V popolni tišini prazničnega četrtkovega jutra je na Brniku – kot že tolikokrat do zdaj – prvo ta dan pristalo švicarsko letalo s kapetanko Mirjano Fritsche Ivanovič‡. Brnik ji je usojen, bi lahko rekli, čeprav ni bil nikoli njeno matično letališče. Tu je pristala pred zdaj že davnimi 32 leti, v izpitnem letu kot študentka takratne zagrebške šole za poklicne pilote, tokratni let pa je bil najbrž zadnji evropski s pristankom na Brniku. Septembra namreč zapušča švicarsko družbo in Evropo. Zaposlila se bo v kanadskem podjetju Bombardier Aerospace v Montrealu, ki jo je med mnogimi kandidati izbralo za testno pilotko novega potniškega letala CSeries, ki se bo v kratkem prvič preizkusilo v zraku.

Letenje je domena moških
Biti pilot je še vedno domena moških, čeprav posamezne letalske družbe v svetu danes zaposlujejo tudi pet do deset odstotkov pilotk. Vendar pogovora z Mirjano Fritsche Ivanovič‡, eno od izjemno maloštevilnih poklicnih pilotk na območju nekdanje Jugoslavije, nismo začeli samo zato, ker je uspešna ženska, ampak tudi zaradi njene življenjske poti, ki je še danes aktualna. Iz jugoslovanskega Novega Sada, kjer je bila rojena in se prvič preizkusila v zraku, se je kasneje kljub profesionalnemu pilotskemu dovoljenju v žepu morala prebijati do uresničitve svojih sanj – letenja – po zelo dolgi in zaviti poti. »Ni zelo pomembno, da se ti želja uresniči takoj. Včasih je bolje, če se ne. čŒe ne dobiš tistega, kar v nekem trenutku hočeš, boš morda dobil še več. Vsaj v mojem primeru je bilo tako. Dosegla sem več, kot sem si kadarkoli predstavljala,« je nasmejano povedala sogovornica.

Z diplomo zagrebške poklicne letalske šole in končano šolo rezervnih vojaških oficirjev, ki je bila v osemdesetih letih (sicer nenapisan) pogoj za zaposlitev v jugoslovanskem poklicnem letalstvu, je trkala na vrata beograjskega Jata in slovenske Adrie, takrat edinih letalskih prevoznikov v Jugoslaviji. Niso se ji odprla. »Bila sta dva razloga. Prvič, takrat so tudi moški piloti težko dobili službo, in drugič, za ženske je bilo še toliko težje. Toda tudi zdaj je enako. V Evropi je veliko brezposelnih pilotov. Družba Swiss, kjer sem bila zaposlena, je pred nekaj leti zmanjšala število pilotov s 1200 na 200!« je primerjala. Kako se je znašla?

Štirinajstkrat sama čez Atlantik
Prvič si je kot pilotka služila kruh v Portorožu, kjer je poleti letela kot taksi pilotka. A prave službe v takratni Jugoslaviji ni dobila, zato je leta 1985, stara 26 let, kupila enosmerno letalsko vozovnico za Ameriko. »V ZDA sem si nabavila mesečno vozovnico za avtobus. Včlanila sem se tudi v zvezo ameriških pilotk in dobila seznam njihovih članic s telefonskimi številkami in naslovi. Ponoči sem spala na avtobusu, podnevi pa si ogledovala kraje in obiskovala pilotke, ki so tam živele. Obiskala sem tudi Ruth Stafford, ki sem jo spoznala, ko sem letela v Portorožu kot taksi pilotka za turiste. Pri njeni družini sem ostala dve leti. Živeli smo v hiši ob jezeru, zraven so imeli svoje letališče in nekaj eno- in dvomotornih letal. čŒuvala sem njene vnuke, hkrati pa opravila izpite za ameriško poklicno pilotsko licenco. Delala sem tudi kot inštruktorica športnih pilotov. V Ameriki so bili bolj naklonjeni ženskam v letalstvu kot pri nas, a tam sem imela druge težave, saj nisem imela državljanstva in delovnega vizuma. Ko sem morala po dveh letih zapustiti ZDA, sem to napravila tako, da sem prvič z enomotornim letalom preletela Atlantik. Vzletela sem v Kaliforniji, letela čez Novo Fundlandijo, Grenlandijo in Islandijo do Danske. Šlo je za to, da je nekdo v ZDA kupil cessno in sem mu jo peljala v Evropo,« je pojasnila Mirjana Fritsche Ivanovič‡. Ali jo je bilo strah?

čŒlanek je bil objavljen v Sobotni prilogi časnika Delo, 24.8.2013
Besedilo: Milena Zupanič
Fotografije: Jure Eržen