Letalstvo in vesoljske tehnologije so skozi zgodovino tehnološko tesno povezani, čeprav je dostop do vesolja v domeni izredno malo ljudi; do danes jih je bilo na primer v zemeljski orbiti manj kot petsto. To pa je ekvivalent številu potnikov, ki gredo skozi letališče Jožeta Pučnika v Ljubljani v približno eni uri. Ta statistika se bo v prihodnjih letih zaradi razvoja novih tehnologij, pristopov ter civilnih poletov v vesolje gotovo spremenila. Možnost letenja v orbitalni in podorbitalni prostor bo postala vse bolj dostopna. Podorbitalni vesoljski turizem se je uradno začel s poletom eksperimentalnega raketoplana vesoljsko plovilo 1 v Kaliforniji na prvem civilnem kozmodromu na letališču Mojave Air and Spaceport, 100 km severno od Los Angelesa.

Intervju je bil narejen z Brianom Binniejem, 435. astronavtom in testnim pilotom

Fundacija Ansari X-Prize je 4. oktobra 2004 nagradila podjetje Scaled Composites in njihovo vesoljsko plovilo 1 z nagrado – deset milijonov dolarjev. Sloviti aeronavtični inženir ter oblikovalec Burt Rutan in takratni investitor, soustanovitelj Microsofta Paul Allen sta vodila skupino inženirjev pri razvoju inovativnega plovila, ki je v dveh tednih dvakrat popeljalo tri potnike na višino sto kilometrov nad zemeljsko površino, uradno v »vesolje«. Ta mejnik s tem dogodkom ni bil več samo ekskluzivna domena vladnih programov in petdesetletni monopol le-teh se je v hipu končal. Z enim samim letom in Ansarijevo nagrado se je rodila nova industrija.
Podjetje Scaled Composites pod vodstvom Burta Rutana skupaj z investitorjem Richardom Bransonom, Virgin Galactic, v teh mesecih zaključuje razvoj nove generacije vesoljskega plovila 2, s katerim bodo začeli komercialno tržiti polete v vesolje po ceni 200.000 dolarjev na osebo.

Brian Binnie je nekdanji vojaški pilot ameriške mornarice, ki je leta 2004 pilotiral drugi polet vesoljskega plovila 1 in je tako postal 435. astronavt in hkrati pionir podorbitalnih letov. Spoznal sem ga po naključju v restavraciji Voyager, ko sem raziskoval aeronavtično-vesoljski kompleks v Mojaveju za mojo diplomsko nalogo, in tako je nastal ta pogovor.

Počaščen sem, da se imam priložnost pogovarjati z enim od pionirjev komercialnih vesoljskih poletov. Zakaj ste poslali pilot in kaj ste počeli, preden ste začeli delati za Scaled Composites?

Vedno sem si želel leteti. Ne vem, ali je bilo to zaradi vpliva očeta ali matere, a ko sem odraščal, so me zelo privlačila letala in ptice in vse, kar leta po zraku. Risal, izdeloval in spuščal sem modele letal. To sem hotel početi že vse od takrat, ko mi spomin seže nazaj, o tem ni bilo dvoma in z letalstvom sem bil že od vsega začetka obseden. Šolal sem se in dobil diplomo letalskega in vesoljskega inženirja, nato pa še magistriral iz hidravlike in termodinamike. Potem sem se pridružil mornarici, ker sem mislil, da je vzletanje z letalonosilke vznemirljivo. Pri mornarici sem bil 20 let. Izšolal sem se tudi za testnega pilota. Ko sem odšel iz mornarice, sem šel v puščavo Mojave in se zaposlil v Rotary Rocket Inc. Izdelali smo raketo rotary rocket in z njo leteli dve leti. Spoprijateljil sem se z Burtom Rutanom in povabil me je k Scaled Composites. Prišel sem dan zatem, ko so podpisali pogodbo za program vesoljskega plovila 1. Vse se je dobro in pravočasno izteklo.  

Zakaj mislite, da je Scaled Composites vedno korak pred drugimi podjetji vesoljske industrije, ki poskušajo razvijati nove revolucionarne tehnologije za komercialne vesoljske polete?

Mislim, da je družba Scaled Composites izjemna po tem, da je naša dejavnost tisto, kar imajo družbe, kot so Boeing, Lockheed Martin, Northrop Grumman, za raziskovalno in razvojno dejavnost. Interne ali režijske stroške večine velikih podjetij povzročajo raziskave, s katerimi razvijajo izdelke. V Scaled Composites pa pridobimo ljudi, da nas plačujejo za to. Uspešni smo, ker se je Burt spomnil, da bi namesto klasične metode, po kateri smo naročniku izročili pisno poročilo ali predstavitev v power pointu, česa vsega bo novo vozilo ali nova tehnologija sposobna, rekli: veste, z enako vsoto denarja, ki bi ga Nasa porabila za študijo, bi ga jaz lahko izdelal. Naročnik bi ga potem lahko opazoval, kako leti, in napisal poročilo o testnem poletu. To pa je veliko bolj ugodno, ne samo za naročnika, temveč tudi za Scaled Composites kot podjetje. Imel je vizijo, imel je interes, da to naredi, in mislim, da mu je uspelo.
Velika podjetja navadno iščejo izdelek, ki bi ga lahko prodala veliko ljudem, zato bolj poudarjajo kakovost izdelave, dokumentacijo in se ukvarjajo z idejo, da ko enkrat imaš kaj, kar ti je všeč, lahko to narediš v tisoč izvodih. Tega mi nikoli nismo počeli. Vedno smo izdelali samo en primerek, saj to lahko storimo brez veliko administrativnega dela ali podrobnosti in težav, ki spremljajo proizvodnjo.



Lahko na kratko opišete, kako deluje vesoljsko plovilo 1 in kakšna je razlika med njim in vesoljskim plovilom 2?

Po obliki sta si podobni in sta takšni kot mnoga vozila, ki jih je konstruiral Burt. Zasnova obeh vozil je kanard. Sprednje krilo je v bistvu kanard, na repu pa so glavna krila. Naša metoda je bila zgraditi najpreprostejšo vesoljsko vozilo, ki si ga lahko predstavljate. Zgradili smo ga in namesto da bi ga izstrelili z zemlje, smo ugotovili, da bi bila izstrelitev v zraku varnejša in operativno prožnejša. čŒe vzletiš z nosilnega letala in ne moreč prižgati raketnega motorja ali pa ga nočeš, ga lahko zapreš in drsiš nazaj na zemljo, kar si pa že tako ali tako hotel narediti. To je bil celoten koncept in prepričani smo, da se je dobro obnesel. Vesoljsko plovilo 2 temelji na enaki ideji in načelih, je pa večje.

Leteli ste približno 5000 ur na mnogih različnih vojaških in eksperimentalnih letalih. Navajeni ste na pospeške in stres, ki spremljajo takšne polete. Kako bodo po vašem mnenju ljudje brez izkušenj pri letenju prenašali takšne psihofizične pogoje na suborbitalnih poletih?

Se bodo morda slabo počutili, tako kot na breztežnostnih paraboličnih poletih? Mislim, da je ena naših najpomembnejših nalog, da preprečimo, da bi ljudje postali živčni. Približno eno uro traja, da se vozilo povzpne na ustrezno višino in v tem času jih je treba zaposliti in prepričati, da mislijo pozitivno. V načrtu imamo usposabljanje, bodisi v centrifugi bodisi z akrobatskimi poleti. Ljudi bi vkrcali v model vesoljskega vozila in jih izpostavili breztežnosti in nekakšni breztežnosti ob vrnitvi v zemeljsko ozračje, tako da bi dobili občutek, kako stvar poteka. Ne moreš pa simulirati pospeška raketnega motorja, lahko jim samo poveš, da bo hrupno, da bo veliko vibracij in da vsa stvar poteka zares hitro. V svoji DNK nimamo nič, kar bi nam povedalo, ali je to dobro ali slabo. Preprosto nam bodo morali nekako zaupati. čŒe ugotoviš, da po desetih sekundah še vedno dihaš, potem ti gre dobro. Pospešek na ljudi ne bo toliko vplival kot na breztežnostnih paraboličnih poletih. Ljudem ne bo slabo, čeprav bodo prestrašeni, a mislim, da je to v redu. Poleg strahu je tudi veliko vznemirjenja. Po desetih ali petnajstih sekundah bo začetnega pospeševanja konec in lahko bodo pogledali ven in videli, da se je nebo začelo vrteti. Videli bodo ukrivljenost Zemlje in krhko zemeljsko ozračje. Minuto in pol je vožnja vznemirljiva, potem pa pride čaroben občutek, ko ugasneš motor. Ta prehod se zgodi zelo hitro in občutek je tak, kot bi vstopil v popolnoma drugo dimenzijo. Hrupa ni več, ni več tresenja in vibracij in postaneš breztežen. Hkrati imaš krasen razgled. Še nikoli prej nisi ničesar videl s te perspektive. V vsaki smeri lahko vidiš 500 milj daleč. To je osupljivo in čudovito …



Mislite, da je potnike mogoče pripraviti na to enkratno izkušnjo s posebno konstrukcijo potniških terminalov ali vesoljskih izstrelišč na tleh?

Pomemben del izkušnje je, kako zagotoviti, da so vse spremljevalne okoliščine ustrezne. Nekateri ljudje so radi sami, da se lahko spravijo v ustrezno razpoloženje, drugi pa bi bili radi s svojo družino. Ko se bodo ljudje pripravljali, jih bo prevevala široka mešanica občutkov. Prostori na tleh bodo morali biti primerni za različna čustva. Komercialni vesoljski poleti bodo najprej namenjeni večinoma bogatim posameznikom, ki porabijo veliko denarja in so verjetno navajeni, da jih razvajajo. Hočejo imeti najboljše prostore, restavracije, prenočišče itd. čŒe hočemo to uspešno iz peljati, mislim, da bo moralo vesoljsko izstrelišče ustreči tovrstnim ljudem.

Kdo bodo piloti in kako se bodo morali usposabljati?

Naš cilj je, da bo naslednja generacija vozil takšna, da jih bodo lahko upravljali piloti z običajnim znanjem, ki bodo znali dobro krmariti letalo, ki bodo imeli interes in možnost, da se usposobijo. Prve pilote bomo dobili od letalskih družb, lahko bodo imeli tudi izkušnje iz vojnega letalstva, a mislim, da to ne bo nujen pogoj. Vse, kar Zvezna uprava za letalstvo (FAA) trenutno zahteva za letenje z vesoljskim plovilom, je dovoljenje za jadralno letalo. Mislim, da bo navsezadnje to vozilo lahko pilotiral vsak pilot, ki ima dobro intuicijo, dober občutek za letenje in voljo za učenje.



Ga nameravate ponovno pilotirati? Kaj pa prvi polet Vesoljskega plovila 2 v prihodnosti?

Da, zato sem tukaj (smeh), a bomo videli, kdo ga bo prvi pilotiral. Imamo že simulator in smo ga že pravilno kodirali. Novo plovilo bi moralo lepo leteti. Matična ladja eve, ki je dobila ime po materi Richarda Bransona, že leti in je izpolnila naša pričakovanja in napovedi. Vesoljsko plovilo 1 je bilo zelo težko pilotirati. Intuicija, ki je navadno potrebna v letalstvu, za to letalo ni zadostovala. Imelo je veliko lastnosti, ki niso bile preveč prijetne in so te res lahko zbegale, če nisi bil pazljiv.

Kako dobro sodelujeta Scaled Composites in Virgin Atlantic Richarda Bransona?

Res zelo dobro. Najtežji del tega razmerja je zakonodaja, ker nam je zunanje ministrstvo naložilo, da moramo nadzorovati tiste informacije, ki krožijo med ZDA in drugimi državami, zlasti o tehnologiji, ki bi jih lahko uporabili za orožje ali vodene rakete. Poskrbeti moramo, da družbi Virgin ne razkrijemo takšnih informacij, ki jih ima vlada za občutljive. Sicer pa so naši odnosi odlični. Virgin je natančno takšno podjetje, ki bo zadevo izvedlo, jo predstavilo javnosti, jo tržilo in naredilo privlačno.

Kakšno je vaše mnenje o prvem komercialnem vesoljskem izstrelišču, ki ga Virgin gradi v Novi Mehiki in ga je načrtoval Norman Foster? Mislite, da bo koristen tudi za promocijo prihodnjih vesoljskih poletov?

Mislim, da ima veliko privlačnih značilnosti. Nekatere med njimi so zelo izvirne, ko pa sem si ogledal celoten načrt, nisem bil več tako zelo prepričan, da je dovolj veliko. Vesoljsko izstrelišče leži Bogu za hrbtom in ljudje ne bodo imeli kaj početi, medtem ko bodo čakali na polet. Mislim, da bi moralo biti večje in nekoliko bolj udobno, kot je načrtovano. Znotraj izstrelišča so tudi hangarji, kar se mi zdi, da ni varno, predvsem zaradi goriva in sestavljanja raketnih motorjev. V puščavi Mojave vse delamo v hangarjih, tam pa to ne bo primerno, ker gre za prostor, ki je dostopen javnosti. Nekoliko negotov sem glede tega, kako bodo tam delali v danih okoliščinah, a mislim, da imajo prave ljudi, ki se bodo temu posvetili …



Vesoljsko plovilo 2 bo letelo do suborbitalne višine približno 110 kilometrov, kar še vedno ni dovolj, da bi ušli zemeljski težnosti in zato je med poletom samo pet minut breztežnosti. Bi bilo v prihodnosti mogoče vesoljsko vozilo prilagoditi, da bi letelo do nizke zemeljske orbite (LEO) ali celo na druge planete?

Doseči nizko orbito ali uiti zemeljski težnosti je samo stvar impulza ali pospeševanja vozila. Hibridni raketni motor morda za to ni najboljši na svetu. Na vozilu, ki potrebuje takšen zagon, je treba preiti na drugačno vrsto motorja. Drugi del problemaje, da prej ali slej pridete nazaj in konfiguracija in geometrija na vesoljski plovili 1 in 2 nista takšni, da bi bili primerni za orbitalne hitrosti v okolju ponovnega vstopa v zemeljsko ozračje. Zelo sta primerni za to, za kar ju zdaj uporabljamo, a ju ne moremo uporabiti v zahtevnejših okoljih, za orbitalne in planetarne polete.

Kdo je po vašem mnenju Lindbergh današnjega letalstva ali vesoljskih poletov? Morda bi lahko Richarda Bransona primerjali s Henryjem Fordom …

Mislim, da je Lindbergh v letalskih krogih precej edinstven.Vsvetu raket ima naše vesoljsko plovilo 1 podobne razsežnosti. Prvi polet smo opravili na stoto obletnico prvega poleta bratov Wright. Ta datum smo izbrali, da bi ljudi opozorili, da se je letalski promet začel pred sto leti s preprostim, skromnim poletom, zdaj pa mi nekaj podobnega počnemo v vesolju. V vesolje se nam je posrečilo poleteti že s prvim poletom in dobili smo nagrado ansari x-prize. Mislim, da je ta vzporednica kar dobra. Odkar smo mi začeli, je še veliko drugih podjetij začelo graditi vozila, da bi nam konkurirala, to pa spodbuja ozračje inovativnosti.



Kaj vas najbolj skrbi v zvezi s prihodnostjo komercialnih vesoljskih poletov?

Pošteno povedano, mislim, da se bodo nesreče dogajale, to je zanesljivo. Mislim, da nesreče niso problem. Ljudje se bodo učili, se prilagajali in spreminjali konstrukcijo vozil. Skrbi me, da bo vmes posegla vlada, če se bo zgodila nesreča in nam predpisala pravila, po katerih se bomo morali ravnati. Majhen spodrsljaj in obremenili nas bodo s toliko birokracije, da ne bomo mogli nadaljevati projektov. Letalstva takšne stvari niso ogrožale, zdaj pa so stvari drugačne.

Kdaj se bodo po vašem mnenju znižala cena poleta v vesolje na raven cen potovanja z letalom v poslovnem razredu?

Mislim, da v petih letih po začetku komercialnih poletov, če bo zadeva varna. Polet bi lahko stal toliko kot malo boljši avto, na primer 50.000 dolarjev. Tristo ljudi je že vplačalo polno ceno 200.000 dolarjev in še sto jih je vplačalo polog 20.000 dolarjev. Zanimanje je veliko. Poleti morajo biti varni in ljudje morajo biti prepričani, da bo to izkušnja njihovega življenja, kar v resnici bo. Ko se bodo vrnili, bodo o njej pripovedovali. čŒe se nam bo posrečilo to doseči, potem bodo ljudje to znali ceniti in v tem uživati.



Slovenski raketni pionir, inženir Herman Potočnik Noordung, je v svoji knjigi Problemi vožnje po vesolju, ki jo je napisal leta 1928, razložil, kako bi lahko rakete z majhnimi krili uporabili za hitre komercialne polete v nizki paraboli. Bi lahko suborbitalno vesoljsko plovilo uporabili za takšno vrsto potovanj, namesto da bi šli tako visoko v vesolje?

Da in ne, pravzaprav bolj ne kot da. čŒe greste od ene točke do druge, bodisi čez ZDA bodisi od ZDA do Azije, Afrike ali Evrope, so energije, potrebne za vzpon nad ozračje, zelo podobne orbitalnim hitrostim. Mislim, da je največja težava dejstvo, da ta »peresna« konfiguracija ni primerna za ta namen, tako kot je za orbitalne polete. Z vesoljskim plovilom 2 lahko gremo v navpični smeri, a lahko gremo tudi vodoravno nekaj sto milj. Še vedno lahko dosežeš breztežno stanje, imaš lep razgled, a zdaj dobiš pravi občutek hitrosti, kar je še ena dimenzija poleta. Prvi polet z letalom je trajal manj kot 20 sekund in je bil dolg le nekaj deset metrov, a brata Wright sta naredila nekaj, kar sta razumela in je bilo zanesljivo, zmogljivost je prišla pozneje. Mislim, da bo z vsemi temi raketami podobno. Sprva narediš stvar, ki jo razumeš, ki si jo lahko privoščiš, do neke mere je zanesljiva in si z njo zadovoljen, potem pa začneš povečevati zmogljivost. To je naraven način rasti v tehnološkem ciklu. Tako smo v ZDA danes razvili potovanje v vesolje. Zgradili smo raketo redstone, jo nekajkrat preskusili in jo potem zamenjali za raketo titan, ki smo jo tudi nekajkrat preskusili in jo potem nadomestili z raketo saturn, ki smo jo tudi nekajkrat izstrelili in jo potem opustili in nadomestili s shuttlom.Vnobeni fazi tega procesa si nismo prizadevali, da bi povečali zanesljivost teh raket. Vedno smo hoteli kaj bolj kompleksnega in dražjega. Zdaj shuttle pošiljamo v pokoj in nimamo nič. čŒe bi ravnali pravilno in bi te stvari poskušali izpeljati različni ljudje, bi se v naslednji generaciji našel kdo, ki bi prišel k Burtu Rutanu in rekel: No, poglej, če bi naredili to in ono, bi lahko v zelo kratkem času prišli od ene do druge točke ali obleteli zemeljsko kroglo ali preleteli državo. Mislim, da je to pravi naslednji korak pri razvoju stvari, a lahko bi bilo tudi lepo, če bi šel v orbito, imel tam hotel ali pa tja postavil svojo zgradbo in pustil ljudem, da bi tam nekaj dni uživali.

Kakšno je vaše sporočilo ljudem, ki še vedno ne verjamejo v komercialne vesoljske polete in v to, kar se dogaja v puščavi Mojave?

Naravna lastnost človekovega duha je svoboda, in ko si svoboden, moraš početi stvari, v katerih uživaš in ti dajejo zadovoljstvo. Za nekatere je to sedenje na plaži, plezanje v hribih, hoja po gozdu, za druge pa je letenje ali opazovanje zvezd in razmišljanje, kako bi lahko prišel tja, si jih ogledal in jih bolje razumel. Ugotovil sem, da si ljudje, ki jih navdušuje vesolje in poleti v vesolje, v teh svojih težnjah ne znajo pomagati. Deloma zato, ker so pač takšni. čŒe pa jim uspe, lahko koristijo tudi vsem drugim. Konec koncev nam izračuni povedo, da bodo Zemljo nekoč bombardirali asteroidi in da je edini način, da bi človeška rasa morda preživela, ta, da se preseli na druge planete. Edini ljudje, ki jih to zanima, so tisti, ki gledajo kvišku. Še vedno se moramo veliko naučiti. Znanje, potrebno za razumevanje in gradnjo raket, je izredno obsežno. Potrebuješ strojništvo, fiziko, termodinamiko in kemijo, razumeti pa moraš tudi ekonomijo. Področje je zelo multidisciplinarno. Glede tistih, ki bi semuradi posvetili, rečem: Dajte jim priložnost, dovolite jim in jih spodbujajte! Tega doslej večinoma nismo počeli in skrajni čas je, da poskusimo!

• Besedilo: Nejc trošt
• Fotografije: Nejc trošt in Mark Greenberg, Scaled Composites

Suborbital space tourisem

• Prevedla Anamarija Urbanija

čŒlanek je bil objavljen v Sobotni prilogi časnika Delo, 19. junija 2010, str. 34-36