Na potovanjih po svetu redno srečujem Slovence. Večinoma, kakor jaz potujejo, a nekateri so si v tujini našli tudi svoj drugi dom. Pred dvema letoma, ko sem bil prvič v Afganistanu sem na letališču srečal Slovenko, ki je tam delala v zemeljski operativi. Takrat se mi ni to zdelo nič posebnega, saj se naši kontingenti tam menjavajo na pol leta in prav lahko bi bilo z njo enako. Pred mesecem, ko sem bil v Kabulu drugič, je bila še vedno tam. Tokrat me je zanimalo zakaj? Brigita Jelen Reynolds, vedno nasmejana Savinjčanka, je z veseljem potešila mojo radovednost.

Od kod prihajate in kaj vas žene naprej?
Rojena jesenskega dne leta 1976 in od prvega srednješolskega dne prebivalka Kopra, bom zase vedno trdila, da sem Savinjčanka. Malo je za to kriva pokrajina, predvsem pa verjetno dejstvo, da sem v Ojstriški vasi imela srečno otroštvo. Vzgojila me je stara mati in od nje sem se naučila, da je na tem svetu vsak zase, cerkev mi je rekla, da se ne spodobi čakati, da ti bo nekdo nekaj dal, kritična okolica in čas pa sta pokazala, da če počneš stvari, ki so ti všeč in ne škodujejo nikomur – pojdi in uresniči cilj!

Ste zaljubljeni v letalstvo ali je pač služba služba in vam ni pomembno, kje delate?
Takoj po končani srednji šoli za gostinstvo in turizem v Izoli sem se zaposlila na trajektih družbe s sedežem v Kopru. S Transeuropo Shipping Lines sem plula od čŒrne gore, preko Albanije, Maroka, Španije, Turčije, Holandije do Anglije. V enajstih letih pri TSL sem od delovnega mesta stevardese napredovala do položaja oficirja palube in imela svoj oddelek belega osebja. Enkratna izkušnja, ki me je naučila trikov čiščenja, fizičnega odstranjevanja rje, razbijanja betona, polaganja preproge, kitanja, varjenja, nakupovanja nerjavečih vijakov sredi Almerije, kjer nihče razen mene ne govori angleško, ... in še in še in še.

Ste imeli podobno službo kot jo imate tu tudi v Sloveniji?
Skoraj dve leti sem bila zaposlena na Aerodromu Portorož, pred tem sem v Luki Koper  prelagala 50 kilogramske vreče in v Izoli kot natakarica metala ven pijance ob enih zjutraj.




Najprej, kako ste se znašli v Afganistanu? Sem verjetno ne prideš brez ideje, kaj bi tu počel?
Preden sem prišla v Kabul sem bila zaposlena pri Alfa Histra d.o.o.. Letalska legenda Borivoj Bivic je upal na razširitev firme in me je poslal na trening za kabinsko osebje. Med junijem 2008 in majem 2009 sem se dnevno vozila na Brnik in skušala biti vsaj približno četrt tako dobra asistentka Matjažu Gruberju kot je on meni bil šef in po Evropi in Bližnjem vzhodu z Auroro naletela nekaj čez 200 ur. Na enem od zadnjih letov je z nami letel gospod, ki je v Kabul nesel prošnjo za delo v gasilskem oddelku v našem kampu. Povedal mi je za spletni link, malo predstavil življenje v vojaškem/vojnem okolju, povedal kakšna je plača (ne, ni me samo sprenevedanje in življenje v stilu svetnice, rada poskrbim za dobre finance) in sem bila »pečena«. Ko smo pristali v Kabulu sem imela priložnost videti kamp in govoriti s človekom, ki je kasneje postal moj vodja izmene. čŒisto po slovensko sem z velikim nasmehom vprašala, kaj najbolj potrebujem za to službo, kakšno izkušnjo ali spretnost. Njegov odgovor, da NATO Security Clearance, me ni zadovoljil in sem vprašala še enkrat. Malce je zavil z očmi in ponovil odgovor. Glej ga šmenta, imel je prav!

Zase trdim, da imam več sreče kot pameti in tako sem v slabih štirih mesecih bila varnostno preverjena v Sloveniji in s strani NATO-a, imela približno 15 cepljenj, razne zdravniške preglede in potrjen let iz Kölna v Kabul.

Kako ste našla službo na letališču KAIA?
Po tem, ko sem vlogo za delo po elektronski pošti poslala v Kabul (ISAF HQ) je bilo najhujše čakanje. Ko po dveh tednih ni bilo pozitivnega odgovora sem jim poslala kratek dopis in jim rekla, da čeprav je verjetno dosti več bolj kvalificiranih ljudi za pozicijo operativa s potniki (pax specialist), da nikoli ne bodo našli boljšega delavca od mene. Slovenci neradi hvalimo sami sebe, ampak včasih, ko ni nikogar drugega, ki bi to storil za nas, drugače ne gre. In Slovenci držimo besedo. Tudi jaz jo in se trudim vsak dan, da me razsodnost, mir in potrpljenje na delu ne minejo. (Joj Borut, kako sem to zadnje milo opisala!!! Smeh ...)




Kaj pravzaprav počnete, kakšen je vaš delavnik?
Delam za NATO-vo vojaško silo ISAF (angleško International Security Assistance Force; dobesedno slovensko Mednarodna varnostna podporna sila). Naša baza je izredno dobro varovana, letališko stezo delimo pa s civilnim letališčem na južnem delu, približno kilometer od našega kampa. Obožujem svoje delo in vem, da je malo ljudi, ki lahko to trdijo zase. KAIA ima opravka z izključno vojaškimi leti in nekaj agencijami. Moje osnovne dolžnosti so check-in, izkrcavanje/vkrcavanje potnikov (za kar večinoma uporabljamo avtobus, saj je promet gost a naše načelo je »varnost je na prvem mestu«), lociranje izgubljene prtljage (najbolj neprijeten del, saj zaradi pogoste slabše komunikacije lociranje le-te traja in traja, vojaki pa se večinoma premikajo po kampih po Afganistanu in v tujini), sestavljanje razporeda letov, asistenca državam, ki imajo periodično nacionalne lete in prinašajo v Afganistan nove čete ali pa jih po končani turi pošiljajo domov na zaslužen dopust. Imam osemurni delovnik, en dan v tednu prost, dopust vsakih nekaj mesecev in zastonj zdravstveno oskrbo. V Sloveniji sem vedno samoplačnik in si delovne dobe ne morem plačevati, zavarovalnicam sem morala podpisati klavzulo, kjer se kritje za primer smrti v primeru sodelovanja v mirovnih operacijah izključi.

Kako se počutite, ko zaslišite na checkinu slovenski glas? In obratno, kako se odzivajo slovenski vojaki, ko jih ogovorite v slovenščini?
Potniki zaradi različnih izkušenj drugod, utrujenosti in interesa različno reagirajo na pravila, ki so v veljavi na letališču in v samem kampu. Od približno 120ih SOP-jev (standardni operativni postopek) za kamp KAIA (Kabul Afghanistan Internatinal Airport) je za moje delo najpomembnejših približno 20, kar nanese veliko pravil. Skušamo biti fleksibilni, a vedno ne gre.

Borut, pri samem obisku si sam izkusil omejenost gibanja. Preverili smo prtljago, določen čas pred samim letu ste dobesedno morali biti na letališču in fotografiranje je omejeno. Edini privilegij, ki ste ga imeli je morda bila kava na prihodu v Kabul in dejstvo, da ste imeli višjega štabnega vodnika Franka Suljkanoviča, ki je bil kontaktna oseba med vami in nami, CATO-m (Combined Air Transport Operations). Nekatere države nimajo predstavnika v kampu in je koordinacija med nadaljnjim transportiranjem in/ali trenutno nastanitvijo potnikov težja, še posebej, če ne govorimo istega jezika. Govorim hrvaško, angleško, nemško in italijansko, kar mi pri Mongolcih ne pomaga kaj preveč.

Prvič sva se srečala decembra 2009 ob obisku ministrice Jelušičeve. Kako doživljate obiske iz Slovenije?
Sam obisk ministrice Jelušičeve in ministra Hojsa se je razlikoval zame v tem, da sem tokrat pogumno pristopila in vam naravnost povedala, da je vaš obisk zame v veliko veselje, saj ste prinesli s sabo košček domovine. V našem kampu tritisočih ljudi je le še en Slovenec, podpolkovnik Drago Magdič in slišati slovenščino je balzam za moja ušesa. Soprog, ki sem ga spoznala tukaj, je namreč Američan in razen kakšnega robantenja po domače, večinoma uporabljam angleščino. Vsake toliko pride v Kabul kakšen Slovenec in takrat jih nič ne pustim čakati, pristopim in jih ogovorim po slovensko. No ja, mogoče sem enkrat ali dvakrat dovolila, da so začeli v angleščini, ampak šala ni uspela, ker so na moji uniformi videli slovensko zastavo.

Je ekipa, ki dela na letališču mednarodna ali jo sestavljajo predvsem domačini? Kaj počnete v prostem času v državi, kjer se vsaj po moje ne moreš odpravit na popoldanski izlet na podeželje ali v park?
Na letališču delamo civilisti različnih narodnosti, Romuni, Angleži, Novozelandci, Kanadčani ..., le naš šef je pripadnik francoske vojske. Smo dobri sodelavci, nekateri se v prostem času družimo malo več, z drugimi manj, ampak na srečo to ne pomeni trenj. V šotorih nasproti letališča vojaki včasih preživijo tudi po 5 ali 6 mesecev. Vsakemu od osemnajstih ljudi v teh natrpanih in niti malo prijetnih platnenih bivališčih pripada groba postelja in majhna skrinja za osebne potrebščine ter omarica za uniformo. Soba, ki jo delim s soprogom, je v zidani zgradbi in ima urejeno gretje, dve postelji, dve omari in mizo in stol. Prostora je le še za hladilnik, mikrovalovno pečico in televizijo. V enonadstropni zgradbi je tako približno 100-120 ljudi in souporabljamo štiri kopalnice s skupno dvanajstimi tuši. Poleti še kar gre, pozimi pa pogosto zmanjka tople vode. Kljub temu sem zelo zadovoljna.



Ko sem bila majhna sem hotela biti pevka, igralka, odvetnica, v srednji šoli sem komaj čakala, da lahko gledam televizijo brez omejitev, zdaj pa mi drugega ne preostane. V mesto ne grem, saj nam je pogosto prepovedano, nekaj milijonsko mesto kot Kabul pa ni kraj, kjer bi človek izzival oblasti. Telovadnico obiščem vsake toliko, da si dam duška na tekalni stezi, ostali čas preživim z možem, berem knjige, gledam razne serije in se včasih vprašam, kaj bo prinesla prihodnost.

Je Afganistan varna država, ali imamo samo mi, ki ga poznamo iz TV tak predsodek pred njim? Kako živijo? čŒesa si želijo?
Ne vem, če se isto sprašujejo domačini. Nekateri so mnenja, da je Afganistan imel zlato dobo 50 let nazaj in da gre zdaj vse samo na slabše. Dežele za turistični obisk ne bi priporočila, ne glede na to, kako zanimivo zgodovino imajo in kako so gore prekrasne pozimi. Otroci, ki  ne delajo na makovih poljih in hodijo v šolo, so srečni otroci, skoraj privilegirani. Družine, ki imajo topel dom in se pozimi iz Hindukušev ne rabijo preseliti v Jalalabad, kjer so temperature skoraj kot v Dubaju, so mirni. Žene, ki niso izgubile mož v bojih, in imajo nekoga, ki prodaja zelenjavo, imajo upanje. Niso vsi Afganistanci talibani, večina jih želi kar si želijo vsi normalni ljudje – družino, dom, službo in mir. Vsi tujci, ki smo v Afganistanu, smo za domačine tujci in za del njih sovražniki. čŒe se postavim v njihovo kožo jih popolnoma razumem. Ti ne?

Reportaža Afganistanska razglednica

ite Jelen Reynolds