Letos mineva osmo leto, odkar so posadke takratnega letalsko helikopterskega oddelka (LHO) končale delo v mirovni operaciji Joint Guardian v Bosni in Hercegovini. Takratni LHO je v operaciji deloval od leta 1997, najprej tudi na Hrvaškem ter pozneje v Bosni in Hercegovini s tremi helikopterji bell 412.
Posadke so naletele skupaj kar 4900 ur, sodelovanje v operaciji pa je za posadke helikopterjev pomenilo velik strokovni izziv, saj so letele v drugačnih okoliščinah in na daljše razdalje. Bile so ene redkih posadk, ki so opravljale tako imenovane operativne lete za potrebe poveljstva sil Sfor, Nata in nekaterih civilnih predstavnikov, za svoje delovanje pa so dobile številna priznanja ter pohvale. Spomin na delovanje v mirovni operaciji Joint Guardian smo obudili z majorjem Frankom Jesenškom, ki je povedal, da so naloge opravljali tudi v razmerah, v kakršnih preostala helikopterska flota Sforja ni delovala. »Pri zahtevnih nalogah so ponavadi poklicali slovenske posadke, da bi jih opravile, saj je bilo za slovensko letalstvo vreme vedno odlično.«
Od leta 1998 do 2001 ste bili častnik za zvezo, delo pa ste najprej opravljal v Zagrebu, nato v Sarajevu. Kakšna je bila vaša naloga?
čŒastnika za zvezo smo morali imeti, saj takrat še nismo bili članica Nata in najprej nismo imeli dostopa do določenih podatkov ter dokumentov. Ko je LHO začel sodelovati na misiji, je bilo vanj vključenih 38 pripadnikov 15. BRVL, torej pilotov, kopilotov in tehnikov letalcev. Do konca helikopterskega delovanja je na misiji Sforja sodelovalo 54 pripadnikov 15. BRVL, med njimi helikopterske posadke, posadke turboleta in štirje častniki za zvezo.
Kako se je začelo delovanje helikopterskih posadk v mirovni operaciji Joint Guardian?
Misija se je za pripadnike posadke helikopterja razlikovala od drugih enot v tem, da smo delali v presledkih. Najprej smo se menjavali na tri dni, pozneje pa smo prešli na en teden, saj se je pokazalo, da je tridnevni presledek zaradi naših nalog v matični bazi neugoden, tedenska menjava pa je bila boljša tudi z vidika vzdrževanja helikopterja, saj je bila tehnična ekipa v matični bazi na Brniku.
S koliko helikopterji ste sodelovali v mirovni operaciji?
Ves čas misije smo sodelovali vsaj z enim helikopterjem in tričlansko posadko. Dokler ni bila končana misija na Hrvaškem, smo sodelovali z dvema helikopterjema, in sicer z enim na Hrvaškem ter z enim v BiH. Pogodba s Sforjem je določala sodelovanje z največ tremi helikopterji naenkrat, kar se je včasih tudi zgodilo. Vseh osem helikopterjev bell 412, ki jih ima 15. HEB, je bilo pripravljenih za letenje za potrebe Sforja.
Kakšne so bile vaše naloge v operaciji?
S helikopterji smo opravljali več nalog, in sicer prevoze visokih častnikov Sforja, vojakov, materialno-tehničnih sredstev ter ranjencev, slikanje iz zraka in zračno izvidovanje. Iz helikopterjev smo vse fotografirali in dokumentirali. Naloge smo opravljali tudi v razmerah, v kakršnih preostala helikopterska flota Sforja ni delovala. Kadar je bilo treba narediti kaj na hitro v slabem vremenu, so poklicali nas. Spomnim se, ko smo predstavnika Združenih narodov peljali na postavitev temeljnega kamna džamije v Banjaluko. Vreme je bilo tako slabo, da še golobi niso letali, zato smo zamujali. Predstavnik, ki smo ga vozili, je bil nesramen, češ kaj to pomeni, da zamujamo. Ko smo ga šli naslednji dan iskat, je bil kljub zamudi zaradi slabega vremena zelo srečen. Vmes so namreč izbruhnili nemiri in bil je zelo vesel, da smo prišli po njega.
Ali lahko opišete kakšno izkušnjo iz delovanja v operaciji?
Ko sem začel delal kot pilot, je bilo zanimivo, saj so bile naloge raznovrstne. Včasih smo na soncu čakali po osem ur brez hrane, saj nam naloge niso omogočale, da bi pravočasno prišli po obroke. Pozneje smo se organizirali in s seboj nosili sendviče ter vodo. Spomnim se pristanka na Kozari na nekem travniku. Potniki so odšli, mi pa smo ostali pri helikopterju. Kar naenkrat je pripeljal kombi in iz njega je skočilo pet bradatih oboroženih mož. »Šta je, Slovenci?« Bili smo čisto trdi, jih gledali, oni pa nam rečejo: »Ja, malico smo vam prinesli.« Ne bom vam razlagal, kaj vse smo si mislili (smeh).
Na kaj ste morali biti pazljivi, čeprav se je vojna takrat v Bosni in Hercegovini že končala?
BiH ima zelo razgiban teren in spremenljivo vreme. Pogosto nismo imeli podatkov, kaj nas čaka že za naslednjim hribom. Vsekakor nismo pristajali na nepreverjenih lokacijah, saj je BiH polna min. Najtežji so bili prevozi pomembnih ljudi, saj jih niso zanimali ne vreme ne pogoji letenja. Tako v BiH kot na Kosovu velja pravilo, da se ne pristaja kjerkoli. Ko je helikopterska posadka bell 412 delovala na Kosovu, sem tam sodeloval tudi jaz, in to prav v nemirih, ki so bili lani poleti.
Ali lahko poveste kaj o tej izkušnji?
Posadka se je menjavala na dva meseca in naneslo je, da sem bil na Kosovu prav med nemiri. V nasprotju z delovanjem v BiH smo se tokrat prvič soočili z malo čudnimi razmerami. Slišali smo o streljanju na severu in seveda je naša posadka dobila nalogo, da gre tja. Dobili smo tri nasprotujoče si ukaze in nismo več vedeli, kaj je prav ter kaj ne. Potem je prišel ukaz poveljnika Kforja, sedli smo v helikopter in šli na sever. Vedeti je treba, da v nasprotju s pehoto mi v helikopterju ne slišimo strelov, dokler nas ne zadenejo, zato nas je bilo strah. Nismo imeli podatkov, zveze so bile slabe in še tisto, kar je bilo dorečeno, se nekako ni upoštevalo. Šli smo povsem na slepo in pristali zraven enot. Vsi so bili v oklepih, ležali in kopali luknje, mi pa pridemo in pozdravimo (smeh). Oni nas gledajo in vprašajo, ali smo prileteli kar tam čez. Tam so namreč protestniki. Mogoče bi na koncu dodal le to, da si želim, da bi se naša flota povečala, mogoče s cougarji, ki bi se začeli uporabljati za tisto, za kar so namenjeni.
Besedilo: Nataša Oblak, Revija Slovenska vojska
Foto: Nataša Oblak in Borut Podgoršek
Vir: http://www.mo.gov.si/fileadmin/mo.gov.si/pageuploads/revija_sv/2012/sv12_07.pdf