Rodil sem se septembra 1952 v Postojni. Po končani osnovni šoli v Starem trgu pri Ložu sem se leta 1967 vpisal kot prva generacija v Kadetsko šolo za miličnike v Tacnu in jo s prav dobrim uspehom zaključil leta 1970. Pripravništvo sem opravil na takratni PP Solkan pri Novi Gorici in PP Ljubljana Šiška. Leta 1972 sem se zaposlil na postaji prometne policije na Vodovodni cesti v Ljubljani, kjer sem bil vodja prometnega sektorja in pozneje komandir.

V UNZ Ljubljana okolica sem opravljal naloge inšpektorja za posebne naloge, leta 1988 pa sem odšel za višjega inšpektorja za posebne naloge v takratno upravo milice, kjer sem opravljal operativne naloge v sektorju za varnost cestnega prometa. Po uspešno zaključenem študiju na pravni fakulteti v Ljubljani sem nadaljeval z delom v omenjenem sektorju in postal konec leta 1997 vodja sektorja, nato sem delal eno leto v vodstvu uprave uniformirane policije in leta 2000 postal poveljnik letalske policijske enote, kjer sem delal do upokojitve.

Vodil sem več delovnih skupin, še vedno jih nekaj vodim (na področju prevozov nevarnega blaga – ADR, letalstva), sodelujem v delovni skupini na področju prekrškovnega prava – ZP-1, sodeloval sem v skoraj vseh večjih akcijah varovanja (obisk papeža, Busha in Putina, itd.), bil sem član komisij za preizkus znanj na upravni in policijski akademiji ter državnem izpitnem centru. V policiji sem se udeležil med drugimi usposabljanji tudi usposabljanja s področja strateškega planiranja, odločanja v skupini ter vodenja in motiviranja sodelavcev.

Sem vojni veteran in član upravnega odbora Združenja Sever Specialne enote in Združenja Sever Zasavja. Kot predstavnik uprave milice oz. policije sem opravljal osamosvojitvene naloge v republiški koordinaciji Vlade RS, ki me je tudi poslala vodit operativne naloge na območju Zasavja. Za izjemne zasluge pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti Republike Slovenije me je takratni predsednik državne Milan Kučan odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem častnim znakom svobode Republike Slovenije. Sem prejemnik bronastega, srebrnega in zlatega znaka policije in velikega ščita policije z bronasto zvezdo. Imam  tudi priznanje Civilne zaščite, Združenja Sever in 15. brigade vojaškega letalstva Slovenske vojske.

Sem drugič poročen in srečni nono vnukinje in vnuka. Z ženo Karmen in šestletno hčerko Trisho, ki je sedaj prvošolka, živim v  hiši na Viru. Svoj prosti čas sem vedno preživljal s prijatelji. Uživam v družbi prijateljev jadralcev, lovcev, rekreativcev in drugih. Seveda pa je bila najpopolnejša sreča delo z mojimi otroki.

Večkrat sem že poudaril, da mi je bila policija kot mati. Res sem jo imel rad v vsej njeni razsežnosti, tako v dobrem kot tudi v slabem. Delo v policiji mi je bilo ves čas izziv, čast, ponos. Na vsakem koraku sem poudarjal vlogo in pomen policije v družbi. Zagovarjal sem jo kot partnerico, čeprav sem vedel, da obstajajo tudi konflikti, razočaranja, neuspehi in podobno. Nikoli, res nikoli nisem pomislil, da bi si poiskal kruh zunaj nje. Iz poklicne poti se najbolj spomnim tragičnih dogodkov, ki sem jim bil priča. Ganili so me zlasti otroci, ki so bili kot najbolj izpostavljena kategorija v cestnem prometu žrtve objestnih, sebičnih in neodgovornih voznikov.

Policija je sistem, je kot živo bitje. To pomeni, da se mora spreminjati, se prilagajati ljudem in navsezadnje tudi politiki. Mladim policistom sem vedno govoril, da smo mi zaradi ljudi in ne oni zaradi nas. V tem smislu bi se jaz lotil sprememb.

čŒlovek v svoji zgodovini nikoli ni bil tako svoboden, kot je danes in hkrati tako izpostavljen svoji odgovornosti. Na razvoj policista gledam skozi oči naše, njegove odgovornosti. Mislim, da smo policista skozi leta mojega službovanja v policiji naredili dosti bolj odgovornega, kot pa je bil v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja.



Danes, ko sem v pokoju, najbolj pogrešam, morda se boste smejali, dostop do informacij, s katerimi sem bil seznanjen kot član kolegija direktorja uprave uniformirane policije. Res so bili to stresi, vendar sem jih jaz štel za pozitivne.

Ko pogledam nazaj, ugotovim, da sem sam s seboj zadovoljen. Pri srečanjih z ljudmi in vtisih, ki jih naredimo na ljudi, se nam morda zdijo nepomembni, pa imajo lahko pogosto daljnosežne posledice v našem življenju. Vtisi so zelo pomembni, saj predstavljajo spomin na nekoga ali nekaj. Vedno sem skušal na ljudi, ki sem jih srečal, narediti pozitiven vtis, zato mi je bilo zelo pomembno, kaj ljudje mislijo o meni, ali sem  zato, ker sem jaz zadovoljen, na ljudi dobro ali slabo vplival.

Ljubim naravo, ljubim slovenske hribe in ljudi, ki jih tam srečujem. Nekaj posebnega je, ko greš zjutraj na primer na Šmarno goro in te pozdravi več deset neznanih ljudi. Ali ni to lepo?!. Ljubim morje, veter in tišino. Jadrati s prijatelji, poslušati razburkano morje, je tudi način življenja.

Kot sem že na svoji poslovitvi na letališču v Postojni povedal, sem si za letos zadal štiri cilje:

– 50 tur v hribe (Šmarna gora ali Triglav, vseeno)
– vsak mesec prebrati eno knjigo
– izboljšati »hendikep« v golfu
– zmanjšati trebuh – težko uresničljiv cilj.

In še moja načela:
Izberite si poklic, ki je za vas pravšnji. Prisluhnite intuiciji, ne pa maminim ali atovim željam.
Resnično ljubite svojega bližnjega tako kot ljubite sebe. Ne veste, koliko moči s tem dobite.
Imejte pogum, da izživite samega sebe. Ni vam treba čakati na drugi teden, mesec ali leto. Izpolnite si svoje želje zdaj.
Ne pozabite izkazovati spoštovanje svojemu bližnjemu.
Bodite dovzetni za pogovore. Vse, kar morate storiti, je to, da prisluhnete.
Nasmehnite se vsakomur, ki ga boste srečali danes. Koristilo bo vsem.
Občasno si dovolite popolno brezdelje. To vam povrne moč in energijo.
Opustite sleherno kritiziranje. Zaradi spoštovanja do sebe. Srečnejši boste.

Avtor: Vojko Robnik, Revija Varnost, 5/2009 str.64
Fotografija: osebni arhiv Vojka Robnika