Letos se s ponosom spominjamo dvajsetletnice enotnosti slovenskega naroda. Ponosni smo na uspešno obrambo domovine in zmago nad napadalcem, ki je imel bistveno zmogljivejšo oborožitev, še posebno za napade iz zračnega prostora, kjer je bila Slovenija najbolj ranljiva.

Primerjava z Davidom in Goljatom je v tem primeru zelo ustrezna. Učinkovitost pripadnikov enot za zračno obrambo, ki je bila takrat poimenovana še protizračna obramba, s sestrelitvijo in poškodovanjem več letalnikov sovražnega letalstva je prisilila napadalca, da je resno sprejel dejstvo, da v slovenskem zračnem prostoru ni (več) gospodar. Tako kot v drugih rodovih takratne Teritorialne obrambe je velik entuziazem pripadnikov zračne obrambe omogočil hiter prevzem pobude in vzpostavil temelje za lastno upravljanje zračnega prostora Republike Slovenije. Nadzor zračnega prostora in učinkovitost za bojevanje proti sovražnim letalnikom sta omogočila vzpostavitev suverenosti v zračnem prostoru nad Republiko Slovenijo takoj po prenehanju brionskega moratorija.

Z ukazom takratnega načelnika za RŠTO generalmajorja Janeza Slaparja je Teritorialna obramba Republike Slovenije 8. oktobra 1991 ob 00.01 povsem prevzela tudi nadzor nad slovenskim zračnim prostorom. Enotam za zračno obrambo je bilo ukazano, da preprečujejo kršitve zračnega prostora oziroma vseh preletov, ki ne bodo najavljeni po dogovorjenem postopku in ki jih ne bo dovolil ustrezen organ Republike Slovenije. Za opravljanje naloge je bil pristojen in je zanj skrbel odsek za (proti)zračno obrambo za RŠTO. Lahko bi rekli, da je bil ta ukaz izraz velikega zaupanja v lastne sile. Tak je bil tudi takoj posredovan na takratno poveljstvo 5. vojaške oblasti v Zagrebu. čŒeprav je jugoslovansko letalstvo prvi dan prekršilo ukaz ob preletu helikopterja na letališče Cerklje ob Krki, za kar se je opravičilo, češ da je šlo za nujen prevoz ranjenca, so ga v vseh naslednjih dneh do odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske armade iz Slovenije spoštovali. Mimogrede, tisti »ranjenec« je bilo nekaj torb z dinarji za menjavo v tolarske bone. Resda je bilo v poznejših mesecih še nekaj kršitev suverenosti zračnega prostora, kar je bilo sicer mogoče zaradi omejenih zmogljivosti za nadzor.

Povečanje zmogljivosti za izvajanje suverenosti zračnega prostora Republike Slovenije (ZP RS) je bilo hitro in očitno. Operativni center za nadzor zračnega prostora se je že čez nekaj mesecev iz Prežihove ulice preselil na novo lokacijo v Dimičevi ulici, od koder je suvereno opravljal svojo nalogo do preselitve na Brnik. Povečala se je tudi njegova operativna zmogljivost, saj je zastarel opazovalni sistem že maja 1992 nadomestil takrat najsodobnejši radarski sistem. V dobrega pol leta je bila Slovenija sposobna učinkovito nadzorovati in upravljati svoj zračni prostor. V tem času so se okrepili tudi oborožitveni sistemi, kar je deklarirani suverenosti dalo potreben pomen. Pri tem naj poudarim, da izvajanje suverenosti pomeni tudi ugotavljanje kršitev. Kršitvam v mirnem času redko po zelo podrobnem postopku sledi bojno delovanje proti kršitelju. Postopki ob kršitvi v mirnem času so predvsem predmet delovanja diplomacije. Tako je bilo tudi ob kršitvi Republike Hrvaške v letih od 1992 do 1995. Suverenost v zračnem prostoru je del suverenosti države. Lastno upravljanje zračnega prostora, torej vsega prometa v njem, je pomembno z več vidikov. Predvsem so to varnost, zaščita in korist. Napačna je misel, da se država odreka delu suverenosti s tem, ko v svoj prostor »spusti« pogodbenega partnerja. Ob hitenju pri pripravi dokumentov za članstvo v Natu bi bilo treba temu vprašanju nameniti več pozornosti. Res je, da trenutno ni potrebe po večjem angažiranju lastnih zmogljivosti za varovanje in zaščito zračnega prostora, kar pa ne pomeni, da je lahko to področje prepuščeno tujemu skrbniku. Naj spomnim na besede visokega predstavnika zračne obrambe v Natu Luca van der Laana leta 2002, ko je dobil visoko priznanje, zlato medaljo Slovenske vojske: »Nato vas ne bo branil, če se ne boste branili sami!« Boleče izkušnje iz bližnje preteklosti naj bodo svarilo, da dober gospodar skrbi tudi za pašnik, ki ga je dal v najem. Ohranjanje in nujen razvoj letalskih zmogljivosti sta že zdaj pomembna za urjenje enot sistema zračne obrambe. Vzdrževanje osnovnih zmogljivosti na tem področju je nujno za učinkovito upravljanje zračnega prostora, za uspešno bojevanje v njem pa je treba še marsikaj več.

Dvajsetletnica suverenosti in upravljanja slovenskega zračnega prostora je dobra priložnost, da se tistim, ki so v to vložili vse svoje moči, znanje in voljo, izreče priznanje in zahvala. Nekaterih ni več med nami, nekateri so končali svoje delo, tisti pa, ki nadaljujejo in nadgrajujejo, zaslužijo vso pozornost in podporo. Znanje se pridobi hitreje kot izkušnje, oboje pa je ključ do uspeha, s tem pa tudi do veljave v ožjem in širšem okolju.

Besedilo: Jože Konda, Revija Slovenska vojska, št. 16, Leto XIX, 21. 10. 2011, stan 19

Fotografija: Bruno Toič