25. november 2009 je dan, ko se spominjamo 100-letnice prvega motornega poleta med Slovenci, ki ga je opravil Edvard, sin slovenskega sodarja Franca Rusjana iz takrat še avstroogrske Gorice. Slovenci se radi štejemo med narode s pionirsko vlogo na področju gradnje letal. Res je, da tja, najprej po zaslugi bratov Edvarda in Josipa Rusjan, tudi spadamo. A se od drugih narodov, kjer so začeli graditi prva letala, razlikujemo po odnosu do dediščine svojih letalskih graditeljev.

Medtem ko so Francozi, Nemci, Američani, Belgijci, Avstrijci, Italijani načrtno vzpostavljali cel niz ustanov, ki se ukvarjajo z dediščino letalske tehniške kulture, je pri nas vse skupaj bolj ali manj prepuščeno posameznim ljubiteljem letalstva. To velja tako za področje raziskovanja kot tudi ohranjanja pričevanj o slovenskem letalstvu. Naši raziskovalci to počnejo izven uradnih ustanov, v svojem prostem času in na lastne stroške, objavljajo pa v samozaložbi.



Zato je  letalske dediščine omenjenih držav ohranjene bistveno več. Marsikaj ključnega se je tudi pri njih izgubilo, a so to znali nadomestiti z izdelavo verodostojnih replik in modelov. Njihovi dosežki so strokovno kakovostneje obdelani, ogledujemo pa si jih lahko v številnih muzejih. Skratka: s tem so za ohranjanje tega dela svoje kulturne identitete naredili bistveno več kot mi. Ker so večji in morda bogatejši? Kje pa. Zato, ker so se oni tako odločili, mi pa ne.

Naših »muzejskih letal« na ravni države ni nihče načrtno zbiral. Ostajala so v letalskih klubih. Marsikatero je bilo pred iztekom letalne dobe tudi namerno uničeno zato, da bi klub prejel zavarovalnino in si z njo zagotovil sredstva za razvoj. Mnoga so po preteku letalnih dovoljenj še nekaj časa visela pod stropom tega ali onega letalskega hangarja, nato pa romala v smeti, saj je bil prostor v hangarju predragocen.  Redkih se je usmilil kakšen poznavalec in jih običajno z večletnim delom ponovno usposobil.



Podobna zgodba je tudi pri replikah in modelih letal iz naše dediščine. Nastajali so nenačrtno, na pobudo posameznih ljubiteljev, največkrat z lastnimi sredstvi in v okviru domačih delavnic. V državi jih je bilo izdelanih cel kup. Zbrana na enem mestu bi predstavljala dragocen prikaz naše letalske zgodovine.  Je v tej deželi sploh kdo, ki ve, kje so ti eksponati danes? So sploh kakorkoli zaščiteni? So tudi Novak, Mencinger, Pavlovčič, Silič in drugi delali zaman? Se v nekdanji železniški kurilnici v Novi Gorici, nekdanjem skladišču soli v Portorožu ali kjerkoli drugje v kranjski deželi res ne da urediti prostor za to?

Dr. Sandi Sitar, starosta raziskovanja naše letalske zgodovine, nam je svojčas napisal: »Kulturna dediščina narod bogati, a ga tudi obvezuje«. Očitno tega njegovega stavka tudi po sto letih našega motornega letenja še niso prebrali pravi ljudje.

   

Slavna Novakova replika letala Eda 5 je popestrila večino letalskih mitingov po osamosvojitvi Slovenije. Jo čaka taka usoda kot izolski Mistral?

Besedilo in fotografije: Srečko Gombač