To ni delo za nekoga, ki rad hitro pritisne na sprožilec. Pri svojem delovanju včasih nadzirajo tudi šest letal in helikopterjev hkrati, ves čas so na zvezi s piloti. Govorijo povsem svoj jezik. Dobro se zavedajo, da bi bili z napačno odločitvijo o izbiri tarče in uporabi orožja lahko odgovorni za smrt številnih nedolžnih ljudi. Takih primerov je bilo v zadnjih letih tako v Afganistanu kot tudi v Iraku veliko. Njihova odgovornost je zelo velika, zato je pomembno, da se redno usposabljajo in da se njihova usposobljenost preverja.
V Sloveniji je tako med 12. in 15. junijem prvič potekala mednarodna vojaška vaja Adriatic Strike 2012, na kateri je Slovenska vojska v sodelovanju z zavezniškimi državami in ob podpori vojaškega letalstva izvedla usposabljanje usmerjevalcev zračne podpore. Na vaji je poleg štirih pripadnikov SV sodelovalo tudi 25 pripadnikov hrvaških, italijanskih, madžarskih in ameriških oboroženih sil. SV je na vaji sodelovala s šestimi letali Pilatus PC-9M Hudournik in tremi helikopterji Bell 206, italijansko vojaško letalstvo s parom letal AMX, Madžari s parom letal SAAB JAS 39 Gripen, zračne sile ZDA v Evropi pa s parom letal F 16.Slovenska vojska v Afganistanu deluje že od leta 2004 in je ob napotitvi 14. kontingenta oktobra 2010 dobila vidnejšo vlogo. SV je takrat prevzela vodenje Operativne skupine za mentorstvo in povezave (Operational Mentor and Liasion Team - OMLT) v okviru sil Isaf, kar je pomenilo veliko razširitev nalog in pristojnosti. Slovenski vojaki skupaj s pripadniki afganistanske vojske delujejo na terenu, pri poveljevanju in vodenju njihovih akcij. Slovenska vojska je takrat začela delovati tudi v sistemu JTAC – poveljniškem centru za nadzor napadalnih akcij, ki vključujejo letala, helikopterje, mornarico in topništvo. Kot je povedal podpolkovnik Peter
Starc, načelnik Oddelka za usposabljanje na PS SV, je ključna naloga našega JTAC-a v Isafu samozaščita. »čŒe bi Slovenska vojska delovala ofenzivno in bojno, bi bila vloga usmerjevalca popolnoma nasprotna, zdaj pa naš usmerjevalec deluje predvsem za zaščito lastnih sil. Kar pa seveda ne pomeni, da ni usposobljen za delovanje v ofenzivnih operacijah.« Zaščita sil se lahko doseže z dobro opremo, usposobljenostjo pripadnikov, dobro zaščitenimi vozili, bolničarji in usmerjevalci.Usmerjevalci podpore iz zraka so vojaški specialisti, izurjeni za usmerjanje letalskega ognja na cilje na zemlji. čŒe patrulja naleti na zasedo, usmerjevalec pokliče pomoč iz zraka in usmerja letalski ogenj na zasedo. Usmerjevalci so, kot je povedal štabni vodnik Sergej Savov, poveljnik Oddelka usmerjevalcev združenih ognjev v 1. brigadi, na seznamu za iti ali ne iti iz baze na zelo visokem mestu. Zato morajo biti vrhunsko izurjeni v taktičnih postopkih, svetovanju poveljniku pri odločitvi o uporabi letalske podpore, v posredovanju zahtev za podporo iz zraka ter za sprejetje in usmerjanje letala. Pri tem morajo biti pozorni, da ne pride do prijateljskega ognja, s čimer se lahko povzroči velika škoda, po končani bojni akciji pa morajo poskrbeti tudi za varen umik letala.
Štabni vodnik Savov se je iz Afganistana vrnil pred malo več kot mesecem dni, kjer je deloval kot usmerjevalec podpore iz zraka. »Ko smo šli ven, je bila moja naloga ob ogroženosti naših enot vzpostaviti stik z določeno agencijo po SAT-COMU, ki bi mi poslala najbližje letalo ali drugo platformo, ki je v zraku blizu mene. Ko bi prišla do mene, bi ji jaz kot usmerjevalec povedal, za kaj gre in kaj želim od nje. Toda kot usmerjevalec ne odločam ne o cilju ne o načinu napada nanj. To je vedno poveljnik na tleh, ki odloča o tem, kakšno silo bo uporabil. Jaz se šele po odločitvi poveljnika odločim za sprožitev klicnega znaka in nad upornike pošljem bombnike ali bojne helikopterje.«Njihova napačna odločitev je lahko usodna, zato kljub usposabljanju, ki so ga že opravili, ob prihodu v operacijo Isaf pišejo test. »Vsak mesec smo dobili test, ki je bil sestavljen iz različnih situacij. Test moramo opraviti brez napak, če je ena sama napaka, izgubiš klicni znak. Na podlagi testa nam podaljšajo možnost, da opravljamo to delo. Naporno je, a hkrati tudi varovalka, da kot usmerjevalec v Isafu veš, kaj delaš, in da poznaš vsa pravila delovanja, predvsem, kdaj lahko deluješ in kdaj ne ter kaj lahko uporabiš. Pr
i našem delu je to zelo strogo urejeno, ker lahko pri uporabi bomb naredimo zelo veliko škode, če jih ne uporabimo prav.« Usmerjevalec nikoli ne deluje sam, temveč vedno v paru. Poleg njega je pomočnik, ki je odgovoren za sisteme zvez in sistem rover ter pomaga pri identifikaciji ciljev. »Pomaga tudi s komunikacijo s poveljnikom na tleh, saj imamo usmerjevalci po navadi v zraku ne samo dve letali, temveč tudi druge platforme, in varnost je najpomembnejša. V Afganistanu smo uporabljali sistem rover, napravo, ki omogoča prenos slike z letala usmerjevalcem. Tako je usmerjanje na cilj izjemno hitro. Pred dejanjem morava biti s pilotom stoodstotno prepričana, da gledava isto stvar. Tu ne sme biti dvoumja. Prav tako letalo brez usmerjevalčeve odobritve napada ne sme samo odmetavati bojnega tovora. V operaciji Isaf imamo dovoljenje za odmet bojnega tovora takrat, ko smo napadeni, torej kot zaščita sil v samoobrambi.«V Afganistanu se zavezniške sile srečujejo s tremi situacijami, in sicer z neposrednim napadom na sile (Group Contact Stick), nameravanim napadom (Hostal Intent) in napadom na sile (Hostal Act), na primer konvoj, kjer so tudi civilisti. »Za vsako vrsto napada je skladno z Natovim Stanagom 3797, izdaja 4, in Isaf SOP 311 določeno, kako se delovanje sil stopnjuje. Včasih je dovolj le opozorilo, torej, da zavezniška platforma, ki je v zraku, nizko preleti upornike in jih tako odvrne od delovanja. »Prisotnost nečesa v zraku, ali je to letalo ali pa helikopter, ki naredi nizek prelet, da upornikom misliti, ali je pametno nadaljevati napad. V Afganistanu smo tako podpirali kontingent z zagotavljanjem stalne zračne podpore v obliki izvidovanja poti, spremstva konvojev in nadzora okolice baze. Lahko rečemo, da smo usmerjevalci pomembni za povečanje možnosti preživetja pripadnikov vojaških enot, ki delujejo v operacijah na kriznih žariščih.«
Sodelovanje z zavezniki izjemno pomembno
Scenarij vaje je predvideval premik konvoja iz Bil proti neimenovanemu hribu. Konvoj so sestavljali dve vozili Svarun in tovornjak, izvajali pa so oskrbo enot na terenu. Usmerjevalec je bil v konvoju skupaj s poveljnikom in je moral vzpostaviti vizualni stik ter potrditev s prijateljskimi enotami na terenu. Letalo je nato pomagalo konvoju pri spremljanju okolice kot zaščita sil do trenutka, ko so prišli v stik z uporniki. V stiku je moral usmerjevalec na podl
agi odločitve poveljnika delovati z letalom po upornikih ter ob njihovem umiku poklicati tudi medicinsko evakuacijo. 
Aktivnosti na vaji so bile namenjene tudi nadgradnji sodelovanja s sosednjimi državami pri usposabljanju vojaškega letalstva in s skupinami Oddelka za usmerjanje združenega ognja – OUZO (angl. Tactical Air Controll Party – TACP). Slovenska vojska je s to vajo pridobila izkušnje iz organiziranja tovrstnih vaj, ki niso novost samo v Sloveniji, temveč tudi v drugih razvitih vojskah. Sodelujoči so pridobili izkušnje sodelovanja s tujimi usmerjevalci in letali, spoznali so nove tehnike načrtovanja in usmerjanja združenih ognjev, predvsem pa je Slovenska vojska zaveznikom pokazala visoko usposobljenost.Vajo je vodilo poveljstvo 1. brigade, na vaji pa so sodelovali še pripadniki iz 10., 20. in 74. motoriziranega bataljona, 670. logističnega bataljona, 460. artilerijskega bataljona, 11. bataljona za zveze, 132. gorskega bataljona in enote za specialno delovanje, ki so zagotavljali nemoten potek vaje.
Podpolkovnik Peter Starc
Vaja pomeni sklepno etapo procesa, ki se je v SV začel že davno tega, in je mejnik dosedanjega dela, ki kaže pot naprej. Ta je po eni strani sodelovanje letalskih zmogljivosti Slovenske vojske na takih vajah in v tej vlogi v tujini, po drugi strani pa organizacija dogodkov takega ali manjšega večnacionalnega ali dvostranskega usposabljanja. In s ciljem, da naši fantje in dekleta, ki se s tem ukvarjajo, vzdržujejo stopnjo usposobljenosti, ki izhaja iz sprejetih stanagov in standardov Nata in Isafa. V primerjavi z drugimi imamo tri prednosti, in sicer, da naši pripadniki znajo angleško že iz osnovne in srednje šole; druga prednost, ki omogoča prvi, da je tukaj, je letalo Pilatus PC-9M, ki nam omogoča, da se lahko urimo; tretja pa so geostrateška leta Slovenije, ki meji na Hrvaško, Italijo, Madžarsko in Avstrijo, ter dejstvo, da je tudi ameriški zaveznik razmeroma blizu. Tako lahko vse te države na tem področju združimo. čŒeprav smo najmanjši in najmlajši, imamo odlične možnosti v časovnem okviru, da iz tega kot narod naredimo več, kot je samo naša relativna teža, ki jo imamo med zavezniki.
Major Tomaž Oblak, poveljnik LETŠLETŠ sodeluje na vaji s šestimi letali PC-9M in s tremi helikopterji Bell 206. Letala sodelujejo v vlogi platforme za neposredno letalsko podporo, ki je nujna za usposabljanje usmerjevalcev zračne podpore. Ena ključnih nalog letalske šole je tudi usposabljanje usmerjevalcev. LETŠ nastopa z inštruktorji na letalih PC-9M, ki lahko deloma tudi usposabljajo ta profil skupaj z inštruktorji za usmerjevalce. Pilatus nima sistema za preletni nadzor (Rover), zato usmerjanje poteka klasično. Tu usmerjevalec na podlagi značilnosti terena opisuje pilotu, kaj vidi, in s primerjanjem zagotovita, da je stvar, ki jo vidita kot cilj, ista.
Višji vodnik Almir Mujčinovič
Na mednarodni vaji za usmerjevalce zračne podpore, ki jo je organizirala Slovenska vojska, delujemo kot podpora usmerjevalcem tujih držav. Njihova naloga je usmerjanje različnih tipov letal in helikopterjev. Trenutno skrbim za italijansko skupino. V njej so kvalificirani FAC-i (Forward Air Controlers) ali usmerjevalci. Skupina štirih ljudi poleg usmerjanja letalske podpore kontrolira tudi medicinsko evakuacijo, ki jo izvajajo naši helikopterji Bell 206. Pri bojnem streljanju s PC9 so se zelo dobro izkazali. Izkušnje, ki jih na takih vajah izmenjamo, so zame zelo koristne. Tudi Afganistan ti da znanje in izkušnje, ki jih na vaji ne moreš dobiti. Tam res vidiš, kako je delati pod stresom. Zdaj vem, da ko sem se pred dvema letoma odločil za to pot, da sem se odločil pravilno. Niti malo mi ni žal. In po Afganistanu ti taka vaja, ko si na terenu brez ogrožanja, pomeni skoraj užitek. Vendar pa je še vedno največji izziv prepričati ženo, da je to, kar delam, v redu in varno.
Štabni vodnik Sergej Savov, vodja Oddelka za usmerjanje združenega ognja
Z delom usmerjevalca sem se srečal leta 2004, ko smo začeli interne tečaje na letalski šoli, takrat še po Natovem Stanagu 3978, izdaja 1. Ta se je v tem času zelo spreminjal in dopolnjeval. Zdaj delujemo po četrti izdaji, pripravlja pa se že peta. To je nujno, saj tudi, če veliko znaš in veš, se vseskozi spreminja, od orožja do uporabe sile. Na tem smo veliko delali tudi v naši delovni skupini TACP, to je Tactical Air Controll Party. Obiskovali smo tečaj v ameriški šoli Joint Terminal Attack Controllers Qualification Course v nemškem Rammsteinu. Tečaj, ki traja pet tednov, ti da začetne kvalifikacije oziroma certifikat, ki ti pozneje omogoča, da dobiš klicni znak oziroma opravljaš delo v neki operaciji. Seveda se je treba usposabljati kar naprej, vsaka operacija ima svoje, dodatne zahteve, kot na primer, kakšne kontrole moraš imeti, koliko časa mora med njimi preteči in kakšno vrsto opreme mora posamezna država prinesti s seboj. Ena izmed zahtev je tudi sistem video downlinka, preletne kontrole. Mi imamo Rover, ki v Afganistanu deluje. Afganistan je bila izkušnja, na katero te ne more nihče pripraviti in nič ni tako, kot ti povedo doma. In če bi moral iti še enkrat, bi dejal, dajte mi dva dni in sem pripravljen.
Štabni vodnik Massimo Centa, Alpinska brigada Julija
Delo usmerjevalca sem spoznal leta 2007, ko smo izvedli usposabljanja za usmerjevalce tako v Italiji kot v tujini. V Sloveniji sem prvič, vendar menim, da ne zadnjič. Upam, da bo ta vaja postala stalnica. Delo z vašimi inštruktorji je zelo zanimivo, ker so zelo izkušeni usmerjevalci. Taka vaja nam pomeni predvsem, da se naučimo nekaj novega in si izmenjamo izkušnje. V Afganistanu sem bil dvakrat in tam sem pridobil znanje, ki ti ga nobena vaja doma ne more dati. Tam v resnici počneš tisto, kar lahko počneš samo v takem okolju in ne v svoji državi. Tako smo delali z drugimi državami, kot so Združene države Amerike, Francija in Kanada, in prav to je tisto, kar da dodano vrednost in novo znanje. V vojski sem že dvajset let, čeprav nisem tako zelo star, imam jih le 37 (smeh). Začel sem kot zračni kontrolor in bilo je kar veliko razlogov, da sem se usmeril v delo usmerjevalca. Največji pa je, da ostanem v okolju aeronavtike. In ni mi žal.
Besedilo in fotografije: Nataša Oblak, Revija Slovenska vojska, Leto XX, 22.6.2012. št.10, str. 26-28