Povečane vojaške aktivnosti zaradi zagotavljanja miru in boja proti terorizmu so postavile veliko držav članic Nata in Partnerstva za mir (PzM) v precej nezavidljiv položaj. Kako hitro, varno in učinkovito zagotoviti svojim oboroženim silam transport na določeno lokacijo, da bi jim omogočili nemoteno delovanje in ob morebitni nujni evakuaciji zanesljiv ter hiter umik na varno?

Programa SALIS in SAC
Splošno pomanjkanje strateških transportnih zmogljivosti je povzročilo, da so nekatere članice Nata in PzM podpisale sporazum o najemu velikih transportnih letal An-124-100. V programu SALIS (Strategic Airlift Interim Solution) so se s podjetjem RUSLAN SALIS G.m.b.H., se sedežem v Liepzigu dogovorili o triletnem najemu 2 + 2 + 2 letal, z možnostjo podaljševanja do leta 2012. Omenjena letala pa temu podjetju zagotavljata rusko podjetje Volga-Dnepr (VDA) in ukrajinsko podjetje Antonov Airlines (ADB). To pomeni skupaj šest letal, ki pa so naročniku na voljo po ključu dve takoj, torej sta dva An-124-100 vedno v Leipzigu, dve letali dobi v treh dneh in zadnji dve v šestih dneh od naročila. Naročnik se je zavezal, da bo letala na leto uporabljal najmanj 2000 ur. Slovenija je vse zakupljene ure porabila tako leta 2006, kakor tudi leta 2007. Ure so bile porabljene za prevoz oborožitve in streliva, ki ga je Slovenija donirala Afganistanu.




























Drugi program, ki prav tako poteka, je vzpostavitev strateških zračnih zmogljivosti (Strategic Airlift Capability – SAC). Petnajst držav članic in dve partnerski državi bodo kupile tri strateške transporterje C-17, ki bodo stacionirani v Evropi in sicer v latalski bazi Papa na Madžarskem, upravljale pa jih bodo mešane posadke pod mednarodnim vojaškim poveljstvom, ki bo prav tako mešano. Pogodba o nakupu letal C-17 še ni podpisana, saj morajo države pristopnice najprej podpisati sporazum po katerem bodo skupaj potrebovali vsaj 3500 ur letenja na leto. SAC naj bi bil operativen z začetkom leta 2010.

Nekatere države razvijajo svoje strateške letalske sile
Poleg omenjenih skupnih strateških transportnih zmogljivost nekatere države razvijajo tudi svoje strateške letalske sile. Večina velikih evropskih držav se je odločila za nakup novega Airbusovega transporterja A400M. Pri projektu razvoja in izdelave A400M sodeluje sedem držav, ki so skupaj naročile 180 letal, projekt pa zaradi težav pri razvoju turbovijačnega motorja TP400-D6 zamuja že za eno leto. Skupno naročilo letal A400M znaša 192, saj sta jih 12 naročili tudi Malezija (4) in JAR (8). Prototip A400M je sicer v končni montaži in naj bi predvidoma poletel še to poletje. Zaradi zamud pri dobavi A400M so Francozi in Angleži v zelo težavnem položaju. Francozi iz uporabe umikajo starejše transalle in C-130, ki naj bi jih zamenjali z A400M. Prav zamuda pri njihovi dobavi zmanjšuje zračnotransportne sposobnosti francoske vojske, ki bo morala zato posodobiti nekatere transalle oziroma najeti nemške ali pa celo zakupiti druge transportne zmogljivosti. Pričakujejo, da bodo prvo letalo A400M dobili leta 2010. Podobne težave imajo Angleži, ki so predvideli selitev transportne enote iz Lynehama v Brize Norton. Zaradi zamude pri dobavi A400M so že podaljšali življenjsko dobo C-130K, ki so zdaj predvideni za uporabo do leta 2012, torej dve leti dlje kot je bilo najprej predvideno. Življenjska doba C-130K je odvisna od utrujenosti zunanjega dela krila letala. RAF naj bi dobil prvega A400M leta 2011. Za premostitev težav s strateškim transportom so Angleži naročili šest letal C-17, nekateri pa so si želeli celo osem C-17. Angleži so tako zakupili proste zmogljivosti pri Boeingu, ki zaradi pomanjkanja naročil za letalo C-17 napoveduje konec proizvodnje za leto 2009. Mogoče bo konec proizvodnje rešilo naročilo ameriških letalskih sil, ki preučujejo možnost upokojitve starejših C-5A, ki bi jih nadomestili prav s 30 novimi C-17.






















A400M
Pri Airbusu bodo naredili pet testnih letal. Prav tako bodo zgradili podvojene operativne centre, v katerih bodo spremljali in analizirali delovanje sistemov na letalih. A400M sicer izdelujejo v Sevilli, toda zaradi hitrejšega postopka certifikacije bodo testene lete opravljali tudi v Toulousu. Program naj bi tako potekal z dvojno hitrostjo oziroma ob morebitnih vremenskih ali kakršnih koli težavah vsaj na enem koncu in naj bi bil končan v 18 mesecih. Postopki testiranj A400M bodo za Airbusove inženirje novost, saj je to prvo Airbusovo turbopropelersko letalo. Prav zato so aktivirali kolega iz CASE, ki imajo na tem področju več izkušenj, da bodo skupaj v najkrajšem času in čim bolj uspešno končali vse zahtevane postopke. Prvo testno letalo MSN1 bo opremljeno z merilnimi instrumenti za merjenje vibracij, vedenje strukture letala in merjenje aerodinamičnih lastnosti. Drugo testno letalo bo opremljeno z instrumenti za spremljanje značilnosti motorjev in tretje za spremljanje delovanja drugih sistemov. čŒetrto in peto letalo bosta že bolj operativno opremljena. S četrtim MSN4 bodo tako preskušali delovanje dvižne zapornice in uporabnost kabine za padalske enote ter prečrpavanje goriva v zraku. Zadnje, peto letalo bo že opravljalo vse operativne postopke.

Slovenija ne razmišlja o nakupu strateških transportnih letal, saj zaradi velikosti države in njenih oboroženih sil to ni smiselno. Svoje transportne zmogljivosti bo razvijala v smeri taktičnih transportnih letal, katerih nakup pa je za zdaj zaradi nesreče poljskega C-295M ustavljen. Strateški transport bodo opravljali v okviru SALIS in SAC.


Slovenija potrebuje SALIS in SAC zato, ker so zahteve po strateških zračnih in tudi pomorskih transportnih zmogljivostih, opredeljene v ciljih sil zveze Nato, kot  tudi v razvojnih dokumentih vojaških zmogljivosti EU. Te zahteve opredeljujejo, da morajo države – članice same poskrbeti za zagotovitev teh zmogljivosti (transport v OKO je še vedno v nacionalni pristojnosti). Problem, ki se v trenutku povečanih potreb po premeščanju sil in sredstev lahko pojavi je, da v kolikor vsaka članica nima zagotovljenega dostopa do transportnih zmogljivosti, na prostem trgu težko najde ustreznega ponudnika. čŒe ga pa že najde, bo pa tudi zahtevana cena storitev primerna povpraševanju (ne enega subjekta, temveč celotnega tržišča – kdo da več, ta se pelje)  

Fotografije: www.bcdcog.com