čŒeprav so nekatere stvari za Evropejca strašljive – denimo kriminal v večjih mestih in ozke, luknjaste ceste –, vam Jamajka hitro zleze pod kožo.

Že kot otrok sem vrtel družinski globus in s prstom iskal točke na Zemlji, kamor bi rad šel. Prst se je ustavljal na vseh celinah, na premnogo državah, in vse, kar sem takrat od tega odnesel, je bilo spoznavanje geografije – lega držav, glavna mesta, barve zastav, sosednje države ... Vse te podatke mi je takrat zaupal oče, ki je bil moja velika enciklopedija.

Fotogalerija: Jamajka in letala

Odločitev za Jamajko veliko let pozneje pa ni padla ob iskanju po globusu, ampak v želji po spoznanju tolikokrat opevane dežele v karibskem morju, otoka sonca in ožganih lic, kot je o njem pred mnogo leti prepeval tudi Tomaž Domicelj. O Jamajki nisem vedel prav veliko, dokler ni bila sprejeta odločitev. No, pa tudi potem nisem našel na vsemogočnem spletu kaj prida podatkov o njej. V slovenščini sploh ne, nekaj več informacij je bilo na tujih forumih. No, kakorkoli že, ko sva z Natašo pristala na Jamajki, sva jo ubrala po otoku po krožni poti v nasprotni smeri urnega kazalca. Najprej sva namreč želela obiskati turistično neoblegane dele dežele in si pustiti za konec tiste bolj oblegane na njenem severozahodu.



Iz Montego Baya sva se z najetim avtomobilom odpravila proti Negrillu, jamajški turistični meki, kjer sta se decembra poročila rojaka, ki sva ju srečala na letalu, od tam pa na južni, manj obljudeni del otoka. Šele tu sva izgubila občutek, ki naju je obhajal poprej – da smo turisti predvsem hodeče denarnice, ki jih je treba primerno izprazniti. Kraji 'za dušo' se začnejo, ko pridete v odmaknjene, pozabljene kraje na podeželju, kjer domačinom, vsaj tako se zdi, denar ni na prvem mestu.

V Roaring Riverju, kraju z rečnim izvirom, sva si privoščila voden ogled tipične jamajške vasice. Marvin, najin vodič, ki naju je kakšne tri ure vodil naokrog, nama je razkazal bogastvo rastlinskega sveta domače vasi. Seveda sva bila očarana. Tako kot pri nas jabolka in hruške, rastejo na Jamajki v naravnem okolju banane, ananas, avokado, pomaranče, limone, grenivke, kokos, ackee, kakavovec in morda še kakšno za nas eksotično sadje. In povrtnina, ki je mi večinoma sploh ne poznamo, z jamom na čelu. Skratka, dolg seznam eksotičnih rastlin, ki jim rastejo tako rekoč na dvorišču, pred oknom dnevne sobe. Le roko morate stegniti, kvečjemu splezati na drevo, in ste preskrbljeni. In to z neprimerno bolj okusnim sadjem, kot ga poznamo iz domačih trgovin, ki pa se ne blešči zaradi kemičnih kopeli, ki so potrebne, da sadje dobi tako vabljiv videz, pa čeprav je znotraj 'prazno'.



Ob odhodu iz vasi smo se ustavili še v vaški kuhinji, kjer so kuhali hrano za vso vas. Tu sva lahko poskusila krompirju podoben jam in tudi pečen ackee, ki na prvi pogled spominja na umešano jajce. Z malce več začimbami bi bil obrok popoln. čŒe je reggae, vsemu svetu zna jamajška glasba, balzam za ušesa, potem je jamajška hrana balzam za želodec. Obiskovalec tako rekoč mora poskusiti jastoga, škampe in morske ribe v omaki jerk z rižem, fižolom ali kakšno bolj eksotično prilogo ter z zelenjavo.

Pot sva nadaljevala v delto Black River, čŒrne reke, kot se imenuje reka, kamor obiskovalce popeljejo z majhno ladjico. Porečje je rastlinsko in živalsko zelo pestro, domačini so posebej ponosni na krokodile, ki še vedno živijo tu. A porečje je zaradi mangrov neprehodna goščava, ki je za človeka, ki bi zašel vanjo, prav tako nevarna kot v reki plavajoči krokodili. O kakšni podobni nevarnosti pa ne bi mogli govoriti, če se podate še bolj na jug otoka, k slapovom Y. S. Falls, kjer se lahko kopate v bazenih, ki jih je tu širokopotezno ustvarila narava, in opravite adrenalinski spust po vrvni žičnici nad slapovi. Tudi tako imenovana Bambusova avenija in nekaj razglednih mest, od koder je veličasten pogled na Karibsko morje, ki obliva obale Jamajke, so brez dvoma vredni obiska.



Na Plaži zakladov, Treasure Beach, kamor turisti za zdaj še ne prihajajo v prav velikem številu, sva se nastanila v stari, bolj ko ne skromno opremljeni vili, ki pa je ponujala vse, kar sva potrebovala. Ob sončnem zahodu, ki jemlje dih in prikaže razkošno bogato zeleno jamajško naravo v najlepši luči, so začeli ušesa božati glasovi ptic in čričkov, ki so se prebudili v nočno življenje. Skupaj s šumenjem morja in reggaejem, ki ga je slišati, kot se za deželo spodobi, na vsakem koraku, se zvoki zlivajo v idilo, ki ustavi čas in omogoča uživanje v trenutku. Trenutku notranjega miru, sproščenosti, skorajda večnosti.



Večer postane popoln, če se odpravite k Jacku Spratu, kjer vam postrežejo s svežimi morskimi dobrotami in koktajlom v pravem pomenu besede. Z jamajškim rumom, z veliko jamajškega ruma. V zraku pa plava vonj marihuane. Njenih uporabnikov tu načeloma ne preganjajo, a je vseeno ni priporočljivo razkazovati na vsakem koraku. Korakanje po zakotnih delih mest, predvsem po zakotjih Kingstona, prestolnice, pa domači obiskovalcem toplo odsvetujejo. čŒe se potikate po mestu, to delajte podnevi in v turistično najbolj obiskanem delu, kjer je tudi muzej jamajške legende in ponosa naroda Boba Marleyja. Policisti so na ulicah v čeladah in neprebojnih jopičih tudi podnevi. Včasih se postavljajo tudi s puškami, saj je stopnja kriminala na Jamajki med najvišjimi na svetu. Samo v tednu pred božičem so v Kingstonu in Spanish Townu izginili štirje najstniki. Domačinka je povedala, da izginule večinoma najdejo mrtve. In ker je domačinom najbolje verjeti na besedo, sva se odločila, da se v Kingstonu ne bova prav dolgo mudila.



Odšla sva raje v osrčje Blue Mountains, Modrih gora, ki ležijo severovzhodno od glavnega mesta in kjer je tudi najvišji vrh Jamajke, od koder se odpira izjemen razgled na otok. Med popotniki je precej razširjena navada, da se na 2.256 metrov visoki vrh povzpnejo ponoči, tako da lahko z njega občudujejo sončni vzhod. Žal zaradi megle nisva šla na vrh, sva pa dva dneva preživela v gorski koči in njeni gozdnati okolici. Pot do koče Mount Edge je podobna cesti na naš Vršič, a s to razliko, da je precej daljša, bistveno ožja in polna lukenj. Kar sploh ni šala, če se po njej pelješ, navajen na vožnjo po desni. Jamajčani so namreč vse prej kot umirjeni vozniki, na Jamajki, nekdanji angleški koloniji, pe se tako kot drugod, kjer so v preteklosti vladali Otočani, vozi po levi ... Zdi se, da Jamajčani, ztako kot mi, na cestah radi izživljajo svoje tegobe, zato spada med previdnostne ukrepe vse prej kot zmerna raba avtomobilske troblje. No, na srečo obstajajo kot prevozno sredstvo tudi t.i. route taxiji, ki vas za sorazmerno malo denarja prepeljejo kamorkoli na otok.



Mad odlike gorske koče, ki ponuja odlične razglede v dolino, sodi tudi možnost seznanitve z jamajško kuhinjo. Marvi, njeni oskrbnici, namreč lahko pri kuhi pomagata – vzdušje je tako izjemno prijetno in domače. Nekaterim je tako zelo všeč, da v loči ostanejo po več mesecev. V njeni bližini je tudi Rasta camp, kjer lahko tisti z bolj glasbeno žilico uživajo v ritmih reggaeja in v miru pokadijo joint ali dva.

Z najetim avtom je mogoče zaviti tudi na poti, kamor sicer najverjetneje ne bi zašli. Ena takih je obisk najvzhodnejše točke otoka, Morant pointa, kjer stoji tudi svetilnik. Na zemljevidu označena cesta je rumene barve, kar naj bi pomenilo po naše vsaj lokalno cesto. A dejansko stanje je, to sva že dobro vedela, precej drugačno. Ceste na Jamajki so z izjemo magistralnih in avtocest v precej klavernem stanju – ozke, ljuknaste, nepregledne. Tudi cesta do Morant pointa ni izjema. Zaradi pomanjkanja oznak potrebujete pomoč domačinov, pa še potem, ko vas pravilno usmerijo, kot se na koncu izkaže, ne morete vrjeti, da ste na pravi poti. Asfalt se hitro spremeni v makadam, ta pa kmalu v kolovoz, obdan z dva in več metri visokim sladkornim trsom, ki biča ob straneh avto, saj je pot ožja od avtomobila ... ko sladkorni trs posekajo, je občutek verjetno precej boljši.



A nekoliko srhljiva pot, na kateri sva srečevala ribiče in domačine z mačetami, je bila hitro pozabljena, ko se je pred nama odstrl čudovit pogled na peščen zaliv in turkizno modro morje. Idilo so zmotili le kupi naplavljenih plastenk in drugih smeti, ki jih Jamajčani brez posebnega razmišljanja zmečejo v morje. A skok v vodo, sprehod po plaži in ogled svetilnika odtehtajo vse napete trenutke vožnje. Najvzhodnejši rt je tudi točka, kjer se pot okrog otoka prepolovi in obrne nazaj proti turističnim krajem z Ocho Riosom na čelu. Zadnja oaza pred vrnitvijo v 'civilizacijo' je zaliv Long Bay, kjer meter in več visoki valovi bičajo obalo, popoldansko sonce pa obiskovalca nagradi z vsemi odtenki modre, ki si jih lahko zamislite. Prav na peščenih obalah bližnjih zalivov so na primer posneli filma Modra Laguna in Koktajl, kar seveda ne more biti nobeno presenečenje. Ta del obale pa je zelo priljubljen tudi pri deskarjih.

V Port Antoniu, majhnem trgovskem mestu, se za tiste z malce bolj raziskovalnim duhom pristna Jamajka konča. A besede »Ya, man!,« »No problem, man!« in »Respect, man!« vam bodo  prišle enako prav tu kot na kateremkoli drugem delu otoka. Sicer pa vam zelo hitro zlezejo pod kožo ...



Informacije o Jamjki