Razvoj
Prva zalivska vojna (2. avgust 1990–28. februar 1991) je neposredno dokazala vlogo in pomen namenskih bojnih oziroma jurišnih helikopterjev na sodobnem vojskovališču. LR Kitajska je neposredno po njej znova pospešila prizadevanja, katerih končni cilj je bil zamenjati večnamenske oborožene helikopterje z namenskimi bojnimi oziroma jurišnimi helikopterji. Kratkoročna rešitev je bila v kar najhitrejši nabavi in po najboljšem scenariju tudi licenčni proizvodnji katerega od tedaj dosegljivih jurišnih helikopterjev, dolgoročno pa razvoj lastnega jurišnega helikopterja. Ker se pogajanja o nabavi ruskega jurišnega helikopterja milov mi-28 sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja niso uresničila, se je LR Kitajska odločila za daljšo in tudi težavnejšo pot lastnega razvoja. Približno v istemčasu je na Kitajskem sicer že potekal raziskovalni program razvoja tako imenovanega srednjega helikopterja (CHM-China Medium Helicopter) v razredu okoli 6 ton, ki je imel uradno civilni predznak, kar naj bi Kitajcem zagotovilo pomembno tehnično-tehnološko pomoč Zahoda.

Novo kitajsko presenečenje, jurišni helikopter Z-10. (Foto: CAIC)

Sodelovanje so tedaj še vedno močno potrebovali še posebej na področju motorjev (Pratt & Whitney Canada), konstrukcijske zasnove glavnega rotorja (Eurocopter) in podsistema prenosa moči (AgustaWestland), torej na področjih, na
katerih se ni bilo nikakor mogoče odreči tujemu znanju ter izkušnjam. Do leta 2001 je bila pomembna tudi južnoafriška – sicer dokaj omejena – pomoč, še posebej pri zagotavljanju stabilnosti helikopterja med poletom, izhajala pa je iz izkušenj, pridobljenih pri razvoju jurišnega helikopterja Denel AH-2 rooivalk.

Proti koncu devetdesetih let oziroma leta 1998 je 602. raziskovalni inštitut predlagal ločitev razvojnih programov srednjega in bojnega oziroma jurišnega helikopterja, ter sočasno zahteval tudi povečanje finančnih sredstev za program jurišnega helikopterja. Predlog je dobil podporo in razvojni program namenskega jurišnega (WZ-Wu Zhi) helikopterja pod oznako Z-10 (v virih je mogoče zaslediti tudi oznako WZ-10) je postal prioriteta, sočasno pa za vse nepovabljene povsem pričakovano tudi najvišja državna skrivnost. Program pa je bil tudi ustrezno finančno podprt, v začetni fazi so mu namenili skoraj štiri milijarde renminbijev. Strokovnjaki 602. raziskovalnega inštituta so postali zadolženi za razvoj dizajna novega jurišnega helikopterja, za proizvodnjo pa naj bi bila sprva izbrana letalska proizvodna korporacija Harbin (HAMC – Harbin Aircraft Manufacturing Corporation), sicer sestavni del Kitajske letalske industrijske korporacije II (AVIC – China Aviation Industry Corporation), v program pa so bile vključene tudi vse druge razpoložljive kitajske znanstveno-raziskovalne in industrijske zmogljivosti. Poleti leta 1999 je AVIC II za testiranje novih podsistemov razvijajočega jurišnega helikopterja uporabil kot testne ploščadi helikopterje CAMC Z-8 (kitajska različica helikopterja Aerospatiale SA 321 super frelon), jeseni istega leta pa so podobno vlogo dobili tudi helikopterji Harbin Z-9 (kitajska različica helikopterja Eurocopter AS 365 dauphin). Med testiranji so bili posebne pozornosti deležni navigacijski podsistemi in podsistem za nadzor ognja.

Dizajn helikopterja Z-10 razkriva njegovo bojno vlogo. Osnovni prepoznavni elementi sodobnih bojnih helikopterjev so jasni tudi pri prvem kitajskem jurišnem helikopterju: 1. stopničasto tandemsko postavljeni kabini, 2. nos s kupolo, v katero so nameščeni optoelektronski senzorji, 3. top, nameščen pod nos, in 4. kratko nosilno krilo (namenjeno nošenju zunanjega bojnega in drugega uporabnega tovora). (Risba: CAIC)

Leta 2000 je LR Kitajska v Rusiji znova poskusila nabaviti jurišni helikopter, izrazila je zanimanje za Kamova jurišna helikopterja Ka-50 in Ka-52 (RO 2/2009), vendar se je ponovila zgodba iz devetdesetih let, Rusija je prodajo svojih jurišnih helikopterjev zavrnila. Zavrnitev pa je šla v korist programu kitajskega jurišnega helikopterja Z-10 in je njegov razvoj se samo še pospešila. V istem letu je bila proizvodnja Z-10 prenesena iz izbrane letalske proizvodne korporacije Harbin (HAMC) v letalsko industrijsko korporacijo Changhe (CAIC – Changhe Aircraft Industries Corporation). Uradni vzrok naj bi bila preobremenjenost HAMC, neuradno pa naj bi bila pravi vzrok neučinkovitost, izhajajoča iz po novem neželene sovjetske prakse poslovanja, ki naj bi podjetju prinašala namesto dobička le dolgove. Podjetje je šlo sicer skozi proces reform, ki so se izkazale za uspešne, vendar sta bili vlada in vojska v tistem obdobju precej nepotrpežljivi. Razvojni program WZ-10 je bil preveč pomemben in zamude ter težave so bile dobesedno nesprejemljive, kljub vsemu pa HAMC ni bil povsem odrezan od razvojnega programa Z-10. V ta program je prispeval določene podsisteme, s katerimi je imel največ izkušenj. Maja leta 2002 so bili na tleh v okviru 602. raziskovalnega inštituta testirani določeni podsistemi in repni rotor.

Aprila leta 2003 je prototip Z-10 opravil prvi testni polet nad letališčem Lumeng. Prva faza začetnih testiranj naj bi bila po kitajskih virih opravljena do 17. decembra 2003, četudi so obstajala poročila predvsem iz tujih virov, da naj bi bila ta testiranja končana vsaj nekaj mesecev prej, celo marca 2003. Po tujih virih naj bi v tistem obdobju trije prototipi kitajskega jurišnega helikopterja WZ-10 opravili skupaj nad 400 ur naleta. Do leta 2004 so se prvim trem prototipnim helikopterjem pridružili še trije, vsi pa so bili vključeni v drugo fazo testiranj, ki se je uradno končala 15. decembra istega leta. Tretja faza testiranj je bila zelo intenzivna in je potekala tako podnevi kot ponoči, januarja leta 2006 pa sta sledili faza testiranj oborožitve vključno z bojnimi streljanji in faza testiranj senzorjev. Vsi prototipi so bili skupaj z manjšim številom predserijsko izdelanih helikopterjev predani v evalvacijo (ovrednotenje) kitajskim oboroženim silam že leta 2009, povratne informacije iz helikopterskih enot pa so že prispevale k manjšim modifikacijam in nadgradnjam jurišnega helikopterja WZ-10.

Trenutno ima kopenska vojska oboroženih sil LR Kitajske skupaj 48 jurišnih helikopterjev Z-10. Ti so razporejeni v štiri eskadrilje s po 12 helikopterji v sestavi štirih helikopterskih brigad. Na posnetku je utrinek iz ene od bojnih helikopterskih eskadrilj. (Foto: CAIC)

Konstrukcijska zasnova
Zunanja podoba Z-10 (dolžina 14,5 m, premer glavnega rotorja 13 m, višina 3,85 m, masa praznega 5540 kg, največja vzletna masa plus 7000 kg, potovalna/gospodarna hitrost nad 270 km/h, dolet nad 800 km, najvišja višina letenja okoli 6400 m, hitrost vzpenjanja nad 12 m/s) na prvi pogled opazovalcu razkrije, da gre za jurišni helikopter, primerljiv po videzu večini sodobnih tekmecev. To nam hitro potrdijo tudi osnovni prepoznavni elementi: stopničasto tandemsko postavljeni kabini (v sprednji sedi strelec oziroma operater sistemov, v zadnji nad njim pa pilot), nos s kupolo, v katero so nameščeni optoelektronski senzorji, top nameščen pod nos, tricikel podvozje (par glavnih koles in repno kolo) ter kratko nosilno krilo (namenjeno nošenju zunanjega bojnega in drugega uporabnega tovora). Kabini posadke sta s spodnje in bočnih strani podobno kot gorivni rezervoar (nameščen v osrednjem delu trupa) zaščiteni z oklepom iz kompozitnih materialov. Površini kabin sta obdelani na tak način, da preprečujeta zaslepitev posadke ob močnejši svetlobi, posadko pa varujeta tudi pred kroglami do kalibra 12,7 mmin šrapneli. Z-10 je opremljen s petkrakim glavnim rotorjem in štirikrakim repnim rotorjem. Po javnem razkritju prvega kitajskega namenskega jurišnega helikopterja Z-10 novembra lani je bilo med drugim mogoče slišati kar nekaj ocen, da gre »samo« še za eno od uspešnih kopij. Teh ocen seveda ne gre povsem zanikati, Z-10 je vsaj po videzu zelo podoben sodobnim jurišnim helikopterjem, a tudi dokaj samosvoj. Treba je priznati, da so Kitajci opravili veliko delo, v snovanju svojega jurišnega helikopterja pa so se modro držali preverjenih standardov in trendov na področju sodobnih bojnih helikopterjev in se s tem izognili nepotrebnim ter praviloma zelo dragim razvojnim tveganjem.

Konstrukcijska zasnova jurišnega helikopterja je rezultat dela skupine 602. raziskovalnega inštituta pod vodstvom konstruktorja Wu Ximinga, vodilnega kitajskega strokovnjaka, ki aktivno sodeluje tudi v tako imenovanem programu številka 863. Omenjeni program je državno podprt in usmerjan načrt razvoja naprednih tehnologij, katerega glavni cilj je kar najbolj odpraviti kitajsko tehnološko odvisnost od tujine na različnih področjih, med drugim tudi na obrambnem. Kakor koli že, šlo je za izkušeno skupino, ki je pred razvojem Z-10 sodelovala pri razvoju oboroženih različic helikopterjev Z-8A in WZ-9. Jurišni helikopter Z-10 je prvi kitajski helikopter, katerega razvoj konstrukcije je potekal s pomočjo računalniških tehnologij in orodij, kar je nedvomno pripomoglo k hitrejši izdelavi načrtov ter njihovemu računalniško simuliranemu sprotnemu preverjanju. V njegovi proizvodnji so obsežno uporabljeni tudi kompozitni materiali, kar pa je za Kitajsko predstavljalo ne samo težavo, temveč tudi dodaten razvojni izziv. Slednji je bil posebej izražen na področju zagotavljanja učinkovite verjetnosti preživetja konstrukcije letalnika in posadke v primeru izrednih bolj ali manj trdih pristankov.

Z-10 po predstavljenih zmogljivostih vsaj kar zadeva letenje ne zaostaja za tekmeci. (Foto: CAIC)

Avionika in senzorji
Razvoj avionike ter njeno končno integracijo v Z-10 je prevzel 613. raziskovalni inštitut. Seveda brez uporabe tujih izkušenj in znanj ni šlo. Še posebej kar zadeva strojno opremo (hardware) se omenja pomoč Francije in Izraela, medtem ko naj bi programske (software) aplikacije bile rezultat samostojnega dela kitajskih strokovnjakov. V razvoju programskih aplikacij je bilo večino časa porabljenega za razvoj kitajskega standarda GJV289A, primerljivega z ameriškim standardom MIL-STD-1553B, četudi naj bi Francija Kitajski ponujala svoj standard DIGIBUS, kar pa za slednjo ni bilo sprejemljivo. Upoštevanje zahodnih vojaških standardov je med drugim jasno pokazalo tudi kitajsko namero, da bo svoj jurišni helikopter prej ali slej poskusila tržiti tudi med tradicionalnimi kupci zahodnih oborožitvenih sistemov in vojaške opreme. Upoštevanje omenjenih standardov bo ob uporabi dokaj preprostih modulov oziroma vmesnikov omogočalo kitajskemu jurišnemu helikopterju Z-10 nošenje in uporabo zahodnih oborožitvenih sistemov in drugega uporabnega tovora, predvsem senzorjev. Kar zadeva avionike v kokpitu, naj bi po virih obstajali dve konfiguraciji, ena razvita iz podobnega, po večini govoric, francoskega sistema ter druga, katero naj bi samostojno razvili kitajski strokovnjaki. Obe naj bi si delili enak holografski prosojni prikazovalnik (HUD– Head Up Display), med seboj pa naj bi se razlikovali predvsem v razporeditvi in številu uporabljenih podsistemov. Pri eni naj bi bili na voljo trije barvni večnamenski prikazovalniki iz tekočih kristalov (LCD – Liquid Crystal Display), pri drugi pa le dva sicer po merah večja barvna večnamenska prikazovalnika iz tekočih kristalov, obe konfiguraciji pa posadki omogočata optimalen vpogled v potrebne informacije, ki zadevajo samo delovanje helikopterja, letenje in izvedbo bojne naloge. Z-10 je prvi kitajski samostojno razvit helikopter, v katerega je vključen tudi sistem HOTAS (Hands On Throttle And Stick), ki je v bistvu koncept, zasnovan na tem, da ima pilot dostop do vseh vitalnih funkcij letalnika preko stikal, nameščenih na ročici plina in palici za krmarjenje, kar odpravi potrebo po premikanju rok z omenjenih palic in posledično pomeni razbremenitev pilota med letenjem ter opravljanjem bojnih nalog.

Navigacijski sistemi, vgrajeni v Z-10, so popolnoma integrirani ter zasnovani na tako imenovani odprti sistemski arhitekturi, kar omogoča njihovo nadgradnjo in zamenjavo z najnovejšimi sistemi, temeljijo pa na inercialni (INS – Inertial Navigation System) in satelitski (GPS – Global Positioning System) navigaciji. Slednja naj bi uporabnikom omogočala izbiro uporabe ameriškega (GPS), ruskega (GLONASS), kitajskega (Beidou) in evropskega (Galileo) satelitskega navigacijskega omrežja. Helikopterji W-10 naj bi lahko uporabljali tudi različico navigacijsko-namerilnega zabojnika blue sky, ki naj bi bil kitajski ekvivalent ameriškega sistema AN/AAQ-13 LANTIRN. Pulzni Dopplerjev radar, nameščen v prvih helikopterjih Z-10, ki je bil prvotno namenjen spremljanju vremena in navigaciji, naj bi zamenjal zmogljivejši radarski sistem, namenjen izogibanju oviram in spremljanju konfiguracije terena. Trenutno vgrajen radarski višinomer naj bi v prihodnje nadomestil laserski višinomer. Komunikacijski paket Z-10 obsega sisteme za zavarovano interno (notranjo) komunikacijo posadke, kot tudi eksterno (zunanjo) komunikacijo posadke z letalskimi, kopenskimi in mornariškimi silami. Njen sestavni del je tudi podatkovna povezava za prenos večpredstavnostnih podatkov v realnem oziroma skoraj realnem času.

Optoelektronski sistemi Z-10 so nameščeni v kupoli pod nosom helikopterja, namenjeni pa odkrivanju in označevanju ciljev. Razviti so bili na izkušnjah, pridobljenih z evalvacijami francoskih in izraelskih primerljivih sistemov, obstajalo naj bi večkonfiguracij, vse pa naj bi si delile podobne, če že ne povsem enake glavne sestavne komponente. Večina od štirih znanih konfiguracij optoelektronskih sistemov za Z-10 obsega dnevno televizijsko kamero, nočno kamero in slikovno infrardečo kamero ter laserski označevalnik ciljev. Razlike med konfiguracijami izhajajo predvsem iz uporabljenih laserskih označevalnikov, prve so imele preproste in dokaj cenene označevalnike, zadnje pa so že tehnološko zelo napredne in bolj integrirane.

čŒe tudi je bila v načrtih za Z-10 predvidena tudi integracija radarskega sistema z milimetrskim delovnim področjem, so prvi primerki Z-10 brez tega sistema. Medtem se je podjetje China Northern Electronic, sicer hčerinsko podjetje korporacije NORINCO (China North Industries Corporation), lotilo razvoja radarja z oznako YH (Yu Huo). Šlo naj bi za popolnoma digitaliziran radar, med drugim uporaben tudi za nadzor ognja, katerega masa naj bi bila po razpoložljivih virih okoli 69,5 kg, kar je skoraj za pol manj kot nekdanji sovjetski in tudi novejši ruski sistemi. Medtem ko so primerljivi ruski sistemi opremljeni z dvema antenama, se je Kitajska odločila posnemati ZDA oziroma radarski sistem AN/APG-78 z eno anteno, uporabljen pri jurišnem helikopterju AH-64D apache longbow.

Standard, ki ga uvaja Kitajska z jurišnim helikopterjem Z-10, je tudi čeladni prikazovalnik (HMD – Helmet Mounted Display), ki naj bi ga posadke uporabljale tako pri namerjanju razpoložljivega orožja na cilje kot tudi za letenje ponoči in v razmerah zmanjšane vidljivosti. čŒeladni prikazovalniki so namreč povsem združljivi z uporabo nočnogledov. čŒeladni prikazovalnik je bil razvit v okviru 613. raziskovalnega inštituta, vendar so bile v razvoju s koristjo uporabljene tudi tuje izkušnje, predvsem izraelske.

Z-10 je opremljen tudi z integriranim sistemom YH-96 za delovanje v razmerah elektronskega vojskovanja (EW – Electronic Warfare), ki bo v proizvodni serijski konfiguraciji helikopterja obsegal radarski sistem, opozorilni sistem radarske in laserske osvetlitve helikopterja s strani nasprotnika (RWR/LWR – Radar Warning Receiver/Laser Warning Receiver) ter sistema za elektronsko podporo in protielektronsko delovanje (ESM/ECM – Electronic Support Measures/Electronic Counter Measures). Sistem YH-96 naj bi po razpoložljivih informacijah deloval popolnoma avtomatizirano, in sicer od zaznave groženj do aktiviranja protiukrepov: izstrelitev toplotnih (flare) ali radarskih (chaff) vab ter aktiviranja sistemov za motenje nasprotnikovih senzorjev in sistemov za vodenje predvsem raket zračne obrambe na helikopter.

Kitajska bo Z-10 skoraj zagotovo ponudila tudi v izvozni različici, kar napoveduje še zelo trd boj v tržni niši jurišnih helikopterjev. (Foto: CAIC)

Motorji
Kar zadeva izbiro ustreznega pogonskega agregata za helikopter Z-10, je imela Kitajska običajne težave. Včasu razvoja Z-10 ni imela na voljo domačih motorjev zanj. Z-10 je dvomotorni helikopter, modularna zasnova pa omogoča uporabo sodobnih turbogrednih motorjev različnih proizvajalcev. Kitajci so preizkusili v Z-10 vsaj tri turbogredne motorje in vsi trije so tujega izvora. Šlo je za naslednje motorje: ruski Klimov VK-2500, Prat & Whitney Canada PT6C-67C in ukrajinski Motor-Sich TV-117. Zaradi težav in s tem posledično tudi zamud v razvoju kitajskega turbogrednega motorja za Z-10 so vsi prototipni in maloserijsko izdelani novi jurišni helikopterji opremljeni z motorji tujega izvora. Vsi omenjeni tuji motorji so po uradnih kitajskih tehničnih klasifikacijah motorji, ki sodijo v tretjo generacijo, Kitajska pa naj bi si po sicer nepotrjenih govoricah prizadevala razviti lastno različico turbogrednega motorja MTU Turbomeca Rolls-Royce MTR390, ki se uporablja v Eurocopterjevem jurišnem helikopterju tiger/tigre. Različica naj bi imela moč okoli 1000 kW, razvili pa naj bi jo s pomočjo ukrajinske in ruske tehnične pomoči. Kitajska naj bi po nekaterih informacijah za jurišni helikopter Z-10 razvijala tudi še močnejši okoli 1500 kW turbogredni motor skupaj s podjetjem Turbomeca. Večja moč naj bi Z-10 omogočala večjo vzletno maso, kar bi mu omogočilo tudi nošenje večje količine bojnega tovora.

Oborožitev
Oborožitveni arzenal jurišnega helikopterja Z-10 v osnovi temelji na mitraljezih, topovih ter nevodljivih in vodljivih raketah. Mitraljezi, ki jih je mogoče namestiti pod nos helikopterja, so v kalibru od 7,62 preko 12,7 do 14,5 mm, pri čemer je slednji le v enocevni različici, medtem ko sta prva dva lahko v enocevni ali pa dvocevni različici. Prednost mitraljezov pred topovi je predvsem v tem, da je njihovo horizontalno polje ognjenega delovanja večje, in sicer do 180 stopinj, medtem ko je pri topovih omejeno na 130 stopinj. Topovi, nameščeni pod nos Z-10, so praviloma kalibra 23 mm ali 25 mm, največji še dovoljen kaliber pa naj bi bil 30 mm. Opcijsko je mogoče pod nos namestiti tudi bombomete kalibra 30 ali 40 mm. Mitraljezi in topovi, s katerimi je oborožen Z-10, so uporabni za delovanje proti ciljem v zračnem prostoru, kot tudi za delovanje po površinskih (kopenskih/morskih) ciljih. Arzenal nevodljivih raket helikopterja Z-10 obsega enocevne in večcevne lanserje raket zrak – površina v kalibrih od 20 do 130 mm –, ko gre za večcevne lanserje nevodljivih raket, pa so običajni kalibri od 57 do 90 mm. Za protioklepni boj arzenal Z-10 temelji na raketah HJ-8 (masa 25 kg, dolžina 1,56 m, premer 120 mm, trdo raketno gorivo, operativni doseg 3000–6000 m, žično poveljniško vodenje), HJ-9 (masa 37 kg, dolžina 1,2 m, premer 152 mm, tandemska bojna glava, trdo raketno gorivo, operativni doseg 100–5500 m, polaktivno radarsko vodenje HJ-9A, lasersko vodenje HJ-10B) in HJ-10 (masa okoli 50 kg, trdo raketno gorivo, operativni doseg okoli 10 km, infrardeče samovodenje, polaktivno lasersko vodenje, televizijsko in aktivno radarsko samovodenje). Raketa HJ-10 naj bi bila kitajski ekvivalent ameriški raketi AGM-114 hellfire. Za potrebe predvsem protihelikopterskega bojevanja je Z-10 oborožen tudi z raketami zrak-zrak TY-90 (masa 20 kg, dolžina 1,9 m, premer 90 mm, bojna glava z maso 3 kg, udarno-bližinski vžigalnik, trdo raketno gorivo, operativno doseg od 0,5 do 6 km, vrhunec leta 6 km).

Besedilo: Drago Dakič Prelc