čŒudovito jutro na pustno nedeljo se je delalo v smučarskem središču na avstrijskem Koroškem Mokrine, ko je ekipa dežurnih helikopterskih reševalcev že čakala na prvi polet. Radiolog in pilot Oliver Stastny, zdravstveni tehnik in navigator Rudolf Janz in »Notärzt« v helikopterju, sicer slovenski kirurg asist. mag. Jurij Gorjanc, so bili že pripravljeni, ko sva s fotografom Urbanom vstopila v njihovo bazo v Sonnenalp tik pod prelazom Mokrine. Še pred zajtrkom so nama iz zraka pokazali, kaj počnejo, zakaj in kako.
Zdaj razumete, zakaj sem raje pilot kot pa radiolog, mi je smeje, ko smo vzleteli nad bele strmine in vrhove priljubljenega koroškega smučišča, rekel pilot Oliver Stastny. »Da, da,« mi je celo uspelo reči, omamljeni od razgleda na bele, od sonca 
obsijane vrhove gora in osupli nad lahkostjo in tišino, s katero se je premikal EC 135. »Za poškodovanega bolnika je izjemno pomembno, da pristajanja in vzletanja ne občuti,« spet pravi in se ves čas smeje. »Naš odzivni čas - od klica, do prihoda do bolnika - je do 15 minut, pol ure po nesreči je človek že v bolnišnici,« mirno razloži statistiko. Po navadi jih prepeljejo v najbližjo bolnišnico, v Beljak, bolnike s poškodbo glave, hrbtenice in otroke pa v Celovec.
»Tu smo samo zato, ker je lokalna skupnost Šmohorja v Ziljski dolini želela imeti na tako velikem smučišču helikoptersko reševalno bazo. Hitrost reševanja in udobje ljudi, ki se poškodujejo, je na prvem mestu. Letimo skoraj do vsakega, ki se poškoduje. Danes bo na smučišču deset tisoč ljudi,« pri zajtrku razloži Jurij Gorjanc. »Å½e to, da na moji čeladi piše Notärzt, pove vse. Zdravnika je treba čim prej spraviti do bolnika, « pojasni. Sistem avstrijskega helikopterskega reševanja je v Avstriji dodelan in pregovorno – kot na splošno njihov zdravstveni sistem– urejen. Ve se, kam se leti, kdaj se leti, kdo leti, kakšni so postopki, protokoli in finančno kritje. Vse je znano in dogovorjeno, vsaka ekipa v pripravljenosti ima helikopter.
Mož iz slovenske Koroške
Jurij Gorjanc je kirurg s slovensko medicinsko fakulteto, doma s slovenske strani Koroške. Med avstrijske helikopterske reševalce ni zašel po naključju. Kdor ga pozna, ve, da pomagati ljudem jemlje dobesedno kot svoje življenjsko poslanstvo. Brez sramu pove, da je urgentna medicina zanjživljenjski hobi, ki ga jemlje zelo resno. Pred nekaj leti je svojo službo v Splošni bolnišnici Slovenj Gradec – tam se je dokazal kot odličen kirurg, vodil je ambulanto za bolezni dojk in si zamislil organizacijo dnevne bolnišnice – zamenjal za službo na avstrijski strani Koroške. Odšel je čez mejo, v Šentvid ob Glini, v bolnišnico usmiljenih bratov. Bolnišnica odlično dela tudi najtežje, »terciarne« onkološke operacije, kot so operacije tumorjev trebušne slinavke in jeter, pa je komaj tako velika kot slovenjgraška. »Preprosto ni omejitev. Onkologija tam odlično deluje. Tudi pri nas bi morali dati priložnost dobrim kirurgom v regionalnih bolnišnicah, saj jih imamo. Po drugi strani pa je tudi res, da regionalne bolnišnice včasih tudi malo 'spijo',« pravi.
Jurij operira tumorje trebuha, dojke in ščitnice. »Hotel sem videti in občutiti, kako medicina poteka v tujini. To je prevladalo pri odločitvi. Seveda sem zanje tujec, vendar se še nikoli nisem počutil tako,« pravi. Sanjsko kombinacijo služb imam, se smeje. čŒeprav je že pred leti magistriral iz raziskovanja visokogorskih omrzlin, raziskovanje nadaljuje, operira v Šentvidu ter dela v helikopterski urgenci v Avstriji in tudi Sloveniji. Jurij pove, da ima Slovenija medicinsko zelo dobro urejen sistem helikopterskega reševanja, povsem primerljiv z Avstrijo. Težave so tehnične.
Dobro naoljen sistem
»Kar velik naval je za delo v reševalnih helikopterskih ekipah. Imamo devet zdravnikov Avstrijcev, dva iz Nemčije, enega Madžara, Slovenca, večinoma so splošni zdravniki, nekakšni delni zasebniki (praktische Arzt), dva kirurga, dva anestezista, pediater in internist,« pojasni Jurij, ki to četico vodi kot LNA (Leitende Arzt). Avstrijski sistem helikopterske nujne medicinske pomoči ima kar 35 baz – v Sloveniji je še vedno le ena, čeprav strokovnjaki menijo, da potrebujemo vsaj tri –, sofinancirata jih država in avstrijski AMZS (ÖAMTC) ter Rdeči križ. Leti lahko načeloma neomejeno število zasebnih ponudnikov helikopterjev, ki se za baze dogovorijo z lokalnimi skupnostmi, kjer je pač potreba zaradi veliko nujnih stanj (denimo smučarska središča). Podjetje Flymed, pri katerem dela Jurij Gorjanc na Koroškem – lastnik podjetja je prim. dr. Guenther Schamp iz Oberpullendorfa v Zgornji Avstriji -, dela tako in ima trenutno dve bazi. Seveda vpliva tudi finančna kriza, pove Jurij, predvsem zapirajo baze oziroma jih odpirajo le na vrhuncih sezone.
Naj omenimo še znane slovenske težave helikopterskega reševanja. Ekipe še nimajo na voljo lastnega helikopterja, pri čemer bi se zaradi boljšega aktiviranja skrajšal čas prihoda do bolnika in naprej do bolnišnice, temveč uporabljajo helikopterje policije in vojske. Ob tem se čas izgubi tudi pri obveščanju. Financiranje še vedno ni povsem urejeno. Pred kratkim smo le pridobili heliport na stavbi še nedograjene nove urgence UKC Ljubljana, ti pa manjkajo še na ali ob nekaterih drugih bolnišnicah.
Akcija
Ko zazvoni telefon, se možje mirno oblečejo, ugotovijo lokacijo bolnika in odidejo do helikopterja. »čŒez eno uro se vrnemo,« nama pravi Jurij. Ne ve še natančno, kaj je z bolnikom. Opazujeva helikopter, ki se lahkotno dvigne in poleti čez hrib desno nad prelazom. čŒez približno 20 minut ga vidiva, kako vzleti proti dolini. Natančnočez uro se vrnejo, dotočijo gorivo in pripravijo helikopter. »Očitno nekoliko hujša alergijska reakcija,« Jurij opiše primer, vstopi v kontejner ob vzletni ploščadi ter »osveži« zalogo zdravil in pripomočkov. Helikopter Flymeda z Jurijem na krovu je tisti dan poletel še dvakrat – kot po navadi –, po zadnjem poletu se je v bazo vrnil že v soju žarometov.
Besedilo: Lucija B. Petavs, članek je bil objavljen na http://www.medicina-danes.si
Medicina danes, sreda, 20. februarja 2013, Št. 2
Fotografije: Urban Štebljaj