V preseku bistva vizij prihodnosti zračnega prometa je sposobnost zagotavljanja nenehne uravnoteženosti med razpoložljivostjo in povpraševanjem ter neprestano zmanjševanje operativnih stroškov ob sočasnem nenehnem povečevanju operativne zmogljivosti. Pospeševanje varnosti in zaščitenosti ter vse bolj zaostrovana trajnostna okoljska vzdržnost pa je mantra, ki že presega okvirje zračnega prometa in se razširja tako, da prežema vse pore letalstva. Skupni izziv strategij uresničevanja teh vizij je upravljanje z restriktivno omejevanimi viri, posebej pa minimalizacija stroškov menežiranja, zagotavljajoč pri tem pravočasnost, zanesljivost in uspešnost uresničevanja razvojnih ciljev.

čŒe si drznem za začetek pustiti denar trenutnega gospodarskega stanja vnemar, nas sedanjost, prihodnost pa še toliko bolj, sooča s presežki povpraševanj nad ponudbo. Kapaciteta sistemov in procesov v zračnem prometu bo v prihodnje enostavno nezadostna oziroma premajhna. Rdeča razvojna nit je bržkone agresivna avtomatizacija in sicer v jasno začrtnani smeri vse večje avtonomnosti sistemov in procesov zračnega prometa. 
Avtonomnost sodi na krajišče spektra mavrice avtomatiziranosti, ki povečuje človekovo storilnost. Bržkone je vsakdo že izkusil, da postaja prav človek tista čer ob kateri se zvrtinči in ustavlja tok razvoja in povečevanja zmogljivosti v zračnem prometu, pa naj bo to v zračnem prostoru, v pilotski ali potniški kabini, na letališki ploščadi ali terminalu, ali pa pri proizvajalcih letal in letalske opreme ter upravah in inšpektoratih, ki nosijo v nazivu »za letalstvo«. Avtonomni sistem ali proces zmore zaznati stanja in okoliščine, se nanje odzvati s prilagajanjem, dinamično načrtovati in se odločati v realnem času, to pa je tako hitro, da izključuje človeka iz dogajanja. Vse bolj obsežna posledična kompleksnost pa poraja kritični problem učinkovitega in uspešnega parjenja med človekom in sistemom ali procesom, ki je avtomatiziran ali celo zavtomatiziran do praktične avtonomije. Gre za težavo človekove sposobnosti dojemanja dogajanja zato, da bi ga še lahko nadziral, pa tudi za težavo človekove pripravljenosti, da se kooperativno tvorno podredi, če že ne prepusti, razpletu za uresničevanje vizije tako zelo želene prihodnosti letalstva.

čŒetudi bi že dandanes lahko trdili, da razpolagamo s tehnologijo, ki omogoča uresničevanje vse večje avtonomnosti, pa nam zagotovo manjkajo metodologije, s katerimi bi lahko ustrezno in nedvoumno dokazovali, da se bolj ali manj avtonomni sistemi odzivajo ali obnašajo vedno in vsakič točno tako, kot si želimo in smo predvideli. Poseben problem pri tovrstnem certificiranju predstavlja testiranje in verificiranje človekovih kognitivnih sposobnosti pri upravljanju in nadziranju kompleksnih avtomatiziranih, kaj šele avtonomnih, sistemov. Posledično je danes in v bližnji prihodnosti uresničljivo zgolj certificiranje sistemov in procesov z nizko stopnjo avtonomnosti. Le-ta je in ostaja nezadostna za bistveno in potrebno povečevanje kapacitet in zmogljivosti sistemov in procesov, ki bi omogočali in podpirali nenehno rast obsega zračnega prometa.

Avtonomni sistemi ali procesi, za katere sta značilni spremenljivost za doseganje prilagodljivosti, imajo lahko skorajda neskončno mnogo možnih stanj. Tolikšne količine stanj ali odzivov pa enostavno ni mogoče preskušati in verificirati z obstoječimi klasičnimi metodami testiranja že izgrajenih (novih) sistemov ali že vzpostavljenih (novih) procesov. To kar danes znamo in zmoremo ter to, kar nam obeta bližnja prihodnost, nam omogoča le, da preizkušamo in verificiramo zgolj malenkostni delček iz pestrega mozaika množice možnih stanj pravega avtonomnega sistema ali procesa. Ti so tedaj bržkone necertifikatibilni, razmah zračnega prometa pa zaviran do tiste mere, ko je pozitivni denarni tok v tej branži možen samo na račun ljudi in to tako tisith, ki si v tej branži prizadevajo za poslovni uspeh, kot seveda tudi tistih, ki so že praktično povsem odvisni od letalskih potovanj.