Bilo je enega tistih mrzlih dni, ko veter brije in že najde kakšno luknjico da zleze še pod obleko, ko Borut predlaga Perotu in meni, da bi jo nekam pobrisali… Prepričana, da je imel v mislih bohinjske hribe, kot že tolikokrat prej, takoj privolim. Nasmeh na njegovem obrazu je dal vedeti, da sem tokrat zgrešila.A, da gremo na Karibe? Ni to nekaj kar človek gleda na plakatu, pa se mu vedno zdi, da je tako daleč od tega, da bi se tja res namenil?
No, sedaj vam že lahko zaupam, da je stvar čisto preprosta. Le nekaj denarja in časa je potrebno imeti. Denarja res nekaj, kajti cene na Guadalupu in Martiniku so francoske. Tako kot otoka, saj je nekako logično. Poleg majhnega otočka Les Saintes, katerega smo obiskali le tako mimogrede pa sta bila naš glavni cilj Guadalupe in Martinik, čudovita otoka v Malih Antilih. Doma smo sicer delali načrte, da obiščemo še Santa Lucio, St. Marteen in na mojo željo tudi Dominiko, ki je menda najbolj divja od vseh otokov. Toda sanje in računi kar tako na oko niso vedno izvedljivi.
Jaz sem se na tem potovanju prav kmalu počutila kot doma. Najbolj me je navdušila mešanica francoskega pridiha, popestrenega in pobarvanega, posejanega s palmami in neznansko lepimi ljudmi. Fanta sta bila sicer drugačnega mnenja, toda jaz bi lahko vse dni le strmela v ženske, otroke, moške in mi ne bi bilo niti najmanj dolgčas. Očitno se je to moje navdušenje širilo po zraku, saj sem bila deležna veliko drobnih izkazovanj pozornosti, če pa mi ne bi fanta svetila neprestano za vratom, pa najbrž še kakšnih.Pa se odpravimo na pot
Z GoOpti smo šli do Benetk, naprej z Easy Jetom do Pariza in nato na Martinique z Air Caraibes, kjer prva dva dneva preživimo v Fort de Francu, v hotelu, ki smo ga rezervirali že od doma. Razen izposojevalnic avtomobilov na letališčih so namreč vsa druga v nedeljah tam zaprta. Tudi ladijske linije med otoki niso kar tako, saj niti slučajno ladje ne vozijo vsak dan. čŒas, ki nam je bil na razpolago brez avta, smo izkoristili za ogled mesta Fort de France in načrtovanje naših nadaljnjih počitnic.
Najprej se namenimo na Guadeloupe, kjer na letališču najamemo avto (tisti, ki se boste namenili tja dobro preverite cene v različnih izposojevalnicah, saj se precej razlikujejo med sabo) in se odpravili na lov za apartmajem. Prej odločeni, da se čez kakšen dan selimo iz kraja v kraj, kmalu uvidimo, da to ne bo tako preprosto. Večina prenočišč je rezerviranih že vnaprej, pa tudi najem je možen le za teden dni – razen seveda v hotelih, kjer pa so cene precej višje in nič kaj prijazne našim žepom. Spet je na delu prijaznost domačinov, saj nam kar prodajalec kokosa, ob pomoči mimoidočih uredi najem apartmaja pri Christini, ki nas prijazno sprejme in nam drugi dan tudi postreže z lokalnimi pijačami ter nas napoti na najlepše kotičke otoka. Apartma smo najeli v vasici Sainte Anne od koder je odlično izhodišče za dnevne izlete. Vzhodni del Guadalupa je pretežno ravninski, medtem, ko je zahodni gorat in
gozdnat. Slikovite vasice Saint Francois, Le Moule, Port Luis in druge na vzhodnem delu otoka, kar kličejo, da se popotnik v njih ustavi, ogleda lokalne znamenitosti in doživi utrip sicer zaspanih vasic. Najbolj vzhodna točka otoka je Point des Chateaux, kjer se na rtu lomijo valovi Atlantika, na njih nevarnost pa opozarja 20m visok križ. Večina popotnikov s ustavi tudi v zalivu Hudičevih vrat, kjer je ob več desetmeterskih pečinah na severnem delu otoka možen dostop s plovili v sicer zelo ozek in razburkan zalivček. Krajši treking nam je omogočil vpogled v izjemno zanimivo floro in favno, ki sta na tem delu otoka še posebej bujni. 
Pozdravil nas je tudi dež, ki je prav prijetno ohladil razgreto ozračje. Zahodni del otoka je precej bolj razgiban, obdajajo pa ga kilometre dolge plaže, ki so vsaka v svoji barvi in kličejo k trenutku počitka. Šum valov, vetra v palmah in igre tisočih rakcev, ki hitijo po svojih opravkih popotnika potegnejo v nirvano. čŒasa ni. Je le moment, ki si želiš, da ne mine. Nad plažami pa v večnem oblaku tiči vulkan La Grande Soufriere (1467m). Gre za lažji vzpon, ki najbolj srečnim ponudi tudi čudovit razgled na otok. Vulkan je neaktiven, vendar iz njega bruha para in zato je skoraj vse dni v letu zavit v meglo. Vlaga pa je v času neaktivnosti vulkana poskrbela za bujno rastje, med katerim je kar nekaj zaščitenih cvetlic.Dneve preživljamo v dopoldanskih trekingih, ki se včasih zavlečejo tudi do zgodnjega popoldneva v popoldanskih urah pa poležavamo na neskončnih peščenih plažah, katerih barve se prelivajo od skoraj snežno bele, preko rjave, vse tja do vulkanskih, čisto črnih. Sonce, ki ob šestih popoldan kar »pade« v morje dan v hipu spremeni v noč. Skočili smo tudi na pol ure oddaljen arhipelag Les Saintes, kjer se zbirajo navtični petičneži, nad njimi pa kraljuje Napoleonova trdnjava z botaničnim vrtom in muzejem. Včasih je bil arhipelag vojaško oporišče, danes pa je turistični biser.
Moški način preživljanja počitnic sem osvojila prav kmalu, prav tako tudi postanke na plažah, ki se začnejo takoj, ko stopiš iz avta in to tam, kjer je največ domačink, pa četudi je nekaj metrov stran nekaj kilometrov dolga plaža, brez kogarkoli na njej in je ves pesek in ves ocean le tvoj. No, malo sem »pobegnila« tudi tja, na samo, saj bi bil skoraj greh izpustiti to krasoto.
Guadelopupe je sicer tropska Francija. Prijazni ljudje, isti vonj po kavi in rogljičkih kot v Parizu… njami… Kot že rečeno, so tudi cene takšne. Za obrok v lokalnih gostiščih, kjer se hranijo tudi domačini odštejemo najmanj 45 evrov – zgolj dve porciji piščanca, z rižem in solata zame (seveda kradem fantoma riž, ki ga imata več kot preveč…) V lokalih, namenjenih turistom pa pod 65 evri, zgolj za osnovni obrok skupaj s tremi malimi pivi ne prideš skozi.
Teden mine hitro in že se peljemo nazaj na Martinique. Tokrat vemo, avto najamemo na letališču in smo spet na poti…Martinique je dolgo časa veljal za francosko kolonijo, leta 1964 pa je bil uradno razglašen za francoski čezmorski departma. Otočani se počutijo kot samosvoj del Francije. Martinique je resnično tropska Francija z glavnim mestom Fort de France. Z ene strani ga obdaja sklop gorovja, poraščenega s tropskimi gozdovi, z druge pa zaliv s pristaniščem Les Trois-Illets za jadrnice in velja za enega najlepših v Karibskem otočju.
Na Martinique prvič srečamo žensko, ki ni bele polti in ima v lasti apartma, do sedaj so bile vse lastnice namreč belke. Ponovno povprašamo za kraje, ki so zanje najlepši in ponovno menijo, da imamo veliko premalo časa, da bi dodobra spoznali vse lepote otoka. Prav imajo. Tam bi lahko bili dolgo, dolgo časa in še bi našli kotičke, ki ti vzamejo dih. Prav tako, kot v naši prelepi Sloveniji…. Tudi tokrat se namestimo v apartmaju, ki bo prihodnjih sedem dni naš dom. Sainte-Luce, kjer smo ni idealno izhodišče za odkrivanje otoka, a je v
bližini najlepših plaž in središču turističnega dogajanja. A poležavanje in žuranje prideta na vrsto popoldan in zvečer. čŒez dan smo hodili na trekinge in na ta način doživeli Martinique v svoji prvinskosti. Naravni park Caravelle poskrbi za sprehod med mangrovami, kjer je odlično vidna meja med morjem in kopnim. Pot je speljana po lesenih mostovih med mangrovami pod katerimi se sprehajajo raki in vodne ptice. Ko se dvignemo nekoliko više se okrog nas odpre čudovit pogled na Atlantik, ki biča pečine okrog parka. Uradno kratka razgledna pot se sprevrže v nekaj ur dolg treking, kjer bi brez zadostne količine vode lahko tudi dehidrirali. Moč sonca pa je, kljub pokrivalom pustila sledi na naši koži in v glavah. Kako pomembno je v gore iti psihofizično pripravljen smo spoznali tudi na vzponu na ognjenik Mount Pelee (1397). Izhodišče na ugasli vulkan je iz mesta Le Morne Rouge (dobrih 800m nad morjem) od koder pelje ozka cesta do parkirne ploščadi od koder je še 3 ure hoje. Pot se vije po neštetih stopnicah, ki so slabo vzdrževane in z razliko tudi do pol metra višine. Hladen veter odnaša občutek izpostavljenosti vročemu karibskemu soncu, zato je zelo pomembno piti veliko tekočine. Ugasli 
vulkan je za seboj pustil izraziti rob preko katerega je v mestece Saint-Pierre leta 1902 odtekla lava in ubila 30.000 ljudi. Mesto je bilo popolnoma uničeno preživel pa je le en zapornik. Mesto je bilo do takrat tudi kulturna in ekonomska prestolnica otoka, danes pa je pomnik strahotne katastrofe in urejeno turistično mesto. Pot se vije preko pobočja vulkana do prepadnega 50m robu preko katerega se je potrebno povzpeti na vrh vulkana. Pot je izjemno strma in krušljiva in ni ji videti konca. Po dobrih treh urah in vmesnem počitku smo le prišli na vrh vulkana in se naužili v čudovitem razgledu. Ogleda vredni pa so tudi Le Diamant, Les Anses-d'Arlet in Les Trois-Illets. Le Diamant je mestece z istoimenskim monolitnim otokom-čerjo, ki se dviga preko sto metrov visoko. Prav blizu njega pa je leta 1830 nasedla ladja s sužnji, katere ime ša danes ni znano. V nesrečni ladji je 
umrlo 46 sužnjev in članov posadke, rešilo pa se je 86 mož in žena, vsi so bili afričani Panoramska cesta, ki obkroži jugozahodni del polotoka se nadaljuje do vasice Les Anses-d'Arlet, kjer sonce zahaja v karibsko morje, mi smo si pa privoščili tudi romantično večerjo. Zakon. Narava in ljudje. Vse neznansko lepo. čŒe tudi za vas, ne vem. Bo treba kar tja… Jaz bom še šla, pa četudi Karibsko otočje nikoli ni bilo v mojem seznamu priljubljenih destinacij. Sedaj je.Vrhunec vseh doživetij, poleg trekingov, plaž, da sploh ne omenjam ljudi je bil kanjoning. Najprej spust v sotesko, potem pa po strugi potoka 45 minut proti toku do 15m slapu. Pri nas brez varnostnih jopičev in čelad niti slučajno ne spustijo petnajst ljudi, z enim samim vodičem (ma, je bil močan) na takšen adrenalinski izlet. No, tam nas je peljal en sam vodič po potoku, meni enkrat tudi čez glavo visokemu, pod slap, nazaj grede smo si privoščili še skok v tolmun – jaz sem raje prej skočila, preden me je uspelo biti strah in bilo je fantastično!
Končno ugotovimo tudi kako se da odlično in poceni jesti. Tam ribiči niso tako zgodnji kot pri nas, ob desetih se v vasi Sainte-Luce dobi obilne kose ribe in če zraven skuhaš še riž z začimbami iz lokalne tržnice, odšteješ za to le petnajst evrov za tri in zraven so všteti še trije ta veliki pirčki! Res pa je, da smo bili včasih veliko preveč utrujeni in lačni, da bi se iz druge strani otoka privlekli domov in še kuhali. Pa tudi, jesti z domačini je tudi del potovanja ali ne?
Finančni izračun pa je naslednji. Prevoz do tja nas je stal nekaj pod 800 evri (v zakup je potrebno vzeti čakanje, včasih do šest ur na letališčih, kar vam za enkrat več denarja seveda ne bo potrebno), ostali stroški, skupaj z najemom avtomobila za ves čas počitnic, apartmaja, ladijskega prevoza med otoki, hrane itd pa nanesejo 1900 evrov na osebo, za 16 dni. Za manj se skoraj ne da. No, kakšne odbite hlače manj in ogrlica, pa zapestnica, pa…J nanese okrog sto evrčkov. Ma, mi vse skupaj dela veselje še zdaj, tako, da je neprecenljivo.
Ob preskakovanju valov in otroškem veselju ob tem, ko drug drugega zakopljemo v pesek ter adrenalinskemu kanjoningu mine čas hitro. Vendar je čas odhoda prišel ravno prav.
Besedilo: Apolonija Kandus in Borut Podgoršek
facebook.com
youtube.com
linkedin.com
twitter.com
instagram.com