Zakaj je moral umreti Toni Mrlak?

Bilo je 27. junija 1991. »Na uradni prvi dan vojne za Slovenijo. Helikopter gazela SA 341, serijska št. 664, je nad ljubljansko Rožno dolino izginil v ogromni črni gobi dima. Proglasili so ga za sovražnega, pozneje izvrgli, da se je primerila napaka – mitomanska sla 'ljudi na položajih' je nato zdržema klesala lažno propagando, sprenevedanje in glušeči molk.«

Raketa je helikopter zadela v rep. Razklal se je na pol in v dveh delih je tudi padel na tla – raztros je bil od 150 do 200 metrov. Kot so avtorici knjige Skrito povelje, Dragi Potočnjak, kasneje povedali piloti, je Toni Mrlak, ker je bil takšen človek, v zadnjih trenutkih v predsmrtnem boju helikopter usmeril tako, da ni padel na hiše. Cisterna z gorivom je bila polna. Gorelo je še pol ure.

In potem je začelo deževati.

Dragica Potočnjak, slovenska gledališka in filmska igralka ter dramatičarka in pisateljica, zaposlena v Slovenskem mladinskem gledališču, je v knjigi, ki je te dni izšla pri založbi Sanje, popisala tragično zgodbo o smrti svojega svaka Tonija Mrlaka, podkrepljeno s pričevanji in dokumenti. Štiristo strani boja, strahu in upanja, nizanja dejstev in sestavljanje mozaika o dejanju, ki še nima pravega pridevnika in ki bralcu proti koncu knjige, ko se sestavi v celoto, vzame dih …

Zakaj ste napisali knjigo Skrito povelje?
Pred več kot petnajstimi leti smo Tonijevi svojci spet čakali klic znanega slovenskega kolumnista, ki nam je obljubil, da bo v enem največjih slovenskih dnevnih časopisov razkril resnično zgodbo o Toniju in sestrelitvi gazele nad Rožno dolino. Zgodbo, ki smo jo Tonijevi svojci spoznali že po nekaj mesecih! Novinar ni poklical. Ni bil edini! Resnica o sestrelitvi in Tonijevem sodelovanju s TO je bila nekakšna »državna skrivnost«. O sestrelitvi se je skoraj desetletje edini upal pisati novinar Tomaž Bukovec v Nedeljskem dnevniku. O Toniju kot prijatelju in sodelavcu TO je pisal še Jelko Kacin v reviji Obramba, decembra 1991 in junija 1992. Po vseh knjigah pa so ga omenjali zgolj kot pilota JLA. Takrat sem rekla svoji sestri Mili, Tonijevi ženi, da bom napisala knjigo o Toniju. Od takrat je obljuba ležala na meni kot Damoklejev meč. Ko sem že upala, da je Mila nanjo pozabila, me je čez nekaj let nenadoma vprašala, kdaj bo knjiga? Po tistem sem se na pisanje pripravljala še najmanj pet let. Brala sem vse, kar se je dalo o obdobju t. i. desetdnevne vojne. Pred približno štirimi leti sem začela s prvimi raziskavami, z iskanjem dokumentov, z intervjuji, opravila sem jih približno sto. Bila sem prepričana, da bo knjiga napisana najkasneje do l. 2011, do dvajsete obletnice Tonijeve smrti. Vendar je bilo delo preobširno. Vsako informacijo sem morala najmanj trikrat preverjati. Ob vsem kar še počnem, predvsem ob delu v gledališču, je nisem mogla napisati prej.

Pa vendar, kaj je bil tisti osnovni razlog za to obliko knjige. Napisana je dokumentarno in hkrati literarno.
Hotela sem razkriti »skrito povelje«, do katerega ne bi smelo priti. Ukaz za sestrelitev brez izjeme vseh helikopterjev JLA, torej tudi gazele, ki jo je pilotiral Toni, spada v niz še drugih »skritih povelij«. Eno od njih je zadnje čase precej medijsko izpostavljeno »skrito povelje« Janeza Janše o napadu TO na tri največje vojašnice JLA v Ljubljani. O tistem iz 2. julija 1991 piše tudi Janez Lesjak, drugi poveljnik TO Ljubljanske pokrajine v svoji knjigi Na robu. O prvem »skritem povelju« za napad na vojašnice z dne 28. junija 1991, poroča njegov predhodnik na istem položaju Miha Butara. Na srečo do napadov na vojašnice (razen v Ribnici) ni prišlo; prvič je napad odklonil Butara, drugič je prišel preklic od Janše. Silovitost povračilnega ukrepa JLA si lahko le predstavljamo; Ljubljano, ki ne bi bila nikdar več, kot je bila, pa tudi. Knjigo sem napisala, ker si t. i. osamosvojitveno vojno prisvajajo ljudje, ki so za našo takratno osvoboditev najmanj zaslužni. Resnica je namreč, da so prav s temi »skritimi povelji« na domačih tleh hoteli zanetiti pravo in dolgotrajno vojno. Na srečo jim zaradi ljudi na naši in na drugi strani, ki se niso hoteli med seboj boriti, oz. streljati drug na drugega, to ni uspelo! Najpomembnejši razlog za knjigo pa je Toni, njegova družina. Po sestrelitvi se je s Tonijevo osebo zgolj manipuliralo. Za t. i. uradne razlagalce je on še danes tisti, ki je kriv svoje in Bojančetove smrti. čŒeš kaj je pa letel tam, kjer ne bi smel. Nikdar se ni uradno demantiralo, da so iz gazele streljali in ubili dva civilista, streljali naj bi po Tivoliju na nedolžne ljudi, Toni naj bi raketiral avstrijski konzulat, ogrožal Predsedstvo RS in takratno slovensko skupščino in še kaj. Vse to je in bi lahko ostal za vedno velik madež na družini; tudi za vse prihajajoče rodove. Pravili so in zapisovali, da je Toni najbolj tragična žrtev oboroženega spopada med slovenskimi obrambnimi silami in JLA. Vendar njegova zgodba presega okvir sodobnega pojmovanja tragičnega in se dotika mitologije. Način sestrelitve že takoj preseže družinski okvir in dobi politične konotacije. Celotna kasnejša njena obravnava pa kmalu postane postosamosvojitveni družbeni vzorec. Vzorec, ki ponazarja, kako določena politična elita manipulira z državljani (v tem primeru z mrtvecem!), potvarja resnico, si jo prilagaja in nam krade zgodovino, če hočete - državo. Vse v imenu egocentrizma in popolnega pomankanja občutka do nas »navadnih« prebivalcev Slovenije. Naš prostor je do skrajnosti obremenjem s krivicami, najbolj z bolečino še iz druge vojne (povojni poboji!), vendar se ta namesto pomiritve dnevno izkorišča za nove in nove družbene spore. Za nove »vojne«. Knjiga je nastajala zelo dolgo. Ko sem začela, mi še ni bilo tako jasno, da je bila gazela, da sta bila Toni in Bojanče žrtvovana zgolj za vojno propagandni učinek. Pa ne le onadva. Tudi mi, prebivalci Slovenije. Tu ni šlo za nikakršen »prijateljski ogenj«, ampak za strel v hrbet. Gazelo so sestrelili, kot so izračunali piloti, na 1320 do 1400 m od stavbe TR 3, od koder je bila sprožena raketa Strela 2M. Prepričana sem, da sem s svojo preiskavo prišla tako daleč, da jo bo moč brez težav dokončati. čŒe prav razumem svoje delo, sem opravljala delo kriminalistov in tožilcev. Tisto, kar bi morala storiti država. Pa ni!

Kdo je bil Toni Mrlak?
Toni je bil predvsem dober človek. Imel je zelo redek talent, da je znal v ljudeh okrog sebe, videti najboljše. Bil je entuziast, človek z veliko empatije, ki je znal druge spraviti v dobro voljo. Ves čas je nekomu pomagal, rad je obdaroval ljudi.  Mili in otrokoma je vsak dan nekaj prinesel, včasih le malenkost kot znak pozornosti. Vendar vsak dan! Bila sta poročena devetnajst let, skoraj vsaj dan ji je prinesel rože, po navadi vrtnico. Nisem še srečala človeka, ki bi bil tako pozoren do ljudi. Kot je rekel eden njegovih sodelavcev, je Toni probleme reševal, ne pa jih ustvarjal ali o njih govoril. Bil je odličen pilot in vojak, ki je nadaljeval očetovo tradicijo vojaškega pilota. Le da je njegov oče letel na letalih, Toni pa se je moral zaradi zdravstvenih težav že kmalu prešolati na helikopterje. Izbral je gazelo, ki omogoča izjemen užitek pri letenju. Bil je zaljubljen v svojo Slovenijo. Poveljnik helikopterske eskadrilje JLA na Brniku. Kapetan 1. r, danes bi rekli stotnik, ki je to ostajal več kot deset let, čeprav bi že zdavnaj moral napredovati. Pa ni hotel! Celo moji sestri so njegovi nadrejeni govorili, naj ga vzpodbuja, da bi nadaljeval šolanje za najvišji položaj v vojski. Toni pa je ljubil letenje in svoje vojake, ambiciozen je bil kot pilot in človek, s svojim obnašanjem je krepko rahljal tradicionalne vojaške vzorce.

Drži, da ste knjigo o svojem svaku in njegovi smrti napisali predvsem zato, ker naj bi država Slovenija vsa ta leta podajala izkrivljeno resnico o tem, zakaj je umrl?
Moja sestra se je trudila devet let, sprožila je celo ustavni spor, preden je dobila papir, kjer piše, da je Toni, sicer v uniformi JLA, deloval za Slovenijo. Da je opravljal nalogo neregistriranega tajnega sodelavca TO s posebno nalogo. A to  ji je uspelo po naključju, ko se je vmešala v nizkotno obtoževanje med prvim šefom slovenske vojaške varnostne službe (kasneje VOMO) Andrejem Lovšinom in Jelkom Kacinom. Kacin je marca l. 2000 v parlamentu pokazal dokument, ki je bil zelo obremenjujoč za Janeza Janšo v zvezi z nedovoljeno trgovino z orožjem v letih 1991 do 1993. Lovšin je zato Kacina obtožil, citiram objektivne oz. subjektivne odgovornosti za Tonijevo smrt. Mila se je pojavila na TV Slovenija in POP TV in zahtevala, naj že nehajo izrabljati ime njenega moža za predvolilne politične boje in naj ga končno rehabilitirajo. Sicer ga niso imeli za kaj rehabilitirati, saj Toni ni nič napačnega storil. Obratno! Očitno je bilo to Milino javno opozorilo dovolj jasen znak za politike, tako one z leve kot tiste z desne. Ustrašili so se, da bo zahtevala, naj se Tonijeva smrt enkrat razišče. Do takrat je namreč devet let zaman hodila od Poncija do Pilata, od birokrata do birokrata, od politika do politika, marca 2000 so rešili zadevo z vsemi vpletenimi sodišči in ministrstvi od petka popoldan do ponedeljka zjutraj. Po devetih letih so rabili le za vikend časa! Samo da se sestrelitev ne bi preiskovala in pojasnjevala izven okvirja uradnega »napake TO«. Takratni ljubljanski javni tožilec Tomaž Miklavčič jo je okvalificiral kot »padec helikopterja«. Sestrelitve, po njegovem »padca« helikopterja, četudi je šlo za krvni delikt, ni raziskoval. Ni ugotavljal niti za kakšen helikopter je šlo, takratni preiskovalni sodnik Krstič v svojem uradnem poročilu zapiše le, da je bil helikopter »zelen«. Miklavčič ni ugotavljal ne kdo ne od kod so streljali. Mislim, da je že s tem dovolj povedano.

In sestrelili naj bi ga zato, ker je preletel stavbo predsedstva?
Ja, to naj bi bil glavni razlog za sestrelitev. Začelo se je že dan po njegovi smrti, ko so v sporočilu za javnost navedli, da naj bi helikopter, citiram – nizko preletaval stavbe republiških organov. Kaj takega seveda vsi, ki smo ga poznali, že takrat nismo verjeli: Toni nikdar ne bi mogel biti tako nespameten, da bi kot pilot in vojak, v času vojne preletaval stavbo, v kateri se je nahajalo predsedstvo. Kmalu smo našli očividce, ki so pričali, da je letel striktno nad železniško progo, ki pelje proti Vrhniki. Pa tudi Andrej Lovšin marca 2000 javno izjavi, da Toni s svojim preletom ni nikogar ogrožal in da helikopter gazela ni bil oborožen. Ko pa sem za potrebe knjige to stvar natančno raziskovala, pa sem prišla do frapantnih podatkov in spoznanj. Sporočilo za javnost, št. 11013 se pravi uradni dokument z dne 28. junija 1991, ki so ga takrat brali in zapisovali v vseh medijih se v zelo pomembnih detaljih razlikuje od dokumenta Ugotovitve in sklepi 45. seje Predsedstva Republike Slovenije z istega dne. V tem, kar je ugotovilo Predsedstvo RS v razširjeni sestavi namreč ni nobenega nizkega preletavanja republiških organov, ki naj bi bilo osnovni razlog za nedopustno sestrelitev gazele 664 nad glavnim mestom Slovenije. To Sporočilo za javnost Predsedstva Republike Slovenije je po moji oceni potvorjeno, saj so na njem stavki, ki obremenjujejo Tonija zapisani s popolnoma in vidno drugačnim pisalnim strojem. Oglejte si dokument v knjigi! Neverjetno in nadvse diletantsko! čŒe gre za potvarjanja, bi jih vsaj opravili profesionalno! Kasneje sem tudi ugotovila, da ne gre za edino potvorjeno sporočilo za javnost Predsedstva RS, s katerim pa predsedstvo dejansko ni imelo nič. Sporočila so bila namenjena medijem in seveda vsem slovenskim prebivalcem, ki s(m)o takrat povsem verjeli slovenski vojni propagandi prihajajoči iz republiške koordinacije. Sporočila za javnost bi morala sovpadati s sklepi vrhovnega poveljnika torej Predsedstva RS, vendar v ključnih primerih ni tako! Kar pomeni, da je nekdo krepko manipuliral s Predsedstvom RS, kot najvišjim državnim organom. Upam si reči, da najbrž vodje Republiške koordinacijske skupine.

Koliko časa pred junijem 1991 je Toni Mrlak kot častnik JLA že tajno sodeloval s Teritorialno obrambo?
Eden od trinajstih pokrajinskih poveljnikov Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ), Elo Rijavec, tudi Tonijev stric, poroča da že od avgusta 1990. Druga Tonijeva zveza je bil Jelko Kacin, ki je do sredine maja opravljal službo pomočnika sekretarja za Ljudsko obrambo (LO) Janeza Janše, kasneje sekretar oz. tudi minister za informiranje. Toni in Jelko sta že dolgo prijateljevala. Domači smo vedeli, da Kacin pogosto leti s Tonijem, nekaj mesecev pred sestrelitvijo sta na skrivnih poletih izvidovala za slovensko TO. Jelko decembra 1991 zapiše v Reviji Obramba, da sta se Toni in on marca 1991, po pričanju Tonijevih kolegov, ki so bili v ekipi za prelet na stran TO v primeru dneva D mojih raziskavah pa že prej, začela dogovarjati o tem, da Toni prevzame nalogo za prelet dveh do treh helikopterjev tipa gazela – v Sloveniji pa so takrat v JLA imeli samo štiri – na slovensko stran.

Torej naj bi se ti preleti zgodili še pred osamosvojitveno vojno?
Ne, ne. Na dan D! V primeru, ko bi se začel oborožen spopad med slovenskimi obrambnimi silami in TO. Razen tega vas moram popraviti, termin »osamosvojitvena vojna« je napačen. Slovenija se je namreč osamosvojila s podpisom ustavne litine o samostojnosti in neodvisnosti, 25. junija 91. Oborožen spopad, po vojaških analitikih (npr. general Marijan Kranjc) je šlo prej za vojno policijsko akcijo, so pri nas mediji že takoj poimenovali vojna za Slovenijo, vojna za samostojnost oz. osamosvojitvena vojna. Sicer pa je bil prelet dveh do treh gazel JLA hkrati na slovensko stran precej kompleksna naloga. Kacin v Obrambi pravi, da je nalogo prepustil pilotom, kar pa vsaj v primeru zavarovanja družin s strani TO, ki ni bilo dogovorjeno, ni bilo prav pohvalno. Toni si je kot mesto pristanka gazele našel Å½ilce pod Krimom, ena od možnih lokacij so bile tudi Golte, kjer sta naslednji dan po sestrelitvi, torej 28. junija 1991 z brniško gazelo 66o tudi zares pristala ter tako preletela na slovensko stran Tonijeva kolega, pilot Jože Kalan in tehnik letalec Bogomir Šuštar. Bilo je to herojsko dejanje, ki je potrjevalo tudi Tonijevo dogovarjanje s TO, vendar Kalan in Šuštar nikdar nista bila deležna kakšnih posebnih časti zaradi tega.

V knjigi Skrito povelje zelo nadrobno opišete Tonijev zadnji dan življenja, 27. Junij, 1991.
Zadnjo noč je prespal v vojašnici Šentvid. Tri dni prej so gazele pod poveljstvom Staniše Mika Stamenkovič‡a, ki je prišel iz Zagreba, in je bil nadrejen helikopterski eskadrilji na Brniku, prebazirali v šentviško kasarno, ker naj bi bile tam manj izpostavljene nevarnosti. To je bil zadnji znak, da JLA pripravlja vojaško akcijo. Tudi sicer so bili v eskadrilji že nekaj mesecev v bojni pripravljenosti. Ko so ostali letalci iz t. i. slovenske ekipe, zjutraj prišli v službo v šentviško vojašnico – tam se je nahajalo tudi nekaj sto niških specialcev, ki so bili najbolj izurjeni vojaki v nekdanji Jugoslaviji – je Toni naročil radijskemu tehniku Josipu Volfu, naj v tri gazele, v 660, 664 in v 718 – četrta gazela se je takrat nahajala na Plitvicah – nastavi tajno frekvenco, za katero so vedeli samo ti, ki naj bi preleteli na stran TO.

Te frekvence naj bi jim omogočile, da bi se v zraku uskladili za prebeg?
Omogočile bi jim, da se piloti v zraku povežejo med seboj in istočasno preletijo na našo stran. Kajti, v primeru, da bi ena gazela prešla na drugo stran pred ostalimi, bi to dejanje lahko ogrozilo tiste, ki bi v JLA še ostali. Ta naloga jke bila bolj zapletena, kot se zdi. Toniju je, najmanj od marca meseca 1991 sledila armadna varnostna služba, ki jo tako radi narobe imenujemo KOS. Ko je zanj že postalo prenevarno, je šel na sestanek s Kacinom pilot Jože Kalan. Enkrat je sestanek varovala slovenska vojaška varnostna služba. Lovšin je bil takrat tam! Naši so bili torej natančno obveščeni o dogovorih za prelet brniških gazel k nam.

Kdo je torej na slovenski strani vedel za prelet in danes ne zanika, da je vedel?
Janez Janša, Jelko Kacin, Andrej Lovšin, Elo Rijavec ... Ti zagotovo. Mislim pa,  da je vedel tudi Bavčar. General Janez Slapar, takratni v. d. načelnika Republiškega štaba TO zanika, da bi vedel. Po zanesljivih podatkih je bil 25. junija o Kacinovih in Rijavčevih dogovorih s Tonijem in slovenskimi letalci seznanjen celoten ožji politični vrh. Nekateri so vedeli, da vodi akcijo Toni. Drugi z imeni niso bili seznanjeni. Mnogi so kasneje to pozabili.

Vrniva se v jutro 27. Junija 1991.
Toni je bil tistega dne na treh daljših izvidniških poletih z generalom Marjanom Vidmarjem, načelnikom generalštaba 14. ljubljanske garnizije. Leteli so nad Primorsko, Goriško, na Gorenjsko, na Jezersko, Ljubelj …, videli so tanke na cestah. Bilo je jasno, da gredo osvajat slovenske državne meje … Vendar kjer so leteli, takrat še ni bilo spopadov. Na Brniku so se streljali kasneje, tudi na Karavankah in na Jezerskem. Ko je Toni še zadnjič odložil generala Vidmarja, okrog šeste ure zvečer, je poletel še na Brnik, po najmlajšega pilota, Makedonca Sandevskega. Tudi njega je Toni, kot je kasneje izpričal Sandevski, verjetno pripravljal na prelet na drugo stran. Kalan in Šuštar sta letela na Dolenjsko, Celjsko, v Maribor. Kalan je večkrat klical Tonija. Za Tonija podatkov nimamo. General Vidmar pravi, da Toni v gazeli nikdar ni bil sam, z njim je bil on, pa tudi mehanik Sibinovski se ga je ves čas držal. Treba je vedeti, da je helikopter vezan na mehanika. Pilote se menja. Na gazeli 660 sta se večinoma menjala Šuštar in Sibinovski.

Trije piloti in mehanik so predvidevali, da bodo lahko preleteli na slovensko stran 27. junija?
Zagotovo pilota Toni in Jože Kalan, letalski tehnik Bogomir Šuštar, šef tehnike brniške eskadrilje Vojko Urlep, radijski tehnik Josip Volf in najverjetneje Ljubomir Sandevski. Toni je kot poveljujoči čutil odgovornost, da to naredijo sočasno. Kalan in Šuštar sta se po sestrelitvi Tonija in Bojančeta dogovorila, da če ne bo šlo drugače, JLA zapustita peš.

Okrog šestih zvečer torej Toni Mrlak pristane v vojašnici Šentvid. Kaj se je sicer tistega dne dogajalo v prestolnici?
Nič posebnega. Tistega dne je predsedstvo RS imelo dolgo sejo v dveh delih. Prebivalci smo bili prikovani pred televizijske zaslone čakajoč na novice. Ponioči ob ob dveh zjutraj so iz vojašnice Vrhnika krenili tanki in oklepna vozila proti (mejnemu prehodu) na letališču Brnik. Ena kolona je šla čez Toško čelo, druga pa čez Šiško proti Trzinu … Zjutraj tega dne je predsedstvo na svoji razširjeni seji, na kateri so sodelovali Milan Kučan, Ciril Zlobec, Dušan Plut, Ivan Oman in Matjaž Kmecl, France Bučar kot predsednik skupščine, premier Peterle, sekretarji Igor Bavčar, Janez Janša, Jelko Kacin in poveljnik RŠTO Janez Slapar ugotovilo, » da so enote JLA danes v jutranjih urah začele bojne aktivnosti na območju Slovenije, katere je mogoče oceniti le kot neposredno nasilno intervencijo JLA, poizkus trajne okupacije R Slovenije …/Predsedstvo na podlagi ustavnega zakona …/ poziva vse starešine in vojake, ki so na služenju vojaškega roka, da ne sodelujejo z armado v agresiji na republiko Slovenijo in odreja uporabo teritorialne obrambe za obrambo objektov in komunikacij, ki jih varuje. Izvedbo teh nalog zagotovi koordinacijsko telo za primer izrednih razmer, pri čemer upošteva nastale razmere na posameznih območjih RS. Naloge s tem v zvezi se začnejo izvajati takoj.« Predsedstvo ni formalno nikdar oklicalo vojne. Povelja so bila predvsem na začetku zelo nenatančna. čŒetudi je takrat še podpolkovnik Slapar že kmalu po tej seji podpisal prvo povelje o odpiranju ognja. Vendar je bila zmeda na bojiščih precejšnja. Predvsem šok, da si naenkrat stojijo nasproti tudi ljudje, ki so še včeraj pili kavo skupaj, sosedje, prijatelji …

Toni je, po tistem, ko je pristal v Šentvidu, vrgel titovko v prah in Stamenkovič‡u rekel, da prekinja sodelovanje z JLA in ne bo več letel. Vmes so po medijih objavili, da bo na vse, kar je v zraku, TO streljala. Tega povelja, če mu lahko tako rečemo, nisem nikjer našla. Morda ga še bom? Mediji so sporočili, da bo TO odgovorila z vsemi sredstvi na izzive JLA in da bo streljala na vse, kar bo v zraku. Svojci smo se ustrašili za Tonija. Slutili smo, da ima neko posebno nalogo. Nekaj dni pred tem, v soboto je namreč moj nekdanji mož, govoril z njim in mu rekel, da zadnji čas, da zapusti JLA. Toni mu je na nek način povedal, da ima posebno nalogo za slovensko stran in da zato ne more zapustiti JLA. Rekel je tudi, da se naši obnašajo kot kavbojci in indijanci, ker hočejo samo helikopterje, nič pa jim ni mar za družine letalcev. Ni jim mar niti, kam naj preletijo s helikopterji. Pritožil se je, da so prepuščeni sami sebi. In da si naši očitno ne predstavljajo, kaj se zgodi, ko se začne vojna … Zelo natančno sem raziskala in vsaj desetkratno potrdila, da Toni in slovenski letalci v vojašnici Šentvid niso slišali za prepoved letenja oz. nameravano streljanje TO. Veljalo naj bi, po enih podatkih od 18. ure zvečer, po drugih pa od 19. ure. Po vseh indicih pa sta vedela poveljnik šentviške kasarne polkovnik Tomislav Šipčič‡ in podpolkovnik Stamenkovič‡ (kar potrjuej tudi intervju, ki ga hranim v osebnem intervjuju, v katerem Stamenkovič‡ reče, da je poslušal radio.)

Okrog pol sedmih je Stamenkovič prišel k pilotu Sandevskemu, ki se je pogovarjal s Tonijem v vojaški kantini o tem, da ne bosta več letela za JLA, ter mu rekel, naj gre v pekarno na Kodeljevo po kruh in ga odpelje v vojašnico na Vrhniki. Kar je precej nenavadno, kajti gazela je zelo majhen helikopter… Vojašnice so bile namreč obkoljene s slovenskimi teritorialci, brez običajne dostave hrane.

Usodno gazelo bi torej moral pilotirati Mrlakov kolega Sandevski?
Ja, a ker je že dva dni zapored dežural na Brniku in je bil mlad pilot, Toni pa se je poveljnik čutil odgovornega zanj, je rekel, da bo sam peljal namesto njega – da sicer v bojno akcijo ne bi šel, kruh pa da bo vseeno peljal. Zdi se, da se je Toni javil tudi zato, ker je Vrhnika blizu Å½ilcam, bila je idealna priložnost za prelet k našim. Na travniku zdaj že pokojnega Avgusta Koprivnikarja, ki je bil družinski prijatelj Mrlakov, je hrast, ki je v resnici tako velik, da bi lahko skrili gazelo pod njega. Z Avgustom sta bila dogovorjena, obenem pa je imel Toni tudi dogovor s stricem Elom Rijavcem, da ga bo v primeru dneva D, ob travniku čakal vlačilec, na katerega bodo naložili gazelo in jo odpeljali, kamor bo potrebno.

Od Kodeljevega do Rožne doline, kjer so ga sestrelili, je gazela torej potrebovala tri minute.
Sestrelili so jo ob 19.19. S Kodeljevega je Toni letel čez Vodmat, nad Potrčevo, tam je za trenutek zalebdel, tako, da ga je moja mama, ki stanuje v osmem nadstropju stanovanjskega bloka natančno videla. Iz kabine je stegnil roko in pomahala sta drug drugemu. Ob moji mami je bila tudi soseda. Takrat so se že že slišali rešilci, ob pol sedmih se je namreč začela trzinska bitka. Mama stanuje blizu reševalne postaje. Nato je Toni poletel nad Bohoričevo, na križišču z Njegoševo zavil proti železniški postaji, preletel železniško progo mimo Delove stolpnice – njegov let natančno popisuje tudi Janez J. Švajncer v knjigi Obranili domovino in v knjigah Pomlad in Poletje. Ko je priletel mimo kopališča Ilirija, so iz križišča na gazelo streljali vojaki TO in iz strojnice browning s s platoja med dvema blokoma na Prežihovi, kjer je bil takrat RŠTO. Strojnice je dal kot kaže na lastno pest postaviti Krkovič, poveljnik takrat še 30. razvojne skupine (kasneje MORiS), ki je bila pod neposrednim poveljstvom republiškega štaba , oz. Janeza Slaparja. Ki pa ga Krkovič, kot pišeta Slapar, Lesjak in ... ni upošteval. Upošteval je le Janšo. Postavitev na platoju, kot so povedali strokovnjaki, ni bila najbolj pametna – s streljanjem so teritorialci namreč ogrožali okoliške prebivalce. Pravijo, da naj bi na Tonija s Prežihove streljali že enkrat prej, ker nej bi v tistem dnevu že enkrat letel nad predsedstvom, kar dvomim…Vprašala sem namreč, kako vedo, da bi to lahko bil on, pa so odgovorili, da ne vedo…, da je lahko šlo tudi za drugo gazelo.

Opišite naprej njegov let od Kopališča Ilirije…

Po podatkih očividcev je letel nad progo blizu Ilirije oziroma med Ilirijo in pravoslavno cerkvijo – takrat so s strehe TR3 izstrelili prvo raketo Strela 2M, ki se ni aktivirala in je padla v liniji pravoslavne cerkve…

Lahko samo ugibamo, kaj bi se lahko zgodilo, če bi poškodovala objekt pravoslavne cerkve…

Se strinjam, v zelo kratkem času bi se lahko zgodilo nekaj, kar ne bi bilo dobro za Slovenijo…Streljanju nad mestom, ki močno groža mestno prebivalstvo se je treba izogibati tudi po Å½enevski konvenciji. Iz Janševih Premikov, ki so izšli ob prvi obletnici osamosvojitve, leta 1992, izvemo, da je Janša dal namig Krkoviču in njegovim enotam, citiram: » Ta učinek je mogoče premagati samo tako, da ljudje na lastne oči vidijo (tu je televizija odigrala nezamenljivo vlogo) goreči tank ali sestreljeni helikopter. /…/ Poklical sem Toneta Krkoviča – njegova enota je imela poleg protiletalskih mitraljezov na strehah v Ljubljani tudi nekaj protiletalskih raket – in ga vprašal, kaj vendar počnejo njegove posadke. Obljubil je, da se bo osebno pozanimal. » In se je! Saj je Krkovič leta 2011 sam zapisal v Vojnozgodovinskem zborniku št. 43, ki je izhajal pri Vojnem muzeju v Logatcu, da je osebno izdal povelje za sestrelitev gazele nad Rožno dolino. čŒe daste oba zapisa skupaj, ne pomenita nič dobrega ne za enega ne za drugega akterja!

Kdaj naj bi bil izrečen namig, »skrito povelje« kot ga vi imenujete, koliko časa pred sestrelitvijo Mrlakove gazele?
Težko rečem, v tistem popoldnevu pred sestrelitvijo, domnevam, da v uri ali dveh preden je Toni umrl. Janez Janša je podpisal tudi dokument, ki je verodostojen, na njem je tudi podpis Janeza Slaparja in Igorja Bavčarja. Gre za dokument Republiške koordinacijske skupine. Vendar pa ta skupina ni imela pristojnosti poveljevanja, na dokumentu piše: »V zvezi s tem ukazujem: 1. Odpirajte ogenj iz vsega orožja na vse helikopterje JA ne glede na njihov položaj.« Ta dokument je sporen in ne prav pozitiven za tistega, ki je vedel za dogovor o tem, da naj bi v primeru dneva D. dve do tri gazele z Brnika preletele na slovensko stran. Iz povelja, ki ga ne bi smel Janša niti podpisati, bi vsekakor moral izločiti brniške gazele! Vprašati ga je treba, zakaj tega ni storil?! Jelko Kacin v Reviji Obramba kasneje zapiše, citiram: »Skrbno smo spremljali letenje gazel, zlas