Sanje vsakega mladeniča so, da bi sedel v pilotski kabini bojnega letala. Tisti bolj drzni si upajo sanjati, da z bojnim letalom tudi letijo, najbolj predrzni med njimi pa si želijo, da bi bilo to reakcijsko letalo na bojnem letu. Seveda sem bil med temi sanjači tudi sam. Bil sem na dobri poti, da postanem pilot, pa se je zgodilo nekaj, kar je preprečilo moje sanje, in v vojaški knjižici je kmalu poleg pečata pisalo nezadostno (1). Nesposoben! Solze v očeh so pričale, da sem čuden, kajti pred vrati naborne komisije je ducat mladeničev komaj čakal na nezadostno. Jaz pač ne!
S štipendijo Ministrstva za obrambo in z indeksom strojne fakultete v roki sem imel dve možnosti. Končati letalsko smer na Fakulteti za strojništvo ali se vpisati na drugo fakulteto in tam iskati druge sanje. Trmast, kot sem, sem se odločil za prvo možnost, čeprav nisem vedel, kam me bo usoda z negativno oceno v knjižici peljala. Veliko let pozneje sem v pisarni prijateljice videl napis: Na koncu bo vse dobro, če še ni dobro, še ni konec! Zame takrat, ko sem dobil negativno oceno, to ni bilo dobro, ni pa še bilo konec. Letalstvo mi je že zlezlo pod kožo, toda pilot ne bom nikoli. To je bilo jasno vsem.
Že tako zelo zahteven študij letalstva na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani mi je tako kot večini mladih letalskih zanesenjakov zagrenil profesor, ki je imel tudi sam precej težav s svojim egom. Kljub temu je bil moj cilj vse bližje. Diploma mi je omogočila službo na MO. Oddelek, v katerem sem delal, ni imel z letalstvom nič skupnega. Za pesimista res nič, za optimista, kakršen sem jaz, pa je bil to obvoz do pilotske kabine. Zaposlil sem se v TV-studiu MO, hkrati pa sem postal novinar za letalstvo. Kjerkoli je dišalo po kerozinu, sem bil zraven. Leta v službi so minevala, moje ure naleta v letalih in helikopterjih SV pa so se nabirale. Letel sem z vsemi letalniki Slovenske vojske, le s tistim, o katerem sanjajo vsi mladeniči, ne. PC9M je ostal neosvojljiva lovorika, toda tudi to se je spremenilo.
Bil je čisto običajen dan. Snemali smo na letališču Cerklje ob Krki in prav tako nepričakovano, kot sem takrat, pred leti, dobil nezadostno oceno v vojaško knjižico, se je zgodilo. Povabilo na trenažni bojni let. Saj ne morem verjeti! Jaz bom ... ne le letel s PC9M, z njim bom letel na trenažnem bojnem letu! Sledila sta najdaljši dan in najkrajša noč v mojem življenju. Še nikoli si nisem tako zelo želel, da bo ura 7.30. Začne se brifing. Dobil bom tako imenovano anti-g obleko, če bo kaj narobe, moram slediti navodilom pilota, razlagajo mi o instrumentih in na koncu zanje najpomembnejše, naj se ničesar ne dotikam. Zdravnik tokrat potrdi, da sem v redu. Le moj utrip je visok. Jasno, da je! Srce mi od pričakovanja razbija, kot bi pravkar pretekel maraton. Usedem se v kabino. Zdaj gre zares. čŒeprav so občutki že zdaj, ko le sedim v letalu, nori, komaj čakam, da začutim veličastni g. Pripravil sem fotoaparat, letalski tehniki so me priklopili na »letalo«. Napihljiva anti-g obleka, kisikova maska, radijska zveza, varnostni pin na katapultnem sedežu je bil odstranjen. čŒe bo kaj narobe ... le potegnem, toda tega si res ne želim. Do zdaj sem le v filmih 
videl, kako se izstreliš iz letala. Rakete v lanserjih so nameščene, palci pilota in orožarja dvignjeni. Trojka pilatusov se odpelje po stezi in kmalu vzletimo. Pomislim, da zdaj ni več poti nazaj. Zdržati bom moral vse napore, ki jih na bojnem letu prenašajo piloti. Ostati moram miren in vse bo v redu. Na regulatorju sem si povečal dotok kisika v masko na maksimum in začel uživati. Pulz se je umiril. Razgled iz kabine je odličen. Za seboj smo pustili Novo mesto in Cerkniško jezero in pod nami je bil kmalu Poček.
Trojka se je ločila. Pilatusa sta krožila nad Postojno in Počkom ter varovala tretje letalo, medtem ko je to raketiralo cilje na tleh. Kmalu sva prišla na vrsto tudi midva z Lukom. Najprej tako imenovana suha naleta, da je Luka pripravil vse, potem pa je šlo zares. Strmo spuščanje, rezek zvok izstreljenih raket, dim in poteg ročice k sebi. Pilot je letalo obremenil do 5 g, ko sva zapuščala območje ciljev, fotoaparat mi je obstal v naročju, dihanje se je pospešilo. Sile na telo so neverjetne. Tarče so izginjale, cilj je uničen, je odmevalo v radijski zvezi, toda časa za počitek še ni bilo. Bojni let še traja. Po treh krogih sem na kombinezonu opazil kapljice. Ozrl sem se v pleksisteklo nad seboj in pričakoval orošeno kabino, s 
katere kaplja kondenz. Ni ga bilo. Kabina je bila kristalno čista, kapljic dežja pa od nikoder. Odpel sem si kisikovo masko in pot se je ulil iz nje. Od tod torej vse te kapljice. Obrisal sem se in masko zapel nazaj. Bila sva na polovici, želel pa sem si, da bi bila že pri koncu. Še trije naleti in vsega bo konec. Adrenalin, ki se je sproščal v meni, je bil neznanski. Težko si predstavljam, da bi ob vsem tem še upravljal letalo, poleg tega pa tudi streljal in bil ob tem popolnoma osredotočen na nalogo, ki jo imam. Že samo sedeti in opazovati je bilo zelo naporno, toda neprecenljivo.
Po dobro uro dolgem trenažnem bojnem letu sem si prav želel iz kabine. Dobil sem svojo dozo adrenalina in Luku sem po koncu leta čestital za izjemno doživetje, ki mi ga je namenil. »Dobro si prenašal vse skupaj,« mi je dejal. »Kako veš?« sem bil radoveden. »Poslušal sem te, kako dihaš. Bravo. Niso vsi tako mirni. Z nami greš lahko še na popoldanski let,« je bil jasen Luka. »Hvala lepa,« sem mu odgovoril, »toda danes imam letenja več kot dovolj. Izmučen sem in želim si le strniti vtise in ohraniti nasmeh na obrazu.« Ta je povedal vse. Bil sem najsrečnejši človek na svetu. Zdaj razumem, zakaj so le najboljši med najboljšimi lahko piloti bojnih letal. Nezadostna ocena v naborni knjižici zame pravzaprav ni bil konec. Bil je začetek. Začetek opravljanja poklica, ki mi je danes prav tako všeč in mi omogoča doživljanje še več adrenalina, kot bi ga bil deležen sicer.