Matija Perko je pred kratkim končal aktivno delo v Slovenski vojski, v kateri je dolgo vodil skupino za reševanje. Pri vsem, česar se loti, je zelo natančen in se zaveda odgovornosti do soljudi ter dela, saj pravi: »Nikoli ne grem v akcijo, ne da bi prej pridobil vse podatke, ki so do takrat dosegljivi in jih je mogoče izvedeti vnaprej.«

Doživel je veliko veselih trenutkov, ko je s kolegi rešil prenekatero življenje, in tistih bolj trpkih, ko se je moral soočiti z dejstvom, da ponesrečencu ne more več pomagati ali da bo utrpel hude posledice. Kljub dejstvu, da se šele privaja na status upokojenca, se še vedno rad odzove na klic pozivnika in odide v reševalne akcije v gore, ukvarja pa se tudi s številnimi drugimi dejavnostmi. Ni videti, da bi ga ob koncu uradne kariere prevzemala grenkoba, saj pravi, da je navdušen, ker ve, da lahko zaupa mladim reševalcem letalcem v SV in mladim reševalcem v Gorski reševalni službi (GRS), ter se ob tem zaveda, da je uspešno prenesel znanje na naslednike, tako kot se je sam z vrstniki učil od starejših generacij.

Ko je dobil družino, je prenehal z zahtevnimi alpinističnimi vzponiDanes petinpetdesetletni Matija Perko živi v družinski hiši, ki jo je zgradil v Lomu pod Storžičem, izvira pa iz tržiške rodbine Perko, ki je znana po pripadnosti gorništvu. Ponosen je na svojo družino, in sicer ženo Marjeto, hčerko Tanjo ter sina Mateja, ki je sledil očetovemu zgledu in se odločil za vojaški poklic, saj je podčastnik v 18. bataljonu za jedrsko, radiološko, kemično in biološko obrambo. Kako veliko mu pomeni družina, pove s tem, ko pravi, da se je takrat, ko se je poročil in se je rodila hčerka Tanja, odpovedal zahtevnim alpinističnim vzponom.

Matija, za kolege Janči, je v hribe začel zahajati s starši, nato se je vključil v Planinsko društvo Tržič in postal alpinist. Kljub prekinitvi z ekstremnimi vzponi ni nikoli nehal plezati, ob tem pa se je ukvarjal tudi z drugimi športi, povezanimi z naravo, predvsem z gorskim tekom, smučanjem, kolesarjenjem, kajakaštvom in raftingom. Ljubezen do teh športov je ohranil do danes, le gorski tek je opustil zaradi težav s koleni in hrbtenico.

Dolga vojaška pot
Matija Perko najraje govori o svojem delu v SV, saj poudarja, da je predvsem vojak. V Slovenski vojski se je po koncu osamosvojitvene vojne zaposlil s činom višji vodnik, ob delu diplomiral, prehodil karierno pot, dobil številna priznanja in se upokojil kot major. Ob vseh dolžnostih, ki jih je opravljal, je vseskozi sodeloval pri usposabljanju za helikoptersko reševanje in gorsko reševanje v SV ter pomagal vzpostaviti skupino za reševanje, ki jo je tudi vodil. Ta skupina, ki je organizacijsko podrejena Večnacionalnemu centru odličnosti za gorsko bojevanje in v kateri so vojaški reševalci letalci, širše pa tudi drugi reševalci, je usposobljena za vse vrste helikopterskega in klasičnega reševanja ter iskalnih reševalnih akcij.

Vojaško uniformo je oblekel celo pred služenjem vojaškega roka v takratni JLA, ko je kot mlad alpinist sodeloval v Teritorialni obrambi v Tržiču pri tekih na smučeh za Dražgoše in pri trnovskem maratonu. Takoj, ko je prišel s služenja vojaškega roka, se je vključil v TO v Tržiču, sodeloval pa je tudi v Manevrski strukturi narodne zaščite. »Iz Tržiča nismo dali nobenega kosa orožja, ko je prišel ukaz JLA za oddajo orožja, za to pa je bil najbolj zaslužen pokojni Janez Ude,« pravi Matija. Naš sogovornik je veteran vojne za Slovenijo, saj je med osamosvojitveno vojno kot pripadnik alpsko izvidniškega voda deloval na območju občinskega štaba za TO v Tržiču.


Tako za Gorsko reševalno službo kot skupino za reševanje SV je dela dovolj
V Gorski reševalni službi Matija Perko deluje že več kot trideset let, osem let je bil tudi načelnik društva GRS v Tržiču. Ko ga vprašam, ali je do nedavno opravljal poslanstvo reševalca hkrati kot pripadnik SV in prostovoljni reševalec, mi pritrdi, obenem pa se nevede dotaknem teme, za katero se zdi, da ga močno zadeva, saj njegov do takrat miren ton pripovedovanja nenadoma postane krepkejši. Razloži mi, da se skupina za reševanje v SV aktivira ob nesrečah, ki se pripetijo v SV, na primer ob usposabljanjih vojakov SV ali pripadnikov tujih vojsk v alpinistiki, in so enake kot tiste, ob katerih se, ko se zgodijo v civilnem okolju, angažira GRS. Službi sicer ne delujeta le ob klasičnih nesrečah v gorah, temveč tudi ob naravnih in drugih nesrečah, v katerih so potrebne vse razpoložljive sile za reševanje. Matijevo stališče je, da se reševalsko letalsko ekipo SV premalokrat angažira predvsem pri nalogah, ki niso direktno reševanje v gorah, namesto nje pa se pokliče na reševanje GRS, čeprav so vojaški reševalci usposobljeni na primerljivi ravni in so večinoma tudi prostovoljni gorski reševalci, zato meni, da ni sprejemljivo, da je ob naravnih in drugih nesrečah vedno angažirana GRS, vojaški reševalci letalci pa ne. »Te stvari počasi premikamo, vendar še ne dovolj,« pravi. Kot vodja skupine reševalcev letalcev je vsakega pripadnika SV, za katerega je vedel, da deluje v GRS in ima ustrezno znanje, vključil v svojo skupino.

Na Korziki odlično sodelovali
Zelo je bil zadovoljen s skupnim delom Uprave RS za zaščito in reševanje ter Slovenske vojske in s homogenostjo ekipe pri projektu asanacije ostankov letalske nesreče na Korziki leta 2008. Bil je vodja skupine reševalcev letalcev za odvoz tovora in član ožje skupine, ki je skrbela za organizacijo akcije. Že pred odpravo je doma s pomočjo interneta naredil posnetek terena in predvidel, kje bodo kraji za odlaganje materiala, in pokazalo se je, da je te kraje povsem pravilno predvidel. čŒeprav se je bal trenutka, ko bodo svojci ob odkritju spominske plošče prišli na nesrečni kraj, ki so ga dobrih 26 let po nesreči končno očistili, saj se je dogodek tudi njega tako kot vseh sodelujočih čustveno dotaknil, se je oddahnil, saj je slovesnost ob koncu akcije minila zelo spokojno, tako da se dogajanja na Korziki rad spominja.

Kakovostno in pogosto usposabljanje je bistveno za uspešno reševanje
Vsa reševanja v gorah ne potekajo s pomočjo helikopterja, mi razlaga Matija, »saj reševalci največkrat akcijo začenjamo tako, da se hkrati na teren odpravita dve ekipi, in sicer tista v helikopterju ter ekipa, ki dostopa na gorski teren peš«.

Ko se pogovarjava o reševanju s helikopterjem, postane še posebno resen, kajti ne glede na vse varnostne ukrepe je to nevarna aktivnost, ki zahteva od vsakega posameznika zelo visoko pripravljenost in osredotočenost, zato je vedno zagovarjal čim več usposabljanja, saj so le tako lahko posamezniki in enota povsem zanesljivi, ko gre zares. Razloži mi, da je temeljnega pomena, da je helikopter s celotno posadko in opremo za reševanje optimalno pripravljen, da je taka tudi oprema reševalcev in da so vsi postopki pristopa k helikopterju ter dela s ponesrečencem, vključno z dajanjem prve pomoči, kar najbolj preizkušeni na usposabljanjih v vseh razmerah. »Nikoli se ne sme zgoditi, da bi reševalec mislil, da vse zna in je nezmotljiv, saj bi takrat postal nevaren. Reševalnih akcij se moraš kljub izkušnjam vedno lotiti tako kot prvi dan,« Matija odločno utemeljuje svoj pristop.

V pokoju več časa za bližnje in konjičke
Matija Perko se je ob svojem delu, ki prinaša s seboj zelo veliko nepredvidljivih dogodkov, zavedal, da družinske člane skrbi zanj. »čŒe si vojak ali reševalec, je družina del tvojega poklica,« pravi. Nikoli ni samoumevno, da boš prišel nazaj in da bo vse v redu, zato je poleg nesebičnosti, ki jo premorejo reševalci, vedno poskušal imeti pravo mero. »Mladi reševalci včasih v neizmerni želji, da bi rešili ponesrečenca, tvegajo več, kot je treba. Takrat ko veš, da so bila tvoja prizadevanja zaman, si moraš dovoliti, da končaš akcijo z védenjem, da več ni bilo mogoče storiti.«

Zdaj, ko se je vsaj uradno poslovil od vojaške uniforme, si obleče uniformo Združenja vojaških gornikov Slovenije, ki ga je tudi pomagal ustanavljati. Z ženo, ki je prav tako članica združenja, skrbita za urejanje evidenc, poleg tega pa se ukvarja s pisanjem člankov o športu in vojaški ter gorniški zgodovini in z urejanjem publikacij z gorniško tematiko. Torej mu ob vseh aktivnostih in ukvarjanju s športom prav gotovo tudi v pokoju ne bo dolgčas.


Besedilo: Jerica Pavšič, članek je bil objavljen v reviji Slovenska vojska, št. 16, Leto XX, 26. 10. 2012, strani 14 in 15
Fotografije: Bruno Toič in osebni arhiv Matije Perka