Za hitrejše dostope na določene lokacije je najhitrejši dostop z letalom. čŒeprav mnogokrat na teh mestih ni prostora za postavitev ustreznega letališča, se kljub temu najde prostor za potrebno pristajalno stezo. Tako na nemogočih lokacijah (največkrat med dolinami gora ali majhnimi ravnimi površinami, med zalivi morij ali vrhu planot) najdemo letališča, kamor prihajajo potniki in turisti. Sodijo med najzahtevnejše in med spektakularnejše na svetu. Ta način prihoda, v izbrani kraj, je za potnike enostaven, za posadko letala pa zahteven, nevaren in včasih celo predrzen. Letališča največkrat niso opremljena z ILS pristajalnim sistemom, nimajo osvetljene steze in so odprta le v dobrih pogojih vidljivosti.

Smučarski center Courchevel v francoskih alpah (francoski departma Savoie) ima v svoji neposredni bližini majhno letališče. Lega letališča je nenavadna. Začetek steze je tik nad strmim skalnim pobočjem, delno poraslim z gozdom. Začetka steze je na nadmorski višini 1941 metrov, zaključek steze s ploščadjo pa na 2006 metrih (višinska razlika 65 m), kar je za 537 m dolgo stezo veliko. Steza ima na svoji dolžini  tri vzdolžne naklone, največji znaša kar 18,66%.



Na letališču pristajajo manjša letala, od katerih je večina privatnih, občasno pa tudi helikopterji ali čarterji. Med večjimi letali, ki so pristajala na letališču je bil Dash 7 Austrian Arrows (včasih Tyrolean Airways), ki je letel iz letališča Innsbruck. Letalo ima dobre možnosti za pristanke na kratkih stezah (STOL) in je primerno prav za taka letališča. Na enournem poletu je večji del poleta potekal preko Alp. Krajša proga je tudi z letališča Saint Exupery Airport (LFLL) pri Lyonu.

Vsi prihodi na letališče so vizuelni s pristankom, ki je možen samo v smeri začetka steze 22 in vzleti s smeri steze 4. Piloti morajo pred pristankom opraviti posebno vajo pristanka na letališču.

Vzlet - pravzaprav se pri vzletu konca steze ne vidi. To zato, ker je samo zgornjih prvih 123 metrov steze skoraj ravne. Naslednjih 280 metrov steze se spusti navzdol v naklonu 18,66%, ki se na zadnjih 134 metrih zmanjša na naklon 12,50%. Ko se letalo dvigne z zadnjih metrov steze, poleti nad pečino in istočasno izgubi nekaj višine.

Vzletni postopek je v večini primerov naslednji: zakrilca na krilih letala so naravnana na 25 stopinj, zavore vključene in moč povečana na 50% obratov. Ko letalo dobi dovoljenje za vzlet, moč motorjev poveča na 100%, popusti zavore in v kratkem času  doseže hitrost V1. čŒe pilot hoče prekiniti vzlet po eni sekundi, potem ko je popustil zavore, je prepozno, da zaustavi letalo.



Pristanek – letalo se mora steze dotakniti na točki označeni s prečno belo črto, na najnižjem delu steze. čŒe se pilotu preveč blešči (sonce, sneg) ali če je pri pristanku že nad strmejšem delu, je najbolje pristanek ponoviti.

čŒe boste imeli priložnost pristati na tem letališču v času smučarske sezone, si boste lahko privoščili redko priložnost, da odsmučate takoj po pristanku letala.

Letališče imate priložnost videti v filmu Jamesa Bonda Tomorrow Never Dies.

Avtor: Franci Jeraj, Revija Letalo