V Parku vojaške zgodovine Pivka so 27. junija gostili prav poseben dogodek. Ta dan so na slovesnosti pozdravili enega najpomembnejših razstavnih predmetov Vojaškega muzeja SV iz osamosvojitvene vojne, in sicer helikopter gazela TO-001 Velenje. Poleg pilotov Jožeta Kalana in Boga Šuštarja, ki sta z gazelo 28. junija 1991 prebegnila iz JA v Teritorialno obrambo, so slovesni dogodek pospremili minister za obrambo Aleš Hojs, poveljnik nacionalne garde Kolorada generalmajor H. Michael Edwards in drugi.

Helikopter gazela TO-001 Velenje je bil prvi letalnik Slovenske vojske in predstavlja muzejski predmet izrednega pomena za slovensko vojaško zgodovino.

Raztovarjanje helikopterja gazela v Parku vojaške zgodovine v Pivki (Fotografiji: Park vojaške zgodovine in Matjaž Ravbar)

»Po 21 letih bo v Parku vojaške zgodovine razstavljen eksponat, ki bo še leta vsem, ki bodo želeli kaj vedeti o slovenski zgodovini, gotovo povedal veliko o njej. Pogumno dejanje Kalana in Šuštarja je bilo izvedeno v času, ko je prav to dejanje pomenilo izjemno moralno podporo nam, teritorialcem, ki smo nekako verjeli, da smo sposobni premagati agresorsko vojsko. To pomembno dejanje je bila spodbuda za naše nadaljnje delovanje in čeprav takrat nihče ni vedel, koliko časa bo ta vojna trajala, je to dejanje pomenilo nekaj, kar bo za vedno ostalo v zgodovini slovenskega naroda,« je minister za obrambo Aleš Hojs pospremil novo pridobitev parka. Takrat je to dejanje pomenilo, da Slovenija misli resno, da je na poti k osamosvojitvi.

Že dobro leto prej zamisel o odhodu iz JA
Pilot, takrat kapetan 1. razreda Jože Kalan in letalski tehnik, zastavnik 1. razreda Bogo Šuštar sta poklicni karieri ustvarjala v JA. Ko se je začela vojna, nista niti trenutek razmišljala, na katero stran se bosta postavila. čŒakala sta le na pravi trenutek za prebeg. S helikopterjem gazela SA-341 sta bila od 27. junija nastanjena v mariborski vojašnici v eskadrilji za izvidovanje in opazovanje, njuna naloga pa je bila izvidovanje in opazovanje ob slovensko-hrvaški meji. Kalan pove, da sta 27. junija prepeljala ranjenega vojaka JA v mariborsko vojašnico. Dan pozneje se jima je ponudila priložnost.

Napovedan je bil desant na mariborsko letališče, zato sta takratnemu poveljujočemu dejala, da gresta poiskat varnejši prostor za helikopter, da ga med desantom ne bodo uničili. Iskala sta primerno lokacijo, kar pa je bila le pretveza. Natančno sta pregledala položaje vojakov in kam imajo usmerjeno orožje. Ko sta se usedla v helikopter, sta s polno močjo v nizkem letu preletela ograjo kadetnice, v kateri sta bila nastanjena, in se usmerila proti avstrijski meji, nato pa zavila proti Goltem, kjer sta pristala.

»Danes, 21 let po tem dogodku, lahko rečem, da je bilo na začetku veliko adrenalina. Strah naju je bilo šele potem. Razlika med takrat in danes je predvsem v tem, da smo malo starejši in vreme imamo veliko lepše,« začne pripoved Kalan. Dopolni ga Šuštar, ki pove: »Danes bi bil vsekakor enako pogumen. Za domovino nikoli ni bilo vprašanje poguma. čŒe ne bi uspelo s helikopterjem, bi šla pa peš, vendar sva takrat dejala, da sva le letalstvo, zato sva se odločila za prebeg s helikopterjem. Ni bilo časa razmišljati o občutkih. Razmišljala sva le, da morava čim prej pristati, da naju ne bodo zrušila letala napadalca ali naših, teritorialcev, saj sva še vedno nosila oznake nekdanje vojske.«

Podala sta se proti Rogli in ne da bi ugasnila motor helikopterja, prosila naključnega mimoidočega, naj obvesti policijo, da sta prebegnila k Teritorialni obrambi. »Na Rogli je bilo ob prvem pristanku preveč ljudi, zato sva se odločila, da nadaljujeva na Golte, vedela pa sva, da bi bilo vsako nadaljevanje le izzivanje. Naši niso vedeli, da sva prebegnila,« pove Kalan. »Bala sva se tako enih kot drugih, vendar sva strah takrat potisnila nekam zadaj.«

»Tega ne pozabiš nikoli, gotovo,« ga dopolni Šuštar. »Navadno naju vprašajo, ali naju je bilo strah, vendar to ni bil strah, je bilo bolj spoštovanje. Nisva se toliko bala, da naju zrušijo, temveč da naju bodo zrušili naši teritorialci. Nihče ni vedel, da sva prebegnila. Mislilo se je, da sva padla, ko sva delala za napadalca. To se je zgodilo s pokojnim Merlakom, vendar pa nas je Toni Merlak organiziral in skupaj smo načrtovali prebeg. Pozneje se je pokazalo, da naju je bilo upravičeno strah. Šele po dolgih letih se je dokazalo, da je letel v neoboroženem helikopterju in vozil kruh, uradno pa je bil še vedno na nasprotni strani.« Zamišljeno obmolkne.

Ko sta pristala na Golteh, sta se javila v štab Teritorialne obrambe, helikopter pa je bil večkrat premaknjen in ni deloval v nobeni bojni akciji. Med skrivanjem so na gazeli prebarvali vse oznake jugoslovanskega vojnega letalstva in nanjo naslikali oznake ter simbole TO. Gazela je dobila številko 001, na boku, kjer je bila kokarda JVL, pa sta bila naslikan znak Slovenske vojske in dodan napis Velenje. Na mestu, na katerem je bila prej jugoslovanska zastava, je bil naslikan slovenski grb. Kalan in Šuštar sta vedela, da ju bodo iskali, zato sta prosila štab, da je zavaroval tudi njuni družini. »Do odhoda JA smo se skrivali vsi,« pove Šuštar. Tako za njiju kot njih je bilo to težko obdobje. Tri mesece so se skrivali. Z družinama sta se videla v tistem času dvakrat v strogi tajnosti.

Minister Hojs in pivški župan Smrdelj sta ob pilotu Kalanu ter tehniku Šuštarju slavnostno prerezala trak in gazelo uradno predala na ogled. (Fotografija: Nataša Oblak)

Gazelo varovali do odhoda zadnjega vojaka JA
Gazela je bila med tem časom skrita na različnih lokacijah, od Planinskega doma na Smrekovcu do kmetije Rezoničnik v Belih Vodah 45 nad Šoštanjem. Zadnje njeno skrivališče je bilo v zidani lopi za orodje pri kmetiji Juvan v Zavodnjah 56 nad Šoštanjem, kjer so ga varovali do odhoda zadnjega vojaka JA iz Slovenije oziroma do 7. novembra 1991.

Helikopter so leta 1992 vpisali v civilni register z oznako SL-HAA in ga prebarvali v civilno barvno shemo, uporabljala pa ga je 15. brigada vojaškega letalstva za šolanje in prevoz potnikov. Nad Kočevsko Reko se je 21. junija 1994 zgodila nesreča, po njej pa so ga restavrirali in ga leta 1996 postavili kot spomenik na vhodu v letalsko bazo na Brniku.

Zamisel, da bi gazelo začasno razstavili v Parku vojaške zgodovine, je, kot je dejal vodja parka Janko Boštjančič, nastala v sodelovanju Vojaškega muzeja Slovenske vojske, Parka vojaške zgodovine in občine Pivka. Za prevoz helikopterja je poskrbel 670. LOGB iz Slovenske Bistrice. »Danes v parku združujemo na enem kraju nekaj najpomembnejših materialnih ostankov slovenske osamosvojitvene vojne. S tem domače in tuje obiskovalce seznanjamo z našim osamosvojitvenim procesom in ohranjamo spomin na vojno leta 1991.«

Vir: Revija Slovenska vojska, Letnik XX/11 20. julij 2012, str. 18-19