V predosamosvojitvenem času je bil pilot jastreba v 351. izvidniški eskadrilji JLA do začetka vojne za Slovenijo, nato pa je po pozivu takratnega predsednika republike Milana Kučana prestopil v TO.

»Informacije o dogajanju pred vojno mi, ki smo bili na letališču Cerklje ob Krki, nismo dobili, saj smo bili zelo ločeni od dogajanja. Šele ko smo videli televizijski dnevnik, v katerem je predsednik pozval Slovence k prestopu iz JLA v Teritorialno obrambo, smo na letališču odbili prelet letal jastreb in orel iz Slovenije. Tistega dne sem dal odpoved in nisem hotel več leteti z letali. V Teritorialno obrambo sem vstopil konec junija, 1. julija pa sem že deloval v njej,« začenja pripoved poveljnik 15. HEB major Branko Rek.

»Prvi dnevi so bili težki tako za nas, ki smo prestopili, kot naše družine. Štirinajst dni smo se skrivali po Sloveniji, saj smo se zaradi prebega iz JLA bali maščevanja,« pove major Rek. Do tega usodnega dne je po osmih letih šolanja za pilote na letalski akademiji JLA še štiri leta delal v 351. izvidniški eskadrilji. »Sanje so bile končane. To je bil zame najhujši trenutek, saj sem vedel, da ne bom več letel na bojnih letalih,« pove z žalostnim glasom, pogled pa usmeri navzdol. Po prijavi v TO v Brežicah je s prestopniki šel v Sevnico, kjer je bilo zbirališče, »od tam pa so nas odpeljali na Lisco in druge konce Slovenije, kjer smo se skrivali z drugimi pripadniki TO ter prestopniki iz JLA. Tudi po končani vojni nas je bilo še vedno strah. Po treh tednih skrivanja sem imel dovolj in sem prostovoljno odšel domov v Stranice, kjer sem z družino ostal šest mesecev,« opiše povojni čas. Ko se je v takratnem RŠTO oblikoval oddelek za letalstvo, je v skupini za razvoj letalstva skupaj z osmimi kolegi razvijal svoje zamisli o prihodnosti letalstva.

»Ko je skupina končala svoje delo, smo začeli delovati na Brniku z letalniki, ki smo jih imeli, nekateri pa smo ta čas vzdrževali letalsko trenažo in pridobili tudi civilne licence. Po vojni sem še dve leti letel na letalih in v tem času spoznal, da prihodnost SV ni v bojnih letalih, zato sem se odločil za šolanje na helikopterju, zdaj pa že 17 let letim z njimi.« Leta 1992 je TO dobila v stalno uporabo helikopterje bell 412, ki se danes veliko uporabljajo kot del sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. »Predhodnica helikopterskega bataljona, to je bila 15. brigada VL, je bila dejansko ustanovljena 9. junija 1992, ko je bila odobrena formacija brigade, v okviru katere je bila pozneje ustanovljena helikopterska eskadrilja,« opiše začetke 15. HEB. Najprej je imela eskadrilja pet helikopterjev različnih tipov, s hitrejšim razvojem SV pa sta se sestava in opremljenost takratne 15. BRVL začeli hitro izboljševati in število letalnikov se je povečalo. V Slovenijo so aprila 2003 in marca 2004 prispeli štirje helikopterji AS 532 AL cougar. Status pilota je bil, kot je povedal, pred vojno in tudi leta 1991 nizek, pozneje pa se je popravil.

»Z današnjim standardom pilota sem zadovoljen, imamo dovolj sredstev za letenje in nalog. Obdobje od leta 2004 do 2008 je bilo za nas težko, saj je takrat veliko pilotov, ki smo jih izšolali, odšlo v civilno letalstvo. Naši razlogi niso bili pravi, da bi jih lahko zadržali, danes pa v SV pilotov primanjkuje.« Letalska šola je v šolskem letu 2010/2011 spremenila sistem šolanja bodočih pilotov. »Danes je sistem šolanja takšen, da so posamezniki bolj egoistični in ni takega prijateljstva, kot je bilo včasih. Novemu sistemu šolanja bi morali v okviru študija za pilota za pripadnike SV vključiti tudi predmete, ki jih morajo sicer še eno leto opravljati na Šoli za častnike. Tako pilot ne bi zgubil stika z letenjem za vse leto, temveč bi že med šolanjem pridobil licenco za pilota in začel leteti ter opravljati naloge.« Kot pravi, bi bilo treba urediti status mladih pilotov, da bi kot pripravniki piloti imeli vsaj simboličen status pilota, in ne le čin poročnik. Major Rek je sodeloval v več MOM ter na vajah v tujini, vendar pa, kot pravi, je najbolj zadovoljen, ko lahko s svojim znanjem pomaga mlajšim pilotom in ljudem v stiski ob nesrečah. Kaj bo delal po koncu kariere, še ne razmišlja, saj ima dobrih šest let dela pred seboj. Kot pravi, ga ne bo premamilo delo v eksotičnih krajih po svetu, saj ima Slovenijo zelo rad. »Okoli hiše imam nekaj vrta, tako da mi ne bo dolgčas. Seveda bom rad pomagal v SV kot pilot ali mentor, saj menim, da moramo predati svoje znanje mladim, ki prihajajo za nami. To bi delal le občasno,« pove, saj meni, da mora SV dati priložnost mladim.

Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: Bruno Toič
Revija Slovenska vojska, Letnik XIX/7, 13. maj 2011