Sistemi brezpilotnih letal so prihajajoča tehnologija prometa in transporta, ki bo v prihodnje iz dneva v dan vse pogosteje prisotna na človekovem nebu. Svetovno gospodarstvo namreč letno namenja skorajda dvanajst milijard ameriških dolarjev v njen razvoj. Napovedujejo, da bo za priložnost londonske olimpijade, preko 1000 paparazzov uporabljalo majhna brezpilotna letala.

Opisano je bilo gonilo Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, da je v okviru poletne šole »Promet, pomorstvo in logistika 21. stoletja« izvedla modul Sistemi brezpilotnih letal. Poletno šolo je delno financirala Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada, izvajana pa je bila po Operativnem programu razvoja človeških virov za obdobje 2007-2013 in sicer v okviru 3. razvojne prioritete: Razvoj človeških virov in vseživljenskega učenja; prednostne usmeritve 3.3: Kakovost, konkurenčnost in odzivnost visokega šolstva.

Vsebina modula Sistemi brezpilotnih letal pa se ni osredotočala le na predstavitev trendov in razvojnih dosežkov, udeležencem poletne šole je ponudila priložnost za osvajanje aktualnih obstoječih teoretičnih in praktičnih znanj izpeljanih normativnih in tehničnih pogojev izvrševanja letalskih operacij brezpilotnih letal. Glede na to, da je moč tehnološke in gospodarske prednosti te prihajajoče tehnologije izkoristiti le, če bodo izpolnjeni vsi varnostni pogoji brezpilotnih letalnikov, je bila varnost letalskih operacij brezpilotnih letalnikov prežemajoča tema. Rdečo nit pa so predstavljali lahki brezpilotni letalniki z največjo vzletno maso do velikostnega reda 30kg. Gre namreč za kategorijo brezpilotnikov, ki so kot najdosegljivejši tudi najpogostejši, ugledamo pa jih že lahko tudi na slovenskem nebu. Tveganost letalskih operacij lahkih brezpilotnih letalnikov je obravnavana s »klasično« (ISO) dvoparametrično analizo verjetnosti nevarnostnega dogodka in resnosti posledic nevarnostnega dogodka. Ta metodika omogoča georeferencirano določanje tistih območij (v Sleveniji recimo), kjer je tveganost letalskih opracij brezpiltnikov sprejemljiva, če se seveda vnaprej »zmenimo« kolikšna tveganost je sprejemljiva. Generalna izhodišča evropskih letalskih uprav in Evropske agencije za varnost v letalstvu so, da so tveganja letalskih operacij brezpilotnih letalnikov sprejemljiva, če ne presegajo tveganja letalskih operacij ekvivalentnih letalnikov s posadkami. Takojšnje logično vprašanje, ki se pri tem zastavlja je, katerim letalnikom s posadkami pa so ekvivalentni brezpilotni letalniki z največjo dovoljeno vzletno maso do 150kg, le-ti so namreč izvzeti iz jurisdikcije Evropske agencije za varnost v letalstvu. Modul Sistemi brezpilotnih letal je odgovarjal na to vprašenje. Odgovarjal pa je tudi na nadaljnje sosledje logičnih in soodvisnih vprašanj: kolikšen je potencial brezpilotnih letalnikov, da v primeru trčenja poškodujejo človeka, kako resne so lahko telesne poškodbe človeka, če vanj trči brezpilotni letalnik, iz katerih izhodišč začeti razvoj letalnostnih zahtev za lahke brezpilotne letalnike, ki niso ekvivalentni letalnikom s posadko ter kako določiti osnovne konstrukcijske zahteve za brezpilotne letalnike, da bodo telesne poškodbe ljudi v primerih trčenj z brezpilotniki minimalne? Bržkone odgovori na zastavljajoča vprašanja niso enostavni. V trenutni spirali razvoja znanja, ki je aplikativno na področju tehnologije brezpilotnih letalnikov, se izkazuje, da predstavlja biomehanika topih udarcev (po domače bi bilo to področje znanosti slikoviteje ilustrirati, kot odgovor na vprašanje »kako hudo boli pendrek«) tisto izhodišče, iz katerega gre izpeljevati normativne tehnične pogoje, nanašajoče se tako na konstrukcijske značilnosti brezpilotnikov, kot tudi na operativne vidike njihovih letalskih operacij.

Fakulteta za pomorstvo in promet je prav iz teh izhodišč izpeljala, na poletni šoli pa prvič v Sloveniji tudi javno predstavila, metodologijo ukrepanja za zmanjševanje tveganj letalskih operacij lahkih brezpilotnih letalnikov z vkonstruirano varnostjo lahkega brezpilotnika. Vkonstruirana varnost je namreč tisti ključ, ki lahko tudi lahkim brezpilotnim letalnikom odklepa širša prostranstva neba tako, da postanejo taki brezpilotniki ekonomsko učinkovitejši, hkrati pa gre za ključ, ki je sposoben odklepati tudi duri bogatih tujih tržišč za slovensko brezpilotno industrijo.



Znanje, ki ga s tem modulom poletne šole širila Fakulteta za pomorstvo in promet temelji na raziskovalnemu delu v okviru raziskovalnih projektov “Študija uporabe brezpilotnih letal v Slovenski vojski”, “Analiza trga na področju tehnologij brezpilotnih letal” ter zlasti “Študija certificiranja, licenciranja in integracije brezpilotnih letal v civilno-vojaški zračni prostor,” ki so bili izvajani za potrebe Slovenske vojske. Istočasno gre za lastno zanje, ki je usklajeno razvijano v okvirjih (delovne skupine) WG-73 (podskupine) SG-4 Small Unmanned Aircraft Systems Evropske organizacije za standardiztacijo v letalstvu EuroCAE ter znanje, ki je na tej stopnji spiralnega razvoja verificirano s predstavitvami na komeptetnih znanstvenih in strokovnih konferencah v Parizu in Bristolu, pa tudi mednarodnih javnih znanstvenih objavah.

Med udeleženci so bili visoki predstavniki Poveljstva sil Slovenske vojske in generalštabovega Oddelka za nadzor plovnosti in varnost letenja, zato je bila to tudi odlična priložnost prikaza obstoječega teoretičnega zanja in praktičnih izkušenj s področja tehnologije brezpilotnih letal. Zlasti pa je to bila priložnost za izmenjavo mnenj, saj so mnenja, tako Direktorata za civilno letalstvo (DCL je imel v času tega modula inšpekcijski nadzor, kar je zagotovo opravičljiv razlog odsotnosti njegovih predstavnikov), kot tudi Oddelka za nadzor plovnosti in varnosti letenja, ključnega pomena za nadaljnje in predvsem pravilno raziskovalno in razvojno delo, pa tudi za pospeševanje tega tehnološko tako intenzivnega dela lelalstva, ki na tej razvojni stopnji ne razlikuje značilno med vojaškimi in civilnimi letalskimi operacijami.

Besedilo: doc. dr. Tone Magister