Muzeji radovljiške občine so pripravili razstavo, ki je novost tudi za njihovo raznoliko dejavnost: pretežno z modeli so prikazali velik del in glavno razvojno črto v zgodovini slovenskega letalstva. čŒe bi nato uspeli takšni razstavi zagotoviti stalne prostore, ki bi ji omogočali nadaljnjo rast, bi dobili slovenski letalski muzej, pa čeprav z eksponati v pomanjšanem merilu. A prikazali bi lahko tudi letala, ki jih ni več ali pa načrti zanje (še?) niso oživeli.
Z modeli je mogoče ponazoriti razvoj letalstva strnjeno, pregledno in zelo zanimivo. Tako je omogočen tudi ogled letal, ki jih ni več (modeli omogočajo pogled v preteklost), ki jih še ni (odpira se pogled v prihodnost), ali pa razvoj modelarstva kot samostojne letalske panoge, ki ne posnema drugih letal, ampak so modeli te vrste izdelani tako, da bi imeli kar najboljše letalne lastnosti. Vse tri vrste modelarstva odpirajo vrata v jadralno in motorno letalstvo številnim ljubiteljem in tistim, ki se z letalstvom ukvarjajo poklicno.
Letalo Eda V: obnovitelj letal in pilot Albin Novak je izdelal Edo V najprej v zmanjšanem merilu, potem pa ob pomoči konstruktorja Rada Kiklja prvo letečo repliko, (ki je »strmoglavila«, ker ji je ugasnil motor, pilot Albin Novak pa jo je odnesel le z manjšimi poškodbami), ter ob sodelovanju Rada Kiklja in Tomaža Mezeta še drugo letečo – precej bolj uspešno – repliko. Vse na podlagi rekonstrukcije posnetka leteče Ede V bratov Rusjan.
Modelarstvo je samostojna letalska panoga, ki pa se povezuje z vsemi drugimi: jadralnim in motornim letalstvom, balonarstvom, padalstvom, alternativnim letalstvom idr. Z modeli je moč prikazati zgodovino ali pa seči v prihodnost (nastajanje novih letal ne more mimo modelnih preverjanj in poskusov, nekdaj v trdnem materialu in zdaj tudi z virtualnim modeliranjem). Vrsta modelarjev poskuša izdelati čim boljše modele in tekmuje z njimi, že nekaj let pa je vse bolj priljubljeno izdelovanje modelov slovenskih zgodovinskih letal, od najstarejših, nastalih pred več kot sto leti, do sodobnih. Nekateri od teh modelarjev tega ali onega profila bi radi svoje modele te vrste podarili muzeju slovenskega letalstva, toda takšnega muzeja (še) nimamo.
Eden od širši javnosti dobro znanih modelarjev zgodovinskih letal je Albin Novak iz Radovljice, ki je po dolgotrajni poklicni karieri pilota pri JAT, inštruktorja in vsestranskega letalskega delavca pred četrt stoletja začel izdelovati zgodovinska letala slovenskih konstruktorjev, pri čemer ga ni ustavila niti pogosto pomanjkljiva dokumentacija, ampak si je pomagal s fotografijami in časopisnimi opisi ter z znanimi podatki o letalih tujih načrtovalcev, kadar so jih naši tehniki posnemali. Tako je njegova modelarska eskadrilja postopno prerasla deset letal in se približala dvajsetim. Spodbudil je tudi druge modelarje in pojavilo se je vprašanje, kje bi lahko varno razstavili te modele, tako da bi bili hkrati na ogled javnosti. Nekaj Novakovih vrstnikov, ki so (bili) prav tako v častitljivih osemdesetih letih ali blizu (žal že pokojni Marjan Mencinger, Anton Pavlovčič, Jože Perhavc, Marjan Slanovec in drugi), ima podobne težave in tako se je porodila zamisel o stalni razstavi te vrste, ki bi lahko prerasla v muzej.
Zamisel je padla na plodna tla prav v Radovljici, kjer Albin Novak preživlja jesen življenja. Podprl jo je župan Ciril Globočnik, kot delovni projekt pa tudi direktorica Muzejev radovljiške občine Verena Štekar Vidic. Zbrala je skupino sodelavcev, ki jo je strokovno vodil dr. Sandi Sitar. Nastala sta najprej scenarij in nato razstava v štirih dvoranah baročnega gradu, v katerem je tudi muzej poslikanih panjskih končnic. Že ob postavitvi prvih modelov v ta prostor se je pokazalo, da je starinski stavbni okvir nenavadno primeren za razstavitev sodobne tehnike.
V prvi dvorani, ki jo sicer uporabljajo za slovesne poročne obrede, so postavili napovedni del razstave. Predstavljeni so pilot in modelar Albin Novak ter nekaj njegovih modelov, namenjenih prihodnjemu muzeju, na preizkusu je ponazoritev pravih letal z modeli in maketami v pomanjšanem merilu, nakazana je tudi možnost, da zbirka preraste v muzej. Na tem mestu se srečamo tudi s predstavitvijo muzejske letalske zbirke Slovenske vojske kot za zdaj edinega še nastajajočega muzeja te vrste.
V drugem prostoru je bila, predvsem slikovno, prikazana zgodovina slovenskega letalstva, od modela balona, katerega boter je bil leta 1784 baron Žiga Zois, pa prvih letečih naprav, kakršna sta bili Resslova zračna ladja in Živičeva zamisel za helikopter z rotorjema na vodoravnih oseh. Prikazana je bila vloga znamenitega slovenskega fizika Jožefa Stefana. Ta je leta 1877, ko so še številni dvomili o tem, da bo kdaj uspelo praktično uporabno letenje z napravami, težjimi od zraka, kot vrhunska znanstvena avtoriteta v tedanjem cesarstvu podprl prizadevanja letalskih pionirjev. Ko se je nemški inženir Otto Lilienthal lotil brezmotornih drsnih poletov, je bil med njegovimi posnemovalci leta 1895 tudi Slovenec Luka Jerše. Mariborčan Franc Wels pa je z vse večjimi modeli izdelal leteče krilo in je leta 1906 prvi na svetu letel s takšno napravo.
Poleti 1909 je tedaj 17-letni Otmar Kanet poskušal leteti z velikimi modeli, podobnimi današnjim zmajem, še pred koncem tistega leta pa je z motornim letalom, ki ga je skonstruiral in izdelal sam, prvič poletel Edvard Rusjan. V Ameriki je tedaj začel delati slovenski izseljenec Maks Stupar, ki ga tudi v mednarodnih primerjavah omenjajo kot prvega med pionirji serijske proizvodnje letal.
Slovenska in svetovna letalska zgodovina sta na začetku 20. stoletja (1903–1913) povezani z delom treh slovenskih pionirjev pri češko-nemškem tovarnarju Igu Etrichu. Že opisani Wels je zanj razrešil konstrukcijske težave s krilom, k razvoju tega v klasično enokrilno letalo taube (golob) je prispeval odlični modelar slovenskega rodu Pavel Podgornik, Stanko Bloudek pa je to letalo predelal v večsedežno, s popolnoma zaprto kabino za potnike, in v vojaško letalo. Vsi našteti so bili tudi modelarji: brata Rusjan sta izdelala prvi dobro leteči model leta 1900, Stanko Bloudek pa je izdeloval modele že kot srednješolec in nato vse življenje. Arhitekt Maks Fabiani je z modelom ponazoril svojo leta 1913 patentirano zamisel za definicijo strukture letala oziroma letalskih zvrsti. Na Nemškem je izgubil svojo prvotno slovensko identiteto Jože Zablatnik, ki je med prvo svetovno vojno izdeloval letala v svoji tovarni v Berlinu. Bloudek pa je tedaj vodil konstrukcijski oddelek v tovarni letal Ufag v Budimpešti.
V prvi svetovni vojni poraženo Nemčijo so ukrepi omejevali v vzgajanju letalskih kadrov in izdelavi letal. Našla pa je način, da je obšla te prepovedi: pospeševala je razvijanje modelarstva in jadralno letalstvo. Iz tega je zraslo nemško letalstvo druge svetovne vojne, na Slovenskem pa je bil podoben razvoj usmerjen v uporabo, prijazno za človeka. Med tedanjimi vodilnimi modelarji sta bila tudi mladi Franc Detter, ki je zmagoval na prvih modelarskih tekmovanjih na Slovenskem, in zlasti Zlatko Bisail, utemeljitelj pedagoško domišljenega modelarstva v Avstriji in kraljevini Jugoslaviji.
V tretji dvorani so bili predstavljeni trije imenitni slovenski modelarji. Pavel Podgornik, ki smo ga srečali že pri delu za Iga Etricha, je med prvimi strokovno pisal o vlogi modelov v letalski zgodovini. V besedah in slikovno je prikazal ta del letalskega razvoja v 19. stoletju in v pionirskem obdobju pred prvo svetovno vojno. Zlatko Bisail je razvil v obdobju med dvema svetovnima vojnama sistematičen pristop k množičnemu modelarstvu kot podlagi za razvoj drugih letalskih področij. Ko so se leta 1928 v svetu začeli vznemirljivi poskusi z raketnim pogonom, je izdelal tri takšne letalske modele, nato pa se je s peščico sodelavcev lotil razvijanja letečega krila, ki naj bi ga poganjala reakcijska turbina.
Modelar Marjan Mencinger iz Celja, pozneje pa iz Lesc, je 16-leten izdelal jadralno letalo Maša, v 60. letih 20. stoletja pa je začel vrhunsko modelarsko delo, ki naj bi mu nadomestilo konstruiranje pravih letal. Javnost ga pozna po enem od največjih letalskih modelov: njegov DC 9 je imel osmino velikosti pravega letala. Posebej izvirna pa je njegova konstrukcija vodnega letala oziroma dvoživke LEPORT, ki naj bi prevažala turiste iz Lesc v Portorož in nazaj. Poseben razstavni pano je namenjen razvoju posnetkov Rusjanovega letala Eda 5 prek treh vse večjih modelov do dveh letečih replik, s katerimi so atraktivno letali Novak in nekateri mlajši slovenski piloti.
Mencinger je s svojim modelarskim delom sledil sodobnim letalskim smernicam, njegov vrstnik Albin Novak pa se je začel po bogati pilotski karieri sredi 80. let 20. stoletja ukvarjati z zgodovinskim modelarstvom. K temu je pripomogla tudi akcija za izdajo študijske tetralogije Slovenci in letalstvo, ki jo je tedaj vodil Franc Sever (izšli sta dve knjigi, projekt pa bi kazalo nadaljevati in dokončati). Na tej podlagi so nastajali natančni posnetki letal, po večini v obliki radijsko vodenih modelov. Rusjanove, Bloudkove in Kuhljeve konstrukcije so tako znova oživele, prav tako so spet vzletela letala iz enega od najbolj plodnih obdobij slovenskega letalstva, tj. 50. in 60. let 20. stoletja, ko so po zaslugi članov zdaj že legendarnega Konstrukcijskega biroja in tovarne Letov oziroma Libis nastajala jadralna, motorna in posebna letala, konkurenčna v svetovnem merilu. Kolikor teh modelov ni izdelal sam Novak, pa je s svojim zgledom spodbudil delo mlajših kolegov, ki jim je vzornik. Z njihovim delom prehajajo v trajni zgodovinski spomin tudi imena slovenskih letalskih konstruktorjev, kot so Boris Cijan, Branko Ivanuš, Jaroslav Koser, Anton Pavlovčič, Marjan Slanovec, Ivo Šoštarič in drugi. Istočasno z njimi ali nekoliko pozneje so v Sloveniji in zunaj nje delovali še drugi naši konstruktorji, tako v ZDA tudi Aleš Strojnik, pa tudi Joe Sutter, konstruktor znamenitega boeinga 747, potomec slovenskih izseljencev (Suhadolc), doma iz Dobrove pri Ljubljani.
V zadnji dvorani radovljiške graščine so se obiskovalci srečali tudi z zdaj delujočimi modelarji, ki uspešno nadaljujejo spodbudno tradicijo in pomembno posegajo v vse kategorije letalstva, še posebej pa jih navdušuje raketna tehnika. Konec razstave obiskovalca pripelje do sedanjosti, ko je bil npr. Elan še nedavno uspešen proizvajalec visoko sposobnih jadralnih letal DG, danes pa se bori za obstoj, tako kot tudi slovenski letalski prevoznik Adria Airways. Razstava je sklenjena z Boscarolovim podjetjem za proizvodnjo ultra lahkih letal pipistrel, ki je zaradi svoje vrhunske kakovosti in inovativnosti pravi pogled v prihodnost. V skladu z najsodobnejšo raziskovalno tehniko potekajo v tem podjetju tudi raziskave z virtualnimi modeli.
čŒeprav imajo obiskovalci v Radovljici kaj videti, seveda manjka še marsikaj zanimivega na tem področju. Razstava je poskus prikaza vsaj rdeče niti, ki se kaže na tem področju, predvsem pa stvarnih možnosti, da se z modeli in maketami kmalu dokopljemo do muzeja slovenskega letalstva. Razstava je na ogled v Radovljici še do sredine decembra, nato lahko pričakujemo njeno selitev v druge kraje. V tem času naj bi našli prostorske možnosti za trajno namestitev, s katero bi pobuda prerasla v stalno muzejsko zbirko. To bi si zaslužili tudi Slovenci, ki uspešno delujejo v letalstvu že dolgo in bolj uspešno, kot bi to pričakovali zaradi naše maloštevilnosti. Očitno je želja po letenju, ki jo je nedvomno spodbujal občutek politične klavstrofobije, pri Slovencih še vedno zelo močna.
V prihodnjosti bomo prav zato predstavili nekaj novih spoznanj in vidikov slovenske letalske zgodovine.
Besedilo: Sandi Sitar, članek je bil objavljen v reviji Obramba decembra 2011
Fotografije: Marko Malec
Dr. Sandi Sitar se kot zgodovinar posveča predvsem portretiranju znanstvenikov in tehnikov (biografije o Juriju Vegi, Jožefu Stefanu, Edvardu Rusjanu) ter razvoju tehničnih in še posebej prometnih panog (100 let avtomobilizma na Slovenskem, Letalstvo in Slovenci 1). Predlagal in uredil je slovenski prevod Hermana Potočnika Noordunga Problem vožnje po vesolju. Piše za revije (tudi za Obrambo in Krila), sodeluje v radijskem, TV in filmskem mediju, pripravlja razstave (o Rusjanu, Bloudku, Bratini). Vodil je strokovni odbor, ki je pripravil razstavo Letalstvo v modelih, letos odprto v Muzeju v Radovljici. Ta razstava prinaša na zgodovino slovenskega letalstva nov pogled in mnoge novosti, zato se bomo v nekaj nadaljevanjih posvetili tej tematiki tudi v našem glasilu. In to z istim sporočilom, kot ga nosi radovljiški prikaz: nikoli še nismo bili tako blizu slovenskemu letalskemu muzeju, kot to omogoča ta razstava v stalni postavitvi in nato njena postopna nadgradnja–z novimi modeli ali/in pravimi letali.
Letalo Eda V: obnovitelj letal in pilot Albin Novak je izdelal Edo V najprej v zmanjšanem merilu, potem pa ob pomoči konstruktorja Rada Kiklja prvo letečo repliko, (ki je »strmoglavila«, ker ji je ugasnil motor, pilot Albin Novak pa jo je odnesel le z manjšimi poškodbami), ter ob sodelovanju Rada Kiklja in Tomaža Mezeta še drugo letečo – precej bolj uspešno – repliko. Vse na podlagi rekonstrukcije posnetka leteče Ede V bratov Rusjan.
Modelarstvo je samostojna letalska panoga, ki pa se povezuje z vsemi drugimi: jadralnim in motornim letalstvom, balonarstvom, padalstvom, alternativnim letalstvom idr. Z modeli je moč prikazati zgodovino ali pa seči v prihodnost (nastajanje novih letal ne more mimo modelnih preverjanj in poskusov, nekdaj v trdnem materialu in zdaj tudi z virtualnim modeliranjem). Vrsta modelarjev poskuša izdelati čim boljše modele in tekmuje z njimi, že nekaj let pa je vse bolj priljubljeno izdelovanje modelov slovenskih zgodovinskih letal, od najstarejših, nastalih pred več kot sto leti, do sodobnih. Nekateri od teh modelarjev tega ali onega profila bi radi svoje modele te vrste podarili muzeju slovenskega letalstva, toda takšnega muzeja (še) nimamo.
Eden od širši javnosti dobro znanih modelarjev zgodovinskih letal je Albin Novak iz Radovljice, ki je po dolgotrajni poklicni karieri pilota pri JAT, inštruktorja in vsestranskega letalskega delavca pred četrt stoletja začel izdelovati zgodovinska letala slovenskih konstruktorjev, pri čemer ga ni ustavila niti pogosto pomanjkljiva dokumentacija, ampak si je pomagal s fotografijami in časopisnimi opisi ter z znanimi podatki o letalih tujih načrtovalcev, kadar so jih naši tehniki posnemali. Tako je njegova modelarska eskadrilja postopno prerasla deset letal in se približala dvajsetim. Spodbudil je tudi druge modelarje in pojavilo se je vprašanje, kje bi lahko varno razstavili te modele, tako da bi bili hkrati na ogled javnosti. Nekaj Novakovih vrstnikov, ki so (bili) prav tako v častitljivih osemdesetih letih ali blizu (žal že pokojni Marjan Mencinger, Anton Pavlovčič, Jože Perhavc, Marjan Slanovec in drugi), ima podobne težave in tako se je porodila zamisel o stalni razstavi te vrste, ki bi lahko prerasla v muzej.Zamisel je padla na plodna tla prav v Radovljici, kjer Albin Novak preživlja jesen življenja. Podprl jo je župan Ciril Globočnik, kot delovni projekt pa tudi direktorica Muzejev radovljiške občine Verena Štekar Vidic. Zbrala je skupino sodelavcev, ki jo je strokovno vodil dr. Sandi Sitar. Nastala sta najprej scenarij in nato razstava v štirih dvoranah baročnega gradu, v katerem je tudi muzej poslikanih panjskih končnic. Že ob postavitvi prvih modelov v ta prostor se je pokazalo, da je starinski stavbni okvir nenavadno primeren za razstavitev sodobne tehnike.
V prvi dvorani, ki jo sicer uporabljajo za slovesne poročne obrede, so postavili napovedni del razstave. Predstavljeni so pilot in modelar Albin Novak ter nekaj njegovih modelov, namenjenih prihodnjemu muzeju, na preizkusu je ponazoritev pravih letal z modeli in maketami v pomanjšanem merilu, nakazana je tudi možnost, da zbirka preraste v muzej. Na tem mestu se srečamo tudi s predstavitvijo muzejske letalske zbirke Slovenske vojske kot za zdaj edinega še nastajajočega muzeja te vrste.
V drugem prostoru je bila, predvsem slikovno, prikazana zgodovina slovenskega letalstva, od modela balona, katerega boter je bil leta 1784 baron Žiga Zois, pa prvih letečih naprav, kakršna sta bili Resslova zračna ladja in Živičeva zamisel za helikopter z rotorjema na vodoravnih oseh. Prikazana je bila vloga znamenitega slovenskega fizika Jožefa Stefana. Ta je leta 1877, ko so še številni dvomili o tem, da bo kdaj uspelo praktično uporabno letenje z napravami, težjimi od zraka, kot vrhunska znanstvena avtoriteta v tedanjem cesarstvu podprl prizadevanja letalskih pionirjev. Ko se je nemški inženir Otto Lilienthal lotil brezmotornih drsnih poletov, je bil med njegovimi posnemovalci leta 1895 tudi Slovenec Luka Jerše. Mariborčan Franc Wels pa je z vse večjimi modeli izdelal leteče krilo in je leta 1906 prvi na svetu letel s takšno napravo.Poleti 1909 je tedaj 17-letni Otmar Kanet poskušal leteti z velikimi modeli, podobnimi današnjim zmajem, še pred koncem tistega leta pa je z motornim letalom, ki ga je skonstruiral in izdelal sam, prvič poletel Edvard Rusjan. V Ameriki je tedaj začel delati slovenski izseljenec Maks Stupar, ki ga tudi v mednarodnih primerjavah omenjajo kot prvega med pionirji serijske proizvodnje letal.
Slovenska in svetovna letalska zgodovina sta na začetku 20. stoletja (1903–1913) povezani z delom treh slovenskih pionirjev pri češko-nemškem tovarnarju Igu Etrichu. Že opisani Wels je zanj razrešil konstrukcijske težave s krilom, k razvoju tega v klasično enokrilno letalo taube (golob) je prispeval odlični modelar slovenskega rodu Pavel Podgornik, Stanko Bloudek pa je to letalo predelal v večsedežno, s popolnoma zaprto kabino za potnike, in v vojaško letalo. Vsi našteti so bili tudi modelarji: brata Rusjan sta izdelala prvi dobro leteči model leta 1900, Stanko Bloudek pa je izdeloval modele že kot srednješolec in nato vse življenje. Arhitekt Maks Fabiani je z modelom ponazoril svojo leta 1913 patentirano zamisel za definicijo strukture letala oziroma letalskih zvrsti. Na Nemškem je izgubil svojo prvotno slovensko identiteto Jože Zablatnik, ki je med prvo svetovno vojno izdeloval letala v svoji tovarni v Berlinu. Bloudek pa je tedaj vodil konstrukcijski oddelek v tovarni letal Ufag v Budimpešti.
V prvi svetovni vojni poraženo Nemčijo so ukrepi omejevali v vzgajanju letalskih kadrov in izdelavi letal. Našla pa je način, da je obšla te prepovedi: pospeševala je razvijanje modelarstva in jadralno letalstvo. Iz tega je zraslo nemško letalstvo druge svetovne vojne, na Slovenskem pa je bil podoben razvoj usmerjen v uporabo, prijazno za človeka. Med tedanjimi vodilnimi modelarji sta bila tudi mladi Franc Detter, ki je zmagoval na prvih modelarskih tekmovanjih na Slovenskem, in zlasti Zlatko Bisail, utemeljitelj pedagoško domišljenega modelarstva v Avstriji in kraljevini Jugoslaviji.V tretji dvorani so bili predstavljeni trije imenitni slovenski modelarji. Pavel Podgornik, ki smo ga srečali že pri delu za Iga Etricha, je med prvimi strokovno pisal o vlogi modelov v letalski zgodovini. V besedah in slikovno je prikazal ta del letalskega razvoja v 19. stoletju in v pionirskem obdobju pred prvo svetovno vojno. Zlatko Bisail je razvil v obdobju med dvema svetovnima vojnama sistematičen pristop k množičnemu modelarstvu kot podlagi za razvoj drugih letalskih področij. Ko so se leta 1928 v svetu začeli vznemirljivi poskusi z raketnim pogonom, je izdelal tri takšne letalske modele, nato pa se je s peščico sodelavcev lotil razvijanja letečega krila, ki naj bi ga poganjala reakcijska turbina.
Modelar Marjan Mencinger iz Celja, pozneje pa iz Lesc, je 16-leten izdelal jadralno letalo Maša, v 60. letih 20. stoletja pa je začel vrhunsko modelarsko delo, ki naj bi mu nadomestilo konstruiranje pravih letal. Javnost ga pozna po enem od največjih letalskih modelov: njegov DC 9 je imel osmino velikosti pravega letala. Posebej izvirna pa je njegova konstrukcija vodnega letala oziroma dvoživke LEPORT, ki naj bi prevažala turiste iz Lesc v Portorož in nazaj. Poseben razstavni pano je namenjen razvoju posnetkov Rusjanovega letala Eda 5 prek treh vse večjih modelov do dveh letečih replik, s katerimi so atraktivno letali Novak in nekateri mlajši slovenski piloti.
Mencinger je s svojim modelarskim delom sledil sodobnim letalskim smernicam, njegov vrstnik Albin Novak pa se je začel po bogati pilotski karieri sredi 80. let 20. stoletja ukvarjati z zgodovinskim modelarstvom. K temu je pripomogla tudi akcija za izdajo študijske tetralogije Slovenci in letalstvo, ki jo je tedaj vodil Franc Sever (izšli sta dve knjigi, projekt pa bi kazalo nadaljevati in dokončati). Na tej podlagi so nastajali natančni posnetki letal, po večini v obliki radijsko vodenih modelov. Rusjanove, Bloudkove in Kuhljeve konstrukcije so tako znova oživele, prav tako so spet vzletela letala iz enega od najbolj plodnih obdobij slovenskega letalstva, tj. 50. in 60. let 20. stoletja, ko so po zaslugi članov zdaj že legendarnega Konstrukcijskega biroja in tovarne Letov oziroma Libis nastajala jadralna, motorna in posebna letala, konkurenčna v svetovnem merilu. Kolikor teh modelov ni izdelal sam Novak, pa je s svojim zgledom spodbudil delo mlajših kolegov, ki jim je vzornik. Z njihovim delom prehajajo v trajni zgodovinski spomin tudi imena slovenskih letalskih konstruktorjev, kot so Boris Cijan, Branko Ivanuš, Jaroslav Koser, Anton Pavlovčič, Marjan Slanovec, Ivo Šoštarič in drugi. Istočasno z njimi ali nekoliko pozneje so v Sloveniji in zunaj nje delovali še drugi naši konstruktorji, tako v ZDA tudi Aleš Strojnik, pa tudi Joe Sutter, konstruktor znamenitega boeinga 747, potomec slovenskih izseljencev (Suhadolc), doma iz Dobrove pri Ljubljani.V zadnji dvorani radovljiške graščine so se obiskovalci srečali tudi z zdaj delujočimi modelarji, ki uspešno nadaljujejo spodbudno tradicijo in pomembno posegajo v vse kategorije letalstva, še posebej pa jih navdušuje raketna tehnika. Konec razstave obiskovalca pripelje do sedanjosti, ko je bil npr. Elan še nedavno uspešen proizvajalec visoko sposobnih jadralnih letal DG, danes pa se bori za obstoj, tako kot tudi slovenski letalski prevoznik Adria Airways. Razstava je sklenjena z Boscarolovim podjetjem za proizvodnjo ultra lahkih letal pipistrel, ki je zaradi svoje vrhunske kakovosti in inovativnosti pravi pogled v prihodnost. V skladu z najsodobnejšo raziskovalno tehniko potekajo v tem podjetju tudi raziskave z virtualnimi modeli.
čŒeprav imajo obiskovalci v Radovljici kaj videti, seveda manjka še marsikaj zanimivega na tem področju. Razstava je poskus prikaza vsaj rdeče niti, ki se kaže na tem področju, predvsem pa stvarnih možnosti, da se z modeli in maketami kmalu dokopljemo do muzeja slovenskega letalstva. Razstava je na ogled v Radovljici še do sredine decembra, nato lahko pričakujemo njeno selitev v druge kraje. V tem času naj bi našli prostorske možnosti za trajno namestitev, s katero bi pobuda prerasla v stalno muzejsko zbirko. To bi si zaslužili tudi Slovenci, ki uspešno delujejo v letalstvu že dolgo in bolj uspešno, kot bi to pričakovali zaradi naše maloštevilnosti. Očitno je želja po letenju, ki jo je nedvomno spodbujal občutek politične klavstrofobije, pri Slovencih še vedno zelo močna.
V prihodnjosti bomo prav zato predstavili nekaj novih spoznanj in vidikov slovenske letalske zgodovine.
Fotografije: Marko Malec
Dr. Sandi Sitar se kot zgodovinar posveča predvsem portretiranju znanstvenikov in tehnikov (biografije o Juriju Vegi, Jožefu Stefanu, Edvardu Rusjanu) ter razvoju tehničnih in še posebej prometnih panog (100 let avtomobilizma na Slovenskem, Letalstvo in Slovenci 1). Predlagal in uredil je slovenski prevod Hermana Potočnika Noordunga Problem vožnje po vesolju. Piše za revije (tudi za Obrambo in Krila), sodeluje v radijskem, TV in filmskem mediju, pripravlja razstave (o Rusjanu, Bloudku, Bratini). Vodil je strokovni odbor, ki je pripravil razstavo Letalstvo v modelih, letos odprto v Muzeju v Radovljici. Ta razstava prinaša na zgodovino slovenskega letalstva nov pogled in mnoge novosti, zato se bomo v nekaj nadaljevanjih posvetili tej tematiki tudi v našem glasilu. In to z istim sporočilom, kot ga nosi radovljiški prikaz: nikoli še nismo bili tako blizu slovenskemu letalskemu muzeju, kot to omogoča ta razstava v stalni postavitvi in nato njena postopna nadgradnja–z novimi modeli ali/in pravimi letali.Vodja projekta: Verena Štekar Vidic * Strokovni vodja: dr. Sandi Sitar * Pripravljalni odbor: mag. Boris Brovinsky (TMS), Jože čŒuden, Marko Malec, Franc Svetina, Albin Novak, Matjaž Ravbar (Vojaški muzej SV) ter Janez Žerovc. Našteti so tudi avtorji besedil. Lektorica Katja Žvan. * Arhitekta razstave Marko Smrekar in Barbara Bogataj Kokalj.* Razstava je nastala na pobudo župana občine Radovljica Cirila Globočnika in pilota ter modelarja Albina Novaka.*
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com