Kljub stereotipnim predstavam o racionalnih pilotih, ki so zelo tehnično in naravoslovno usmerjeni, med »letalci« nemalokrat odkrijemo prave umetniške duše. Presenečenje ali pa tudi ne. Včasih namreč tudi piloti zaradi narave svojega dela, tako kot pesniki, ustvarjajo ponoči in spijo čez dan. Juice je takšna umetniška duša. Vzdevek je izpeljanka iz njegovega imena Jože. V Juicejevih krajih – v Prlekiji – se ime Jože uporablja tudi v skrajšani obliki Juš. V gimnazijskih časih pa mu je sošolec ime spremenil še iz Juš v Juice. Ta vzdevek se je potem prijel in ga uporablja še danes.
Juice nosi v sebi umetniškega duha, pri svojem delu pa je tudi zelo kritičen, natančen in zahteven do sebe in drugih. Pravi perfekcionist, kar se odraža tudi na nje
govih fotografijah. Resneje se je začel ukvarjati s fotografijo pred sedmimi leti, ko je še delal kot pilot v vojski. Kot vojaški pilot je imel možnost posneti fotografije, ki so bile zaradi vojaških letal in helikopterjev atraktivne že same po sebi. Letalska tehnika v vojski je mnogim nedostopna, Juiceu pa je bilo skozi delo zelo enostavno najti motive in posneti zelo privlačne fotografije. čŒe se je le dalo, si je med delom vzel trenutek za fotografiranje. Kot pravi, je začel z zelo enostavnim digitalnim fotoaparatom, ki ga danes verjetno dobiš v trgovinskem centru za nagrado, ko zapraviš več kot 10 evrov. Nekaj fotografij je seveda uspelo in tako si je zaželel boljše opreme in še več dobrih posnetkov.
Fotografija letalstva je nadgradnja ljubezni do poklica, logično nadaljevanje?
Vsekakor. Za letalstvo in z njim živim praktično vsa svoja leta. Kljub temu pa je ves ta čas prisotna še ena iskra, ki mi ne da miru. To je umetniški duh, ki traja že od osnovne šole dalje. V gimnaziji sem sodeloval tudi na mednarodnih likovnih tekmovanjih. Tako zdaj prepletam motive v fotografiji s trenutnim poklicem. Kot ljubitelju letalstva, v katerem sem že več kot 20 let, mi je ta tematika zelo pri srcu. Povezana je s tem, kar čutim. Ne fotografiram letal in tega okolja le zato, ker je to zame kot pilota priročno, ampak mi je to dejansko zelo privlačno. Včasih pri svojem delu pogrešam produkt. Zelo so mi 
všeč poklici, ki ustvarjajo izdelke. Zahvala in zadovoljstvo potnikov sta sicer odlična motivacija za delo, včasih pa mi je manjkalo tisto, kar doživlja na primer mizar, ki izdela svoj produkt – končni izdelek, na katerega je lahko ponosen. Zdaj mi fotografija prinaša ta del in dopolnjuje moj poklic.
V čem se razlikuje pogled na letala skozi fotografski objektiv od pogleda iz pilotske kabine?
Težko je potegniti ločnico. Ko sem začel pred štirimi leti delati v Adrii Airways, sem v službi vsak dan videl neskončno veliko motivov. S časom ta romantika morda malo zbledi in motivi so se začeli ponavljati: enaka letališča, bela letala. Takrat sem moral začeti gledati drugače, bolj z občutkom. Ni bil več dovolj le navaden pogled iz pilotske kabine. Da najdeš motiv, ki bi bil lahko privlačen tudi za druge, moraš videti nekaj več. Verjamem, da je tam zunaj še ogromno zanimivih motivov, kljub temu pa se moram zdaj, ko to počnem že nekaj časa, bolj potruditi, da jih najdem. V začetku kariere v Adrii Airways so bili vsi letalski motivi zame res skoraj čarobni. Vsa ta tehnika, ogromna letala čisto od blizu ... fascinantno. Te romantike je z leti res malo manj, so pa vedno prisotni posebni trenutki, in takrat hitro potegnem fotoaparat iz torbe.
Kje te spremlja fotoaparat? Je gledanje s fotografskim očesom iz hobija že preraslo v način življenja?
V tem trenutku je fotografija zame morda še vedno hobi, čeprav mogoče zahtevajo določeni projekti celo nekaj več časa, kot si v začetku predstavljaš oziroma koliko časa si vzameš. Fotoaparat, če se le da, vzamem s sabo. To pomeni tudi dva ali tri kilograme dodatne teže. Žal mi je samo takrat, kadar določenega trenutka ne ujamem v objektiv, ker nimam pri sebi fotoaparata. Fotografija je po drugi strani način življenja. Ker je moja služba – letenje – način življenja, je pravzaprav tudi fotografiranje letal način življenja.
Kaj je zate pravo bistvo fotografije? Sporočilo, zgodba in čustva, ki jih fotografija vzbudi pri naslovniku, ali kompozicija in barve?
Narediti dobro fotografijo, pomeni na nek način ujeti pravi trenutek, ki ga lahko doživiš ali pa ne. Dobra fotografija se od ostalih loči po tem, da ima dušo. Najprej mora fotograf začutiti motiv in zadihati s fotografijo. Niso dovolj le prava kompozicija, barve, tudi neki posebni motivi ne, temveč to, da zaživi celotna fotografija v povezavi z vsemi temi elementi. Da fotografijo začutiš, da ne vidiš zgolj nekega objekta na papirju, ampak doživiš fotografijo.
Fotografije torej ne vidiš zgolj kot dokument, predstavitev trenutka v času in prostoru, ampak jo doživljaš kot način izražanja, umetnost, gledanje na svet, sporočanje svojih pogledov, vizij, motivov?
Kompozicija vsekakor mora biti, lahko se tudi uporabi tako, da se z njo še bolj izrazi bistvo fotografije. Preko kompozicije dobiš izraz, ki ga fotografija kaže. Vendar pa nikakor ne vidim motiva le v tehničnem smislu. 
Vedno želim, da je fotografija nekaj več kot le dokument. Želim, da se dotakne, da te ustavi. Fotografija mora imeti zgodbo, dušo. Pri enem samem fotografiranju lahko posnamem tudi od 300 do 500 fotografij, na koncu pa sta le dve ali tri ustrezne, ki so mi zares všeč. Najslajši del je delo na terenu, ko vidiš motive, trenutke, ko si zunaj in uživaš v fotografiranju. Ko pa prideš domov in vse skupaj postaviš na računalnik, je potrebno iz posnetega materiala najti tistih nekaj fotografij, ki izstopajo.
Koliko obdeluješ posamezne fotografije? Kaj meniš o manipulaciji v sodobni fotografiji?
Kot se je pred časom razvijala razprava, ali se bo ob digitalni fotografiji obdržala film fotografija, je zdaj vprašanje, ali je digitalna fotografija, kjer so možnosti obdelave fotografije številne, to še fotografija ali že grafika. Nekateri so privrženci čiste fotografije, ki je takšna, kot jo posnameš v danem trenutku, nekateri pa so privrženci grafične obdelave, kjer lahko iz fotografije nastane tudi že ilustracija. Sam izbiram neko srednjo pot. Kljub obdelavi želim, da ostane fotografija in ne ilustracija. Vedno želim ohraniti prvinskost posnetka, kljub temu pa rad poudarim ostrino, barve, ki pritegnejo gledalca in na ta način še bolje govorijo zgodbo. Mejo pa si postavljam vedno sproti. Vsaka fotografija je zgodba zase. Eno fotografijo lahko ustvarjam tudi cel dan ali celo nekaj dni. Pogosto se dogaja, da moraš fotografijo tudi prespati, jo pustiti nekaj dni ali celo kakšen mesec pri miru. In potem jo vidiš na drugačen način, nekaj drugega zaznaš v njej. To je proces. Ni neke meje za posamezno fotografijo, vedno je odvisno od trenutka, motiva, tudi od tega, komu ali čemu je namenjena. Ve
m pa, da sem že šel kdaj predaleč pri obdelavi fotografij, vendar mi je všeč, da se ljudje sprašujejo o njej, tudi o tem, ali je obdelana ali ne. Želim, da ljudje razmišljajo o fotografiji, zadihajo z njo, ne da jo le gledajo. Nikoli ne skrivam oblikovanja fotografij.
Kakšna je zate dobra fotografija in katera je tista, ki bi jo označil za najboljšo?
Opazujem odlične fotografije kolegov fotografov in se poskušam postaviti v položaj fotografa, ko je poslikal eno takih dobrih fotografij. Razmišljam o tem, v kakšni situaciji je bil, o čem je razmišljal, kaj je videl, kako je nekaj videl, kako je prišel do določenega pogleda. In razmišljam, kaj bi naredil sam. Zelo so mi všeč letala v pristajanju skozi meglo, ko na koncih kril nastajajo vrtinci. Da posnameš dobro fotografijo takšnega trenutka, moraš biti v pravem trenutku na pravem mestu. In seveda imeti pravo, vrhunsko opremo. Takšne fotografije mi na primer še ni uspelo narediti. To je moj cilj. Še vedno me zelo privlači vojaška letalska fotografija. Iz vidika fotografije mi je na nek način celo žal, da zdaj, ko se ukvarjam s fotografijo, delam v civilnem letalstvu in ne v vojaškem. Na tem področju je zanimivih in vznemirljivih pogledov ter motivov še veliko več. Pri letenju v vojski je več neformalnega pristopa, v civilnem pa so vse procedure, faze letenja predvidene vnaprej, ni prostora za improvizacijo. V vojaškem letalstvu pa je zaradi drugačnega letenja, nepredvidljivih, včasih težkih situacij prisotnega več nekega posebnega naboja, ki ga v civilnem letalstvu ni. Takšni trenutki proizvajajo te posebne motive za fotografijo. Upam, da mi v prihodnosti uspe v objektiv ujeti še kaj zanimivega in da bom ob pravem času, na pravem mestu.
Besedilo: Sara Slodej, članek je bil objavljen v reviji In-Flight Magazine, okt-nov 2012, ki ga izdaja Adria Airways
Fotografije: Jože Kovačič