Ob črnem četrtku slovenskega letalstva 23. avgusta na ljubljanskem Barju se velja spomniti Slovencev, ki so prvi uspešno leteli in so se pri tem znali izogniti nesrečam. Pionir na letalnikih, lažjih od zraka, je bil Gregor Kraškovič, rojen pri Studencu na Blokah pred skoraj poltretjim stoletjem.
Prvi slovenski balonar Gregor Kraškovič je pred nekaj več kot dvesto leti na Dunaju objavil temeljno delo o zgodovini letalstva z njegovo vojaško uporabo pri nas in po svetu. Samo to morda ne bi bilo dovolj pomembno, če vrli pisec ne bi bil tudi sam eden od vodilnih letalcev svoje dobe več kot stoletje pred drugim odločilnim slovenskim posegom, ki ga je uprizoril Herman Potočnik Noordung leta 1928.
Avstrijska znamka s poletom Johanna Georga Stuwerja (Stubenrauch, 1732–1804) nad dunajskim Praterjem 6. julija 1784, še preden je Kraškovič prišel študirat v cesarsko mesto. Polet si je ogledal Jurij Vega, ki se je 17. aprila 1780 dal potrditi pri drugem polku za topničarja cesarske armade (desno).
Kraškovičevi dosežki niso neznani slovenskim in hrvaškim vojaškim krogom, pa tudi širša svetovna javnost jih ni spregledala; žal pa so doslej ostali zgolj na ravni posameznih poročil o njegovih odmevnih poletih. Gregor Kraškovič je bil rojen pri Studencu na Blokah 3. marca 1767. Kljub revščini se mu je s cesarskimi štipendijami uspelo prebiti skozi ljubljansko gimnazijsko in višje filozofsko šolanje, tako da je leta 1796 dosegel medicinski doktorat na dunajski univerzi. Tedaj je že skoraj desetletje zbiral gradivo o zgodovini civilnega in predvsem vojnega letalstva, ki se je začelo razvijati šestnajst let po njegovem rojstvu, torej leta 1783 v Parizu.
Desno: Kraškovičeve sklepne misli o teden dni trajajočem poletu iz britanskega Plymoutha v ameriško Philadelphio.
Kraškovič in njegov prijatelj dr. Ivan Nepomuk Menner (Männer; rojen v zahodni Avstriji, umrl po letu 1846, najverjetneje v Zagrebu) sta leta 1808 s podeželske posesti cesarsko-kraljevega komornika grofa Sigismunda Erdödyja (Zsigmond; 1775- 1813) pri Veppu (Vépp, Vép) na Ogrskem, 8 km vzhodno od mesta Szombathely južno od Dunaja, spustila velik okrogel balon, napolnjen s plinom. Ob poletu na sever je balon dosegel višino 400–500 m, nato je odplaval jugovzhodno proti turški meji, kot je Kraškovič poročal leta 1810 na 78 straneh svoje vojaško-tehniške knjižice o zgodovini letalstva; bližina turške meje tedaj že dolgo ni bila nevarna. Zgledoval se je po izkušnjah z baloni danskega izumitelja zračne pošte Johana Petra Coldinga (1773 -1858) z dne 27. septembra 1806. Kraškovičev gostitelj Sigismund Erdödy je bil eden od mlajših sinov konjeniškega generala in hrvaškega bana Ivana Nepomuka II. Erdödy de Monyorókerék in Moslavine (Monoszló, János; rojen leta 1733 v Vépu, umrl leta 1806 v Zagrebu), lastnika Starega gradu v Varaždinu. Podpora hrvaškega bana in za njim njegovega sina je pomagala Kraškoviču med Varaždinci. Takoj po Kraškovičevem spuščanju balonov je Vép 16. junija 1809 odigral pomembno vlogo v Napoleonovi bitki pri severovzhodnejšem Gyoru (Raab).
Baloni v Vegovih vojnah
Kraškovič je v svoji zgodovini letalstva navdušeno navajal bojne prerokbe člana francoske vlade, kemika Antoine-Françoisa Fourcroya (1755–1809). Ta je preroško opisal vojaško uporabo balonov za opazovanje in prenašanje optično-telegrafskih sporočil med francoskimi generali Etiennom (Jean-Étienne Vachier-Championnet (1762–1800)), François-Séverinom Desgraviers-Marceaujem (1769- 1796) in Josephom Sebastienom Mayerjem (1763–1834) ob bitki pri Fleursu. Za bojišča ob Renu je francoski stotnik in prvi častnik aeronavtske kompanije Jean-Marie-Joseph Coutelle (1748– 1835) ob pomoči slikarja – inženirja Nicolas-Jacquesa Contéja (1755–1805) in inženirja Nicolasa Lhomonda organiziral šolo za vojaška opazovanja v Meidonu. Vse ni šlo gladko, saj je Charlesov učenec Conté med poskusi v vojaškem razredu celo izgubil levo oko. Morda je prav zato leta 1796 za sporazumevanje med vojaki – balonarji predlagal optični telegraf Claudea Chappeja (1763–1805), preizkušen med Parizom in Lillom in ob naznanilu francoske osvojitve dotlej avstrijskega Condé-sur-l'Escauta avgusta 1794 manj kot uro po dogodku. Enote Jurija Vege so poskušale poizvedovalno dejavnost sovražnikovih balonov preprečiti med blo
kado Mainza leta 1796, a po večini brez učinka. V presledkih med bitkami so francoski balonarji radi kar prijateljsko pojasnili svoje tehniške dosežke sovražniku v dobi, ko vojaške skrivnosti še niso bile to v pravem pomenu besede. Ognjeni krst revolucionarnih balonov je bil v bitkah pri Charleroi 2. junija 1794 in pri Fleursu 26. junija 1794. Tam so uporabljali na vrveh vpete, nedolgo pred tem izumljene podolgovate balone Coutellejevega prijatelja Charlesa, izdelane na nekdanjem prestolonaslednikovem gradu Meudon. Pri Fleursu je med bitko z balonom poletel tudi vodilni pariški kemik Guyton de Morveau, ki se je pred tem že dvakrat dvignil z vodikovim balonom le pet mesecev po prvih poletih, 12. junija 1784. Kraškovič je navdušeno bral njegova dela, ki jih je v svoji knjižnici na Bregu v Ljubljani hranil tudi Žiga Zois.
Levo: Vojaške knjige, ki jih je Kraškovič uporabil za svojo zgodovino letalstva: nemški del z enciklopedijo Johanna Georga Krünitza (1728–96) iz leta 1801 in začetek francoskih navedb s študijo rusko-danskega akademika Christana Gottlieba Kratzensteina (rojen leta 1723 v Wernigerodu, umrl leta 1795 v Köbenhavnu).
Tvorec francoskih zmag, vojni minister Lazare Nicolas Marguerite Carnot (1753- 1823), je bil pobudnik uporabe balonov, o katerih je že 17. januarja 1784 akademiji predložil odmevno razpravo Lettre à l'Académie des sciences sur les Aérostats o krmarjenju balonov s parnimi stroji in jo objavil leto pozneje. Parni stroji so bili pisani na kožo njegovemu tedaj še nerojenemu sinu Sadiju. Lazare Carnot se je že zavedal, da je krmarjenje težkih balonov veliko obetavnejše od lahkih plovil, prepuščenih na milost in nemilost vetru. Leta 1797 je že kot minister objavil prvo poročilo o Montgolfierjevem izumu hidravličnega ovna. Ko je nadvojvoda Karel porazil Coutellejevega poveljnika Jean-Baptista Jourdana pri Würzburgu 3. septembra 1796, je tudi Coutellejev balon Hercule šel v ujetništvo in je še danes v veselje turistov razstavljen na Dunaju. Nekatere balone so Habsburžani pozneje sporazumno vrnili zmagovitim Francozom. Vega si je medtem dodobra ogledal ujete balone, potem ko je pri Würzburgu služil pod FZM (Feldzugmeister) Wilhelmom grofom Wartenslebenom in generalmajorjem Johannom Nepomukom Karlom grofom Krakowsky pl. Kollowratom baronom Auyezdom (Ugezd, 1748–1816). Temu je tik pred svojo smrtjo 15. avgusta 1802 na Dunaju napisal posvetilo k četrti izdaji prvega dela svojih matematičnih predavanj.
Baloni so bili ena od prvih vojaških tehnologij, uporabljenih za znanstvene namene. Balon »Entrepremant«, uspešen med bitko pri Fleursu 26. junija 1794, je podedoval fizik Étienne Gaspard Robertson (Robert, 1763 - 1837), eden od poglavitnih Kraškovičevih vzornikov. Egipčanske ostanke nekoč ponosne zračne flote, namenjene Napoleonovemu pohodu v Egipt leta 1797/98, ki jo je zdesetkal Horatio Nelson (1758–1805) pri zalivu Abu Qiru (Aboukir) ob Aleksandriji v Nilovi delti v prvih dveh dneh avgusta 1798, je po Bertholletovem in Jean-Antoine Chaptalovem (1756–1832) posedovanju precej manj krvavo uporabil Gay-Lussac za raziskave visokih plasti ozračja. Tako vojaški baloni kot tisti za znanstvene namene so bili napolnjeni predvsem s plinom, nekoč žal predvsem z dokaj nevarnim vodikom.
Kraškovič o zgodovini letalstva
Kraškovič je pripadal drugemu rodu letalcev; v Habsburški monarhiji je imel kar nekaj predhodnikov. Graški tiskar in raziskovalec meteoritov Alois Beckh Widmanstätten (Aloys Joseph Franz Xaver Beckh Edler von Widmanstetten; 1754 - 1849) je pred približno 800 gledalci spustil balon 200 m nad Dunaj v poznejšem Kraškovičevem domačem 4. Bezirku Wieden spomladi 1784 po večmesečnih preizkusih, začetih konec leta 1783, v zaprtih prostorih. Jan Ingenhousz (1730–1799) je 6. junija 1784 nad Dunaj spustil prvi toplozračni balon, sicer brez posadke, sočasno s prvim dunajskim poletom Johanna
Georga Stuwerja; pašo za oči je zagotovo opazoval tudi Vega, Kraškovič pa je bil tedaj še gimnazijec v Ljubljani. Ingenhouszovo zbiranje denarja za klub dunajskih balonarskih navdušencev sicer ni bilo ravno uspešno kljub nedvomni vojaški odmevnosti projekta. Precej starejši Ingenhousz je bil Kraškoviču in Vegi blizu tudi s postavitvijo strelovodov v sodelovanju z Vegovim nadrejenim prostozidarskim botrom, majorjem Leopoldom baronom Unterbergerjem (1734–1818). Vega je v nasprotju s Kraškovičem zavrnil Lanov model vakuumskega balona. Menil je, da »zaradi pritiska zunanje atmosfere na površino votlih in praznih krogel ne bo mogoče kovinskih lupin krogel nikoli tako stanjšati, da bi bile lažje od zraka, ki bi ga vsebovale krogle«. Zato je predlagal polnjenje balona z vodikom, kar je odobraval tudi Kraškovič. Kot primer vzgona je Vega navedel gibanje Montgolfierovega balona s segretim zrakom, ki je bilo tedaj že desetletje zelo priljubljeno. Poleg tega sta bila oba brata Montgolfier člana Lalandove prostozidarske lože devetih sester, kar je verjetno še posebej ugajalo dunajskemu prostozidarju in Lalandovemu dopisovalcu Vegi.
Desno: Lana-Terzijev vakuumski balon na sliki 4789 s strani 587 81. dela Krünitzove enciklopedije, ki jo je uporabljal Kraškovič.
Kraškoviču so bile francoske ideje očitno nadvse blizu, saj je svojo knjigo začel s citatom o letenju iz Rousseaujevega Émila, ki ga je vmes uporabil še kot navdušenec nad življenjem, predanim naravi. Navdušeno je navajal tudi pariškega dramatika Louis-Sébastiena Mercierja (1740–1814), posebej njegovo utopijo o uporabnosti letenja »Leto 2440«, izdano leta 1769, verjetno v nemškem prevodu Christiana Felixa Weißeja (1726–1804). Med svojimi praktičnimi vzorniki je Kraškovič naštel velikane, kot so bili Nicolas Louis Vauquelin (1763–1829), Klaproth, fizikalni kemik Claude Louis de Berthollet (1748–1822) iz Arcueila, Fourcroy, Lavoisier, Volta, Joseph baron Jacquin (1766–1839), prevajalec Lavoisierjevega dela v Berlinu leta 1792, kemik – farmacevt Sigismund Friedrich Hérmstädt (Hermstadt, 1760 - 1833) in Ludwig Wilhelm Gilbert. Kraškovičev seznam kaže odločne podpornike francoskega revolucionarnega znanstvenega dela pri vojaškem letalstvu.
Prekooceanske plovbe so Kraškoviča kot zavednega Slovenca spominjale na osvajanje zračnega prostora z baloni. Svojo predstavitev je začel z Dedalom in Ikarom, čeprav se morda niti ni prav zavedal poznejšega spora med letali, težjimi in lažjimi od zraka. Nato je zavil k nekoliko sodobnejšemu Johannu Müllerju Regiomontanusu (1436–1476), ki je v Nürnbergu cesarju Frideriku III. (1415–1493) predstavil orla iz lesa ob muhi, sestavljeni iz železa, ki je preletela zaznavno razdaljo, in tako napovedal poznejša vojaška letala. Še bolje se je godilo letalcem pod poznejšimi Habsburžani, saj je leta 1577 cesar Rudolf II. dal z vrha stolpa dunajske Štefanove cerkve spustiti mehansko letalo.
Posebno pozornost je Kraškovič namenil jezuitu Francescu Lanisu iz Brescie, ki si je leta 1670 zamislil vakuumski balon iz bakra. Njegov uspešen polet naj bi bil nasproten osnovam fizike, kot sta uvidela že Leibniz in praktični Otto Guericke. Joseph Gallien je v Avignonu leta 1755 razmišljal o torbi iz sukna ali kože, napolnjeni s plinom, lažjim od zraka, in o višjih plasteh ozračja, ki naj bi bile prav tako polne ter uporabne za letenje z baloni, polnjenimi s snovjo, lažjo od višinskega razredčenega zraka. Dognal je principe aerostatike na temeljih vzgona. Le desetletje pozneje je britanski bogataš Henry Cavendish leta 1766 spoznal izjemno lahkost gorljivega zraka, vodika; Black je z njim že delal poskuse stoletje pred slutnjo obstoja veliko manj nevarnega helija. Italijan,
preseljen v London, Tiberius Cavallo, je srečno opravil podobne poskuse z vodikom. Njegovo knjigo o balonih je hranil tudi Žiga Zois. V Neaplju rojeni Cavallo je leta 1771 odšel v Anglijo, kjer je leta 1779 postal član londonske Kraljeve družbe. Leta 1782 je zaslovel s preizkušanjem papirnatih balonov. Kljub kritikam Gabrijelovega brata Tobija Gruberja je sprejel ideje Erasmusa Darwina. Ta je razmišljal tudi o raketah na kisikovo in vodikovo gorivo, njegov vnuk pa je bil sloviti Charles Darwin.
Levo: Prva stran Prechtlovega poročila o Kraškovičevi in Mennerjevi predstavi z baloni nad dunajskim Praterjem 13. avgusta 1810 (Vaterländische Blätter 24. avgust 1810, str. 287).
Brata Etienne (1745–99) in Joseph de Montgolfier (1740–1810) svojih balonov nista puščala povsem praznih. Raje sta uporabila mehke in raztegljive ovoje iz svoje papirnice, ki sta jih polnila z lahko paro. Preboj se je takoj za njima posrečil še pariškemu profesorju fizike Jacquesu Alexandru Césarju Charlesu (1746–1823) ob pomoči bratov Robert, ki sta s tenkim premazom iz firneža kroglo iz tafta naredila bolj prožno. Razmeroma majhno kroglo s prostornino 35 m3 je Charles napolnil z vodikom, pridobljenim s spuščanjem žveplove kisline čez 500 kg železnih ostružkov. Polet si je ogledal celo Benjamin Franklin. 27. avgusta 1783 sta Charles in Nicolas Louis Robert (1761–1828) letela tričetrt ure iz Pariza z balonom premera 12 čevljev, ki se je v 2 minutah povzpel skoraj kilometer visoko. Tedanji letalci so se za poldrugo stoletje razdelili v dve skupini: med Montgolferjeve podpornike pod razredčenim zrakom in Charlesove občudovalce z gorljivim plinom, vodikom. Kraškovič je pripadal drugim, vodikovi baloni pa so bili sprva edini res uporabni za vojaške namene.
Drugi obljuden polet z razredčenim zrakom sta opravila profesor fizike abbé Jean François Pilatre de Rozier (1756–85) in vojaški poveljnik, major od leta 1781, François Laurent markiz d'Arlandes (1742–1809) 21. novembra 1783 ob 13.54 vLa Muette pri Parizu, in to takoj za lastnikoma tovarne papirja v Annonayu, bratoma Montgolfier, ki sta spuščala balone v noči na 5. junij 1783 in nato nanje obešala živali. Major d'Arlandes je zagotavljal vojaško uporabnost podviga. Predstojnik muzeja Pilatre de Rozier je srečno naredil mit iz poleta mlajšega Mongolfierja, ki ga je opazoval sam kralj. Ta je sprva hotel pod balon spraviti kaznjence, a Rozier si je uspešno izprosil to čast, ki pa 
jo je žal gnal predaleč. Bil je pretirano zaverovan v možnosti poleta pod hibridnim vodikovim – toplozračnim balonom, kar ga je stalo glave zaradi elektrostatičnega praznjenja kovinske konstrukcije. Mongolfierjev polet v Parizu so ogledali kralj Louis XVI., Benjamin Franklin in Barthélmi Faujas de Saint Fond (1741–1819). Ta je poročilo o Mongolfierjevih dodal svoji že pripravljeni knjigi, ki so jo natisnili leta 1783 v Parizu in jo je kupil Zois. Leto pozneje jo je prevedel nekdanji benediktinec Franz Übelacker na Dunaju, kjer si je prve balone ogledal tudi Vega.
Desno: Zamagnova skica Lanove ladje ob latinski pesnitvi iz leta 1768, tiskani v obdobju Kraškovičevega rojstva.
Poletov so se začeli lotevati številni pogumneži iz nižjih in višjih stanov v povezavi z vojaškimi krogi. Vrstila so se meteorološka odkritja letalcev pod baloni. Tako je belgijski profesor fizike in Charlesov pariški študent Robertson nad Vilno dognal, da temperature višjih zračnih plasti poleti niso enake zimskim. Odkritje se je kmalu izkazalo za nadvse pomembno v vojaški izrabi zračnega prostora. 18. junija 1803 si je Robertson na prvem povsem znanstvenem poletu ogledoval ozračje nad Hamburgom na višini približno 7000 m. S kopilotom, glasbenim učiteljem Augustom Lhorstom (Lhoëst), ki je bil prav tako doma iz nekoč habsburške Belgije, sta pod balonom, podedovanim iz bitke pri Fleursu (1794), tolkla po Bertholletovem pokalnem smodniku, izumljenem leta 1788 kot najmočnejšem dotedanjem razstrelivu. Ob njunih temperaturah 2 stopinji na višinah in tlakih razredčenega višinskega zraka 26 col udarec sploh ni povzročil poka. Dognanje je pomenilo pravi preboj v raziskovanju bojne uporabe razstreliv. Njun elektrometer ni kazal niti sledi elektrike, saj so bili oblaki ob tem razredčenem zraku nadvse tanki, sončni žarki pa skozi prizmo po lomu niso kazali živahnih barv. Končno sta pod balonom, polnjenim s plinom, dosegla višino 7170 m. Robertson je gledalcem rad kazal optične iluzije skupaj z duhovi, njegova meritev zmanjšane teže, obešene na vzmeti na velikih višinah, ki jo je opravil skupaj z André-Jacquesom Garnerinom (1769–1823), pa se je zdela sumljiva že uredniku, profesorju fizike Ludwigu Wilhelmu Gilbertu (1769–1824) v Annalen der Physik. Kraškovič je spoštljivo navajal Gilbertove in še posebej Robertsonove podvige, tako da je težko presoditi, na čigavo stran se je postavil ob njunem sporu. Šlo je tudi za nasprotje med akademskim učenjakom
Gilbertom in bolj cirkusantskim fizikom Robertsonom. Leta 1804 je Robertson na Dunaju objavil knjigo o svoji zračni ladji Minerva, ki jo je posvetil Volti. Isto leto je v Peterburgu po nalogu ruske akademije 1. junija 1804 postavil balon s premerom 30 čevljev in poletel skupaj s kemikom Saharovom 30. junija pod 9000 kubičnimi čevlji vodika, stisnjenega v balonu. Potnika sta namerila več kot 10 odstotkov višjo hitrost zraka na višini 5180 čevljev pri tlaku 729 mm živega srebra. Na različnih višinah sta lovila zrak, ki so ga po vrnitvi preučevali peterburški akademiki. Lahko si mislimo, da si je njun peterburški polet s pridom ogledal tudi tedanji jezuitski general, Slovenec Gabrijel Gruber.
Levo: Dubrovčan Brne Zamanja (Zamagna, Džamanjič‡, rojen leta 1735 v Dubrovniku, po SJ 1753, umrl leta 1820 prav tam) si je omislil takšno naslovnico za natis svoje latinske pesnitve o poletu z Lanovo zračno ladjo (1768), ki jo je objavil v času Kraškovičevega rojstva. Kljub razliki v letih sta se s Kraškovičem zagotovo srečevala med skupnimi zadnjimi leti v Dubrovniku.
24. junija 1804 sta Gay-Lussac in Jean Baptiste Biot dosegla višino 3977 m pod vodikovim balonom Fortinove izdelave, ki so ga uporabljali med Napoleonovim pohodom v Egipt. Gay-Lussacove zveze v vojaških krogih so omogočile povezavo med vojsko in vrhunsko znaniostjo. Gay-Lussac je delal poskuse s kompasom pod balonom, vendar ni opazil zaznavnih sprememb, v nasprotju z Robertsonom. 16. junija 1804 je Gay-Lussac za meritev nihanja magnetne igle uporabljal daljšo, 15-centimetrsko iglo kompasa, ki jo je preveril Charles Augustine Coulomb tik pred svojo smrtjo. Gay-Lussac je uporabljal živosrebrni Celzijev termometer in higrometer pariškega mojstra Richerja, izdelan po Horace-Bénédict de Saussurjevi predlogi. Nerodni Gay-Lussac je ob začetku poleta izgubil dva vodnika; tako ni mogel meriti elektrike v ozračju. Po vrnitvi v Pariz je s sodelavci najprej na École Polytechnique z Voltovimi eudiometri raziskal zrak, shranjen v vakuumski posodi, kot ga je zajel v višini 6636 m. Ugotovil je tako rekoč enako vsebnost kisika v primerjavi z zrakom, zajetim v okolici šole. Rezultate so primerjali tudi s Saussurjevimi meritvami zraka na Mont Blancu. Izkazalo se je, da ima ozračje povsod enako sestavo, kar je bilo odločilno za razvoj vojaškega letalstva.
Gay-Lussacova magnetna igla na višini 4 km ni nihala, teža balona pa se je tam uravnovesila z vzgonom. Pulz se je spustil pod 30 udarcev na minuto, kar se je zdravniku Kraškoviču zdelo še posebej imenitno. Kemijska preiskava zraka v steklenem balonu je
pokazala, da sta kisik in dušik ohranila razmerje, kakršno imata v spodnjih plasteh ozračja. 19. septembra 1804 je Gay-Lussac prvič potrjeno priletel nad 7 km. Po njem so poimenovali poskus s prehodom plina iz polnega balona v praznega. Ta eksperiment so Julius Robert Mayer in drugi pogosto navajali pri izpeljavi zakona o ohranitvi energije dvajset let pozneje. Zato Gay-Lussacove poskuse lahko označimo za predhodnike "mehanične teorije toplote", ki jo je v tistem času že ustvarjal njegov mlajši rojak Sadi Carnot (1796–1832), sin nekdanjega francoskega vojnega ministra Lazara Carnota.
Desno: Mannerjev (in Kraškovičev) polet iz leta 1811 in njuna pogumna mačka na ogrski znamki iz leta 1983.
Tedaj so na Dunaju zavarovali patent z orli kot usmerjevalci balonov. Nemški izumitelj in glasbenik Franz Leppich (1776–1818) pa je Napoleonu neučinkovito ponujal toplozračni in vodikov balon. Komaj kaj več uspeha je imel pri
vojaških nalogah Fjodora Vasiljeviča Rastopčina (1763–1826) v Moskvi. Kraškovič je pravilno dognal, da nam bo poznavanje močno spremenljivih višinskih vetrov omogočilo predvidevanje viharjev, ki ogrožajo ladje na morju. Že d'Alembert je za prusko akademijo leta 1746/47 preučeval vliv Lune in Sonca na plimovanje ozračja kot vzrok vetrov, natančne račune pa je dodal Valvazorjev prijatelj Edmund Halley leta 1686, še preden je v vojaški misiji obiskal naše kraje. Jasno je bilo, da je zrak tisočkrat lažji od vode in je njegovo plimovanje zato drugačno. V višinah naj bi pihali drugačni vetrovi in Kraškovič je v balonarstvu videl najboljšo pot za ugotavljanje, kakšni so.
Levo: Prva stran poročila o Kraškovičevem poletu v Bratislavi 15. septembra 1811, objavljena na Dunaju pol meseca pozneje (Vaterländische Blätter. Wien. 2. oktober 1811, str. 475).
Številnih Krünitzovih oziroma Floerkenovih navedb Kraškovič ni ponovil, kar morda pomeni, da mu niso bile dosegljive ali pa se mu niso zdele dovolj pomembne. V svoji knjigi je ob strani besedila kronološko zaznamoval opisovane dogodke vse do francoskega jadranja v viharju leta 1807, vendar ni navedel virov. Očitno si jih je ogledoval kar sam kot sodobnik in včasih celo priča dogodkov.
Enciklopedijo Johanna Georga Krünitza (1728–96) je nadaljeval teolog in jurist Friedrich Jacob Floerken (1758–99), nato pa njegov brat, teolog in biolog Henrich Gustav Floerken (1764–1835), ki je sestavil zvezke 78–123, vključno s članki o vakuumskih črpalkah in vojaških balonih leta 1801. Ta enciklopedija je bila najnovejša med Kraškovičevimi navedbami. V njej ga je zanimal predvsem obsežen članek na straneh 591–640 v 81. delu o Montgolfierju in vojaških balonih, imenovanih Luftball, Luftschiff ali Aerostat pod geslom Luftschiffkunst, Luftschiffahrt, Aeronautik.
Levo: Kratka notica o Mennerjevem (Männer) in Kraškovičevem poletu naslednji dan po dogodku v Wiener Zeitung 21. novembra 1814 na udarni prvi strani takoj po poročilu iz cesarske pisarne.
Prechtl o Kraškoviču ob mirovnem kongresu na Dunaju
4. marca 1810 sta Kraškovič in Menner (Männer) spustila majhen balon iz tafta s premerom 16 čevljev ob slovesnem vkorakanju kneza Alexandra Bertiera vojvode Neuchâtela-Wagrama (Neufchâtel, Neuschatel, 1776–1815). Ta je bil izredni francoski odposlanec na Dunaju za ureditev Napoleonove poroke s princeso Marijo-Luiso od 27. februarja 1810 do imenovanja za glavnega polkovnika v Švici 13. junija 1810. Vrla letalca sta si omislila letališče na univerzitetni zvezdarni pod pokroviteljstvom dvornega astronoma Franza von Paula Triesneckerja (Drissenecker, 1745–1817), naslednika Maximiliana Hella. Dosegla sta višino blizu 300 m, nato pa sta letalo s pritrjenim padalom spustila v dunajskem Leopoldstadtu brez vsake škode.
Zgodaj junija 1810 je Kraškovič skupaj z Mennerjem (Männer) razstavil balon premera 22 čevljev in obsega 72 čevljev iz jelenovih kož na ogled v dunajski k. k. jahalnici. Nad balonom je bilo varnostno padalo, kot ga je Valentin Vodnik opisal že takoj po prvi Garnerinovi uporabi nad Parizom 22. oktobra 1797. Ljudje so si ogledovali Kraškovičevo napravo in komaj čakali na polet. 13. avgusta 1810 sta Kraškovič in Menner spuščala balone s Praterja pred dvorjani in številno publiko. Kraškovič je preizkušal tako vodikove kot toplozračne balone; enega je opremil s padalom. Po načrtu Lana Terzija je uporabil štiri votle krogle, ki so z vzgonom dvigovale letalo. Precej ponesrečeno balonarsko predstavo je poldrugi teden pozneje Johann Joseph Ritter von Prechtl (rojen leta 1778 v Bischofsheimu, umrl leta 1854 na Dunaju) strokovno opisal in z nasveti podprl v vodilnem dunajskem tedniku. Prechtl je sicer matematično raziskoval let ptičev ob možni prireditvi za človeškega Ikarja v podporo Jakobu Degenu (rojen leta 1760 v Švici, umrl leta 1848 na Dunaju), ki je leta 1808 letel z vodikovim balonom, novembra isto leto pa je nad Pratrom opravil prvi krmiljeni polet in je končno zaslovel z letali, težjimi od zraka. Prechtl je bil v letih 1809/10 direktor nove tržaške Realne in navtične šole. Ob Kraškovičevem poletu se je že vrnil na Dunaj kot predavatelj na realni, nekoč jezuitski akademiji sv. Anne, kjer je v naslednjih petih letih utemeljil dunajski Politehniški institut, današnjo Tehniško univerzo z velikim pomenom za razvoj vojaške tehnike.
Kraškovič leti
Uspešen zdravnik in zgodovinar vojaškega letalstva Kraškovič kljub uspešnim poletom na Dunaju ni bil povsem zadovoljen. Želel si je domov, kar je ob preselitvi v Ilirske province pomenilo tudi odhod v francosko cesarstvo. Po zmagi pri Wagramu 5. in 6. julija 1809 je prostozidar Louis-Toussaint markiz deLa Moussaye (1778 -1854) 14. julija 1809 postal intendant Zgornje Avstrije. Na Dunaju je spoznal Kraškoviča, potem ko je že veliko slišal o njegovi nadarjenosti. Skupna jima je bila tudi naklonjenost prostozidarstvu, ki je bilo od 2. januarja 1795 v Avstriji prepovedano. Po miru, sklenjenem v Schönbrunnu 14. oktobra 1809, je Moussaye dan pozneje za dobro poldrugo leto postal koroški intendant. Od 27. junija 1811 do 9. aprila 1812 je bil glavni intendant Kranjske in s tem glavni policijski komisar Ilirskih provinc. Najimenitnejši član prostozidarske lože, ustanovljene 12. junija 1811 v Ljubljani, je bil Moussayev predhodnik, glavni intendant Ilirskih provinc od 10. junija 1810 Charles Godfray Redon de Belleville (1748–1820). Z vodilnega položaja je Louis-Toussaint markiz de La Moussaye svojega varovanca Kraškoviča priporočil benediktincu Rafaelu Zelliju za vrnitev v domače Ilirske province na ljubljanski profesorski položaj 26. decembra 1810: »Gospod Kraškovic, doktor medicine, rojen v Iliriji, znan po svojih literarnih delih, aerostat, kemik, slovit na Dunaju zarad
Desno: Kraškovičeve sklepne misli o teden dni trajajočem poletu iz britanskega Plymoutha v ameriško Philadelphio.Kraškovič in njegov prijatelj dr. Ivan Nepomuk Menner (Männer; rojen v zahodni Avstriji, umrl po letu 1846, najverjetneje v Zagrebu) sta leta 1808 s podeželske posesti cesarsko-kraljevega komornika grofa Sigismunda Erdödyja (Zsigmond; 1775- 1813) pri Veppu (Vépp, Vép) na Ogrskem, 8 km vzhodno od mesta Szombathely južno od Dunaja, spustila velik okrogel balon, napolnjen s plinom. Ob poletu na sever je balon dosegel višino 400–500 m, nato je odplaval jugovzhodno proti turški meji, kot je Kraškovič poročal leta 1810 na 78 straneh svoje vojaško-tehniške knjižice o zgodovini letalstva; bližina turške meje tedaj že dolgo ni bila nevarna. Zgledoval se je po izkušnjah z baloni danskega izumitelja zračne pošte Johana Petra Coldinga (1773 -1858) z dne 27. septembra 1806. Kraškovičev gostitelj Sigismund Erdödy je bil eden od mlajših sinov konjeniškega generala in hrvaškega bana Ivana Nepomuka II. Erdödy de Monyorókerék in Moslavine (Monoszló, János; rojen leta 1733 v Vépu, umrl leta 1806 v Zagrebu), lastnika Starega gradu v Varaždinu. Podpora hrvaškega bana in za njim njegovega sina je pomagala Kraškoviču med Varaždinci. Takoj po Kraškovičevem spuščanju balonov je Vép 16. junija 1809 odigral pomembno vlogo v Napoleonovi bitki pri severovzhodnejšem Gyoru (Raab).
Baloni v Vegovih vojnah
Kraškovič je v svoji zgodovini letalstva navdušeno navajal bojne prerokbe člana francoske vlade, kemika Antoine-Françoisa Fourcroya (1755–1809). Ta je preroško opisal vojaško uporabo balonov za opazovanje in prenašanje optično-telegrafskih sporočil med francoskimi generali Etiennom (Jean-Étienne Vachier-Championnet (1762–1800)), François-Séverinom Desgraviers-Marceaujem (1769- 1796) in Josephom Sebastienom Mayerjem (1763–1834) ob bitki pri Fleursu. Za bojišča ob Renu je francoski stotnik in prvi častnik aeronavtske kompanije Jean-Marie-Joseph Coutelle (1748– 1835) ob pomoči slikarja – inženirja Nicolas-Jacquesa Contéja (1755–1805) in inženirja Nicolasa Lhomonda organiziral šolo za vojaška opazovanja v Meidonu. Vse ni šlo gladko, saj je Charlesov učenec Conté med poskusi v vojaškem razredu celo izgubil levo oko. Morda je prav zato leta 1796 za sporazumevanje med vojaki – balonarji predlagal optični telegraf Claudea Chappeja (1763–1805), preizkušen med Parizom in Lillom in ob naznanilu francoske osvojitve dotlej avstrijskega Condé-sur-l'Escauta avgusta 1794 manj kot uro po dogodku. Enote Jurija Vege so poskušale poizvedovalno dejavnost sovražnikovih balonov preprečiti med blo
kado Mainza leta 1796, a po večini brez učinka. V presledkih med bitkami so francoski balonarji radi kar prijateljsko pojasnili svoje tehniške dosežke sovražniku v dobi, ko vojaške skrivnosti še niso bile to v pravem pomenu besede. Ognjeni krst revolucionarnih balonov je bil v bitkah pri Charleroi 2. junija 1794 in pri Fleursu 26. junija 1794. Tam so uporabljali na vrveh vpete, nedolgo pred tem izumljene podolgovate balone Coutellejevega prijatelja Charlesa, izdelane na nekdanjem prestolonaslednikovem gradu Meudon. Pri Fleursu je med bitko z balonom poletel tudi vodilni pariški kemik Guyton de Morveau, ki se je pred tem že dvakrat dvignil z vodikovim balonom le pet mesecev po prvih poletih, 12. junija 1784. Kraškovič je navdušeno bral njegova dela, ki jih je v svoji knjižnici na Bregu v Ljubljani hranil tudi Žiga Zois.Levo: Vojaške knjige, ki jih je Kraškovič uporabil za svojo zgodovino letalstva: nemški del z enciklopedijo Johanna Georga Krünitza (1728–96) iz leta 1801 in začetek francoskih navedb s študijo rusko-danskega akademika Christana Gottlieba Kratzensteina (rojen leta 1723 v Wernigerodu, umrl leta 1795 v Köbenhavnu).
Tvorec francoskih zmag, vojni minister Lazare Nicolas Marguerite Carnot (1753- 1823), je bil pobudnik uporabe balonov, o katerih je že 17. januarja 1784 akademiji predložil odmevno razpravo Lettre à l'Académie des sciences sur les Aérostats o krmarjenju balonov s parnimi stroji in jo objavil leto pozneje. Parni stroji so bili pisani na kožo njegovemu tedaj še nerojenemu sinu Sadiju. Lazare Carnot se je že zavedal, da je krmarjenje težkih balonov veliko obetavnejše od lahkih plovil, prepuščenih na milost in nemilost vetru. Leta 1797 je že kot minister objavil prvo poročilo o Montgolfierjevem izumu hidravličnega ovna. Ko je nadvojvoda Karel porazil Coutellejevega poveljnika Jean-Baptista Jourdana pri Würzburgu 3. septembra 1796, je tudi Coutellejev balon Hercule šel v ujetništvo in je še danes v veselje turistov razstavljen na Dunaju. Nekatere balone so Habsburžani pozneje sporazumno vrnili zmagovitim Francozom. Vega si je medtem dodobra ogledal ujete balone, potem ko je pri Würzburgu služil pod FZM (Feldzugmeister) Wilhelmom grofom Wartenslebenom in generalmajorjem Johannom Nepomukom Karlom grofom Krakowsky pl. Kollowratom baronom Auyezdom (Ugezd, 1748–1816). Temu je tik pred svojo smrtjo 15. avgusta 1802 na Dunaju napisal posvetilo k četrti izdaji prvega dela svojih matematičnih predavanj.
Baloni so bili ena od prvih vojaških tehnologij, uporabljenih za znanstvene namene. Balon »Entrepremant«, uspešen med bitko pri Fleursu 26. junija 1794, je podedoval fizik Étienne Gaspard Robertson (Robert, 1763 - 1837), eden od poglavitnih Kraškovičevih vzornikov. Egipčanske ostanke nekoč ponosne zračne flote, namenjene Napoleonovemu pohodu v Egipt leta 1797/98, ki jo je zdesetkal Horatio Nelson (1758–1805) pri zalivu Abu Qiru (Aboukir) ob Aleksandriji v Nilovi delti v prvih dveh dneh avgusta 1798, je po Bertholletovem in Jean-Antoine Chaptalovem (1756–1832) posedovanju precej manj krvavo uporabil Gay-Lussac za raziskave visokih plasti ozračja. Tako vojaški baloni kot tisti za znanstvene namene so bili napolnjeni predvsem s plinom, nekoč žal predvsem z dokaj nevarnim vodikom.Kraškovič o zgodovini letalstva
Kraškovič je pripadal drugemu rodu letalcev; v Habsburški monarhiji je imel kar nekaj predhodnikov. Graški tiskar in raziskovalec meteoritov Alois Beckh Widmanstätten (Aloys Joseph Franz Xaver Beckh Edler von Widmanstetten; 1754 - 1849) je pred približno 800 gledalci spustil balon 200 m nad Dunaj v poznejšem Kraškovičevem domačem 4. Bezirku Wieden spomladi 1784 po večmesečnih preizkusih, začetih konec leta 1783, v zaprtih prostorih. Jan Ingenhousz (1730–1799) je 6. junija 1784 nad Dunaj spustil prvi toplozračni balon, sicer brez posadke, sočasno s prvim dunajskim poletom Johanna
Georga Stuwerja; pašo za oči je zagotovo opazoval tudi Vega, Kraškovič pa je bil tedaj še gimnazijec v Ljubljani. Ingenhouszovo zbiranje denarja za klub dunajskih balonarskih navdušencev sicer ni bilo ravno uspešno kljub nedvomni vojaški odmevnosti projekta. Precej starejši Ingenhousz je bil Kraškoviču in Vegi blizu tudi s postavitvijo strelovodov v sodelovanju z Vegovim nadrejenim prostozidarskim botrom, majorjem Leopoldom baronom Unterbergerjem (1734–1818). Vega je v nasprotju s Kraškovičem zavrnil Lanov model vakuumskega balona. Menil je, da »zaradi pritiska zunanje atmosfere na površino votlih in praznih krogel ne bo mogoče kovinskih lupin krogel nikoli tako stanjšati, da bi bile lažje od zraka, ki bi ga vsebovale krogle«. Zato je predlagal polnjenje balona z vodikom, kar je odobraval tudi Kraškovič. Kot primer vzgona je Vega navedel gibanje Montgolfierovega balona s segretim zrakom, ki je bilo tedaj že desetletje zelo priljubljeno. Poleg tega sta bila oba brata Montgolfier člana Lalandove prostozidarske lože devetih sester, kar je verjetno še posebej ugajalo dunajskemu prostozidarju in Lalandovemu dopisovalcu Vegi.Desno: Lana-Terzijev vakuumski balon na sliki 4789 s strani 587 81. dela Krünitzove enciklopedije, ki jo je uporabljal Kraškovič.
Kraškoviču so bile francoske ideje očitno nadvse blizu, saj je svojo knjigo začel s citatom o letenju iz Rousseaujevega Émila, ki ga je vmes uporabil še kot navdušenec nad življenjem, predanim naravi. Navdušeno je navajal tudi pariškega dramatika Louis-Sébastiena Mercierja (1740–1814), posebej njegovo utopijo o uporabnosti letenja »Leto 2440«, izdano leta 1769, verjetno v nemškem prevodu Christiana Felixa Weißeja (1726–1804). Med svojimi praktičnimi vzorniki je Kraškovič naštel velikane, kot so bili Nicolas Louis Vauquelin (1763–1829), Klaproth, fizikalni kemik Claude Louis de Berthollet (1748–1822) iz Arcueila, Fourcroy, Lavoisier, Volta, Joseph baron Jacquin (1766–1839), prevajalec Lavoisierjevega dela v Berlinu leta 1792, kemik – farmacevt Sigismund Friedrich Hérmstädt (Hermstadt, 1760 - 1833) in Ludwig Wilhelm Gilbert. Kraškovičev seznam kaže odločne podpornike francoskega revolucionarnega znanstvenega dela pri vojaškem letalstvu.
Prekooceanske plovbe so Kraškoviča kot zavednega Slovenca spominjale na osvajanje zračnega prostora z baloni. Svojo predstavitev je začel z Dedalom in Ikarom, čeprav se morda niti ni prav zavedal poznejšega spora med letali, težjimi in lažjimi od zraka. Nato je zavil k nekoliko sodobnejšemu Johannu Müllerju Regiomontanusu (1436–1476), ki je v Nürnbergu cesarju Frideriku III. (1415–1493) predstavil orla iz lesa ob muhi, sestavljeni iz železa, ki je preletela zaznavno razdaljo, in tako napovedal poznejša vojaška letala. Še bolje se je godilo letalcem pod poznejšimi Habsburžani, saj je leta 1577 cesar Rudolf II. dal z vrha stolpa dunajske Štefanove cerkve spustiti mehansko letalo.Posebno pozornost je Kraškovič namenil jezuitu Francescu Lanisu iz Brescie, ki si je leta 1670 zamislil vakuumski balon iz bakra. Njegov uspešen polet naj bi bil nasproten osnovam fizike, kot sta uvidela že Leibniz in praktični Otto Guericke. Joseph Gallien je v Avignonu leta 1755 razmišljal o torbi iz sukna ali kože, napolnjeni s plinom, lažjim od zraka, in o višjih plasteh ozračja, ki naj bi bile prav tako polne ter uporabne za letenje z baloni, polnjenimi s snovjo, lažjo od višinskega razredčenega zraka. Dognal je principe aerostatike na temeljih vzgona. Le desetletje pozneje je britanski bogataš Henry Cavendish leta 1766 spoznal izjemno lahkost gorljivega zraka, vodika; Black je z njim že delal poskuse stoletje pred slutnjo obstoja veliko manj nevarnega helija. Italijan,
preseljen v London, Tiberius Cavallo, je srečno opravil podobne poskuse z vodikom. Njegovo knjigo o balonih je hranil tudi Žiga Zois. V Neaplju rojeni Cavallo je leta 1771 odšel v Anglijo, kjer je leta 1779 postal član londonske Kraljeve družbe. Leta 1782 je zaslovel s preizkušanjem papirnatih balonov. Kljub kritikam Gabrijelovega brata Tobija Gruberja je sprejel ideje Erasmusa Darwina. Ta je razmišljal tudi o raketah na kisikovo in vodikovo gorivo, njegov vnuk pa je bil sloviti Charles Darwin.Levo: Prva stran Prechtlovega poročila o Kraškovičevi in Mennerjevi predstavi z baloni nad dunajskim Praterjem 13. avgusta 1810 (Vaterländische Blätter 24. avgust 1810, str. 287).
Brata Etienne (1745–99) in Joseph de Montgolfier (1740–1810) svojih balonov nista puščala povsem praznih. Raje sta uporabila mehke in raztegljive ovoje iz svoje papirnice, ki sta jih polnila z lahko paro. Preboj se je takoj za njima posrečil še pariškemu profesorju fizike Jacquesu Alexandru Césarju Charlesu (1746–1823) ob pomoči bratov Robert, ki sta s tenkim premazom iz firneža kroglo iz tafta naredila bolj prožno. Razmeroma majhno kroglo s prostornino 35 m3 je Charles napolnil z vodikom, pridobljenim s spuščanjem žveplove kisline čez 500 kg železnih ostružkov. Polet si je ogledal celo Benjamin Franklin. 27. avgusta 1783 sta Charles in Nicolas Louis Robert (1761–1828) letela tričetrt ure iz Pariza z balonom premera 12 čevljev, ki se je v 2 minutah povzpel skoraj kilometer visoko. Tedanji letalci so se za poldrugo stoletje razdelili v dve skupini: med Montgolferjeve podpornike pod razredčenim zrakom in Charlesove občudovalce z gorljivim plinom, vodikom. Kraškovič je pripadal drugim, vodikovi baloni pa so bili sprva edini res uporabni za vojaške namene.
Drugi obljuden polet z razredčenim zrakom sta opravila profesor fizike abbé Jean François Pilatre de Rozier (1756–85) in vojaški poveljnik, major od leta 1781, François Laurent markiz d'Arlandes (1742–1809) 21. novembra 1783 ob 13.54 v
jo je žal gnal predaleč. Bil je pretirano zaverovan v možnosti poleta pod hibridnim vodikovim – toplozračnim balonom, kar ga je stalo glave zaradi elektrostatičnega praznjenja kovinske konstrukcije. Mongolfierjev polet v Parizu so ogledali kralj Louis XVI., Benjamin Franklin in Barthélmi Faujas de Saint Fond (1741–1819). Ta je poročilo o Mongolfierjevih dodal svoji že pripravljeni knjigi, ki so jo natisnili leta 1783 v Parizu in jo je kupil Zois. Leto pozneje jo je prevedel nekdanji benediktinec Franz Übelacker na Dunaju, kjer si je prve balone ogledal tudi Vega.Desno: Zamagnova skica Lanove ladje ob latinski pesnitvi iz leta 1768, tiskani v obdobju Kraškovičevega rojstva.
Poletov so se začeli lotevati številni pogumneži iz nižjih in višjih stanov v povezavi z vojaškimi krogi. Vrstila so se meteorološka odkritja letalcev pod baloni. Tako je belgijski profesor fizike in Charlesov pariški študent Robertson nad Vilno dognal, da temperature višjih zračnih plasti poleti niso enake zimskim. Odkritje se je kmalu izkazalo za nadvse pomembno v vojaški izrabi zračnega prostora. 18. junija 1803 si je Robertson na prvem povsem znanstvenem poletu ogledoval ozračje nad Hamburgom na višini približno 7000 m. S kopilotom, glasbenim učiteljem Augustom Lhorstom (Lhoëst), ki je bil prav tako doma iz nekoč habsburške Belgije, sta pod balonom, podedovanim iz bitke pri Fleursu (1794), tolkla po Bertholletovem pokalnem smodniku, izumljenem leta 1788 kot najmočnejšem dotedanjem razstrelivu. Ob njunih temperaturah 2 stopinji na višinah in tlakih razredčenega višinskega zraka 26 col udarec sploh ni povzročil poka. Dognanje je pomenilo pravi preboj v raziskovanju bojne uporabe razstreliv. Njun elektrometer ni kazal niti sledi elektrike, saj so bili oblaki ob tem razredčenem zraku nadvse tanki, sončni žarki pa skozi prizmo po lomu niso kazali živahnih barv. Končno sta pod balonom, polnjenim s plinom, dosegla višino 7170 m. Robertson je gledalcem rad kazal optične iluzije skupaj z duhovi, njegova meritev zmanjšane teže, obešene na vzmeti na velikih višinah, ki jo je opravil skupaj z André-Jacquesom Garnerinom (1769–1823), pa se je zdela sumljiva že uredniku, profesorju fizike Ludwigu Wilhelmu Gilbertu (1769–1824) v Annalen der Physik. Kraškovič je spoštljivo navajal Gilbertove in še posebej Robertsonove podvige, tako da je težko presoditi, na čigavo stran se je postavil ob njunem sporu. Šlo je tudi za nasprotje med akademskim učenjakom
Gilbertom in bolj cirkusantskim fizikom Robertsonom. Leta 1804 je Robertson na Dunaju objavil knjigo o svoji zračni ladji Minerva, ki jo je posvetil Volti. Isto leto je v Peterburgu po nalogu ruske akademije 1. junija 1804 postavil balon s premerom 30 čevljev in poletel skupaj s kemikom Saharovom 30. junija pod 9000 kubičnimi čevlji vodika, stisnjenega v balonu. Potnika sta namerila več kot 10 odstotkov višjo hitrost zraka na višini 5180 čevljev pri tlaku 729 mm živega srebra. Na različnih višinah sta lovila zrak, ki so ga po vrnitvi preučevali peterburški akademiki. Lahko si mislimo, da si je njun peterburški polet s pridom ogledal tudi tedanji jezuitski general, Slovenec Gabrijel Gruber.Levo: Dubrovčan Brne Zamanja (Zamagna, Džamanjič‡, rojen leta 1735 v Dubrovniku, po SJ 1753, umrl leta 1820 prav tam) si je omislil takšno naslovnico za natis svoje latinske pesnitve o poletu z Lanovo zračno ladjo (1768), ki jo je objavil v času Kraškovičevega rojstva. Kljub razliki v letih sta se s Kraškovičem zagotovo srečevala med skupnimi zadnjimi leti v Dubrovniku.
24. junija 1804 sta Gay-Lussac in Jean Baptiste Biot dosegla višino 3977 m pod vodikovim balonom Fortinove izdelave, ki so ga uporabljali med Napoleonovim pohodom v Egipt. Gay-Lussacove zveze v vojaških krogih so omogočile povezavo med vojsko in vrhunsko znaniostjo. Gay-Lussac je delal poskuse s kompasom pod balonom, vendar ni opazil zaznavnih sprememb, v nasprotju z Robertsonom. 16. junija 1804 je Gay-Lussac za meritev nihanja magnetne igle uporabljal daljšo, 15-centimetrsko iglo kompasa, ki jo je preveril Charles Augustine Coulomb tik pred svojo smrtjo. Gay-Lussac je uporabljal živosrebrni Celzijev termometer in higrometer pariškega mojstra Richerja, izdelan po Horace-Bénédict de Saussurjevi predlogi. Nerodni Gay-Lussac je ob začetku poleta izgubil dva vodnika; tako ni mogel meriti elektrike v ozračju. Po vrnitvi v Pariz je s sodelavci najprej na École Polytechnique z Voltovimi eudiometri raziskal zrak, shranjen v vakuumski posodi, kot ga je zajel v višini 6636 m. Ugotovil je tako rekoč enako vsebnost kisika v primerjavi z zrakom, zajetim v okolici šole. Rezultate so primerjali tudi s Saussurjevimi meritvami zraka na Mont Blancu. Izkazalo se je, da ima ozračje povsod enako sestavo, kar je bilo odločilno za razvoj vojaškega letalstva.
Gay-Lussacova magnetna igla na višini 4 km ni nihala, teža balona pa se je tam uravnovesila z vzgonom. Pulz se je spustil pod 30 udarcev na minuto, kar se je zdravniku Kraškoviču zdelo še posebej imenitno. Kemijska preiskava zraka v steklenem balonu je
pokazala, da sta kisik in dušik ohranila razmerje, kakršno imata v spodnjih plasteh ozračja. 19. septembra 1804 je Gay-Lussac prvič potrjeno priletel nad 7 km. Po njem so poimenovali poskus s prehodom plina iz polnega balona v praznega. Ta eksperiment so Julius Robert Mayer in drugi pogosto navajali pri izpeljavi zakona o ohranitvi energije dvajset let pozneje. Zato Gay-Lussacove poskuse lahko označimo za predhodnike "mehanične teorije toplote", ki jo je v tistem času že ustvarjal njegov mlajši rojak Sadi Carnot (1796–1832), sin nekdanjega francoskega vojnega ministra Lazara Carnota.Desno: Mannerjev (in Kraškovičev) polet iz leta 1811 in njuna pogumna mačka na ogrski znamki iz leta 1983.
Tedaj so na Dunaju zavarovali patent z orli kot usmerjevalci balonov. Nemški izumitelj in glasbenik Franz Leppich (1776–1818) pa je Napoleonu neučinkovito ponujal toplozračni in vodikov balon. Komaj kaj več uspeha je imel pri
vojaških nalogah Fjodora Vasiljeviča Rastopčina (1763–1826) v Moskvi. Kraškovič je pravilno dognal, da nam bo poznavanje močno spremenljivih višinskih vetrov omogočilo predvidevanje viharjev, ki ogrožajo ladje na morju. Že d'Alembert je za prusko akademijo leta 1746/47 preučeval vliv Lune in Sonca na plimovanje ozračja kot vzrok vetrov, natančne račune pa je dodal Valvazorjev prijatelj Edmund Halley leta 1686, še preden je v vojaški misiji obiskal naše kraje. Jasno je bilo, da je zrak tisočkrat lažji od vode in je njegovo plimovanje zato drugačno. V višinah naj bi pihali drugačni vetrovi in Kraškovič je v balonarstvu videl najboljšo pot za ugotavljanje, kakšni so.Levo: Prva stran poročila o Kraškovičevem poletu v Bratislavi 15. septembra 1811, objavljena na Dunaju pol meseca pozneje (Vaterländische Blätter. Wien. 2. oktober 1811, str. 475).
Številnih Krünitzovih oziroma Floerkenovih navedb Kraškovič ni ponovil, kar morda pomeni, da mu niso bile dosegljive ali pa se mu niso zdele dovolj pomembne. V svoji knjigi je ob strani besedila kronološko zaznamoval opisovane dogodke vse do francoskega jadranja v viharju leta 1807, vendar ni navedel virov. Očitno si jih je ogledoval kar sam kot sodobnik in včasih celo priča dogodkov.
Enciklopedijo Johanna Georga Krünitza (1728–96) je nadaljeval teolog in jurist Friedrich Jacob Floerken (1758–99), nato pa njegov brat, teolog in biolog Henrich Gustav Floerken (1764–1835), ki je sestavil zvezke 78–123, vključno s članki o vakuumskih črpalkah in vojaških balonih leta 1801. Ta enciklopedija je bila najnovejša med Kraškovičevimi navedbami. V njej ga je zanimal predvsem obsežen članek na straneh 591–640 v 81. delu o Montgolfierju in vojaških balonih, imenovanih Luftball, Luftschiff ali Aerostat pod geslom Luftschiffkunst, Luftschiffahrt, Aeronautik.
Levo: Kratka notica o Mennerjevem (Männer) in Kraškovičevem poletu naslednji dan po dogodku v Wiener Zeitung 21. novembra 1814 na udarni prvi strani takoj po poročilu iz cesarske pisarne.
Prechtl o Kraškoviču ob mirovnem kongresu na Dunaju
4. marca 1810 sta Kraškovič in Menner (Männer) spustila majhen balon iz tafta s premerom 16 čevljev ob slovesnem vkorakanju kneza Alexandra Bertiera vojvode Neuchâtela-Wagrama (Neufchâtel, Neuschatel, 1776–1815). Ta je bil izredni francoski odposlanec na Dunaju za ureditev Napoleonove poroke s princeso Marijo-Luiso od 27. februarja 1810 do imenovanja za glavnega polkovnika v Švici 13. junija 1810. Vrla letalca sta si omislila letališče na univerzitetni zvezdarni pod pokroviteljstvom dvornega astronoma Franza von Paula Triesneckerja (Drissenecker, 1745–1817), naslednika Maximiliana Hella. Dosegla sta višino blizu 300 m, nato pa sta letalo s pritrjenim padalom spustila v dunajskem Leopoldstadtu brez vsake škode.
Zgodaj junija 1810 je Kraškovič skupaj z Mennerjem (Männer) razstavil balon premera 22 čevljev in obsega 72 čevljev iz jelenovih kož na ogled v dunajski k. k. jahalnici. Nad balonom je bilo varnostno padalo, kot ga je Valentin Vodnik opisal že takoj po prvi Garnerinovi uporabi nad Parizom 22. oktobra 1797. Ljudje so si ogledovali Kraškovičevo napravo in komaj čakali na polet. 13. avgusta 1810 sta Kraškovič in Menner spuščala balone s Praterja pred dvorjani in številno publiko. Kraškovič je preizkušal tako vodikove kot toplozračne balone; enega je opremil s padalom. Po načrtu Lana Terzija je uporabil štiri votle krogle, ki so z vzgonom dvigovale letalo. Precej ponesrečeno balonarsko predstavo je poldrugi teden pozneje Johann Joseph Ritter von Prechtl (rojen leta 1778 v Bischofsheimu, umrl leta 1854 na Dunaju) strokovno opisal in z nasveti podprl v vodilnem dunajskem tedniku. Prechtl je sicer matematično raziskoval let ptičev ob možni prireditvi za človeškega Ikarja v podporo Jakobu Degenu (rojen leta 1760 v Švici, umrl leta 1848 na Dunaju), ki je leta 1808 letel z vodikovim balonom, novembra isto leto pa je nad Pratrom opravil prvi krmiljeni polet in je končno zaslovel z letali, težjimi od zraka. Prechtl je bil v letih 1809/10 direktor nove tržaške Realne in navtične šole. Ob Kraškovičevem poletu se je že vrnil na Dunaj kot predavatelj na realni, nekoč jezuitski akademiji sv. Anne, kjer je v naslednjih petih letih utemeljil dunajski Politehniški institut, današnjo Tehniško univerzo z velikim pomenom za razvoj vojaške tehnike.
Kraškovič leti
Uspešen zdravnik in zgodovinar vojaškega letalstva Kraškovič kljub uspešnim poletom na Dunaju ni bil povsem zadovoljen. Želel si je domov, kar je ob preselitvi v Ilirske province pomenilo tudi odhod v francosko cesarstvo. Po zmagi pri Wagramu 5. in 6. julija 1809 je prostozidar Louis-Toussaint markiz de
La Moussaye