Narava mojega dela je podobna mojemu značaju. Vedno moram biti v gibanju in vedno se mi mora nekaj dogajati. čŒe se ustavim, razmišljam in če razmišljam preveč, to ni dobro. Tokrat sem se kar preveč zamislil. Zakaj? Moja naslednja destinacija je bila vojno žarišče, nemirni Afganistan. Kaj bolj norega mi lahko ponudi ta služba?
Priznam, da o Afganistanu nisem vedel veliko. Poznam sicer izraze Taliban, Paštun, Tadžik, burka in glavne geografske značilnosti Afganistana, to pa je tudi vse. Nikdar me ni zelo zanimala ta oddaljena dežela, v kateri je že potekalo nekaj vojn in ki je zmeraj zmagala. No, mogoče ni zmagala, toda tudi izgubila ni. Ko sem prebral knjigo Khaleda Hosseinija Tek za zmajem, sem Afganistan spoznal z drugega zornega kota. Knjiga čudovito opisuje kruto življenje v deželi pod Hindukušem, kjer je v izobilju le kamenja, peska in prahu, toda kljub temu so bili ljudje tam srečni. Zdaj sem imel priložnost to deželo videti sam.
Veliko potujem, tako zasebno kot službeno. To potovanje je imelo dodaten naboj. Najprej sem moral izvedeti krvno skupino in ob tem sem se domislil. čŒe nekoga zanima tvoja krvna skupina, boš pomagal ohraniti življenje nekomu ali pa, bog ne daj, ga bo nekdo pomagal ohraniti tebi. V mojem primeru je bila zadnja možnost bolj realna. Popolnoma nepričakovano sem potem dobil še kovinsko ploščico za okrog vratu s svojim imenom, EMŠO in krvno skupino. Uh, priznam, da so se mi kolena rahlo zašibila. Priprave na pot, ki smo jih opravili v Ljubljani, so bile tako temeljite, da ni bilo dvoma, da je za vse poskrbljeno. Komaj čakam, da grem!
V Kabulu smo pristali ponoči. Letalo je bilo zablindirano, luči ugasnjene, fliri pripravljeni za izmet. čŒelade na glavah in neprebojni jopiči na telesih. Tišina! Vsak nepričakovan pok, tlesk med pristajanjem je pritegnil mojo pozornost, pa verjamem, da ne le mojo. Welcome to Kabul je bil napis, ki sem ga opazil ob prihodu na terminal. Tu sem! Sledila sta krajši tako imenovani briefing in prevoz do hotela. Kolona oklepnih vozil si je utirala pot po prašnih kabulskih cestah. Oboroženi vojaki, policisti, varnostniki in, ne vem, kdo vse, so stali po križiščih s kalašnikovkami v rokah, z mrkimi pogledi in oblečeni v 
temna oblačila. Mimo nas so v vseh smereh hiteli protestniki, na kolesih, motorjih, toyotah in peš. čŒe bi imel kdo izmed njih slab dan, bi ga imeli tudi mi. Opazoval sem z odprtimi očmi, hotel sem videti vse. Začetni adrenalin je popustil in začel sem uživati v vsakem trenutku. Ko so dnevi minevali, sem že pozabil, da sem v vojni. Osredotočil sem se na delo, ki je bilo kakor običajno zanimivo in ga nikdar ni zmanjkalo. Obiskali smo naše vojake v bazi Arena v Heratu, Balabaluku, Šindadu in bazi Stone. Budni smo bili po 18 ur in vedno aktivni. Razmere za delo so bile težke. Prah je bil moj največji sovražnik. Elektronika in prah namreč ne gresta skupaj, zato je bilo treba posebno pozornost namenjati čiščenju opreme. Še dobro, da sem v odlični telesni kondiciji, saj bi drugače omagal pod težo neprebojnega jopiča, čelade, nahrbtnika z opremo, kamere in stojala, skupaj težkih približno 30 kilogramov. V takih izrednih razmerah je zelo pomembno, da ima človek glavo na pravem mestu, saj je bil fizični napor zelo velik. Zelo pomembno je tudi, da imaš urejene misli. Zdaj mi je jasno, zakaj vedno poudarjajo, da morajo biti vojaki psihično in fizično v odlični kondiciji.
Tam na drugem koncu sveta si velikokrat odvisen sam od sebe. Ne moreš po telefonu poklicati domov, naj te pridejo iskat, da ti je zmanjkalo te in one stvari. Tam si in vojaki so pogosto odvisni od svoje iznajdljivosti, usposobljenosti in seveda notranje moči. čŒe se psihično zlomiš, ti tudi močno telo in oprema ne moreta pomagati. Jaz sem kar dobro odnesel, aspirin in po dveh urah sem bil nazaj. Vsi nimajo te sreče. Dogodki so se zelo hitro vrstili. Najbolj vznemirljiv del poti je bil obisk naših vojakov v Balabaluku in Šindadu. Tja smo leteli z blackhawki, ki sta jih spremljala in ščitila apacha. Za dodatno zaščito smo imeli v helikopterju strelca, na vsakem boku po enega. Leteli smo nizko nad pokrajino, ki se mi je takrat pokazala v vsej lepoti.
Kamorkoli sem se ozrl, skale in pesek. Redko poseljen Afganistan povezuje krožna cesta, ki se je iz zraka zdela kot svilena nit. Mogoče je del poti ostanek svilene ceste, ki je pred tisočletji povezovala Kitajsko in Evropo in pomenila razcvet tako na enem kot drugem koncu. Razcveta tu že dolgo ni. Le zakaj je ta dežela v tako neprijetnem položaju? Kdo, predvsem pa kako ji lahko pomaga? Ali sploh želijo in potrebujejo pomoč? Ne vem in tudi nikoli ne bom izvedel.
V Afganistanu se danes piše leto 1389. Zdi se, da letnica ustreza našemu štetju. Življenjske razmere v Afganistanu so namreč zelo skromne, če ne katastrofalne. Tekoča voda ima okus po slanem morju. Obdelovalnih površin je 12 odstotkov, s kmetovanjem pa se ukvarja 85 odstotkov Afganistancev. Seveda so nasprotja, toda bogata je le peščica od 28 milijonov prebivalcev. Tam sta reki, ki ju večinoma izrabljajo za namakanje. Kot naključnemu obiskovalcu mi še danes ni jasno, kako in od česa živijo. Imeli smo namreč premalo časa, da bi o tem lahko povprašal ljudi. Prav to mi je tokrat manjkalo. Stik z domačini. To naredi vsako potovanje, pa čeprav službeno, nepozabno. Res sem imel okrog sebe čudovito ekipo sodelavcev, toda stik z domačini bi pomenil piko na i. Mogoče bi potem laže razumel njihov način življenja v peščeni deželi in mogoče me prav zato vleče nazaj. Prvič, odkar sem v tej službi, sem namreč začutil, da se s poti nisem vrnil z izpolnjenimi pričakovanji. Pa jih sploh potrebujem?
Besedilo in fotografije: Borut Podgoršek
čŒlanek je bil objavljen v Reviji Slovenska vojska, Leto XIX, 21.1.2011, str. 18-19
Fotogalerija
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com