Sistemi brezpilotnih letal so prihajajoča tehnologija prometa in transporta, ki bo v prihodnje iz dneva v dan vse pogosteje prisotna na človekovem nebu. Svetovno gospodarstvo namreč letno namenja skorajda dvanajst milijard ameriških dolarjev v njen razvoj. Napovedujejo, da bo za priložnost londonske olimpijade, preko 1000 paparazzov uporabljalo majhna brezpilotna letala.
Opisano je bilo gonilo Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, da je v okviru poletne šole »Promet, pomorstvo in logistika 21. stoletja« izvedla modul Sistemi brezpilotnih letal. Poletno šolo je delno financirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, izvajana pa je bila po Operativnem programu razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 in sicer v okviru 3. razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenskega učenja; prednostne usmeritve 3.3: Kakovost, konkurenčnost in odzivnost visokega šolstva.Vsebina modula Sistemi brezpilotnih letal pa se ni osredotočala le na predstavitev trendov in razvojnih dosežkov, udeležencem poletne šole je ponudila priložnost za osvajanje aktualnih obstoječih teoretičnih in praktičnih znanj izpeljanih normativnih in tehničnih pogojev izvrševanja letalskih operacij brezpilotnih letal. Glede na to, da je moč tehnološke in gospodarske prednosti te prihajajoče tehnologije izkoristiti le, če bodo izpolnjeni vsi varnostni pogoji brezpilotnih letalnikov, je bila varnost letalskih operacij brezpilotnih letalnikov prežemajoča tema. Rdečo nit pa so predstavljali lahki brezpilotni letalniki z največjo vzletno maso do velikostnega reda 30kg. Gre namreč za kategorijo brezpilotnikov, ki so kot najdosegljivejši tudi najpogostejši, ugledamo pa jih že lahko tudi na slovenskem nebu. Tveganost letalskih operacij lahkih brezpilotnih letalnikov je obravnavana s »klasično« (ISO) dvoparametrično analizo verjetnosti nevarnostnega dogodka in resnosti posledic nevarnostnega dogodka. Ta metodika omogoča georeferencirano določanje tistih območij (v Sleveniji recimo), kjer je tveganost letalskih opracij brezpiltnikov sprejemljiva, če se seveda vnaprej »zmenimo« kolikšna tveganost je sprejemljiva. Generalna izhodišča evropskih letalskih uprav in Evropske agencije za varnost v letalstvu so, da so tveganja letalskih operacij brezpilotnih letalnikov sprejemljiva, če ne presegajo tveganja letalskih operacij ekvivalentnih letalnikov s posadkami. Takojšnje logično vprašanje, ki se pri tem zastavlja je, katerim letalnikom s posadkami pa so ekvivalentni brezpilotni letalniki z največjo dovoljeno vzletno maso do 150kg, le-ti so namreč izvzeti iz jurisdikcije Evropske agencije za
varnost v letalstvu. Modul Sistemi brezpilotnih letal je odgovarjal na to vprašenje. Odgovarjal pa je tudi na nadaljnje sosledje logičnih in soodvisnih vprašanj: kolikšen je potencial brezpilotnih letalnikov, da v primeru trčenja poškodujejo človeka, kako resne so lahko telesne poškodbe človeka, če vanj trči brezpilotni letalnik, iz katerih izhodišč začeti razvoj letalnostnih zahtev za lahke brezpilotne letalnike, ki niso ekvivalentni letalnikom s posadko ter kako določiti osnovne konstrukcijske zahteve za brezpilotne letalnike, da bodo telesne poškodbe ljudi v primerih trčenj z brezpilotniki minimalne? Bržkone odgovori na zastavljajoča vprašanja niso enostavni. V trenutni spirali razvoja znanja, ki je aplikativno na področju tehnologije brezpilotnih letalnikov, se izkazuje, da predstavlja biomehanika topih udarcev (po domače bi bilo to področje znanosti slikoviteje ilustrirati, kot odgovor na vprašanje »kako hudo boli pendrek«) tisto izhodišče, iz katerega gre izpeljevati normativne tehnične pogoje, nanašajoče se tako na konstrukcijske značilnosti brezpilotnikov, kot tudi na operativne vidike njihovih letalskih operacij.Fakulteta za pomorstvo in promet je prav iz teh izhodišč izpeljala, na poletni šoli pa prvič v Sloveniji tudi javno predstavila, metodologijo ukrepanja za zmanjševanje tveganj letalskih operacij lahkih brezpilotnih letalnikov z vkonstruirano varnostjo lahkega brezpilotnika. Vkonstruirana varnost je namreč tisti ključ, ki lahko tudi lahkim brezpilotnim letalnikom odklepa širša prostranstva neba tako, da postanejo taki brezpilotniki ekonomsko učinkovitejši, hkrati pa gre za ključ, ki je sposoben odklepati tudi duri bogatih tujih tržišč za slovensko brezpilotno industrijo.
Znanje, ki ga s tem modulom poletne šole širila Fakulteta za pomorstvo in promet temelji na raziskovalnemu delu v okviru raziskovalnih projektov “Študija uporabe brezpilotnih letal v Slovenski vojski”, “Analiza trga na področju tehnologij brezpilotnih letal” ter zlasti “Študija certificiranja, licenciranja in integracije brezpilotnih letal v civilno-vojaški zračni prostor,” ki so bili izvajani za potrebe Slovenske vojske. Istočasno gre za lastno zanje, ki je usklajeno razvijano v okvirjih (delovne skupine) WG-73 (podskupine) SG-4 Small Unmanned Aircraft Systems Evropske organizacije za standardiztacijo v letalstvu EuroCAE ter znanje, ki je na tej stopnji spiralnega razvoja verificirano s predstavitvami na komeptetnih znanstvenih in strokovnih konferencah v Parizu in Bristolu, pa tudi mednarodnih javnih znanstvenih objavah.
Med udeleženci so bili visoki predstavniki Poveljstva sil Slovenske vojske in generalštabovega Oddelka za nadzor plovnosti in varnost letenja, zato je bila to tudi odlična priložnost prikaza obstoječega teoretičnega zanja in praktičnih izkušenj s področja tehnologije brezpilotnih letal. Zlasti pa je to bila priložnost za izmenjavo mnenj, saj so mnenja, tako Direktorata za civilno letalstvo (DCL je imel v času tega modula inšpekcijski nadzor, kar je zagotovo opravičljiv razlog odsotnosti njegovih predstavnikov), kot tudi Oddelka za nadzor plovnosti in varnosti letenja, ključnega pomena za nadaljnje in predvsem pravilno raziskovalno in razvojno delo, pa tudi za pospeševanje tega tehnološko tako intenzivnega dela lelalstva, ki na tej razvojni stopnji ne razlikuje značilno med vojaškimi in civilnimi letalskimi operacijami.
Besedilo: doc. dr. Tone Magister