Podoben razcvet kakor civilno letalstvo doživlja tudi posebna veja letalstva, in sicer letalniki brez posadke ali brezpilotni letalniki (Unmanned Aerial Vehicle – UAV).

Razvoj je bil namreč odvisen od tehnološkega razvoja, ki je omogočil njihovo operativno uporabo. Vojaški, paravojaški in civilni trg se jim je dokončno odprl, ker so stroški njihove uporabe v primerjavi s konvencionalnimi letali neprimerljivo nižji.

Namen in klasifikacija UAV
Brezpilotni letalniki so bili razviti predvsem za nadzor, izvidovanje in obveščanje. Njihov razvoj so podpirali razvojni vojaški centri in obrambne agencije, saj so kmalu spoznali prednosti, ki jih imajo brezpilotna zračna plovila. Najprej so jih uporabljali za nadzor, izvidovanje in obveščanje na kriznih območjih, kjer je bila uporaba klasičnih letal ali helikopterjev nevarna. Tu so prednjačili Izraelci, ki veljajo tudi za začetnike na tem področju. Američani niso zaostajali, saj so kmalu spoznali pomembnost teh sistemov in tako razvoj usmerili glede na svoje potrebe. V zadnjem času se pojavlja tudi kratica UAS za Unmanned Aerial Systems. Samo v operacijah Enduring Freedom v Afganistanu in Iraqi Freedom v Iraku so koalicijske sile z brezpilotnimi zračnimi plovili opravile več kot 400.000 ur letenja.

Razvili so veliko različnih brezpilotnih letalnikov, ki opravljajo različne naloge. Klasifikacij zanje je sicer več, na splošno pa jih lahko razdelimo v štiri razrede. Prva so strateška in delujejo na velikih višinah ter zunaj vidnega območja, poleg tega so avtonomna več kot 24 ur, druga pa so taktična in letijo na srednjih višinah ter zunaj vidnega območja in so avtonomna do 12 ur. Naslednji so mini UAV, ki letijo v vidnem območju in so avtonomna do 2 uri. V četrto kategorijo sodijo navpično vzletajoča brezpilotna zračna plovila, kakršna sta fire scout in orka. Zadnja razvojna stopnja so bojna brezpilotni letalniki UCAV (Unmannde Combat Aerial Vehicle). Tudi tu gre razvoj v dve smeri, in sicer v ofenzivne sisteme brezpilotnih letalnikov, ki so opremljeni s klasičnim orožjem, torej raketami ali bombami, in v defenzivne sisteme, ki so opremljeni z elektronskimi motilniki signalov in močnostnimi napravami za motenje delovanja elektronskih naprav.

Zračni promet z brezpilotnimi letalniki
Dokler govorimo o mini brezpilotnih letalnikih, ni velikih posebnosti pri njihovi uporabi, saj letijo na sorazmerno nizkih višinah. Uporabniki morajo v najslabšem primeru o svoji dejavnosti obvestiti kontrolo letenja, ki poskrbi, da v tistem zračnem prostoru ni drugih plovil. Težave se začenjajo pojavljati pri taktičnih in strateških brezpilotnih letalnikih, ki ne smejo leteti v civilnem zračnem prostoru, če ta ni popolnoma zaprt. Vsak, ki si je ogledal kakšnega izmed svetovnih letalskih salonov, je lahko opazil, da razstavljavci predstavljajo veliko brezpilotnih letalnikov. Žal na evropskih salonih še nismo doživeli, da bi v letalnem programu nastopil taktični ali strateški brezpilotni  letalnik. Proizvajalci in vojske si zato že več let prizadevajo, da bi vojaški brezpilotni letalniki lahko neomejeno leteli v civilnem zračnem prostoru. Eurocontrol je zato napisal 31 priporočil, ki bodo v prihodnosti vojaškim brezpilotnim letalnikom omogočala neomejeno uporabo civilnega zračnega prostora. Žal Eurocontrol nima zakonodajne moči, tako da bo odprtost zračnega prostora za brezpilotne letalnike ostala domena vsake države posebej. Priporočila Eurocontrola zagotavljajo, da bo njihova uporaba na enaki varnostni ravni kot pri letalnikih s posadko. Preden bodo vojaškim brezpilotnim letalnikom dovolili leteti v civilnem zračnem prostoru, bodo morala izpolniti visoka tehnološka in varnostna merila. Na podlagi nesreče predatorja B v ZDA pred dvema letoma je NTSB zveznim letalskim oblastem (FAA) in ministrstvu za domovinsko varnost predpisal kar 22 varnostnih priporočil. Že dejstvo, da so v eni nesreči ugotovili toliko pomanjkljivosti, govori, da za varnost še ni dovolj poskrbljeno.


Eurocontrol je zato zapisal, da so glavni pogoji za uporabo brezpilotnih letalnikov v civilnem prostoru:

• uporaba brezpilotnih letalnikov ne sme zmanjšati varnosti drugih plovil;
• pravila za letenje morajo biti enaka za vse letalnike;
• kontrola letenja mora z brezpilotnimi letalniki ravnati enako kot z letalniki s posadko;
• brezpilotni letalnik mora imeti pilota, ki je odgovoren zanj tudi ob zasilnem pristanku;
• ob izgubi komunikacije med brezpilotnim letalnikom in pilotom se mora UAV avtonomno vrniti na izhodišče;
• pilot UAVja naj bi imel rezervno možnost komunikacije s kontrolo letenja;
• na voljo naj bi bil rezervni pilot;
• urjenje pilotov naj poteka tudi za postopke v sili