Pater Venčeslav Vrtovec (1894–1988), slovenski jezuit, duhovnik, nabožni pisec, letalski izvidnik, junak prve svetovne vojne, že osemintrideset let počiva na ljubljanskem pokopališču. Čeprav je bil eden pionirjev slovenskega letalstva, ga niso pokopali z vojaškimi častmi.
Venčeslav Marija Vrtovec se je rodil 12. septembra 1894 v Velikih Žabljah pri Ajdovščini kot najstarejši od desetih otrok v kmečki družini, Francu in Mariji, roj. Črnigoj, umrl pa je v visoki starosti 14. junija 1988 v Dravljah v Ljubljani. »Koruznega kruha doma sicer ni manjkalo, pač pa denarja in rok za delo na njivah, senožetih in vinogradih, zato sem šel pozno v šole,« je pripovedoval. Najprej ga je pot vodila v goriško Alojzijevišče, kjer je bival dve leti in se pripravljal na vstop v nemško gimnazijo jeseni leta 1907. Po prvem gimnazijskem letniku je bil v Gorici sprejet v malo semenišče. Ko je bil Vrtovec v peti gimnaziji, so zavod prevzeli jezuiti. To je bilo za njegov duhovniški in redovniški poklic odločilno. Poleti 1914 je Vrtovec zaključil sedmi gimnazijski razred – manjkala sta mu torej le še zadnji letnik in matura. »Pa se je dvignila tiste dni na nebo z ognjenimi črkami zapisana beseda 'vojna!' kot žareč, plameneč prst, ki zapoveduje, ki ima vso moč in vso oblast, ki črta in prekrižuje, in ki ne pozna usmiljenja … In tedaj sem stopil pred očeta in mu rekel: 'Oče, k jezuitom grem!' Odvrne mi: 'Ne pojdeš, rajši v vojsko …'«
Očetova napoved se je izkazala za pravilno. Oktobra, kmalu po začetku novega – za Vrtovca osmega – letnika, so mladeničem nenadoma podelili maturitetno spričevalo in jih poslali v vojsko.«
Maturante so namenili za častnike, tudi Vrtovca. »Kar nas je bilo [97.] tržaškega pešpolka, smo bili kmalu prepeljani nazaj v Gorico. A ker so mnogi Italijani od tam utekali v Italijo, so nas sredi zime odpeljali na Koroško v Breže, pozneje za nekaj časa v Leoben, od tam nazaj v Ljubljano, kjer smo imeli izpite za kadete. Od tam sem bil dodeljen 7. lovskemu bataljonu pri Borovljah. Od tam spet nazaj v Ljubljano, kjer sem v Šentvidu vadil vojake in stanoval v Zavodih. Nato sem bil dodeljen 47. mariborskemu polku in bil nekaj časa v Vipavi. Od tam smo odmarširali po Vipavski dolini in skozi Dornberk in Renče na fronto pri San Martinu [Šmartinščini], kjer je bilo zelo hudo. Tam sem dobil udarec s puško v kost nad desnim očesom, da sem kar omahnil. Mislim, da sem imel pretres možganov. Nekaj vojakov mojega voda (bil sem že poročnik) je tam obležalo.
V devetinštiridesetih mesecih vojske sem bil v jarkih nasproti Tržiču-Monfalcone, na Doberdobu, kjer sem v mokrih postojankah obolel – sklepni revmatizem in vnetje rebrne mrene. Od tam v bolnišnico za nekaj mesecev, in spet na fronto! To pot k Bosancem na Mengore pri Tolminu, kjer smo jurišali na Italijane. Od tam na postojanke med Mrzlim vrhom in Krnom. Slišal se je divji krik vojske, lomljenje kamenja in granat ob njem, trpljenje in umiranje ljudi, dolge vrste ranjenih in bolnih.« Vendar pa je tudi v bunkerjih na soški fronti sadil rože v konzervne škatle. Pravil je svojim sobratom pozneje o krutosti vojne: ko so bosanski vojaki s fesi na glavah (muslimanskim rdečim stožcastim pokrivalom s cofom) dali bajonete med zobe ali na puško in šli v juriš, je Italijane obšel tak strah in trepet, da so samo bežali. Iz bojevanja mu je ostalo tudi v spominu, kako je svojega nemškega vojaka pomočnika z bojne črte poslal v komandni štab. Vrnil se je opiraje se na puško. Krogla mu je šla skozi glavo. Zvečer ga je pokopal. Vojak je nosil svetinjico, na kateri je pisalo: »Kdor bo to nosil okrog vratu, ga krogla ne bo zadela.«
Kot poveljnik je bil odločen: Ko Bošnjaki na fronti niso hoteli na nosilih nositi zajetih italijanskih ranjencev, češ, to so naši sovražniki, je iz toka potegnil revolver, ga uperil vanje, »aliboste ali ne«, in dosegel, da so ubogali ukaz. O njegovem pogumu govori tudi dejstvo, da je med peto soško ofenzivo sam zaplenil mitraljez in pripeljal v ujetništvo 30 italijanskih vojakov.
Leta 1915 so avstro-ogrske vojaške oblasti začele novačiti prostovoljce v nov vojaški vojni rod za nov način bojevanja – v zraku. Prijavil se je za letalca in bil poslan v šolo za letalske opazovalce pri dunajskem Novem mestu. Postal je letalski izvidnik. Opazovalec je moral obvladati snov iz navigacije, telegrafije, meteorologije in fotografiranja, hkrati pa je bil usposobljen za rokovanje s strojnico in odmetavanje bomb iz letala. Vrtovca so dodelili v Divačo kot nastanitvenega častnika v novoustanovljeno letalsko enoto. Konec januarja 1917 so začeli s prvimi vadbenimi leti. Z letališča je vzletavalo po deset dvokrilnih letal, zlepljenih iz jesenovega lesa, na soško fronto. »Križarili smo po zraku od morja pa tja do snežnih Karavank.« Do maja leta 1917 je opravil približno 80 bojnih in izvidniških poletov. Včasih je bil v zraku sodni dan. Na strah ni bilo mogoče pomisliti, četudi so krogle zadevale rep, trup, krila. V zračnem boju s sovražnim bojnim letalom je bilo nekoč njegovo letalo čisto strto, spet drugič neštetokrat prestreljeno. »Pri enem od teh poletov je zmanjkalo olja v motorju in s pilotom sva za las ušla smrti – nedaleč od Sežane, tik ob Ljubljanski cesti. Rešil naju je propeler, ki je ujel prvi udarec tik neke vrtače.« Vrtovec je vse življenje nosil polovico tega propelerja s sabo kot spomin na ta dogodek. Na zadnjem poletu 23. maja 1917 je bil v zračnem boju nevarno ranjen. Odbita krogla je Vrtovcu zdrobila golen in poškodovala arterijo. Sledilo je deset mesecev bolniških dni v Ajdovščini in Ljubljani. Amputacije noge ni dovolil. Do konca je hodil njo, v njej pa nosil železno opornico.
Po okrevanju je od 8. avgusta 1918 deloval na letaliških opazovalnicah blizu Dunaja in na okoliških strminah. Bližal se je konec vojne. Po odpustu iz vojske 6. novembra se je naslednjega dne zvečer po dolgih letih vojskovanja spet vrnil k staršem v rodni kraj Velike Žablje. V ponedeljek, 10. novembra, je bil že odločen: odpotoval bo v Ljubljano in se pridružil jezuitom. Star že 24 let, na prsih s tremi odlikovanji – veliko srebrno medaljo in križcem za zasluge ter za dobljene rane –, imel je tudi čin nadporočnika, bi si lahko ustvaril lepo vojaško kariero, a imel je drug načrt: redovniški poklic je bil še živ.
S češkim pilotom sta se v Ajdovščini polastila letala, ki so ga zasegli Italijani, in z njim odletela v Ljubljano, kjer sta pristala na improviziranem letališču v Šiški. Sam je svojo pot od vojaškega letalca do jezuita leta 1921 opisal v članku »Z zrakoplovom v samostan« v Bogoljubu – cerkvenem listu za Slovence takole: »Na letališču so nas obkrožili naši domobranci in nekaj letalskih častnikov, čestitali so nam k dobro uspelemu poletu. Z veseljem so sprejeli tudi izvrstno letalo. Meni ni bilo več do vsega tega, moje misli so hitele drugam … Znal sem: jutri – 13. novembra – je praznik sv. Stanislava, patrona tistih, ki jih hrepenenje kliče v samostan, v samostan k dragemu Bogu … V bližini letališča sem zasedel vojaški avto in v par trenutkih sem bil sredi častitih očetov Družbe Jezusove v Ljubljani … Hvala ti, hvala večna, o, Gospod, in tebi, Svetogorska Mati božja!«
Nedvomno je p. Venčeslav M. Vrtovec med slovenskimi jezuiti izjemna osebnost. Vreden častitljivega in trajnega spomina.
Vir: FB Vatican News: celotno besedilo na https://www.facebook.com/vaticannews/