoljih, za orbitalne in planetarne polete.
Kdo je po vašem mnenju Lindbergh današnjega letalstva ali vesoljskih poletov? Morda bi lahko Richarda Bransona primerjali s Henryjem Fordom …
Mislim, da je Lindbergh v letalskih krogih precej edinstven.Vsvetu raket ima naše vesoljsko plovilo 1 podobne razsežnosti. Prvi polet smo opravili na stoto obletnico prvega poleta bratov Wright. Ta datum smo izbrali, da bi ljudi opozorili, da se je letalski promet začel pred sto leti s preprostim, skromnim poletom, zdaj pa mi nekaj podobnega počnemo v vesolju. V vesolje se nam je posrečilo poleteti že s prvim poletom in dobili smo nagrado ansari x-prize. Mislim, da je ta vzporednica kar dobra. Odkar smo mi začeli, je še veliko drugih podjetij začelo graditi vozila, da bi nam konkurirala, to pa spodbuja ozračje inovativnosti.
Kaj vas najbolj skrbi v zvezi s prihodnostjo komercialnih vesoljskih poletov?
Pošteno povedano, mislim, da se bodo nesreče dogajale, to je zanesljivo. Mislim, da nesreče niso problem. Ljudje se bodo učili, se prilagajali in spreminjali konstrukcijo vozil. Skrbi me, da bo vmes posegla vlada, če se bo zgodila nesreča in nam predpisala pravila, po katerih se bomo morali ravnati. Majhen spodrsljaj in obremenili nas bodo s toliko birokracije, da ne bomo mogli nadaljevati projektov. Letalstva takšne stvari niso ogrožale, zdaj pa so stvari drugačne.
Kdaj se bodo po vašem mnenju znižala cena poleta v vesolje na raven cen potovanja z letalom v poslovnem razredu?
Mislim, da v petih letih po začetku komercialnih poletov, če bo zadeva varna. Polet bi lahko stal toliko kot malo boljši avto, na primer 50.000 dolarjev. Tristo ljudi je že vplačalo polno ceno 200.000 dolarjev in še sto jih je vplačalo polog 20.000 dolarjev. Zanimanje je veliko. Poleti morajo biti varni in ljudje morajo biti prepričani, da bo to izkušnja njihovega življenja, kar v resnici bo. Ko se bodo vrnili, bodo o njej pripovedovali. čŒe se nam bo posrečilo to doseči, potem bodo ljudje to znali ceniti in v tem uživati.
Slovenski raketni pionir, inženir Herman Potočnik Noordung, je v svoji knjigi Problemi vožnje po vesolju, ki jo je napisal leta 1928, razložil, kako bi lahko rakete z majhnimi krili uporabili za hitre komercialne polete v nizki paraboli. Bi lahko suborbitalno vesoljsko plovilo uporabili za takšno vrsto potovanj, namesto da bi šli tako visoko v vesolje?
Da in ne, pravzaprav bolj ne kot da. čŒe greste od ene točke do druge, bodisi čez ZDA bodisi od ZDA do Azije, Afrike ali Evrope, so energije, potrebne za vzpon nad ozračje, zelo podobne orbitalnim hitrostim. Mislim, da je največja težava dejstvo, da ta »peresna« konfiguracija ni primerna za ta namen, tako kot je za orbitalne polete. Z vesoljskim plovilom 2 lahko gremo v navpični smeri, a lahko gremo tudi vodoravno nekaj sto milj. Še vedno lahko dosežeš breztežno stanje, imaš lep razgled, a zdaj dobiš pravi občutek hitrosti, kar je še ena dimenzija poleta. Prvi polet z letalom je trajal manj kot 20 sekund in je bil dolg le nekaj deset metrov, a brata Wright sta naredila nekaj, kar sta razumela in je bilo zanesljivo, zmogljivost je prišla pozneje. Mislim, da bo z vsemi temi raketami podobno. Sprva narediš stvar, ki jo razumeš, ki si jo 
lahko privoščiš, do neke mere je zanesljiva in si z njo zadovoljen, potem pa začneš povečevati zmogljivost. To je naraven način rasti v tehnološkem ciklu. Tako smo v ZDA danes razvili potovanje v vesolje. Zgradili smo raketo redstone, jo nekajkrat preskusili in jo potem zamenjali za raketo titan, ki smo jo tudi nekajkrat preskusili in jo potem nadomestili z raketo saturn, ki smo jo tudi nekajkrat izstrelili in jo potem opustili in nadomestili s shuttlom.Vnobeni fazi tega procesa si nismo prizadevali, da bi povečali zanesljivost teh raket. Vedno smo hoteli kaj bolj kompleksnega in dražjega. Zdaj shuttle pošiljamo v pokoj in nimamo nič. čŒe bi ravnali pravilno in bi te stvari poskušali izpeljati različni ljudje, bi se v naslednji generaciji našel kdo, ki bi prišel k Burtu Rutanu in rekel: No, poglej, če bi naredili to in ono, bi lahko v zelo kratkem času prišli od ene do druge točke ali obleteli zemeljsko kroglo ali preleteli državo. Mislim, da je to pravi naslednji korak pri razvoju stvari, a lahko bi bilo tudi lepo, če bi šel v orbito, imel tam hotel ali pa tja postavil svojo zgradbo in pustil ljudem, da bi tam nekaj dni uživali.
Kakšno je vaše sporočilo ljudem, ki še vedno ne verjamejo v komercialne vesoljske polete in v to, kar se dogaja v puščavi Mojave?
Naravna lastnost človekovega duha je svoboda, in ko si svoboden, moraš početi stvari, v katerih uživaš in ti dajejo zadovoljstvo. Za nekatere je to sedenje na plaži, plezanje v hribih, hoja po gozdu, za druge pa je letenje ali opazovanje zvezd in razmišljanje, kako bi lahko prišel tja, si jih ogledal in jih bolje razumel. Ugotovil sem, da si ljudje, ki jih navdušuje vesolje in poleti v vesolje, v teh svojih težnjah ne znajo pomagati. Deloma zato, ker so pač takšni. čŒe pa jim uspe, lahko koristijo tudi vsem drugim. Konec koncev nam izračuni povedo, da bodo Zemljo nekoč bombardirali asteroidi in da je edini način, da bi človeška rasa morda preživela, ta, da se preseli na druge planete. Edini ljudje, ki jih to zanima, so tisti, ki gledajo kvišku. Še vedno se moramo veliko naučiti. Znanje, potrebno za razumevanje in gradnjo raket, je izredno obsežno. Potrebuješ strojništvo, fiziko, termodinamiko in kemijo, razumeti pa moraš tudi ekonomijo. Področje je zelo multidisciplinarno. Glede tistih, ki bi semuradi posvetili, rečem: Dajte jim priložnost, dovolite jim in jih spodbujajte! Tega doslej večinoma nismo počeli in skrajni čas je, da poskusimo!
• Besedilo: Nejc trošt
• Fotografije: Nejc trošt in Mark Greenberg, Scaled Composites
Suborbital space tourisem
• Prevedla Anamarija Urbanija
čŒlanek je bil objavljen v Sobotni prilogi časnika Delo, 19. junija 2010, str. 34-36
