Pomemben element zagotavljanja suverenosti vsake države je skrb za neprekinjen nadzor in kontrolo njenega zračnega prostora. Slovenski zračni prostor uspešno nadzira specialistična enota SV, in sicer 16. bataljon za nadzor zračnega prostora (16. BNZP), ki je 7. julija praznoval dvajsetletnico delovanja. Enota je od leta 2003 vključena v Natov integrirani sistem zračne obrambe (NATI NADS). Vključenost v NATI NADS pod operativnim nadzorom Natovega združenega centra za vodenje zračnih operacij (CAOC PR) s sedežem v Italiji zagotavlja Sloveniji nenehno izmenjavo podatkov o dogajanju v njenem zračnem prostoru z natom in zaščito z Natovimi prestrezniki ob morebitnih kršitvah. Cilj 16. BNZP je doseganje polne vključenosti v NATI NADS v naslednjih treh letih. 16. BNZP čaka tudi popolna uvedba novih radarskih sistemov dolgega in kratkega dosega v operativno uporabo. Za doseganje teh ciljev bi se morala enota dodatno kadrovsko popolniti in te nove pripadnike dousposobiti.

Začetki enote segajo v vojno za neodvisnost Slovenije
16. BNZP je bil ustanovljen 2. junija 1992, njegovi začetki pa segajo že v leto 1991, ko se je med vojno za neodvisnost Slovenije v okviru zračne obrambe TO oblikovala Služba za nadzor zračnega prostora. Skupaj s takratno mrežo vizualnega opazovanja prostora je skrbela za celovit nadzor zračnega prostora. Prvi radar v operativni sestavi je bil namerilni artilerijski radar, ki je začel operativno delovati 7. julija 1991. 16. BNZP je enota SV, ki zagotavlja nenehen nadzor in kontrolo zračnega prostora Slovenije, prenos podatkov o dogajanju v zračnem prostoru uporabnikom ter vodenje zračnih operacij. Enota deluje na štirih lokacijah. Poveljniške naloge opravlja poveljstvo bataljona s sedežem na Brniku, kjer deluje tudi Center za nadzor in kontrolo zračnega prostora (CNKZP). Na Brniku sta nameščeni tudi poveljniško-logistična četa, ki skrbi za popravila in vzdrževanje radarske tehnike, ter radarska četa kratkega dosega, ki je opremljena s tremi premičnimi radarji kratkega dosega EL/M2106 HEE in petimi obnovljenimi radarji EL/M2106 NG. Na Ljubljanskem vrhu in Ledinekovem koglu sta radarski postaji, na katerih delujeta radarja dolgega dosega AN/TPS-70 ameriškega proizvajalca Westinghouse. Prvi deluje neprekinjeno že od leta 1992 na Ljubljanskem vrhu, drugi pa od leta 1995 z Oljske gore, od koder so ga leta 2005 premestili na Ledinekov kogl na Pohorju. Od konca leta 1999 je v operativni uporabi oprema ASOC, ki z nenehnimi posodobitvami omogoča enoti še popolnejše izvajanje nadzora in kontrole zračnega prostora. Radarji kratkega dosega so v operativni uporabi od leta 1996, v letih 2005 in 2006 pa so bili modificirani.

Zamenjava radarjev dolgega dosega na radarski postaji Ljubljanski vrh in Ledinekov kogl

Z radarjema dolgega dosega 16. BNZP zagotavlja pokritje celotnega slovenskega zračnega prostora, saj imata radarja doseg 240 navtičnih milj, kar je približno 450 kilometrov, in omogočata spremljanje letečih objektov že približno 200 kilometrov pred slovensko mejo. Radarja dolgega dosega na Ljubljanskem vrhu in Ledinekovem koglu sta v sistem vključena neprekinjeno, razen ko potekajo redna vzdrževalna dela ali ob okvarah. Da bi radarja nemoteno delovala, je po predpisih proizvajalca treba izvajati nujna vzdrževalna dela na vseh elementih radarskega sistema z rednimi dnevnimi, tedenskimi, mesečnimi, polletnimi in letnimi pregledi. Življenjska doba radarskima sistemoma dolgega dosega se izteka, zato prav zdaj potekata prevzem in zamenjava sistemov na obeh radarskih postajah s sodobnejšimi ter zmogljivejšimi radarskimi sistemi ground master 403. Za nova radarja je bilo treba na postajah prilagoditi vso infrastrukturo, na postaji Ledinekov kogl ojačati stolp, na Ljubljanskem vrhu pa povečati obstoječo platformo. Nova radarja imata podobne tehnične zmogljivosti kot sedanja, sta zaščitena pred vremenskimi vplivi s kupolo, v kateri je poleg antene tudi kabina za operaterja, sistem pa omogoča tudi upravljanje na daljavo. Z zamenjavo starih radarjev bodo v enoti povečali zanesljivost delovanja, znižali stroške vzdrževanja in odpravili težave pri dobavi rezervnih delov za stara radarja. Usposabljanja radarskih tehnikov potekajo v Sloveniji in tujini, pri čemer je poudarek na delovanju ter vzdrževanju sistema, za kar je treba pridobiti ustrezne licence.

Radarska četa kratkega dosega na Brniku ima nalogo, da z radarji kratkega dosega pokriva tista območja Slovenije, ki jih ne zaznajo radarski sistemi dolgega dosega. čŒeta je opremljena s tremi premičnimi radarji EL/M2106 HEE in petimi obnovljenimi radarji EL/M2106 NG, ki čakajo na uvedbo v operativno uporabo v SV. Na radarju dela devetčlanska posadka, ki skrbi za premik, postavitev, delovanje in varovanje radarskega položaja. čŒlani posadke so usposobljeni za delo operaterja na radarju, imajo pa tudi specialistično znanje o sredstvih zvez, vzdrževanju radarskega sistema in vozil itn. Prenovljeni radarji EL/M2106 NG imajo povečan doseg do 60 kilometrov in lahko zaznajo do 60 ciljev v zraku na največji višini približno deset kilometrov. Novi radarji so po modifikaciji tridimenzionalni, kar pomeni, da zaznajo tudi podatke o višini cilja. Prenovljene radarje je mogoče namestiti na stolp mobilne radarske postaje na vozilu, s čimer sta dosežena večja mobilnost in krajši reakcijski čas ter izboljšane opazovalne zmogljivosti. Mobilna radarska postaja omogoča s komunikacijskimi in podatkovnimi povezavami samodejno pošiljanje radarske slike.

V letalski bazi na Brniku deluje Center za nadzor in kontrolo zračnega prostora (CNKZP), ki je bil v letih od 1991 do 2003 opremljen z opremo za prikazovanje razmer v zračnem prostoru, imenovanim TAC 90. Izdelovalo ga je podjetje Westinghouse iz ZDA. TAC 90 je omogočal osnovno funkcijo nadzora zračnega prostora, kot sta identifikacija in izvajanje funkcije navajanja prestreznika na vsiljivca. Z dodatnim računalnikom in programom je omogočal tudi izvajanje simulacij. V CNKZP sta bili delovni postaji, od teh ena na radarskem položaju na Ljubljanskem vrhu, druga pa v civilni kontroli zračnega prometa. TAC 90 ni omogočal izvajanja funkcij in nalog, ki jih zahteva Nato, in sicer identifikacije, izmenjave podatkov s sosednjimi centri, vnosa načrtov leta v sistem ter izvajanja funkcije C2, zato je CNKZP od leta 1999 opremljen z avtomatiziranim sistemom za nadzor zračnega prostora – ASOC, v katerem se zbirajo in obdelujejo podatki o razmerah v zračnem prostoru z različnih radarjev. Sistem ASOC dopolnjuje oprema frequentis za prenos glasovne komunikacije do uporabnikov. V sistem ASOC, ki je v celoti povezljiv in kompatibilen s sistemi, ki jih uporabljajo države članice Nata, se zbirajo podatki z dveh stacionarnih radarjev, osmih premičnih radarjev in treh civilnih radarjev. ASOC je sistem, ki je namenjen avtomatiziranemu sprejemu, obdelavi in prikazovanju podatkov o dogajanju v zračnem prostoru ter prenosu uporabnikom, to je Natovemu združenemu centru za vodenje zračnih operacij (CAOC-5), italijanskemu, madžarskemu in hrvaškemu centru za nadzor zračnega prostora, centru civilne kontrole zračnega prometa ter, če je treba, enotam SV. Z opremo ASOC lahko hkrati spremljajo 900 ciljev v zraku. CNKZP je vključen tudi v izvedbo rednih Natovih zračnih vaj, kot so ADTRAC, EWFIP, Nobel Aspect in podobne.

Foto: Bruno Toič in Borut Podgoršek
Vir: revija Slovenska vojska, Leto XIX, 9.9.2011