Nejc Trošt spada med tiste ljudi, ki živijo izven okvirja. Ljubezen do letalstva je povezal z oblikovanjem in se spogledal z vesoljsko arhitekturo. Abstraktno vedo želi spremeniti v realnost.
Kakšno povezavo imamo Slovenci z vesoljem?
Slovenci se lahko pohvalimo s kar nekaj znanstveniki in tehnološkimi dosežki, ki danes krožijo po Zemljini orbiti. Večinoma se tega ne zavedamo ali pa o tem premalo govorimo. Upravičeno smo lahko ponosni na prvega načrtovalca – arhitekta vesoljskih postaj Hermana Potočnika Noordunga, ki je leta 1929 izdal knjigo »Problem vožnje po vesolju« in tako postal utemeljitelj in pionir vesoljske arhitekture. Govorimo o klasični vesoljski postaji v obliki torusa, ki bi z vrtenjem ustvarjala umetno gravitacijo.
Na fotografiji: dr. Vladas Lašas, Sir Richard Branson in Nejc Trošt na otvoritvi Spaceport America, Oktobra 2010 v New Mexico v ZDA. V roki z osnutkom knjige Chase For Space in Noordungovo knjigo Problem vožnje po vesolju.
Kaj je tebe zaneslo v »vesolje«?
Želja po raziskovanju neznanega in neodkritega. Od nekdaj me je zanimalo letalstvo. Ko letiš je občutek svobode neopisljiv, ko pa sem izkusil breztežnost se je v meni prebudila tudi želja po spoznavanju vesolja.
Kako si povezal arhitekturo in vesolje?
Arhitektura je transdisciplinarna znanstvena veda. Današnje vesoljske postaje so konglomerat strojev, ki omogočajo bivanje in raziskovanje v izjemno skromnih razmerah znanstvenikom. Turistom, ki bodo potovali na bodoče vesoljske hotele moramo ponuditi bolj ekstrovertiran ambient, pomemben je pogled navzven, na Zemljo in zvezde. Kreiranje za bodoče vesoljske turiste, civiliste v breztežnosti bo postavilo neka nova pravila oblikovanja prostora. Še bolj bo pomembna psihologija, ergonomika, svetloba, fizična aktivnost in nenazadnje vonj, sluh in otip materialov. Arhitekt bo moral vse te faktorje združiti v smiselno celoto. To je naša naloga tudi na zemlji.
Tudi diplomsko nalogo si posvetil »vesolju«.
Ja. Diplomska naloga nosi naslov Idejni projekt za potniški terminal – kozmodrom na letališču Edvarda Rusjana v Mariboru. Kozmodrom in letalski center, ki sem ga zasnoval bi Mariborsko letališče spravilo na svetovni zemljevid. Stres, ki bo prisoten pred samim letom je eden večjih izzivov s katerim se ukvarjajo režiserji tovrstnih letov. Arhitektura terminala, prostora za pripravo potnikov postane tako ključen element pred samim letom. To ne bi bil samo kozmodrom ampak predvsem promocijski center vesoljskih in letalskih tehnologij ter stičišče idej različnih strok. Letalstvo je postalo neke vrste rutina, avtobus današnje dobe in vesoljski podvigi bi ponovno privabili množice na letališča.
Izdal si tudi knjigo
Knjiga Chase for space govori o fenomenu vesoljskih komercialnih poletov in njegovih vplivov na arhitekturo. Navdih zanjo sem dobil, ko sem spoznal sodobna pionirja vesoljskih poletov Burta Rutana in Sira Richarda Bronsona, ki me je lani poleti povabil na otvoritev spaceporta v Novi Mehiki. Profesor Peter Gabrijelčič, dekan Fakultete za Arhitekturo in moj mentor me je označil za inženirja, filozofa ter norca, ki hodi izven okvirov. Takšne nore ideje, ki so na meji realnega in utopičnega potrebujejo podporo in vesel sem, da me je fakulteta podprla na tej poti. Sam se imam bolj za inženirja, čeprav se mogoče zdi obratno. Ta meja je zelo tanka.
Sodeluješ tudi z Draganom Živadinovim. Kaj imata skupnega kultura in vesolje?
Dragan Živadinov, Miha Turšič, Marko Peljhan in drugi vključeni v projekt KSEVT (Kulturno Središče Evropskih Vesoljskih Tehnologij) počnejo nekaj povsem nenavadnega in edinstvenega. Njihova platforma, ki bo hkrati tudi infrastruktura posvečena Hermanu Potočniku Noordungu v Vitanjah bo temelj kulturalizacije vesolja. To je zelo pomembna zgodba poleg znanosti in komercializacije vesolja. Te discipline lahko le skupaj tvorijo celoto. Dragan Živadinov je sicer ustvarjal prve breztežnostne gledališke predstave. Na enem od Zero G letov, ki ga je organiziral intermedijski umetnik Marko Peljhan v Zvezdnem mestu v Rusiji sem spremljal tudi slikarja Nasserja Azama, ki je kot prvi slikal na platno v breztežnostnem stanju. Takrat se je v meni prebudila želja, da bi raziskal fenomen breztežnostne arhitekture.
Dokazal si da lahko z znanjem stopiš iz povprečja. Kaj bi sporočil tistim, ki imajo podobno nore ideje?
Vsi bi morali imeti samozavest. Tudi navidezno nesmiselne ideje morajo poskusiti uresničiti. Tudi če ideja ne bo uspela se bodo iz tega veliko naučili. Pomembno je poskusiti in se ne bati neuspeha.
Fotografije in renderji: arhiv Nejca Trošta