No, mene take in podobne stvari – priznati moram – ne ganejo. Zima je zame bila sinonim za sneg (in kidanje le-tega), OK, Dedek Mraz, kar se pa Božiča tiče pa se spomnim samo tega, da sem moral potem, ko sem bil dovolj velik, da sem lahko nosil sekiro, odhajal v sosedovo hosto po Eko-smreko. Eko zato, ker smo jo po uporabi reciklirali ter pretvorili v toploto. Kaj več pa takrat od vseh teh plemenitih prinašalcev nismo doživljali. Morda tudi zato, ker je bila domača poslastica Cockta – ki si ni izmislila Cockta-mana.

Zato pa smo se imeli dobro. Nekdanji prazniki so bili nekako logično razvrščeni. Prvi november – dan mrtvih – v Hrvaški, kjer sem služboval, ni bil dela prost dan. Resda se ponavadi ni kaj veliko delalo; za časa, ko sem še delal kot pilot v Zagrebu so nas, mlajše oficirčke, poručnike, poslali odnesti venec kakemu bivšemu pripadniku na pokopališče (zato je bilo strateškega pomena tisti dan priti z avtom v službo), starejši kolegi pa so se ga šli natolčt v bližnjo gostilno. Dan Republike pa je že bil ta pravi praznik, o da. Na trenutek pozabimo na 2. Zasedanje AVNOJA; na ta dan se je, po pravilu, začel pomor svinj po vseh krajih naše bivše domovine.Tako imenovani Sveti svinjokolj. Potem pa Prvi maj – praznik dela? Ponavadi se je slavilo teden dni – skupaj z pripadajočim dnevom OF – ravno prav za zalivanje plate pri sosedu in lahno rotacijo odojkov. Kdor ni zalival plate na bajti (ali rotiral odojke) je pa kibiciral in užival. Piknik tu, piknik tam.



Današnja zgodba se dogaja v preteklih časih, ko je bila naša domovina malo večja in je imela Bosno (slavni stavek našega druga Tita: Jebeš zemlju koja Bosne nema), za časa bivše JNA, v helikopterski transportni eskadrilji v Zagrebu. Dan mrtvih (kot že prej omenjeno) ni bil dela prost dan; na to se sicer nihče po bivši TOZDih in SOZDih ni kaj prida oziral, razen nas, ki smo združevali delo in sredstva  v vojski. A tudi mi smo na tak dan predvsem  popivali in obujali stare spomine. Leteli tistega dne ponavadi nismo.

In potem se je tudi nam zgodilo. Naša eskadrilja je dobila novega poveljnika; Hrvat po narodnosti, alkoholik po prepričanju, katolik po vzgoji, kot nameček pa še član Zveze komunistov (bodimo iskreni, kot vsi ostali je tudi on predvsem plačeval partijsko članarino).

Druga polovica oktobra je mirno tekla, nekih težkih naporov nismo prenašali, krvavi žulji od dela niso pokali – sezoni poletnih požarov in vojaških vaj sta minili; delali smo predvsem načrte za predstoječe praznike in decembrsko meglo.

Malo pojasnila: zakaj za decembrsko meglo? Torej, Zagreb je bil poznan po tem, da sta december in januar bila meglena. Dopust se je v tistih časih moral uporabiti naenkrat, poleti, en mesec neprekinjeno. Tista dva zimska meseca smo koristili bolniško. Način uporabe bolniške je potekal na pravičen način, skladno z nepisanim dogovorom; vsakdo je lahko pozimi izkoristil 2 tedna (ta mladi) ali 3 tedne (seniorji) bolniške.  Vedelo se je tudi – obstajala je lista – kdo je kdaj na vrsti za uporabo bolniške na Božič ali Novo leto. Skratka, skladno z etičnimi in moralnimi normami.



Torej, zaključek kratkega intermezza, gremo nazaj na zgodbico. 1. november – Vsi Sveti – se je bližal. V letu, o katerem govori zgodbica, je padel na sredo. Seveda smo mi, uboga raja, začeli z izdelavo računov brez krčmarja; naenkrat med nas uleti šef: jutri bomo leteli, izdelajte načrte letenja. Reakcija je bila popolnoma v skladu z naučenimi se normami: Razumem, šefe; mislili smo si: no, če že ravno moramo. Skladno z normalnim človeškim vedenjem smo se vsi starejši piloti načrtovali tako, da zaključimo polet najkasneje ob pol enajstih; nadaljnji načrt našega delovanja je bil: skozi kapijo kasarne in v prvo gostilno na pivo. Pri tem smo se držali starega pravila ki veleva, da mora iz spoštovanja do pokojnih vsak dostojen človek zvrniti kak kozarček v njihovo čast. Torej, naredimo načrt letenja in ga odnesemo k šefu v pregled in podpis; čakamo.... na reakcijo, seveda. Preteče 15 minutah in na vratih se pojavi šef s svojima pomočnikoma; pove nam z resnim glasom: Naredite nove načrte. Jutri ni nihče prost, jutri ni dopustov, jutri ni bolniških, jutri vsi pridete v službo in vsi boste leteli! Imeli bomo popoldanski in nočni polet; trije oddelki, v vsakem po trije helikopterji; popoldne poletimo na maršruto Zagreb – Kostanjevica – Kozara, ponoči je vrnitev po isti poti.

Oblil nas je hladen znoj. Kaj se dogaja? Ponavadi smo imeli ali dnevno ali pa nočno letenje– dosedaj nismo kombinirali dan in noč. In to na praznik? Kar naenkrat so se po kuloarjih začela žuborenja; ljudje so špekulirali: nekaj se dogaja, nekaj je narobe, verjetno se nekje pripravljajo nemiri. Tako je pač bilo leta 1989. Inflacija, Kosovo, mitingi resnice, delavski nemiri? Takrat je bilo karkoli od tega mogoče.

Po temeljitem premisleku, malo žolča in hude krvi smo se pomirili z usodo; kaj nam pa je drugega preostalo? Ukaz je ukaz. Torej, ponovno smo naredili načrt letenja, mislili smo si pač – ja tisto, kar smo si mislili.

Naslednjega dneva je Zagreb izgledal, kot da bi izumrl; vsi, živi in mrtvi, so bili na pokopališčih. Mi pa v službi. Zanimalo me je le,  kako so nekateri pojasnili to popoldansko delo svojim ženam; le-te so bile verjetno prepričane, da je to samo en zelo ohlapen izgovor za kakšno neumnost.

Ob enih popoldne smo začeli z pripravo za letenje. Ponovno smo prebrali načrt letenja, zdravnik nas je pregledal. Prispe tudi meteorolog in začne z meteorološkim briefingom: večer bo brez oblačka, vetra ne bo, vidljivost več kot 10 kilometrov; polna luna vzide ob 18:23; in tako naprej.



Spogledujemo se; polna luna? Kaj pa naj zdaj to pomeni? Vidimo, da se poveljnik ter člani poveljstva muzajo. Nenavadno. Nekaj tu smrdi...

A ostalo je le pri mislih; vojska je vojska. Vzgojen si, da ne dvomiš v odločitve nadrejenih. Napočil je čas, da se odpravimo na helikopterje. Predletni pregled igračke, turbine zapojejo. Nekaj minut kasneje vzletimo, sestavimo formacijo; pogled je bil res impresiven. Devet helikopterjev, v nizkem letu na 50 metrih višine; kaj takega ne pozabiš.

Dnevni let zaključimo brez posebnosti; z Kozare preletimo v Banja Luko, tam počakamo na noč. Medtem časom pojemo sendvič, še enkrat se dogovorimo o poteku poleta in nazaj na helikopterje.

Eskadrilja poleti, povzpnemo na 1000 metrov višine. Že od Banja Luke vidimo v daljavi Zagreb; a poleg tega zagledamo še morje lučk, naselja, ki jih prej nisem opazil.

V tišini drsimo proti Zagrebu, radijska zveza molči, le pozicijske luči ostalih helikopterjev brlijo pred nami. Naenkrat se zavem, kaj so tista naselja.

Pokopališča. Svetlejša kot mesta, ovita v migetajočo, toplo rumeno-rdečo svetlobo. Lepi stari časi, ko še ni bilo elektronskih svečk. Spokojno, prekrasno, svečano.

Počasi sem začel dojemati, zakaj se je šef na ta dan odločil za nočno letenje.



Na vzhodu se začenja svetliti; pod nami se začno nazirati tenke, pajčevinaste meglice nad ravnicami ob Savi. Pogledam proti vzhodu in obnemim: ogromna, bledordečkasta krogla se počasi dviguje nad obzorje. Po tleh je svetloba drsela proti nam; rdeča barva je, kakor je Luna vzhajala, prehajala v bledorumeno. Videlo se je kot podnevi, čarobna pokrajina, osvetljena z neba, sijoča z pokopališč. Nihče med nami ni spregovoril besede.

Preletimo Sisak, začnemo se spuščati proti Zagrebškemu letališču. Vse več podrobnosti se vidi, odsev pokopališč dobiva detalje, vidijni so že posamezni grozdi svečk.

Naenkrat pravljico prekine glas v radijski zvezi: »Kontrola Zagreb, Jadran 251, grupa od 9 helikoptera, ispred Novog čŒič‡a, tražimo dozvolu za sletanje.«

» Slobodno, Jadran 251.«



Pravljice se razblini, pristanemo, preletimo na platformo, ugasnemo motorje, pospravimo helikopterje. Niti 7 še ni bila ura. Odpešačimo do zgradbe eskadrilje, neke vonjave so v zraku. Vstopimo v pisarno, na mizi pa odojek, čebula, poleg pa še hladno pivo in konjak. Pride poveljnik, začnemo z analizo letenja; Poveljnik začne: »Takole, fantje, hrana in pijača je za vas. Nikoli prej in verjetno tudi nikoli kasneje ne bom več imel takšne priložnosti: videti polno luno za Dan mrtvih. Hvala vam, ker se niste preveč upirali današnjemu letenju. Upam, da ste tudi vi uživali. Dober tek in na zdravje!«

Danes, ko se zazrem nazaj, ugotavljam, da je imel moj takratni šef prav. Polna luna in Dan mrtvih sta zelo poredko na isti dan. Vreme je bilo idealno, atmosfera je bila čarobna. Svetloba navadnih sveč in ne tistih elektronskih; idila, dostojanstven spokoj. In tisti let je bil, tako se sedaj zavedam, daleč najboljši način za počastitev preminulih.

Od takret je minilo že več kot 20 let; v vseh tel letih letenja se kaj takega ni ponovilo. Najverjetneje se tudi ne bo. Morda je bolje tako.

Kajti tisti Dan mrtvih mi je ostal zapisan nekje globoko v srcu.

Besedilo  in fotografije: Miklavž Škofič Maurer