Na potovanjih po svetu redno srečujem Slovence. Večinoma, kakor jaz potujejo, a nekateri so si v tujini našli tudi svoj drugi dom. Pred dvema letoma, ko sem bil prvič v Afganistanu sem na letališču srečal Slovenko, ki je tam delala v zemeljski operativi. Takrat se mi ni to zdelo nič posebnega, saj se naši kontingenti tam menjavajo na pol leta in prav lahko bi bilo z njo enako. Pred mesecem, ko sem bil v Kabulu drugič, je bila še vedno tam. Tokrat me je zanimalo zakaj? Brigita Jelen Reynolds, vedno nasmejana Savinjčanka, je z veseljem potešila mojo radovednost.
Od kod prihajate in kaj vas žene naprej?Rojena jesenskega dne leta
Ste zaljubljeni v letalstvo ali je pač služba služba in vam ni pomembno, kje delate?
Takoj po končani srednji šoli za gostinstvo in turizem v Izoli sem se zaposlila na trajektih družbe s sedežem v Kopru. S Transeuropo Shipping Lines sem plula od čŒrne gore, preko Albanije, Maroka, Španije, Turčije, Holandije do Anglije. V enajstih letih pri TSL sem od delovnega mesta stevardese napredovala do položaja oficirja palube in imela svoj oddelek belega osebja. Enkratna izkušnja, ki me je naučila trikov čiščenja, fizičnega odstranjevanja rje, razbijanja betona, polaganja preproge, kitanja, varjenja, nakupovanja nerjavečih vijakov sredi Almerije, kjer nihče razen mene ne govori angleško, ... in še in še in še.
Ste imeli podobno službo kot jo imate tu tudi v Sloveniji?
Skoraj dve leti sem bila zaposlena na Aerodromu Portorož, pred tem sem v Luki Koper prelagala 50 kilogramske vreče in v Izoli kot natakarica metala ven pijance ob enih zjutraj.

Najprej, kako ste se znašli v Afganistanu? Sem verjetno ne prideš brez ideje, kaj bi tu počel?
Preden sem prišla v Kabul sem bila zaposlena pri Alfa Histra d.o.o.. Letalska legenda Borivoj Bivic je upal na razširitev firme in me je poslal na trening za kabinsko osebje. Med junijem
prošnjo za delo v gasilskem oddelku v našem kampu. Povedal mi je za spletni link, malo predstavil življenje v vojaškem/vojnem okolju, povedal kakšna je plača (ne, ni me samo sprenevedanje in življenje v stilu svetnice, rada poskrbim za dobre finance) in sem bila »pečena«. Ko smo pristali v Kabulu sem imela priložnost videti kamp in govoriti s človekom, ki je kasneje postal moj vodja izmene. čŒisto po slovensko sem z velikim nasmehom vprašala, kaj najbolj potrebujem za to službo, kakšno izkušnjo ali spretnost. Njegov odgovor, da NATO Security Clearance, me ni zadovoljil in sem vprašala še enkrat. Malce je zavil z očmi in ponovil odgovor. Glej ga šmenta, imel je prav!Zase trdim, da imam več sreče kot pameti in tako sem v slabih štirih mesecih bila varnostno preverjena v Sloveniji in s strani NATO-a, imela približno 15 cepljenj, razne zdravniške preglede in potrjen let iz Kölna v Kabul.
Kako ste našla službo na letališču KAIA?
Po tem, ko sem vlogo za delo po elektronski pošti poslala v Kabul (ISAF HQ) je bilo najhujše čakanje. Ko po dveh tednih ni bilo pozitivnega odgovora sem jim poslala kratek dopis in jim rekla, da čeprav je verjetno dosti več bolj kvalificiranih ljudi za pozicijo operativa s potniki (pax specialist), da nikoli ne bodo našli boljšega delavca od mene. Slovenci neradi hvalimo sami sebe, ampak včasih, ko ni nikogar drugega, ki bi to storil za nas, drugače ne gre. In Slovenci držimo besedo. Tudi jaz jo in se trudim vsak dan, da me razsodnost, mir in potrpljenje na delu ne minejo. (Joj Borut, kako sem to zadnje milo opisala!!! Smeh ...)

Kaj pravzaprav počnete, kakšen je vaš delavnik?
Delam za NATO-vo vojaško silo ISAF (angleško International Security Assistance Force; dobesedno slovensko Mednarodna varnostna podporna sila). Naša baza je izredno dobro varovana, letališko stezo delimo pa s civilnim letališčem na južnem delu, približno kilometer od našega kampa. Obožujem svoje delo in vem, da je malo ljudi, ki lahko to trdijo zase. KAIA ima opravka z izključno vojaškimi
leti in nekaj agencijami. Moje osnovne dolžnosti so check-in, izkrcavanje/vkrcavanje potnikov (za kar večinoma uporabljamo avtobus, saj je promet gost a naše načelo je »varnost je na prvem mestu«), lociranje izgubljene prtljage (najbolj neprijeten del, saj zaradi pogoste slabše komunikacije lociranje le-te traja in traja, vojaki pa se večinoma premikajo po kampih po Afganistanu in v tujini), sestavljanje razporeda letov, asistenca državam, ki imajo periodično nacionalne lete in prinašajo v Afganistan nove čete ali pa jih po končani turi pošiljajo domov na zaslužen dopust. Imam osemurni delovnik, en dan v tednu prost, dopust vsakih nekaj mesecev in zastonj zdravstveno oskrbo. V Sloveniji sem vedno samoplačnik in si delovne dobe ne morem plačevati, zavarovalnicam sem morala podpisati klavzulo, kjer se kritje za primer smrti v primeru sodelovanja v mirovnih operacijah izključi.
Kako se počutite, ko zaslišite na checkinu slovenski glas? In obratno, kako se odzivajo slovenski vojaki, ko jih ogovorite v slovenščini?Potniki zaradi različnih izkušenj drugod, utrujenosti in interesa različno reagirajo na pravila, ki so v veljavi na letališču in v samem kampu. Od približno 120ih SOP-jev (standardni operativni postopek) za kamp KAIA (Kabul Afghanistan Internatinal Airport) je za moje delo najpomembnejših približno 20, kar nanese veliko pravil. Skušamo biti fleksibilni, a vedno ne gre.
Borut, pri samem obisku si sam izkusil omejenost gibanja. Preverili smo prtljago, določen čas pred samim letu ste dobe
Prvič sva se srečala decembra 2009 ob obisku ministrice Jelušičeve. Kako doživljate obiske iz Slovenije?Sam obisk ministrice Jelušičeve in ministra Hojsa se je razlikoval zame v tem, da sem tokrat pogumno pristopila in vam naravnost povedala, da je vaš obisk zame v veliko veselje, saj ste prinesli s sabo košček domovine. V našem kampu tritisočih ljudi je le še en Slovenec, podpolkovnik Drago Magdič in slišati slovenščino je balzam za moja ušesa. Soprog, ki sem ga spoznala tukaj, je namreč Američan in razen kakšnega robantenja po domače, večinoma uporabljam angleščino. Vsake toliko pride v Kabul kakšen Slovenec in takrat jih nič ne pustim čakati, pristopim in jih ogovorim po slovensko. No ja, mogoče sem enkrat ali dvakrat dovolila, da so začeli v angleščini, ampak šala ni uspela, ker so na moji uniformi videli slovensko zastavo.
Je ekipa, ki dela na letališču mednarodna ali jo sestavljajo predvsem domačini? Kaj počnete v prostem času v državi, kjer se vsaj po moje ne moreš odpravit na popoldanski izlet na podeželje ali v park?Na letališču delamo civilisti različnih narodnosti, Romuni, Angleži, Novozelandci, Kanadčani ..., le naš šef je pripadnik francoske vojske. Smo dobri sodelavci, nekateri se v prostem času družimo malo več, z drugimi manj, ampak na srečo to ne pomeni trenj. V šotorih nasproti letališča vojaki včasih preživijo tudi po 5 ali 6 mesecev. Vsakemu od osemnajstih ljudi v teh natrpanih in niti malo prijetnih platnenih bivališčih pripada groba postelja in majhna skrinja za osebne potrebščine ter omarica za uniformo. Soba, ki jo delim s soprogom, je v zidani zgradbi in ima urejeno gretje, dve postelji, dve omari in mizo in stol. Prostora je le še za hladilnik, mikrovalovno pečico in televizijo. V enonadstropni zgradbi je tako približno 100-120 ljudi in souporabljamo štiri kopalnice s skupno dvanajstimi tuši. Poleti še kar gre, pozimi pa pogosto zmanjka tople vode. Kljub temu sem zelo zadovoljna.

Ko sem bila majhna sem hotela biti pevka, igralka, odvetnica, v srednji šoli sem komaj čakala, da lahko gledam televizijo brez omejitev, zdaj pa mi drugega ne preostane. V mesto ne grem, saj nam je pogosto prepovedano, nekaj milijonsko mesto kot Kabul pa ni kraj, kjer bi človek izzival oblasti. Telovadnico obiščem vsake toliko, da si dam duška na tekalni stezi, ostali čas preživim z možem, berem knjige, gledam razne serije in se včasih vprašam, kaj bo prinesla prihodnost.
Je Afganistan varna država, ali imamo samo mi, ki ga poznamo iz TV tak predsodek pred njim? Kako živijo? čŒesa si želijo?Ne vem, če se isto sprašujejo domačini. Nekateri so mnenja, da je Afganistan imel zlato dobo 50 let nazaj in da gre zdaj vse samo na slabše. Dežele za turistični obisk ne bi priporočila, ne glede na to, kako zanimivo zgodovino imajo in kako so gore prekrasne pozimi. Otroci, ki ne delajo na makovih poljih in hodijo v šolo, so srečni otroci, skoraj privilegirani. Družine, ki imajo topel dom in se pozimi iz Hindukušev ne rabijo preseliti v Jalalabad, kjer so temperature skoraj kot v Dubaju, so mirni. Žene, ki niso izgubile mož v bojih, in imajo nekoga, ki prodaja zelenjavo, imajo upanje. Niso vsi Afganistanci talibani, večina jih želi kar si želijo vsi normalni ljudje – družino, dom, službo in mir. Vsi tujci, ki smo v Afganistanu, smo za domačine tujci in za del njih sovražniki. čŒe se postavim v njihovo kožo jih popolnoma razumem. Ti ne?
Reportaža Afganistanska razglednica
ite Jelen Reynolds