Našo najboljšo padalko Ireno Avbelj, ki je že veliko let tudi pripadnica SV, vsi dobro poznamo, saj nas je v preteklih letih navduševala s številnimi odličnimi uvrstitvami na največjih civilnih in vojaških padalskih tekmovanjih. Po več kot 11.000 uspešnih skokih je pri doskoku v figurativnih skokih na lanskem evropskem prvenstvu v Kikindi v Srbiji nesrečno padla, zato je morala za nekaj časa pozabiti na padalska odličja in se sprijazniti, da bo največja zmaga, ko se bo po dolgotrajnem okrevanju in rehabilitaciji spet postavila na noge. Njeno okrevanje smo izkoristili za pogovor, v katerem nam je dala tudi nekaj koristnih nasvetov in napotkov, kako postati padalec, kako trenirati ter okrevati ob poškodbi.

Do padalstva z najmanj 16 leti
Padalstvo je poseben šport, saj se uvršča v skupino adrenalinskih športov. S padalstvom se lahko začneš ukvarjati pri 16 letih z dovoljenjem staršev oziroma zakonitega zastopnika, samostojno pa pri 18 letih. Pred prvim skokom mora kandidat opraviti zdravniški pregled pri pooblaščenem zdravniku in uspešno opraviti teoretični ter praktični del usposabljanja. Ta športna disciplina zahteva veliko in zbranosti v vsakem trenutku. »Tudi nedoslednosti ne dopušča, « pove Irena Avbelj in dodaja, da je v trenutkih, ko gre kaj narobe, treba v zelo kratkem času pravilno oceniti razmere in ukrepati. Vsi padalci se ves čas pripravljajo za takšne primere. Padalstvo je šport, ki je tudi zelo odvisen od vremenskih razmer. Padalci morajo iz letala vedno videti doskočišče, kar pomeni, da ne smejo skakati nad oblaki. Tudi hitrost vetra je za kraj pristanka predpisana, pri čemer pri skokih na cilj hitrost vetra ne sme presegati 7 m/s. Padalstvo je športna disciplina, ki bi jo težko primerjali s katerimkoli drugim športom, še z jadralnim padalstvom ne, saj ima toliko posebnosti, čeprav se pri obeh uporabljajo padala, ki pa so popolnoma različna.

Na dan izvedejo od šest do osem skokov
Trening padalcev se začne že zjutraj, ko se zberejo na letališču, na katerem skačejo, največkrat na letališču v Lescah. »Pripravimo prostor za zlaganje, na njem razgrnemo platna, pripravimo opremo, in sicer padala, kombinezone, čelade, očala, obutev, rokavice, višinomere ter varnostne naprave, pripravimo doskočišče in merilno napravo za merjenje natančnosti pristajanja in hitrosti ter smeri vetra,« je razložila Irena Avbelj. Nato izpolnijo startno listo, v katero se podpišeta vsak padalec in vodja skokov. Preverijo tudi vremenske razmere, se dogovorijo o vseh podrobnostih in ogrejejo. S pilotom se dogovorijo glede višine in smeri letenja. Namestijo si opremo in še zadnjič pregledajo opremo pred vkrcavanjem v letalo. Na dan opravijo od šest do osem skokov, pri čemer po vsakem doskoku naredijo kratko analizo. Po končanih skokih padala in opremo pospravijo, čaka pa jih še podrobnejša analiza aktivnosti. Poudarek na treningih je predvsem na posameznih delih skoka. Pri skokih na cilj je pomemben predvsem zadnji del skoka, da padalo pripelješ do idealnega položaja in s peto natančno zadeneš merilno napravo. Pri figurativnih skokih, ki se izvajajo v prostem padu, je poseben poudarek na hitrosti in natančnosti izvedbe. »Vse se dogaja pri hitrostih, večjih od 250 km/h,« pojasni Irena Avbelj. Posebne hrane padalci nimajo predpisane. »Vsekakor je pomembno, da padalec ne gre s polnim želodcem v letalo, saj so treningi dolgi in trajajo šest ur, pozimi tudi dlje, ker kombiniramo smučanje in skoke,« pojasni Irena Avbelj in doda, da je takrat pomembno uživati dovolj tekočine ter pridobiti dovolj energije, vendar ne s težko hrano.

Priprave pred prvim skokom
Da je Irena Avbelj prvič skočila, je preteklo kar veliko časa. Pred prvim skokom je morala uspešno opraviti teoretični in praktični del usposabljanja ter zdravniški pregled »Prvič sem skočila 14. junija 1986. Takrat smo bili nastanjeni na letališču. Zjutraj smo pripravili platna za zlaganje, se ogreli, podpisali startno listo, pripravili opremo, učitelji so nas razvrstili za vrstni red za skakanje, povedali so smer naleta, še enkrat smo ponovili postopke v izrednih primerih in se postavili v vrsto za pregled opreme. Potem smo odkorakali v letalo v nasprotnem vrstnem redu, kot smo iz njega nato skakali. Pri vstopu v letalo so nam na jeklenico, ki je bila napeta po stropu letala AN-2, pripeli vez za avtomatsko odpiranje glavnega padala. Potem je vsak obsedel s svojimi mislimi na sedežu,« se priprav na svoj prvi skok spominja naša najboljša padalka. Irena Avbelj nam je zaupala, da se bo svojega prvega skoka vedno spominjala. »Ko smo se z letalom dvigali na višino za odskok, sem vedela, da bom skočila. Po glavi mi je švigalo veliko misli, govorila pa sem si, da se moram umiriti in pripravi na odskok. Na vratih sem počakala na znak učitelja in se pognala v globino pod seboj. Nekaj trenutkov se ne spominjam, ker sem verjetno zaprla oči, potem pa me je nekaj močno zategnilo. Pogledala sem navzgor in nad seboj zagledala odprto okroglo zeleno kupolo padala,« je povedala Irena Avbelj in dodala, da se nato leta pod odprto kupolo do pristanka ne spominja več. Zelo dobro si je zaradi boleče zadnjice zapomnila padalski krst. »Vsi, ki so skočili pred menoj in so imeli enega ali tudi več tisoč skokov ter so bili tisti dan na letališču, so me z udarcem dlani po zadnjici krstili za uspešno opravljen prvi padalski skok,« je še povedala Irena Avbelj.

Okrevanje in rehabilitacija po nesrečnem doskoku
Po več kot 11.000 uspešnih skokih je po doskoku na evropskem prvenstvu v Srbiji lani huje padla in se poškodovala. S helikopterjem SV so jo kmalu po poškodbi prepeljali v Slovenijo, kjer je po operaciji nadaljevala zdravljenje. »To je bil moj 11.093. skok, ki se je tako nesrečno končal,« pove Irena Avbelj in dodaja, da je še danes zelo hvaležna SV, da je takrat po njo poslala helikopter, s katerim so jo pripeljali v domovino. Kot pravi, bi bila brez tega posredovanja danes v precej slabšem stanju, kot je. V bolnišnici v Kikindi so ugotovili, da ima zlomljeno levo nogo, čeprav so ji slikali tudi hrbtenico. Šele v ljubljanskem kliničnem centru so ugotovili, da ima še večkrat zlomljeno križnico, polomljeni dve vretenci, poškodovane živce na obeh nogah in potrgane vse vezi v desnem gležnju. »Ne predstavljam si, da bi me domov vozili po tistih luknjastih cestah. Že nekaj kilometrov, da so me prepeljali od bolnišnice do helikopterja, je bilo mučnih. čŒutila sem vsak kamenček in vsako luknjo na cesti,« je dejala Irena Avbelj. Potem sta se začela intenzivno zdravljenje in rehabilitacija, in sicer dva meseca in pol v bolnišnici, kjer je prestala devet operacij, dva meseca pa je obiskovala rehabilitacijske terapije v centru Soča. Za njo so tudi dva meseca ambulantne rehabilitacije, zaplet pri zdravljenju, ponovno dva in pol meseca okrevanja v bolnišnici ter še štiri operacije. »Po devetih dneh mi je prvič uspelo, da sem se sama obrnila na bok. Takrat sem imela na levi nogi mavec, na desni  zunanji fiksater, v križnici in dveh vretencih osem vijakov ter povezav. Po 16 dneh ležanja so me prvič poskušali posedeti za nekaj sekund, potem pa vsak dan malo več,« je povedala Irena Avbelj in dodala, da je zaradi nezmožnosti premikanja v treh tednih izgubila zelo veliko mišične mase. Edino z rokami je ves čas lahko telovadila. Stiskala je obročke in raztegovala elastiko v različnih smereh. Poskušala je napenjati mišice, kolikor jih je lahko. Potem je počasi začela dvigovati noge. Po 46 dneh, ko so ji odstranili mavec in zunanji fiksater, so jo fizioterapevtke ob pomoči posebne mize prvič postavile na noge. Leve ni smela obremenjevati, desna pa jo je le malo držala. »Še dobro, da sem imela močne roke, da sem se obdržala,« se pošali Irena Avbelj. V centru Soča je potem ob pomoči fizioterapevtov začela izvajati vaje za gibljivost in moč. Tudi z elektrostimulacijo so ji pomagali. Dvigala je noge in boke, krožila z nogami ter izvajala nihajne vaje in vaje za hrbet. Ko so se ji rane zacelile, je imela tudi veliko vaj v bazenu. »Nikoli si nisem predstavljala, kako hitro zgubiš mišično maso in kako dolg postopek je, da si jo vsaj malo povrneš. Poleg tega se moraš ponovno naučiti gibov, ki so bili prej samoumevni,« je še pojasnila Irena Avbelj. Ali bo lahko naša najboljša padalka spet kdaj začutila adrenalin in opravila svoj 11.094. skok s padalom, bo videla po končanem zdravljenju. Še vedno je precej neznank, na katere tudi zdravniki nimajo odgovora.

Besedilo: Marko Pišlar, revija Slovenska vojska, Letnik XX/15 12. oktober 2012, str. 26 in 27
Fotografije: Bruno Toič
 

---

V Sloveniji padalstvo ni zelo priljubljena športna panoga, saj se z njo ukvarja nekaj več kot 300 licenciranih padalcev in še manj začetnikov, poleg njih je tudi nekaj tandemskih oziroma turističnih padalcev. V tekmovalnem padalstvu smo Slovenci po uspehih že nekaj let v svetovnem vrhu. Precej večje zanimanje je za jadralno padalstvo, ki je v zadnjih letih pri nas navdušilo številne ljubitelje adrenalinskih športov. V Sloveniji naj bi se s tem športom ukvarjalo od 1000 do 1500 ljudi.