Od 8. do 25. maja je v vojaški bazi na Brniku, v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Alpah ter Karavankah potekal tečaj za reševalca letalca, ki so ga za potrebe popolnjevanja helikopterske reševalne skupine SV izvedeli v Večnacionalnem centru odličnosti za gorsko bojevanje (VCOGB) ob podpori 15. helikopterskega bataljona (15. HEB).

Tečaj, na katerem so sodelovali pripadniki SV z opravljenim civilnim izpitom za gorskega reševalca, je bil namenjen pridobivanju specialističnega znanja in veščin za opravljanje nalog reševalca letalca za potrebe SV in je po vsebini ter težavnosti v celoti primerljiv tečajem, ki jih za potrebe usposabljanja novih reševalcev letalcev organizirata Gorska reševalna zveza Slovenije (GRZS) in slovenska Policija. S helikopterjem SV smo se povzpeli na Veliko planino, kjer smo spremljali delo tečajnikov pri navajanju helikopterja na pristanek, pri vnosu poškodovanca na nosilih v helikopter in pri iznosu iz njega, pri spuščanju reševalca z jeklenico ter pri dvigovanju ponesrečenca v helikopterski reševalni vreči z elektromotornim vitlom.

Reševalci letalci SV na leto v povprečju sodelujejo v dveh do treh reševalnih akcijah SV
V zadnjem obdobju se pri reševanju v gorah zaradi možnosti hitrega pristopa do ponesrečenca in nenadno obolelih z vso opremo ter hitrega prevoza v najbližjo zdravstveno ustanovo vse pogosteje uporabljajo helikopterji. Gorsko reševanje s helikopterjem zahteva zelo veliko izurjenost tako posadke helikopterja kot tudi reševalcev, saj se gorske nesreče pogosto dogajajo v slabšem vremenu in na teže dostopnih predelih, kar še dodatno otežuje potek reševalne akcije. Pri reševanju v gorah ima poleg tričlanske posadke helikopterja, v kateri so pilot, kopilot in tehnik letalec, pomembno vlogo tudi reševalec letalec, ki se prvi spusti do ponesrečenca ter vzpostavi osnovne pogoje za varen prihod zdravnika letalca, ki poškodovancu da prvo pomoč in ga pripravi za evakuacijo. Tudi SV ima pripadnike stalne sestave, ki so usposobljeni za reševanje v gorah s pomočjo helikopterja. Za potrebe popolnjevanja helikopterske reševalne skupine SV, ki je od leta 1999 v pripravljenosti za potrebe vojaškega reševanja v gorah, SV izvaja že od leta 1994 redna usposabljanja pripadnikov stalne sestave SV za naloge reševalcev letalcev po programu, ki je enak od leta 2006. Kot je dejal vodja tečaja za reševalca letalca v SV in inštruktor VCOGB štabni vodnik Miha Arh, SV potrebuje za to usposobljen kader, saj člani reševalne ekipe SV na leto v povprečju sodelujejo v dveh do treh reševalnih akcijah, v katerih so udeleženi pripadniki SV in tujih vojsk na usposabljanju v SV.

Na tečaj le pripadniki SV s civilnim izpitom za gorskega reševalca
Tečaj za reševalce letalce SV letos prvič izvajajo v VCOGB, pretekla leta pa je bil nosilec omenjenega tečaja 15. HEB ob podpori inštruktorjev VCOGB oziroma nekdanje Gorske šole SV. Tečaj traja tri tedne. Zaradi posebnosti nalog reševalca letalca morajo kandidati, ki se prijavijo na razpis, ustrezati vstopnim merilom. Štabni vodnik Arh je povedal, da se na tečaj lahko prijavijo pripadniki stalne sestave SV, ki so mlajši od 35 let, imajo opravljen civilni izpit za gorskega reševalca in so zdravstveno sposobni. Podobne tečaje v Sloveniji organizirata tudi GRZS in Policija za potrebe usposabljanja svojih reševalcev letalcev. Ob tem je še dodal, da je tečaj, ki ga izvajajo v SV, na višji kakovostni ravni kot drugi, saj na njem sodeluje manj tečajnikov, kar omogoča, da z njimi na vajah naredijo več ponovitvenih ciklov in jih tako bolje pripravijo za samostojno delo. Tečaj za reševalca letalca so začeli z vstopnim praktičnim preverjanjem kandidatov iz znanja klasičnih individualnih in reševalnih veščin. »Od petih kandidatov, ki so izpolnjevali vstopne pogoje, smo na praktičnem preverjanju veščin izbrali štiri, saj splošno alpinistično in reševalno znanje enega kandidata ni bilo zadovoljivo, s čimer bi trpelo usposabljanje drugih tečajnikov,« je razložil Arh. Prvi teden tečaja je bil namenjen teoretičnemu delu, pri katerem so se v učilnici in ob mirujočem helikopterju seznanili z delom reševalca letalca, osebno opremo reševalca, helikopterjem in njegovo opremo ter meteorološkimi razmerami in spoznali številne varnostne ukrepe pri delu s helikopterjem v gorah, ki je predvsem v težjih vremenskih razmerah zahtevno in tudi zelo nevarno. Po končanem teoretičnem delu tečaja so kandidati opravili pisni preizkus znanja, ki je pogoj za nadaljnje praktično delo.

Poudarek na usklajenem delu med reševalci in posadko helikopterja
Praktično usposabljanje poteka v obliki devetih vaj po tri ure naleta, ki so razporejene od lažjih k težjim, aktivnosti pa se z lažjega terena prenesejo na težjega. V praktičnem delu tečajniki najprej spoznajo opremo reševalca in se naučijo pravilno izbrati pristajalni kraj. Spoznajo postopke vizualnega navajanja helikopterja na pristanek ter vstopanje v helikopter in izstopanja iz njega. »Turbulentni veter, ki ga povzroči glavni rotor, dviguje prah pod helikopterjem, v zimskih razmerah pa ledene kristale snega, zato je nujna uporaba zaščitnih sredstev za oči, kot so smučarska očala. Prav tako dvigne tudi lažje predmete s predvidenega kraja pristanka ali lebdenja helikopterja. »Ob približevanju helikopterju je treba paziti, da večje predmete, kot so smuči, nosimo pri tleh in ne nad glavo, poleg tega morajo biti čvrsto pripeti k telesu, da jih močan veter ne dvigne,« je pojasnil Arh ter dodal, da se helikopterju nikoli ne približujejo od zadaj, saj bi jih elisa repnega rotorja lahko poškodovala, temveč vedno od spredaj v vidnem polju pilota. Prihod helikopterja na kraj nesreče povzroča močan hrup, zato zvočno sporazumevanje med reševalci in člani posadke brez slušalk ter radijske naprave ni mogoče. »V okviru tečaja je velik poudarek prav na urjenju komunikacije in usklajenosti med reševalci ter člani posadke helikopterja, saj se ob odpovedi radijskih zvez med seboj sporazumevajo le s posebnimi znaki z rokami,« je razložil Arh, kar je po njegovem mnenju še posebno pomembno pri zahtevnejših tehnikah reševanja v steni, kjer je helikopter določen čas pripet na steno in kjer ob morebitnem nesporazumu med reševalci in člani posadke helikopterja lahko pride do trganja iz sidrišča in do neljubega dogodka. Nadaljujejo z zahtevnejšimi vajami, kot sta vnos ranjenca z nosili v helikopter in iznos iz njega, s spuščanjem reševalca po jeklenici z elektromotornim vitlom ter dvigovanjem ponesrečenca s helikoptersko reševalno vrečo ob uporabi vrvice za preprečevanje vrtenja. V slabših vremenskih razmerah z zmanjšano vidljivostjo in močnim vetrom piloti skladno s civilnimi predpisi ne letijo. Takrat morajo reševalce iz helikopterja spustiti na vidnem delu gore, reševalna ekipa, v kateri sta reševalec letalec in zdravnik letalec, pa se nato peš premakne do ponesrečenca, ga oskrbi in se z njim vrne na primeren kraj, kjer ga lahko vkrca v helikopter ter nato prepelje v bolnišnico. Od lažjih vaj k zahtevnejšemu reševanju v stenah in na morju.

V zadnjem delu tečaja kandidati spoznajo tehnično zahtevnejša stenska reševanja, ki obsegajo reševanje ponesrečenca iz stene z rezanjem vrvi in reševanja iz vode, ki je prav tako zahtevno ter zelo nevarno, saj oblak drobnih vodnih kapljic, ki ga ustvarja rotor helikopterja, ob lebdenju na nižji višini lahko zalije ter poškoduje pljuča poškodovanca, zato je treba vsa reševanja iz vode izvajati z večjih višin. V okviru tečaja obdelajo tudi tematike zimskega reševanja s helikopterjem v gorah, za kar so uporabljali snežišče pod Skuto. Arh je povedal, da ima vsaka praktična vaja več ponovitev oziroma ciklov, s katerimi tečajniki utrdijo znanje in veščine. Ko opravijo praktični del tečaja, morajo v roku 30 dni pred posebno komisijo SV zagovarjati znanje in uspešno opraviti predpisane praktične vaje, s čimer dobijo potrdilo, da so sposobni samostojno opravljati delo reševalca letalca v SV. »Dežuranje reševalcev letalcev, ki prihajajo iz različnih enot SV, poteka kot pripravljenost za potrebe vojaškega reševanja v gorah, kar omogoča takojšnje aktiviranje dežurne skupine reševalcev SV, ki je nujna, da posreduje, kjerkoli pripadniki SV to pomoč potrebujejo,« je razložil štabni vodnik Arh. Reševalci letalci SV sodelujejo v vseh reševalnih in iskalnih akcijah SV skladno z načrti za delovanje sil SV pri zaščiti, reševanju in pomoči pri naravnih in drugih nesrečah Vihra, lahko pa se jih uporabi tudi za reševanje in pomoč v naravnih ter drugih nesrečah večjih razsežnosti, v katerih se uporabljajo vse razpoložljive civilne in vojaške zmogljivosti za reševanje.

Besedilo: Marko Pišlar
Fotografije: Bruno Toič
čŒlanek je bil objavljen v reviji Slovenska vojska, Leto XX, 8. 6. 2012, št. 9, strani 19 – 21.

Nadporočnik Aleš Hočevar, 132. GORB: Potem, ko sem letos opravil izpit za civilnega gorskega reševalca, sem se odločil, da opravim tudi tečaj za reševalca letalca, saj me to delo zanima. Tečaj poteka dobro. Na praktične vaje smo dobro pripravljeni, saj vse postopke večkrat ponovimo, s čimer poskrbimo za svojo večjo varnost. V prostem času sem član Gorske reševalne postaje Kamnik, prek katere sodelujem v reševalnih akcijah, v katerih se večinoma srečujemo z zlomi in zdrsi, nazadnje pa smo pomagali bolniku s srčnimi težavami, ki so ga s helikopterjem prepeljali v dolino. Naša reševalna postaja ima največ dela na Veliki planini, saj je tam poleti največ sprehajalcev in planincev.


Vojak Dušan Hrnčič, 157. LOGB: Za ta tečaj sem se odločil, saj me delo reševalca letalca v SV zanima. Tudi v zasebnem življenju sem aktiven gorski reševalec v postaji Tržič, poleg tega sem tudi vodnik reševalnega psa. Tečaj je izpolnil moja začetna pričakovanja, saj sem z njim dopolnil reševalno znanje. Aktivnosti za zdaj potekajo dobro, čeprav še delamo začetniške napake, ki pa jih bomo z večkratnimi ponovitvami in poznejšim delom v pravih akcijah odpravili. Tudi inštruktorji VCOGB in člani posadk 15. helikopterskega bataljona se kar najbolj trudijo, da bi dobili čim več praktičnega znanja in izkušenj za poznejše delo reševalcev letalcev v SV.