Bleriotov prelet morja med Francijo in Veliko Britanijo leta 1909 je pokazal in dokazal, da je letalstvo izšlo iz prvega dela razvoja, ko se je štelo za uspeh, če se je letalo vsaj malo dvignilo od tal, in vstopilo v zrelo obdobje, ko je lahko letelo v izbrani smeri in pristalo na prej določeni ciljni točki. Bleriotov spektakularni dosežek je pospešil pionirska prizadevanja po vsem svetu in tudi Slovenci so se tisto leto vpisali v letalsko zgodovino: z začetkom brezmotornega (O. Kanet) in motornega letenja (E. Rusjan) ter s prvim specializiranim modelarjem (P. Podgornik). (slika: Penaudov gumenjak Planophore)

Ta se je ob rojstvu v čŒepovanu (okoli leta 1885) imenoval Pavel Podgornik, pozneje se je v nemško govorečem okolju, v katerem je pretežno deloval, preimenoval v Paula Hermutha. Predstavljamo ga v tem sestavku.

Letalsko modelarstvo je bilo v drugi polovici 19. in v začetku 20. stoletja le pomožna panoga, vključena v konstruiranje pravih letal in letenje z njimi. S takšnim so imeli ob koncu prvega desetletja 20. stoletja slovenski pionirji precej izkušenj, saj je Valentin Matija Živic preskušal svoje zamisli z modeli že v zadnjem desetletju 19. stoletja. Za takšne naprave še ni bilo posebne terminologije, zato jih je imenoval kar kalupi. Brata Rusjan sta leta 1900 naredila model, ki je menda letel tako dobro, da sta razmišljala o graditvi pravega letala. Franc Wels iz Maribora je za svojega delodajalca Iga Etricha razvil letalsko obliko iz jadrajočega rastlinskega semena in je v nadaljnjem razvoju do pravega letala najprej izdelal model z razponom 3 m, nato 6 m, leta 1906 pa je z brezrepim letalom z razponom 9 m tudi sam drsno poletel (kot prvi na svetu s takšnim letalom – letečim krilom!). Tisto leto je izdeloval dobro leteče modele še ne dvajsetletni Stanko Bloudek, potem ko mu je po preučevanju ptičje anatomije na način, ki ga je uporabljal Leonardo da Vinci (seciranje), prišla v roke slika Wrightovega letala. Z letalniki, ki so bili bolj veliki modeli kot letala, je leta 1909 letal maturant Otmar Kanet.

Edini med naštetimi izdelovalci modelov je tedaj postal in ostal specializiran letalski modelar, ki mu je bila ta panoga osnovna dejavnost, Pavel Podgornik – Hermuth. V prvem desetletju 20. stoletja je na Dunaju študiral strojništvo. V tem okviru in zunaj njega je tudi konstruiral in izdeloval letalske modele. Leta 1908 je že zmagoval na modelarskih tekmovanjih na Dunaju. Leto pozneje je bil na teh prireditvah še uspešnejši, začel je izdajati modelarske priročnike, postal je tudi član uredniškega odbora slovite knjige Buch des Fluges, ki so jo pisali različni poznavalci, kot urednik pa jo je podpisal Herman Hoernes. Trije obsežni zvezki tega tedaj zelo aktualnega dela, še danes izjemno pomembnega za letalsko zgodovino, so izšli v letih 1911–12 na Dunaju, med sodelavci pa je v vseh treh zapisan tudi kandidat za inženirja Hermuth, ki je v drugem delu objavil samostojna sestavka o zgodovini letalstva in modelarstva ter o izdelavi letalskih modelov. Za ta prispevek povzemamo večino gradiva iz opisanega besedila ter bogatih risanih in fotografiranih ilustracij, ki ga spremljajo in dopolnjujejo.

Ni znano, ali je Podgorniku uspelo diplomirati. Vsekakor pa je v obdobju 1909–11 kot modelar sodeloval pri razvijanju slovitega Etrichovega letala Taube (Golob). Pri istem češko-nemškem tovarnarju je pred Podgornikom deloval Franc Wels (1903–09), za njim pa Stanko Bloudek (1911–13). Vsi trije slovenski letalski pionirji so bili odlični modelarji, najbolj dosledno se je s tem področjem ukvarjal Podgornik. V obdobju med obema svetovnima vojnama so nastala njegova številna publicistična dela v več priredbah z različno težavnostno stopnjo in naslovi (Bau der Flugzeugen, Der Junge Flugzeugbauer ipd.), ki so bogato slikovno opremljena izhajala v različnih avstrijskih in nemških mestih. Podobno je deloval na področju železniškega modelarstva (mali vlaki), vendar je osrednjo pozornost ves čas namenjal letalskim modelom. Nekatera Podgornikova publicistična dela so izšla še po drugi svetovni vojni, o njem pa ni več podatkov. Morda se bomo kdaj dokopali do njih, da bomo izpopolnili njegov življenjepis vse do smrti. Tako bi se še natančneje poučili o izkušnjah, ki jih je kot navdušenec za tehniko pridobival z modeli ter jih prenašal na vrstnike in mlajšo generacijo. Izvedeli bi tudi, kako je preživel – če je – nacistični režim in drugo svetovno vojno ter še kaj o vlogi letalstva v njej.

Podgornikova prispevka v Hoernesovi Knjigi o letalstvu sta izšla v drugem zvezku leta 1911, napisal pa ju je leto ali dve prej. Prvi prispevek je o zgodovini letalstva. Ta je bila v obdobju 1843–1907, ki ga opisuje Hermuth, močno povezana z zgodovino modelarstva, do leta 1892 (začetek Lilienthalovega letenja) pa je bila v največji meri v znamenju modelov, tako da sta se tedaj obe veji zgodovine neločljivo prepletali. Avtor je posegel v leto 1843, ko sta britanska letalska pionirja William Samuel Henson in John Stringfellow izdelovala vsak svoje in skupne motorne modele, ki so uporabljali za pogon parni stroj. Njuno skupno letalo je imelo nosilno površino 6 kvadratnih metrov in je tehtalo 72 kg. Gnala sta ga dvolistna vijaka, ki sta se vrtela v potisni funkciji. Težave so se pojavljale predvsem pri vzdolžni stabilnosti tega modela, ki zato ni mogel leteti bolje. Konstrukcije F. H. Wenhama so imele tudi 6 kril, nameščenih drugo nad drugo, en par pa je osciliral, pri čemer je zamah navzdol povzročil letalec z nogami, v zgornjo lego pa naj bi dvignile krilo vzmeti. Vendar ni bilo pričakovanega uspeha.

Prva stabilno leteča modela sta izdelala v Franciji Alphonse Penaud in v Avstriji Wilhelm Kress, trdi Podgornik. Penaudov gumenjak Planophore z dolžino trupa 50 cm in razponom kril 48 cm je bil napredno izdelan iz usločenih reber, tehtal je le 16 gr. Model je imel težišče na pravem mestu, zato je uspešno letel: v 13 sekundah je preletel 60 m. Penaud se je nameraval lotiti graditve pravega letala. čŒeprav mu to ni uspelo, je s pravimi zastavitvami in ustreznimi rešitvami tehničnih problemov veliko pripomogel k napredku letalstva. Naslednje korake je prispeval Kress. Posnemalo ga je vse več modelarjev, ki so se bolj ali manj ustvarjalno zgledovali po njem. Njegov model je imel nastavljive krmilne površine in pristajalne sani. S temi je omogočil start in pristajanje večjih modelov s snega, pozneje tudi z vodne gladine. Višinsko krmilo je izdelal v obliki golobjega repa, kar sta pozneje prevzela Etrich in Wels. Francoz Tatin pa je leta 1879 načrtoval 1,75 kg težak model, ki je bil namenjen eksperimentiranju in po pridobljenih izkušnjah izdelavi pravega letala.

Profesor S. P. Langley je leta 1887 začel sistematično raziskovati elemente aerodinamičnega letenja. Modele je pritrdil na konec rotirajoče gredi in je med kroženjem modelov preskušal pogon z gumijasto pletenico, z motorji na stisnjeni zrak in končno s parnim strojem. Leta 1896, ko je umrl Lilienthal, je njegov 11 kg težki model Aerodrone 5 preletel 900 m, pri tem pa dosegel povprečno hitrost skoraj 10 m na sekundo. Še uspešnejše je bilo njegovo letalo št. 6, ki se je obdržalo v zraku 100 sekund in je preletelo 1600 m. Ti uspehi so že napovedovali, da letenje z napravami, težjimi od zraka, tako brezmotornimi kot motornimi, ni več daleč.

Poleg modelov letal, katerih konstrukcije (letalo brez motorja) so imenovali zmaji, je Podgornik obravnaval tudi mahokrilce. Omenil je, da ni moč zadovoljivo rešiti njihovega pogona, da pa se poskusi z njimi nadaljujejo tudi na prehodu v 20. stoletje. Vendar jih ni jemal preveč resno, saj je takšna letala označil kot »pravljične modele starega in srednjega veka «. Nekoliko z zadržkom je pisal tudi o helikopterjih. Vedel je, da je razmišljal o takšni napravi že Leonardo da Vinci, naštel je pretežno modelne poskuse, ki so jih naredili Ponton, Tatinov model zmaja iz leta 1879, tehtal je 1,75 kg. Penaud, Forlanini, Kastell, Launoy in Bienvenu, na koncu pa je omenil uspešen dvig helikopterja od tal, s katerim je uspel Cornu leta 1908. Pri teh napravah je problematična njihova stabilnost v zraku, je pripomnil Podgornik.

Zaradi nezaupanja do mahokrilcev in helikopterjev se je v poglavju o konstrukciji in izdelavi letalskih modelov omejil le na letala zmaje, ki bolj ali manj ohranjajo ptičjo obliko. Za preskušanje stabilnosti teh modelov v razgibanem ozračju je svetoval večje modele, z razpetino 2–5 m. Modeli morajo biti čim lažji, da bi leteli dlje. V mirnem ozračju se obnesejo tudi manjši z razpetino do pol metra. Za njihov pogon so primerni motorji iz gumijastih trakov, čeprav omogočajo le polete od 30 ali 40 m. Da bi bilo mogoče vgraditi močnejše motorje, je treba kršiti običajna razmerja in uporabljati daljše trupe. Pri tem je naletel na aerodinamične zakonitosti, ki pri sorazmernem spreminjanju velikosti letal niso linearne. Zapisal je tedaj malo poznano in upoštevano pravilo, da je pri spreminjanju velikosti treba upoštevati dejstvo, da narašča površina s kvadratom linearnih razsežnosti, teža modela pa s tretjo potenco. Tudi moč motorja narašča s tretjo potenco pravokotnega preseka gumijaste pletenice, hitrost modela pa s kvadratom.

Ko svetuje začetnikom, kako naj se lotijo izdelave modelov, jih pouči, da so ti, prav tako kot prava letala, iz nosilnih površin, horizontalnega in vertikalnega krmila, motorja in podvozja. Najbolj pa potrebujejo dober načrt v razmerju 1:1. Materiali v Podgornikovem času so bili les, žica, papir ali svila za prekritje in lepila. Za vgradnjo gumimotorja so bile najboljše cevi tonking. Vijake so najraje oblikovali iz lipovine. Od orodja je bil najpomembnejši dober nož.

Podgornik – Hermuth je svoja navodila za izdelavo modelov opremil s prikazom nekaterih uspešnih letal iz tistega obdobja. Pri letalu Antoinette, uspešnem enokrilcu konstruktorja Leona Levavasseurja, je opozoril na njegovo stabilnost v smeri leta, kar je pripisal predvsem V-profilu krila. Dvokrilno letalo Curtiss, ki ga je Podgornik označil kot eno od najboljših tedaj, je leta 1910 še v marsičem spominjalo na svojega velikega vzornika, Wrightovo letalo Golden Flyer, in njegove različice. Ob letalu Farman, ki se je tudi zgledovalo pri bratih Wright, pa je Podgornik poučeval svoje bralce, kako startati letalo z gumijastim motorjem iz rok. Zadnji model, predstavljen v obravnavanem prispevku Pavla Podgornika, je enokrilno letalo, ki ga je, zgledujoč se po majhnem francoskem enokrilnem letalu Demoiselle, skonstruiral nemški načrtovalec letal Hans Grade v letih 1907/08. Podgornik je vsa opisana letala opremil s fotografijami, vendar ne s slikami pravih letal, ampak modelov, ki jih je očitno sam izdelal in preskusil z letenjem.

Avtor: dr. Sandi Sitar, Revija Obramba