Štabni vodnik Marjan Krulc, podčastnik kontrole zračnega prometa in poveljnik oddelka, ki skrbi za nemoteno delovanje radarskega sistema dolgega dosega na Ledinekovem koglu, je svojo pot v SV začel kot nabornik v 510. UC TO v Vojašnici Šentvid. Center je bil ustanovljen leta 1991 kot eden izmed prvih dveh učnih centrov za vojaško usposabljanje slovenskih nabornikov. V 510. UC na Igu je 2. junija 1991 prisegla novi nastajajoči državi Sloveniji tudi prva generacija slovenskih vojakov. Po osamosvojitveni vojni se je 510. UC konec leta 1991 najprej preselil v Vojašnico Šentvid, pozneje pa Vojašnico Franca Rozmana Staneta.

»Po pekrski in ižanski generaciji smo bili v Šentvidu tudi mi prva poskusna generacija. Decembra 1991 sem dobil vpoklic za služenje vojaškega roka v SV. Po trimesečnem usposabljanju v zračni obrambi smo naborniki odšli v Pekre, kjer smo izvajali klasično dežurstvo zračne obrambe.

Zanima me veliko stvari in imam rad razgibano službo, zato sem se z veseljem odločil za priložnost, da ostanem v SV kot strelec protiletalec, in ni mi žal,« začne pripoved Krulc, ki se je v SV zaposlil takoj po končanem služenju vojaškega roka avgusta 1992.

Karierna pot ga je peljala skozi različne službe, saj je bil poveljnik opazovalnega oddelka ter pozneje oddelka za zveze in komunikacije, vse v okviru skupin zračne obrambe, ki so delovale v Ljubljani in Mariboru. 7. julija 1991 se je oblikovala enota, ki je prerasla v 9. raketno brigado Kobra, njen naslednik pa je 9. BZO. Ob selitvi enote iz Peker v Maribor so v enoto dobili tudi nabornike in začela so se usposabljanja. »Skozi čas se je oddelek velikokrat preimenoval, drugi bataljon se je razformiral in jedro se je priključilo 6. Lahkemu raketnotopniškemu BZO. To je bilo leta 1996, takrat pa sem se odločil za nadaljevanje kariere v poveljstvu 9. BZO v Kranju kot informatik. Pozneje se je pokazalo, da potrebujejo ljudi z znanjem iz frekvenčnega načrtovanja. Skozi kariero sem pridobil veliko znanja o tem, zato sem poleg rednih nalog opravljal tudi to nalogo. Nato sem bil dobra tri leta še na GŠSV kot frekvenčni načrtovalec, potem pa sem predvsem zaradi naporne vsakodnevne vožnje iz Maribora v Ljubljano prosil za premestitev in prišel na Ledinekov kogel. To je bilo leta 2008 in še danes sem tu. Delo, ki ga opravljam, združuje vse, kar sem do zdaj delal v SV. Radar je namreč precej kompleksna naprava, ki odda zelo veliko energije in zelo malo sprejme ter obdela. To razumeti, vedeti kako deluje in hkrati vzdrževati, je še vedno izziv,« pove.

Ko naju pogovor zanese nazaj v začetke v SV, se v smehu spominja dogodkov z naborniki. »Ko smo prišli iz srednje šole, nismo bili vajeni reda in discipline. Tu je bil red. Škornji so se morali svetiti in postelje so morale biti pospravljene zelo natančno, srajce pa znam zlagati še danes. Bilo je tudi nekaj nagajanja med naborniki. Včasih je bil dovoljen alkohol v vojašnicah, vendar so ga kmalu ukinili. Resnično ne moreš verjeti, kako velike so bile fantazije nabornikov, ki so pred nami, poveljniki, skrivali alkohol. Od tega, da so alkohol skozi injekcijo dali v pomarančo, do skrivanja v kotličke stranišča. Teh zgodb je res veliko in danes mi ni žal, da sem bil del njih,« pove.



Najbolj pogreša to, kako polni vneme so bili takrat ljudje, ki so oblikovali obrambni sistem. Kot je dejal, takrat nič ni bilo težko, »lahko bi rekel, da smo iskali delo. Imeli smo cilj in voljo, vse se je naredilo skoraj udarniško«. Tudi odnosi so se skozi čas spremenili, saj so bili, kot pravi, včasih kljub hierarhiji tovariški. Bilo je jasno, kdo lahko komu kaj pove in kdo mora kaj narediti, poleg tega je bil tudi pretok informacij dober. Danes je veliko individualizma, vendar pa ni povsod tako. »Vsekakor je vojska posebna, saj veliko del ne moreš opravljati sam, temveč je veliko soodvisnosti.« Tudi v majhni enoti, ki ji poveljuje in v kateri je 11 pripadnikov, je pomembno, da se dobro razumejo.

čŒe se ozre v preteklost, je SV izpolnila njegova pričakovanja, saj mu je dala veliko znanja in dobrih delovnih navad. »Seveda se najdejo stvari, na katere si takrat, ko so se ti zgodile, gledal bolj tragično, se identificiral z njimi in si mislil, da se ti je zgodila največja krivica. Ko pogledaš nazaj, vidiš, da se lahko le nasmehneš,« pove. Tudi po končani karieri v SV bo z veseljem pomagal SV, saj sta prav ohranjanje strokovnosti in linije izkušenj, ki jih pridobivaš skozi leta, in predajanje teh naslednikom dobri.

Besedilo: Nataša Oblak
Fotografija: Bruno Toič
Revija Slovenska vojska, Letnik XIX/7, 13. maj 2011